Izpod Kuma

Izpod Kuma
Leopold Lénard
Dodati še nadaljevanja iz let 1909 in 1911.
Viri: Slovenec 1910, številke 252, 259, 260, 261, 262, 263 v rubriki Listek. dLib, dLib, dLib, dLib, dLib, dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pogrebna pesem zadnjega KumljancaUredi

Ko sem se po dolgoletnih blodnjah po tujini vrnil pod stari, sveti Kum in korakal po poti navzgor, sem zvedel, da so pokopali poslednjega Kumljanca.

Živa duša mi ni povedala te novice. Zvedel sem jo od solnca, ki je žarelo na višini, in od vode. ki je bučala med prepadi. Šumeli so mi jo gozdi nad glavo in skale, ki so strčale v dolino. Povedale so mi jo tihe hišice, ki so se skrivale med bregovi in zapuščene zidanice po vinogradih. Zvedel sem jo od novih obrazov, katere sem srečaval ob Sapoti in od tujih prizorov, ki so se razgrinjali pred mojimi očmi. Vse, vse mi je šepetalo, da ni več poslednjega Kumljanca.

Zadnjega Kumljanca so pokopali! — ta novica je prešinila mojo dušo in me prevzela popolnoma. Naenkrat sem zvedel vse, kako je umrl in kako so ga pokopali in kakšno pogrebno pesem so zapeli na njegovem grobu.

Njegova smrt ni bila podobna smrti drugih ljudi. Padel je, kakor se zgrudi stara bukev pri Beli Vodi, ko zapihajo jesenski vetrovi in vlije jesensko deževje. Samo nebeško solnce ji sveti v grob, hudourniki ji zvone in viharji ji pojo pogrebno pesem, a divji ptiči žalujejo na njenem grobu.

Podobno je padel tudi poslednji Kumljanec.

- - -

Ko je listje odpadlo in se je solnce ohladilo, ko so trte osirotele in je po njivah sfrčalo rujavo strnišče ajde, je obšinila tudi njega misel, da se mu bliža konec; dvainosemdeset let je živel, delal in trpel. Leta so se mu nagnila, hiša so mu je povesila na stran in otroci in vnuki so so razpršili v svet. Naenkrat je obšla tudi njega misel, da se je nagnil njegov dan in se bo moral odpraviti na dolgo pot. Sprejel jo je mirno in hladno. Življenje ga ni mamilo in smrt ga ni strašila. Smrt je bila zanj nekaj tako naravnega, kakor je naravno, da se povesi ob prvem pišu črni gaber, kateremu je zmanjkalo življenjskega soka.

Ko je nekega popoldne prigrelo jesensko solnce s svojimi poslednjimi žarki, šel je zadnji Kumljanec na trato pred hišo gori pod Malim Kumom, se vsedel pod široko staro hruško in pogledal doli v svet.

Nad njim jo umiralo jesensko solnce, k nogam mu je nanašal veter ovenelo, odpadlo perje dreves. Po vinogradih je vse izumrlo, samo po jarkih in bregovih se je paslo še kašno živinče in za mejami se je kadilo od ognjev prezebajočih pastirjev.

Poslednji Kumljanec je pogledal gori na nebo in doli v svet in nekaj ga je streslo po udih in v glavo mu je šinila misel:

»Treba bo iti tudi meni!«

Po beli poti ob Sapoti so hodili ljudje in se pomikali razni vozovi. Z višino, na kateri je počival, so se mu zdeli, kot majhne, nemirne točke, ki so se neprenehoma premikale: to niso več ljudje, kakor jih je rodil sveti Kum, trdi in grčavi, utrjeni in nepristopni, hladni in počasni. Bog si vedi, odkod se je vzel ta rod? Drugačna je njihova obleka, njihova govorica, drugačne njihovo življenje in njih navade. Bog si vedi, kako se je to spremenilo?

Vse je postalo tako glasno in bujno. Vse vse, kipi, valuje in šumi. Novo življenje je prišlo od Sapoti gori pod sveti Kum, prišlo je, še predno se je on tega zavedel. A sedaj občuti to spremembo z vso silo. Doli pa odteka v nemirni tuji svet naše staro, domače življenje.

Tudi njegovi otroci so šli doli po beli poti in so izginili v tujini. Drug za drugim so odšli tiho in neopaženo in vsak je vzel s sabo kos domače zemlje in domačega življenja. Nekoč je povila celo njegova najljubša vnukinja culico in rekla:

»Grem v Ljubljano služit!«

Zadnjemu Kumljancu je prekipelo srce, ko je to zaslišal. »Meni in mojemu očetu in vsem našim ljudem, ki počivajo že doli na trdi skali na našem pokopališču, je bilo dovolj našega svetega Kuma. Zakaj bi tudi tebi ne bilo doma dovolj zemlje in zraka?«

A dekle ga je poslušalo s pomilovanjem in ponovilo trdo:

»Grem v mesto služit.«

Nato je povezala culico in odšla, kakor so odšli njeni bratje in sestre. Iz Ljubljane je pisala, da služi pri neki imenitni gospoj, da dobi večkrat belega kruha, doma je pa še ajdovega morala stradati. Vstaja zjutraj ob petih in do desetih zvečer že postori vse, a doma je bilo treba delati včasih še pri mesečni noči. V Ljubljani ni skalnih hribov in blatnih jarkov. Skratka, čuti se popolnoma zadovoljno.

Stari Kumljanec je pa vzdihnil: »Tak je sedaj svet!«

Tam za onimi vrhovi buči železnica. Nikdar je še ni videl na lastne oči in nikdar se ne mara ž njo voziti. V njegovih očeh je bila to neka divja, tuja sila, ki mu je odpeljala otroke in vnuke v tujino in privedla pod vznožje njegovega Kuma to neznano in nerazumljivo življenje. Stari junak, naš sveti Kum, se bori z vsemi silami zoper tuje in sovražne moči, a kaj, ko ga oklepa železnica vedno tesneje in napada vedno z novimi četami, moral bo le podleči. Morda bi se branil še dolgo, a kaj, ko je med njegovimi sinovi toliko izdajalcev. Za košček mesa in grižljaj belega kruha ga izdajajo. Ko pade on, poslednji Kumljanec, padel bo ž njim tudi stari, sveti Kum in ostalo ne bo za njim ničesar, kot veliko bojišče, namočeno s krvjo njegovih sinov.

Tako je sedel stari Kumljanec pod hruško na griču, ko je zahajalo jesensko solnce in odpadalo zadnje listje. Zopet ga je nekaj streslo po udih in rekel je v misli:

»Mraz je.«

»Res je mraz,« odgovoril je sam sebi, »in dan se nagiba. Tudi meni bo treba oditi.«

In odšel je v hišo ter se vlegel za peč. Soseda ga je prišla obiskat — kajti novica, da se je vlegel stari Kumljanec, se je raznesla naenkrat po celem pogorju — ter mu je rekla:

»Bo treba po gospoda?«

»Naj pa pridejo.«

Nikdar ni ležal v svojem življenju in vedel je, da ko se prvič vleže, bo konec vsega.

Gospod so prišli in ga vprašali:

»Ali se bova spovedala?«

»Kakor mislijo, tako naj pa bo,« odvrnil je stari Kumljanec: »Star sem dvainosemdeset let in nekaj čez. Pa saj imajo zapisano v bukvah. Z ženo sva se rada imela, dokler mi je ni Bog vzel. Če je pa včasih med nama prišla kakšna beseda, naj jo Bog spregleda.«

»Imel sem otroke in vnuke in učil sem jih pošteno.«

»Pil sem rad, kolikor je bilo prav; če je pa pri kakšni priliki šlo nekoliko čez mero, naj mi Bog spregleda; saj nisem mislil slabo.«

»Drugega, pa nič ne vem. Škode nisem delal nikomur in hudega nisem nikomur želel. Vse to naj mi Bog odpusti, saj sem se pokoril na tem svetu, pa se tudi na onem rad še spokorim nekoliko, če bo treba. Amen.«

Prejel je sv. zakramente, omahnil na svoje ležišče in zadnji Kumljanec je izdihnil.

Prišel je dan pogreba. Bil je hladen in meglen jesenski dan. Veter je vel čez Vrhe in solnce se ni upalo prikazati izza oblakov. Štirje možje so nesli starega Kumljanca doli po vijugasti kameniti stezi na pokopališče.

To je bil sprevod!

Ko so se možje z mrličem prikazali visoko gori na prvem ovinku nad belimi skalami, je vstal naš stari sveti Kum v celem blesku in veličanstvu svojem. Bele megle so mu padale po glavi in po plečih, kakor sivi lasje mnogoletnemu starčku, a solnce je predrlo skozi megle in mu razžarilo obraz. Mogočen je bil v svojem blesku in v svoji bolesti.

Jesenski veter je zatulil nad prepadi in jokal nad mrličem, bledo solnce se je prikazalo izza oblakov in mu svetilo k pogrebu, Sapota je zakipela in zagnala obupen jok, skale so se povesile nad prepadi v znak žalovanja.

Nobeden naših sinov ni imel še takega pogreba.

In prišli so, v dolgih vrstah so prišli, vsi oni, katere je požrla tujina, ter šli molče in z resnimi obrazi za pogrebom. Od vseh strani, kamor si vrgel pogled, povsod so prihajali po vseh stezah ter se družili v dolgo in nepregledno vrsto. Iz daljne Amerike in iz hladne Vestfalske, iz Gornje Štajerske in iz temnih podzemeljskih jam Trbovlja, iz vseh dežel in iz vseh mest so prišli. Prišla je iz mesta s svojo culico najmlajša vnukinja, poslednja, ki je odšla med svet. S pestmi si je tiščala oči in njen jok se je razlegal čez prepade. Z mogočnimi, težkimi koraki so stopali in stiskali trde, vdelane pesti. Zemlja je zvenela pod temi koraki in skale so se umikale pred krepkimi pestmi. Vse, kar nam je požrla tujina, je izbruhala zdaj zopet na dan.

Nad strmo skalo, od treh strani obdano s prepadi, se je ustavil pohod. Tu so položili zadnjega Kumljanca v sveži grob k drugim grobovom, ki so se vrstili pod križi. Solnce je posvetilo in veter je zabučal in stari velikan, naš sveti Kum se je dvignil in zaoril pogrebno pesem. Razlegli gozdi Jatne in Bele vode in bele skale Starega gradu in Črnega loga so odpevale. Mogočno je donela ta pesem in se razlegala tja do Trbovelj in do Zidanega mosta in zaglušila šum tovarniških strojev in železniško ropotanje.

»Počivaj v blagoslovljeni zemlji, namočeni s krvjo in potom tvojih očetov! Počivaj in čakaj velikega dne!«

»Silnejši od burje, ki je divjala po tvojih gričih, vztrajnejši od stoletnih gozdov in molčečih skal, je tvoj rod. Težek je bil boj tvojega življenja in trud tvojih dni. Odpočij se, da dočakaš velikega in slavnega dne vstajenja.«

Tvoj grob jim bo svet in na tvojem kamnu bo zapisano veliko preroštvo odrešenja.«

»Ti si rodil te množice in ti si jih vzgojil, za katere nisi niti vedel v skromnosti svoji. Hvala tebi in čast na veke, ki nisi omagal v najhujših bojih in katerega ni potrlo največje trpljenje. Hvala ti in čast, ker si v potomcih svojih zapustil poroštvo lepše osode. tvoje domovine.«

»Tebi se klanja domovina in proslavlja, kajti velik si bil v trpljenju svojem in v samozatajevanju svojem in s tem si premagal svoje sovražnike in zapustil svojim potomcem poroštvo lepše prihodnjosti.«

»Svet bo domovini tvoj grob in blagoslovljen naj bo potomcem tvoj spomin.«

Tako se je glasila pogrebna pesem zadnjega Kumljanca. Naša domovina še ni slišala take pesmi, kot je bila ta pogrebna pesem.

Toda pravljica gre še dalje in pripoveduje, da bo prišel dan, ko se bo še silneje oglasila naša pesem po naši zemlji. To bo takrat, ko bo vstala speča vojska našega naroda in bo napočil veliki dan našega vstajenja. Takrat se bodo zbrali vsi razpršeni naši sinovi in združili v eno edino mogočno bojno vrsto in po zemlji naši bo zaorila naša pesem proti nebu drzno in silno, kot se dvigne roparski ptič v jasne višave. Ta pesem bo plamtela ognja in puhtela krvi in zemlja se bo tresla in skale se bodo valile v prepade, ko bo vstal in se združil naš narod na silni pohod. Ognjena bo naša pesem in krvava, kot Jo zahteva domovina naša in naš stari sveti Kum bo vstal in si razgrnil glavo in v blesku žarečega solnca bo stal med svojim narodom pomlajen in zmagoslaven in po vseh gričih in dolinah se bo razlegala naša zmagovalna pesem vstajenja in po akordih te pesmi bodo stopale množice v bojnem pohodu.

Naš JanezUredi

Posekali so Jatno!

Kadar se spomnim, mi postane tesno v prsih, kakor da bi se spomnil na smrt kakšnega najmilejšega znanca.

Velika in junaška je bila njena smrt. Primerjati se da samo s padcem mogočnega gradu šarfenberških vitezov, čegar razvaline strče že nekaj vekov nad prepadi, in samo stari sveti Kum zamore primerno oplakovati njeno smrt.

A ljudje, naši ljudje, otroci kumljanskih skal in gojenci jatenskih gozdov, niso občutili te bolesti. Preveva jih samo eno čustvo — moreča skrb sedanjosti v boju za obstanek. Padec mogočne Jatne jim je vzbujal samo eno misel: kako bi izvajali iz tega najkoristnejše posledice v tem težavnem boju.

Naš Janez je vozil hlode iz Jatne na Zidan most.

Ko so doma pokosili otavo in posejali ajdo, mu je rekel oče:

»Sedaj pa greš lahko vozit iz Jatne, da si kaj prislužiš, ko pojdeš k vojakom.«

Stari je vedel: Naša mladina ni, kot smo bili nekdaj. Včasih so vojaki pripovedovali o Mantovi in Peschieri, o Milanu in Benetkah, pa tudi o Rimu in Holštinu. Sedaj se pa komaj še kdo dobi, ki je videl široke turške hlače in se more pohvaliti, da je v Bosni krompir kradel. Pride od vojakov domov, pa hodi široko in se drži sključeno. A če ga vprašaš, kje je bil, naredi otožen obraz in reče zategnjeno: »V Ljubljani«. Pripovedovati pa ne zna druzega kot o »Bobenčku« in o »Fajmoštru« in o drugih gostilnah po Šiški in po Vodmatu.

Stari vojaki, to so bili ljudje. Jedel je samo komis. — ako se mu ni posrečilo kaj ukrasti, — pa je šel peš, da si je zvečer kri izlil iz črevljev. Obdelovali so jih s palicami in ako jih je imel prisojenih petdeset, a so mu jih našteli petindvajset ter mu je kri oblila ves zadnji del telesa do peta, si je on z dvema prstoma zavihal brke, zažvižgal in rekel: »Še petindvajset!«

A sedaj! – Ako brcne kaprol nerodnega rekruta, pa že pišejo po vseh časnikih.

Stari je vedel, da mladina ni več kot so bili nekdaj, pa je rekel svojemu Janezu: »Pojdi vozit iz Jatne, da si kaj prislužiš za vojake!«

Janez je šel in oblekel svežo srajco in druge hlače, vzel slamo iz črevljev in obul nogavice, katere mu je naredila tista Marička, ki dela v papirnici, ter šel naprezat vole. Taka je naša mladina, da nosi že nogavice in spodnje hlače, ob nedeljah pa še celo trd ovratnik in pisano kravato.

Janez se je preoblekel in pozabil pri tej priči, kako je utrujen od košnje in od setve, ko je vstajal zjutraj ob dveh, zvečer pa hodil spat ob enajstih, vselej pa še toliko ne. Ponosno je gledal na vole, ko jih je naprezal. Saj je bil danes svoj gospod in in ti voli so za danes njegovi in delajo zanj!

Tako je vozil hlode naš Janez iz Jatne čez Jagnjenico in mimo tovarne na Njivicah čez Radeče na Zidan most. Štirikrat na dan je peljal in ako so ga mati zvečer vprašali, če je kaj truden, je odgovoril: »Kaj še!« ter se je raztegnil po klopi.

Dasiravno so bilo njegove mišice, kakor one skale gori nad Sitnim Kalom, vendar se je čutil utrujenega. A bi nikdar tega ne priznal, vsaj nobeni ženski ne, pa tudi, če bi bila njegova rodna mati. Premožki je bil!

Naš Janez je bil pristno dete našega Kurna. Doli pri radeških purgarjih velja beseda Kumljanec toliko kot zanikan in neroden človek. Toda naše ljudstvo ima razuma za svoje domače potrebe vedno dovolj in mu ga ne zmanjka kmalu, kakor se to često pripeti drugim ljudem. Samo na prodaj ga ne nosimo vsakemu. Naš človek je počasen v kretnjah in v besedi in vsako besedo premelje desetkrat, predno jo izpregovori. Zato se pa tudi ne kesa kmalu za izgovorjeno besedo in ne jemlje nazaj, kar je rekel. Naš človek bo raje pretepel nasprotnika v poštenem boju, kakor da bi se komu zlagal. Misel na tatvino ali goljufijo nima niti pristopa v njegovo grud, raje bo vse pretrpel, kakor da bi prosil. Ponos je, zdi so mi, glavna poteza v značaju našega ljudstva in najlepši naslov našega človeka je besedica: »mož«. Najbolj ga razžališ ako mu rečeš, da ni »mož«. Raditega jo on tudi vkljub vsem svojim globoko vkoreninjenim posebnostim silno vsprejemljiv za tuje šege in moderne naprave. On hoče biti mož gospodar in ne mara biti slabejši kot so drugi ljudje tam doli v dolini in po prostrani tujini.

Janez je torej vozil hlode iz Jatne na Zidan most, vozil počasi, kakor sploh vlečejo voli, po štirikrat na dan.

In ko je tako sedel na vozu na debelem hlodu in so počasi pomikal ob Sapoti proti Radečem, je imel mnogo časa za premišljevanje ...

»Kam gredo ti hlodi?« — se je zamislil.

»Ljubljanski gospod župan so jih prodali papirnici v Vevčah, da jih bodo podelali v papir,« — mu je nekdo odgovoril.

»Ljubljanski župan?« — se je zamislil dalje, — »to je velik mož, ljubljanski župan. Nad Ljubljano je samo še cesarski Dunaj in Rim, kjer je papež, potem pa Bog v nebesih.«

V Celju je Janez že bil, a kaj bo Celje proti Ljubljani? Naše ljudstvo ima sploh o Ljubljani jako visoke pojme. Nekoč je vprašal v Radečah duhovnik v šoli nekega dečka: »Iz česa je Bog ljudi ustvaril?«

»Iz prsti « — je bil odgovor.

»Kje je pa prst dobil?«

»Kupil jo je.«

»Kje jo je pa kupil?«

»V Ljubljani.«

Odgovori so bili vredni kakšnega starogrškega modrijana.

Svet je iz prsti, to je jasno kot beli dan. Kamor pobrskaš, zadeneš na prst. Prst se mora kupiti, ker zastonj se nič ne dobi. Vsaka reč se pa lahko kupi v Ljubljani, torej tudi prst, iz katere je Bog svet ustvaril.

»Ljubljanski župan bo torej našo Jatno predelal v papir. Velik mož mora biti ta ljubljanski župan! Kaj bo v primeri ž njim naš župan gori v Šent Jurju, ki nam deli živinske potne liste? Pa že naš župan, kako je možat!

Od Trat dalje so ga pričele srečavati delavke, ki so šle iz tovarne. Bilo jih je mnogo, mnogo in vsaka ga je pogledala. A on se ni niti ozrl po njih.

Ko se je povrnil domov, je bil mračen in malobeseden in večerjati se mu ni ljubilo.

»Fant je utrujen« — je rekla mati.

»Fant se uči spoznavati svet,« — je odvrnil oče. — »Naša mladina ni, kot smo bili mi. Šli smo v Mantovo in v Peschiero, tam, kjer je črno vino in vroča dekleta, pa nič. Sedaj pa, da pride le iz vasi ven, pa je že ves preč.«

»Pa je vendar malo manjkalo, da nisi ostal doli.«

»Pa sem se vendar vrnil k tebi. Šest let je bilo, pa me niso zmogla.«

»Toda današnji svet je bolj hudoben.«

»Beži, beži! Ljudje so bolj slabi. Kosti nimajo in živcev, kot so jih imeli nekdaj.«

Medtem je šel Janez že spat in je spal spanje pravičnega do ranega jutra. Bil je zdelan in upehan in spanje je vplivalo nanj, kot dež na zaprašeno njivo. Zjutraj se že ni več spomnil na svojo neznanko in se ni hotel spomniti. Napregel je vole in šel spet vozit hlode iz Jatne na Zidan most.

Peljal je doli ob Sopoti proti Njivicam. Voli so vlekli počasi in previdno, kakor je njihova navada, a Janez je gledal okrog po tej okolici, kjer mu je bil znan vsak kamenček in vsak grm.

Veliko ni bilo videti.

Na desni je stal strmi Žebnjek s cerkvico Matere Božje in s starimi, zapuščenimi postajami križevega pota, ki so se pa romantično svetile v daljavo tja čez Savo na Štajersko. Na levici se je vleklo divje Jelovo, kjer vlada sveta Katarina. Dolina je ozka komaj za pot in za Sapoto.

Naenkrat se odpre pogled in pred Janezom stoji v globini skupina mogočnih belih poslopij — papirnica. Bilo je rano, pred šesto uro in delo se še ni pričelo. Delavke so prihajale po beli cesti od obeh strani in po stezah izpod Žebnjeka in z Jelovega. S povešenimi glavami in dolgočasnimi koraki so se zibale proti tovarni in v rokah so nesle zavitke — mrzel obed. Bližnjim bo pa kak manjši bratec ali sestrica prinesel opoldan kosilo. Vsedla se bo k potoku k vodi, jedla iz lončka in pila iz potoka, tovarišice, ki ne dobivajo od doma kosila, jo bodo pa zividale.

Poslovodja gospod Čeč je šel počasi čez most in gledal v zrak. To je stara jelovška korenina, naš človek skozi in skozi, ki služi že odkar sedanji rod pomni, v papirnici za poslovodjo.

Čeč je pogledal na fanta, na vola in na hlode, in obraz se mu je razjasnil. Menda sam ni vedel, katero teh trojih bi mu bilo bolj všeč. Vse si je bilo podobno in vse je bilo enako silno in lepo zraščeno.

»Odkod si?«

»Iz Svibna.«

»Si že bil pri naboru?«

Še ne. Letos pojdem.«

»Fant, ti boš vojak, pripravi se!«

»Oče tudi pravijo.«

»Imajo prav. V Dalmacijo te bodo dali v pomorske trdnjave k topništvu.«

Janez ga je poslušal in pozabil paziti na cesto. Medtem je pridrdral po cesti od Radeč gori voz, a na vozu sta sedela dva mlada moška s kozjima bradama. Na glavah sta imela majhna klobučka s perjem, na životu kratke jopiče, na nogah kratke hlače, da so se videla gola kolena, na ramah pa puški. Morala sta biti dva lovca, ki sta se peljala v Jatno na lov. Gospoda, ki gre na zabavo.

Janez ju je prepozno opazil in se ni pravočasno umaknil z vozom.

»Kam pa gledaš, ti štor!« je zakričal prvi lovec.

Janez prične umikati vola.

»Hitro, hitro! Ali ti bo treba pomagati s kolom?« kriči drugi gospodič z izpitim hreščečim glasom.

V Janezu je vse zakipelo. Pest se mu je stisnila, kakor da bi držal v nji poleno. Najraje bi skočil z voza in udaril, pa naj bi tudi dobil potem tri mesece. K sreči je posegel vmes gospod Čeč s pomirljivo besedo in pomagal potegniti voz na stran, da sta bradača mogla peljati mimo.

»Kako je tukaj svež zrak,« rekel je prvi.

»Komaj mi bo izčistil glavo,« dodal je drugi in priložil neko robato kletev, »celo noč smo potegnili.«

»Kaj pa tvoj stari?«

»Priduša se name, naj delam izpite. Imam šele petnajst semestrov.«

Tu je spet zarobantil.

»Pa kakšno ljudstvo je tukaj! Zabito izgleda kot živina.«

»Med tem fantom in njegovim volom ni pač nobene razlike.«

»Oba sta junca!«

Drugi je nato dodal neko trivialnost, katere radi dostojnosti ne morem zapisati.

Tako sta se zabavala tujca med tem, ko je Janez vlekel voz na stran in potem pomikal počasi dalje.

Njune besede so ga žgale po osrčju kot močen pelinovec.

»Kaj pa smo mi, prebivalci teh gor, pred tujci, pred gospodo ? — Nič in nič. Neke vrste živina in spet nič. Čemu naše roke, životi, glave? Oni so gospoda, znajo nemško in vse. A mi? Mi delamo cel dan zato, da se včasih do sitega najemo, ako je letina. — In to je vse!«

In on, Janez, se je drznil misliti nanjo! — Na njo, ki zna gotovo nemško in morda še kaj več, nosi krilo brez predpasnika in hodi gologlava! — Ona mora biti najmanj učiteljica, a on je samo Janez iz Svibna. Doma imajo grunt in vole, zna sekati in mlatiti, je žganjce in zelje. A ona? Bog ve, kaj je ona. Da bi jo vsaj enkrat mogel videti jesti! — In vendar, kako lepo bi bilo, ako bi bil on župan, a ona županja in bi pisala živinske potne liste tako lepo, da bi se vsi žandarji čudili! — Ako bi pa ne hotela živeti ž njim gori v Svibnem, bi prodal vse in šel ž njo v svet. Naučil bi se nemško, saj se je lahko učil pri gospodu Ramovšu in radi nje bi se naučil vsega. Oh, da bi znal vsaj nemško! — Potem bi zarobantil takemu bradaču, da bi se vseknil. — A kaj? Naši ljudje znajo samo delati na njivah in v gozdih, dvigati teže, medleti v tovarni, moliti, stradati, trpeti in molčati. In šinila mu je v glavo drzna misel — Bog si vedi odkod — da mora biti drugače. Oh, da bi muu kdo povedal, kako bi bilo drugače!

In predno je pripeljal doli do Trat, je sklenil naš Janez, da se hoče naučiti nemški, potem bi se nje več ne bal, pa naj bo tudi res učiteljica.

Janez si je namreč med tem popolnoma za trdno ubil v glavo misel, da mora ona biti nič manj kot učiteljica.

Peljal je na Zidan most in se vračal nazaj, ne da bi jo spet videl. Sicer pa tudi ni več nanjo mislil, kajti prevzela ga je popolnoma misel, da se hoče naučiti nemški.

V Radečah je ustavil in stopil v največjo trgovino.

»Kaj pa vi dobite?« vpraša prodajalka.

Janez se praska za ušesi in stoji kot štor, a beseda mu ne more iz ust. Ako bi potreboval soli ali petroleja, bi lahko povedal. A tako mu kar ne more beseda iz ust. Zdi se mu, da ako pove besedo »bukvice«, bo prodajalka takoj uganila vse njegove misli in njegovo skrivnost.

»Morda soli?« vpraša prodajalka.

»Ne!«

»Morda smrdljivca?«

»Ne.«

»Kaj pa?«

Janez se popraska za ušesi, odkašlja in reče:

»Bukvice.«

»Sanjske bukvice?«

»Ne. Se mi nič ne sanja.«

»Molitvene bukvice?«

»Ne, jih imam.«

»Pratiko?«

»Ne, jo imamo.«

»Šolske bukvice?«

Janez ne reče ne da in ne ne, a prodajalka hiti takoj prinašat razne šolske bukvice. Ko zagleda Janez šolsko slovensko-nemško slovnico, seže po nji kot bi našel davno iskani zaklad. Vpraša za ceno in prične trgovati. Slednjič se pogodita in Janez jo stisne k sebi. Zdi se mu, da mora prodajalka v dno njegove duše videti, zakaj jo kupuje in se sam pri sebi čudi, kako da je tako malomarna. Vedno je pričakoval, kedaj mu bo s kakšno besedo namignila, da ve za njegovo skrivnost. Ko je stopil iz prodajalne, mu je stal pot na čelu in bilo mu je, kakor da bi kaj ukradel.

Odslej je imel Janez vedno v rokah nemško slovnico, kadar je peljal hlode na Zidan most in kadar se je vračal s praznim vozom nazaj. Težko je bilo učenje. Ko je prišel zvečer utrujen domov, se je naglo najedel, potem pa slovnico v roke. Mati so godrnjali, oče so pa mislili: »Le pusti ga! Ti še ne veš, kako prav pride človeku pri vojakih, ako zna nemški. Še za purša pride lahko, ako bo kaj znal!«

Ko se je naučil nekaj izrazov, mu je pričela naraščati samozavest. Gledal je smeleje po tržanih in celo ljubljanskega župana bi se ne ustrašil, ako bi ga srečal, ko bi se peljal gledat gori, kako drvarijo v Jatni. Znal bi mu po nemški odzdraviti.

Pri trdem delu se ni nikdar več spomnil nanjo. Samo kadar je peljal doli do Trat proti Radečam, se ga je polaščal nek nemir in glava se mu je obračala na stran, ako jo bo kje zagledal. Toda ni je bilo.

»Morda pa ni učiteljica? Morda niti domačinka ni? Saj prihaja gospoda na deželo za kratek čas! Bog vedi, kdo je in odkod? Najbolje je, da se pozabi!«

In Janez bi pozabil na svojo neznanko, ako bi še nekaj časa ne zadel nanjo. Toda spet mu je prekrižala pot. Ko je vnovič peljal na Zidan most, je sredi trga, ko je ravno hotel zaviti, šla pred njim čez cesto in dalje po trgu. Še ozrla se ni nanj! Ali ga ni videla, ali ga je pa že pozabila? Kako bi pa tudi pomnila? Koliko vidi takih ljudi, kot je on! Ona čista, lepo umita, pisano oblečena, vsa cvetoča in duhteča, kot jasmin na vrtu. A on krepek, grčav, širokopleč in izdelanih rok, umazan in v ponošeni obleki, kakor bukev gori pri Beli vodi. Kaj bosta skupaj bukev in jasmin? Bukev ni za na vrt in jasmin ni za v goro. Jasmin cvete in diši, bukev pa daje les za kurjavo in razne potrebe. Janez se je zavedal sebe. Vedel je, da je krepek, lepo raščen, vedel je, da ni slabega razuma, vedel je tudi, da mu bo pripalo po očetu lepo posestvo in še precej denarja. Koliko je ljudi tam doli, ki morda nimajo vselej da bi sproti plačali krčmarja, in ki se vkljub temu, da je doli tako velika šola, ne morejo ž njim meriti z razumom. Toda vendar spadajo oni v drugo vrsto ljudi, on pa v drugo, in ni ga sredstva, ki bi zamoglo premostiti ta prepad. Eden je kmet, delavec, človek, ki stoji od zadaj, ne sme nikamor, mora molčati in se odkrivati. Drugi je gospod, ki sme povsod, lahko govori z vsakim, kateremu se stiska roko in dela poklone, pa naj bi bil tudi navaden postopač, človek brez časti, premoženja in razuma.

Take misli so večkrat prihajale Janezu mimogrede, ko je vozil hlode na Zidan most. Sedaj pa, odkar mu je ona prekrižala cesto, prihajale so mu še večkrat in ni se jih mogel otresti. Kaj bi dal, ako bi mogel izravnati ta prepad?

Prva določena misel, ki se mu je iz tega porodila, je bila, da mora znati nemški. Ako bi znal nemški – mislil si je – potem bo ta razlika izravnana in nemščina mu bo brv, ki ga bo pripeljala v nasprotni tabor. Ker je videl, da večina ljudi iz nasprotnega taborja govori nemški, je naredil logično napako, da je sklenil: nemščina je pogoj, in bistveno znamenje, ki deli dva tabora človeštva. In on hoče tudi spadati v tabor ljudi, ki piše knjige in jih čita, ne pa samo, ki seka zanje smreke in vozi hlode!

Ako bi mogel najti brv čez ta prepad, spustil bi se po njej, pa naj bi ga stalo, kar bi hotelo. Potem bi pa šel in poklical z gor in iz gozdov vse one okorne in umazane množice ter bi jih peljal po tej brvi in jim rekel: tu je življenje in sreča! tu je pogrnjena miza tudi za vas!

Kolikor bolj je prihajal med ljudi, toliko bolj se mu je vzbujala ta zavest. Kmalu potem se je pa še nekaj prigodilo, kar ga je razburilo še bolj.

Nekoč je vstopil v Radečah mimogrede v neko gostilno tam sredi trga. Prva, velika soba je bila slabo opremljena, tla nesnažna, mize nepokrite. Iz nje so peljala vrata v drugo manjšo, »gospodsko sobo«. Tam je bila miza pokrita z belim prtom in na mizi sta stala dva šopka cvetlic. Pri mizi je pa sedelo nekaj ljudi in med njimi tudi ona, njegova neznanka. Nekaj ga je kar potegnilo, da bi vstopil v drugo sobo, se vsedel k pogrnjeni mizi in zaklical: »Jaz tudi plačam, in kdor plača, naj uživa.« Toda še predno je mogel priti do kakšnega sklepa, mu je že zastopila pot rdečelična natakarica in pokazala na rdeče pobarvano in s pijačo polito mizo v prvi sobi:

»Tukaj je prostor!«

Janez se vsede k mizici, iz one sobe pa štrle nanj Izbuljeni obrazi porogljivo in izzivajoče. Dva mlada človeka sta se zasmejala In ona se je nasmehnila tudi. Kdo ve, zakaj se je smejala?

Morda ji je bila všeč njegova krepka, lepo zraščena postava?

Morda je spoznala v njem svojega neznanega znanca?

Kdo ve, zakaj se je zasmejala? Toda Janeza je pogrel njen smehljaj v dno duše. Toliko bolj je pa tudi občutil ves prepad med njenim svetom in med svojim. Kaj bi dal, da bi ga izenačil!

Takoj nato se je pa zgodil sledeči dogodek:

V sobo je stopila velika družba. Počasi in okorno so se spravili notri. Poznalo se jim je, da niso navajeni stopati po takih prostorih, in silno resni so bili njihovi obrazi, primerni resnemu opravilu, katero so ravnokar izvršili. Doli s Kuma so namreč prišli k notarju delat ženitovanjsko pismo in sedaj so se hoteli pokrepčati po dovršenem opravilu. Saj jih je pa tudi pošteno izmučila dolga pot, še bolj pa govorjenje in dolgotrajno obravnavanje, in postali so lačni in žejni. Sedaj je vse dogovorjeno in podpisano in lahko se z mirno vestjo pokrepčajo.

Nevestin oče se je vsedel v kot za mizo, drugi pa v krogu k njemu na desno in na levo. Kmalu je bilo naročeno in natakar je prinesel na mizo veliko skledo juhe z veliko žlico, potem pa vsakemu gostu krožnik in žlico. Nevestin oče prime za veliko žlico, da

si nalije juhe na krožnik in izpregovori mimogrede glasno in kakor sam zase:

»O ja! Star sem že, pa še nikdar nisem s krožnika juhe jedel!«

Družba v drugi sobi, ki je poprej začudeno gledala nove goste, je izbruhnila v glasen smeh, a eden onih mladih gospodičev ga je vprašal glasno iz druge sobe:

»Iz česa pa jeste pri vas juho? Ali iz peharja?«

»Iz peharja pa ne, iz peharja! Iz sklede pa, iz sklede!« odgovoril je nevestin oče ravnodušno.

Še bučnejši smeh iz drugo sobe mu je bil v odgovor.

Potem se je parlamentiranje med sobama pretrgalo. Gostje v drugi sobi so začeli krikljivo med sabo razpravljati najprej o neumnosti in surovosti ljudstva, ter so si pripovedovali razne robate dogodke. S tega predmeta so prišli na politiko, s politike so se spustili na versko polje, dalje so zabredli med filozofična vprašanja, naprej bi pa tudi nobeden filozof ne mogel slediti njihovim pogovorom, ker so bili že preveč prevzeti od alkoholnih duhov. Novi gostje v prvi sobi so pa z velikim tekom jedli juho in potem goveje meso. Poznalo se jim je, da so bili lačni in utrujeni od nenavadnega opravka. Največ sta jedla nevestin oče in mladi ženin. Samo nevesta je sedela bolj na strani in je bila nekam zamišljena. Bog ve, kaj je premišljevala! Najbolj je jedla velike žemlje, kakor se dobe samo v našem trgu. Ena naša za štiri ljubljanske, pa se ne bom zlagal. Nevestin oče jo je pa neprenehoma navduševal:

»Le jej žemlje, le! Saj jih že nisi, odkar si bila pri birmi!«

»Pa jih spet ne bo, dokler ne bo poslala h krstu,« dodal je ženinov oče.

»Takrat bo pa pogača,« pritrdil je ženin.

Tako so se pogovarjali in jedli s slastjo svoj obed. Samo dva človeka sta bila pri vsem tem neudeležena. Janez je sedel sam za svojo mizico, a v njegovi duši je vse kipelo. Globoko ga jo razburila zavest, da spada tudi on v to družbo obsojenih, da delajo in trpijo, hodijo okrog umazani in raztrgani in so drugim v zasmehovanje in zaničevanje. In tam v drugi sobi, ki je njemu nepristopna kakor izgubljeni raj, sedi ona, njegova neznana znanka in gleda nanj. Med njim in med njo je pa velik prepad in ona ne sme k njemu, on pa ne k nji!

Ona je med tem že izginila iz druge Sobe, da Janez niti ni opazil kedaj in kako. Morda ji je bila neušečna njena družba, morda se ji je kam mudilo? Kdo ve?

Janez je bil v obraz rdeč kakor rak in pest je tiščal ob mizo. Rad bi skočil pokonci, udaril s pestjo ob mizo in zakričal: »Sem, če ste za kaj!« In polomil bi kosti vsem skupaj. A kaj bi s tem dosegel? Prišli bi žandarji in ga odpeljali, oni bi se pa njemu smejali. Dobil bi morda par mesecev, sedaj ko je največ dela in zaslužka.

Na svetu je že taka pravica. Ako fant zarogovili in prešteje komu nekoliko kosti, ga zapro za nekaj mesecev, ako pa kdo izmed njih, ki sede v drugih sobah, naredi še kaj hujšega, ga toliko časa kreiskujejo in preiskujejo, da ga spoznajo za nedolžnega.

Janez se je premagal, dasiravno je vse v njem kipelo. Ko je pa prestopil prag gostilne, je že dozorel v njem sklep:

»Jaz moram podreti to mejo, pa naj stane kar hoče! Jaz moram proč odtod v svet!«

In v svoji domišljiji si je že ustvaril celo prihodnjost, kako pojde v svet, daleč, daleč če treba celo v Ameriko. Oče mu bo branil, mati bo jokala, toda on pojde. Tam zunaj je življenje in denar. Delal bo, varčeval bo, gledal bo in opazoval. Potem bo pa prišel zopet domov, zaraščen in zagorel, v lepi črni obleki in z lepo kravato in srebrno uro. Prišel bo in se vsedel, kamor bo hotel in nikdo ga ne bo mogel porogljivo gledati.

Od tega časa je pričel Janez še bolj tičati v knjigah. Nemško slovnico je znal menda že na pamet, kar mu je dajalo precej veliko samozavesti, dasiravno ni znal prav povedati ne enega nemškega stavka. Potem je pa pričel iskati še drugih knjig.

Nekoč sem šel doli po stopnjicah Katoliške tiskarne. Med drugim in tretjim nadstropjem me sreča krepek mladenič širokega obraza in mehkih sivih oči. Pohlevno se mi odkrije in me vpraša, kje se tukaj dobe »Pasjeglavci«. Pogledam ga začuden in v prvem trenutku so nisem mogel spomniti, da misli knjigo »Pasjeglavci«. Potem ga pa vprašam, kje je zvedel za to knjigo.

»V »Domoljubu« je bilo pisano, da se dobe v Ljubljani »Pasjeglavci«.

Rekel sem mu, da naj gre v Katoliško bukvarno, kjer mu bodo postregli. Kako je opravil, ne vem, videl ga nisem potem več.

Odslej je vedno v vsakem prostem trenutku tičal v knjigah in čital, a najbolj so mu bile všeč knjige, ki govore o širokem svetu in o daljnih krajih. Nekje je dobil neko staro veliko nemško knjigo s slikami. Menda je bil vezan letnik kakšnega starega nemškega časopisa. Večkrat je sedel zamišljen nad to knjigo in gledal slike tujih krajev ter skušal razvozljati podpis.

»Koliko je po svetu ljudi in kako lepo so oblečeni,« — premišljeval je. »Povsod žive ljudje, samo pri nas je umiranje. Zakaj ne moremo živeti tudi mi?«

V takih mehkih trenotkih mu je prišla vedno zopet na misel ona, njegova neznana znanka, o kateri si ni upal vprašati niti imena. Kaj mu tudi pomore zvedeti, kdo je ona, ako ji pa niti ne more povedati, kako velikokrat misli nanjo. Ustrašil se je celo sam svoje misli in zarudel sam pred sabo.

Kaj, če bi kdo zvedel za njegovo skrivnost? Ljudje bi mislili, da je prišel ob pravo pamet. Kako bi zamogla biti ljubezen med njim in med njo, ko je pa med njima tako velik prepad! Ako bi bil on vsaj delavec v tovarni, ki preživi svoj teden v prahu in nesnagi, v nedeljo pa sleče modro bluzo, se preobleče v črno obleko, počeše in umije, ter izgleda kot gospod!

Ne! Svoje skrivnosti ne zaupa nikomur in celo sam ne mara misliti nanjo. Pred vsem hoče postati človek iste vrste kot so vsi drugi ljudje. Hoče v svet in pretrgati ozko ograjo, ki ga oklepa, kakor junca v hlevu. Kadar se bo vrnil z velikimi izkušnjami iz širokega sveta, z denarjem v žepu, z imenom, da bodo o njem pisali časniki in bo imel pravico vstopiti v vsako družbo, takrat bo vprašal takoj gori na Zidanem mostu za kolodvorom:

»Kdo je ona?« - - -

Šele takrat, poprej pa nikdar ne!

- - -

Ko sem prišel nekoč zopet domov doli pod Kum, sem zvedel slučajno, da je Janez odšel z doma.

»Kam je odšel?«

Nikdo ni vedel natančno povedati. Njegovi starši so mi rekli, da je šel z nekimi tovariši gori na »Oberštajersko«, od tam pa da je šel še dalje; zadnjič jim je pisal iz Oberštajerskega ter jim naznajal, da je srečen in zdrav in da gre sedaj nekam daleč, od koder jim ne bo mogel veliko pisati. Ako se mu bo zgodila kaka nesreča, bodo že zvedeli.

»Ali misli priti še kdaj domov?« sem vprašal.

»Pravi, da misli, toda koliko ljudi misli, pa se izgubi v tujini.«

»Zakaj pa tišče tako ljudje med svet?«

»Bog vedi! Mlada kri, kaj se hoče. Lakote tudi pri nas nikdo ne umrje. Živi se že še, hvala Bogu. Toda naša mladina ni več za ta kraj. Kmalu pojde vse in ostale bodo samo stare korenine.«

»Pokopati vas bodo že prišli.«

»Gori k svetemu Križu nas bodo menda že spravili. Potem naj bo pa, kakor hoče. Naj dela za nami mladina kakor more. Mi smo jim zapustili te-le bregove in jarke, kakor smo jih sprejeli. Naj pa naša mladina naredi iz njih vrtove, če more. Pota so nas veljala dovolj.

- - -

Od takrat nisem nikdar več ničesar slišal o našem Janezu. Očeta so pokopali gori pri svetem Križu, mati moli v zapečku očenaše, doma gospodari hči, ki se je omožila z nekim človekom, ki si je prislužil precej denarja, ko je delal v Trbovljah. Ne gre jima slabo, trpita pa, trpita, kot pri nas vsi ljudje, kjer je delo težko in zemlja bregovita.

Delati pa morajo vse sami, ker otroci so še majhni, a delavcev ni dobiti.

Janeza pa ni in ni od nikoder.

Kadar grem počasi na izprehod doli ob Sapoti proti Njivicam, mi pride spomin na našega Janeza in v takem trenotku se mi zdi, da bi moral naš Janez vsak trenotek primahati gori od Radeč. Naenkrat bo stal pred menoj, močan in visok, z razoranim obrazom od izkušenj sveta in s plameni v očeh. Prišel bo kot velikan, ki kliče na boj, prišel bo z orjaško pestjo in z mogočnimi koraki, prišel bo človek kot ga še ni rodila naša dolina. Žebnjek se mu bo poklonil, ko pojde mimo, svibenjski stari grad se bo razveselil, staremu svetemu Kumu se bo razjasnil obraz, ko bo zagledal doli na prašni cesti svoje izgubljeno dete. Mogočni gozdovi Jatne in Magolnika in Bele vode ga bodo pozdravili s svojimi spevi in bele skale častitljivega Kuma bodo odpevale šumenju gozdov. Solnce bo pa pripekalo doli, kakor da bi hotelo stlati cvetje zmagovalcu na pot. Tako bo prišel naš Janez z mogočnimi koraki in udaril z orjaško pestjo ob stare skale. In gora se bo zmajala in reka bo zabučala in skala se bo odprla, stara mogočna skala, pod katero spi vojska kralja Matjaža.

To bo naš dan!

Take sanje mi prihajajo včasih, ko se sprehajam doli ob Sapoti.

Toda našega Janeza ni in ni od nikoder in nikdo ne ve zanj in nikomur ni zaupal svoje skrivnosti.

Kako pri nas umirajoUredi

Tiho kot prikazen je vstopila Lomovšica iz Lomovja v izbo, kjer je ležala bolnica, zaprla za sabo vrata in se približala postelji. Bolnici se je zaiskrilo v očeh in z obraza se ji je videlo, da bi se rada dvignila ali vsaj podala roko v pozdrav — a zaman.

Smrt ji je že uklenila ude.

Samo v očeh ji še kipi življenje — bujno, pomladno življenje; na obrazu, na prsih, na rokah ji pa že počiva smrt. Pomlad, najbujnejša, najrazkošnejša pomlad vlada v prirodi. V letih življenja kipeče pomladi se nahaja bolnica — a sredi opojne vonjave pomladnega cvetja je ledena smrt razgrnila svoj šotor.

Lomovšica prisede na klopico k peči, odpre jerbašček ter izvleče iz njega mladega, pisanega petelinčka ter ga pokaže bolnici: »Tegale sem ti prinesla.« — Bolnica se spet napne, da bi izvlekla izpod odeje roko ter se dotaknila živalic, a zaman. Komaj, da še zašepeče poglasno: »Saj ni potreba«.

Pri postelji je stala mati, ki je ves čas bolezni stregla lastnoročno bolnici. »Kaj se še škodujete« — prične mati — »saj ne potrebuje.« 

»Nisem imela druzega prinesti.«

»Saj ni treba ničesar.«

Naj ga zavžije, saj ne bo več dolgo živela.« 

»Saj ne more ničesar več.« 

»Morda pa malo juhe.«

»Tudi ne more.« 

»Potem pa ne bo več dolgo. Ali so gospod še prišli?« 

»Danes so bili spet pri njej. Pa toliko časa sta bila sama. Potem mi je pa rekla: Z gospodom je pa vedno dovoli govoriti. Skoraj vsak dan pridejo k nji pogledat, mimogrede, ko gredo od maše.

Za bolnike so pa naš gospod res, da ni tacih.« »Saj to je poglavitno. Kako bi ljudje umirali, če bi ne bilo gospodov.« 

Med tem je Lomovšica razvezala petelinčku noge ter ga spustila na tla, kjer sta se pod mizo sprehajala še dva njegova vrstnika, toda nekoliko večja od njega. Tudi nju so prinesle prijazne obiskovalke, zdaj sta se pa že udala v svojo usodo in sprijaznila med sabo ter se skupaj veselita negotovega življenja. Novi prišlec pa ne tako, ampak se takoj, ko se začuti na prostih nogah, zakadi na domačina in prične se strahovit boj, ki se slednjič konča s popolno zmago novodošleca. Domačina se stisneta v kota pod klopi, prišlec pa skoči na mizo in zapoje zmagovito.

Bolnici se smehljaj prikaže na ustnicah, mati prične kregati petelinčka, ga poditi z mize, kujon zleti pa kot za nalašč z mize na polico in zapoje še bolj preširno. Lomovšica je vidno v zadregi, ker je prinesla takega pretepača in se prične opravičevati: »Nisem vedela, da je grdoba tako poredna. Juhica bi te pa le pokrepčala. Ali naj ti ga jaz zakoljem?« 

»Ni treba.« 

»Veš kaj, nič ne bo s tabo, nič. Umrla boš. Saj moramo vsi umreti. Kogar ima Bog raje, ga hitreje pokliče, nas pušča pa za ostanke.« 

Materi se prikaže bolest na obrazu.

»Nikar ne jokaj, saj boš ti tudi umrla. Vsi pojdemo.« 

Bolnica zapazi, da prihaja materi težko in reče: »Mama, prinesite vode.« Mati zgine v kuhinjo po vode ter se vrne čez nekaj časa z rdeče zateklimi očmi in čašico vode.

Med tem je Lomovšica dalje tolažila bolnico, da ji bo treba umreti, ko se je mati vrnila, je pa počasi vstala, vzela košarico in se poslovila. Petelinček se je pa med tem pomiril in pričel pod mizo zobati.

Taki obiski so se pri bolnici neprenehoma ves dolgi čas njene bolezni vrstili. Toda zdaj je šlo že h koncu.

Ko je Lomovšica odšla, je bolnica poprosila mater: »Mama, pokličite mi Julko.« 

Ko pride soseda Julka, reče bolnica materi: »Mama, zdaj naju pa pustite nekoliko sami.« 

Ko sta se pogovorili, pokliče spet mater in ji reče: »Mama, sem jo naprosila, da jih bo napravila na odru. Da ne bote vi imeli preveč skrbi. Takrat boste tako vsi zmešani.« 

Potem je še prosila, naj bi ji poklicali Doljškovega strica. Tudi on pride takoj. Bolnica potegne z veliko težavo denarnico izpod blazinice ter jim odšteje nekaj denarja: »Stric, bodite tako dobri in pojditev Radeče k Podlesniku, ter kupite belo tanjčico, da me bodo z njo pogrnili, ko bom ležala na odru. Mimogrede se pa še oglasite pri mizarju Slaku in ga vprašajte, če je že naredil krsto. Z njegovo ženo sva si bili taki prijateljici. Moji sestri je tudi on delal krsto, sem jo pa še jaz pri njem naročila. Če je že narejena, naj jo še nocoj prinese, da jo vidim. Danes je meni zadnji dan. Naj bo bela, taka, kot je bila sestrina, toda manj nakitja naj da nanjo.« Ko je odšel, je še naročila radi jame in zvonenja. Jama naj se skoplje poleg cerkvenih vrat, tam, kjer počiva sestra, da bo vsakdo, kdor gre v cerkev, moral mimo nje. Zvoniti mora pa v »trajbo«, kot revežem in otrokom, ne pa »klenkati«. — »Saj zdaj klenka že vsakemu otroku,« je dodala z neko ironijo.

Ko je ukrenila vse, se je nekoliko oddahnila, potem pa vprašala: »Ali so gospod doma?« 

»Menda so. Bi jih še rada?«

»Za sedaj ne. Pač pa ponoči, ko bom umirala.« 

»Če bodo hoteli priti še enkrat, ker so te že prevideli?«

»Saj so rekli, da pridejo, samo če jih pokličete.«

»Če bo treba, jih bomo že poklicali.«

»Seveda bo treba.«

»Ali bi še kaj rada?«

»Druzega ničesar več.«

Tekom dneva jo je prišla še obiskat njena najboljša prijateljica, Tončika.

»Kako ti je? Danes si videti nekoliko bolj sveža.«

»Danes je moj zadnji dan.«

»Ne govori tako. Boš videla, da bove še večkrat skupaj.«

»Ne bove ne. Samo eno bi te še prosila. Obljubila si, da mi prideš zatisnit oči. Ali boš prišla?«

»Seveda bom. A to še ne bo tako kmalu.« 

»Jutri me ne bo več.«

»Bomo videle.«

O polnoči se je pričel smrtni boj. Mlade, življenja kipeče narave smrt ne premaga tako lahko. Boj je trajal do jutra.

Bolnica zagrabi razpelo, mati ji pomore, da ga pritisne na usta, potem pa zašepeče: »Molite!«

Po izbi se razleže molitev.

Potem se ozre okrog in zašepeče v drugič: »Gospoda!«

»Pošljite po gospoda,« se odzovejo glasovi.

Toda gospod so daleč, pot slaba, noč temna - ne morejo priti tako kmalu.

Med tem se je noč polagoma pomikala proti koncu. Že so se prikazovali prvi znaki jutra. Njena duša je do najmanjše pičice pripravljena na odhod, vendar nekaj še manjka. Kadar zaškripljejo vrata, obrne bolnica oči od razpela proti izhodu in pogleda prišleca.

»Gospoda ni.«

Na vzhodu pričenja prva zora rdečiti nebo, v zvoniku se oglase zvonovi — zvoni »dan«, kajti danes je velik praznik, je »Gospodov dan«. V tem trenutku se odpro vrata in v izbo vstopijo »gospod«.

Bolnici se poslednjič zaiskri oko.

Gospod pristopijo k postelji in prično moliti molitve za umirajoče. Bolnica jim sledi z umom, dasiravno ne more več odgovarjati z jezikom.

Koncem molitev vzamejo razpelo, ga pritisnejo bolnici na ustni in reko »Jezus«.

Bolnica zbere zadnje svoje sile in spregovori trikrat razločno, da se je slišalo po celi izbi: »Jezus, Jezus, Jezus.«

»Zdaj moram pa v cerkev — rečejo gospod — ker danes je praznik in Gospodov dan. Maševal bom zate, po maši pa pridem spet pogledat. Saj ne pojdeš še tako kmalu.«

Nato se obrnejo k vratom. Med vratmi se srečajo z gospodično Tončiko, ki je prihitela v največji naglici in stopi urno k postelji.

Bolnica še živi in ima široko odprte oči. Tončika stopi k postelji, položi prste na oči in jih sklene, v njenem naročju obstane mrtvo truplo.

Med tem je zora porudečila nebo in prvi žarki padejo na posteljo na mrliča. V zvoniku pa zvone zvonovi »Gospodov dan« in od vseh strani hite ljudje v cerkev k službi božji.

Ajdova setevUredi

Že si minul za letos, čarobni čas razkošne poezije, silnih vtiskov in globokih čustev, nepozabljivi in napozabljeni čas ajdove setve. Kar so drugod časi jesenske trgatve in pomladnega brstenja, zimskih lovov ali letnih letovišč, — časi življenja in poezije, — to je pri nas čas ajdove setve. Takrat se razvijejo do vrhunca vse življenjske sile, vzdrgetajo vse speče energije, takrat kipi življenje silno in mogočno in od vseh naših vrhuncev in dolin odmeva glasno in zmagovito, drzno in ponosno, nadebujna pesem dela.

Kako prazna je lahkomišljena vinska trgatev južnih dežel v primeri z našo ajdovo setvijo! Pred njo dolgočasna, mrtva zima, v kateri bo lastnik vinograda morda zapustil vinograd, kakor se odloži letna suknja, in šel v mesto, da si z mestnimi zabavami preganja dolgčas zimskih dni. Za njo je nekaj lenih, pekočih mesecev, v katerih je viničar, če je le mogel, v senci iskal zavetja pred solnčnini žarki. In kratki dnevi trgatve same so kakor lahkomišljena zabava velikih otrok.

Kako prazni in brez cilja so tudi dnevi zimskih lovov na severu pri veliki gospodi! Človek potrebuje v življenju boja in napora, drugače je njegovo življenje brez vsebine in brez cilja. In ako sta ga osoda in vzgoja vrgla na breg reke življenja in postavila v položaj, da lahko kot neprizadet gledalec opazuje z bregov reke življenja našega življenja trud in boj, mora si včasih sam umetno ustvariti boja in napora. Drugače bi bilo življenje preveč pusto in prazno. Toda tak umetno ustvarjen boj življenja je kakor slika morskih valov ali mogočnega pogorja v primeri z njunim uzorom.

Kako dolgočasna in mrtva je celo nadebujna pomlad v primeri z ajdovo setvijo. Majnik je lep, toda prazen in ker je prazen, postane kmalu dolgočasen. Samo cvetje in zelenje, pričakovanje in koprnenje, same nade za daljno prihodnost, a nobene sile, nobenega napora in truda. A kaj je življenje brez truda? Kakor da bi moral hudo sestradan želodec polniti samo z piškoti in tortico! Za življenje potreba globokejših vtiskov, silnejših vplivov, kaj takega, kar življenje izčrpuje z naporom, ubija s trudom, razvija njegove speče sile, in to je pri nas »ajdova setev«. Lepša, kot pomlad, je jesen, ko vse visi, se klanja k tebi in ti ponuja svoje sadove. Jesenski čas je čas tihe samozadovoljnosti in mirnega uživanja po končanem boju in izčrpanem življenju. Ajdova setev je čas boja in napora, nemirno kipečega in brez prestanka šumečega življenja, čas silnih naporov in srčne zadovoljnosti, čas vročih dnevov in mirnih noči. Kakor narava, se tudi duša ljudska takrat razvije do viška in izčrpa vse svoje sile in tisoče src in cela narava se zlije v eno veliko, mogočno pesem zmage in dela.

Prenehajte, umetniki! Slikar, ne mešaj barv, pisatelj, odloži pero, glasbenik, ne udarjaj na strune, kipar, ne dolbi marmorja, pevec obmolkni s svojo pesmijo. V tem trenutku bi bila vsaka človeška umetnost samo profanacija velike in vzvišene umetnosti, ki se razgrinja pred nami. Prigušila bi velike in mogočne akorde, ki zvene iz src in iz prirode, zamazala veličastno sliko, ki se je razgrnila pred nami. Odvrzi vse, sleci samega sebe s sebe, ter se vrzi v življenje in predaj njegovim valovom in zapoj s prirodo, ki kipi okrog tebe, s soncem, ki ti žge na glavo, z vetrovi in z oblaki, z vročim znojem delavca, ki se trudi na njivi in tihim veseljem angela, ki prinaša iz neba svoj blagoslov.

To je naša pesem, pesem ajdove setve.

X X X

Tiha, svetozarna, nebeška noč visi še nad dolino. Kot velikan, ki podpira nebo, stoji sveti Kum sredi noči, tih in zamišljen. Prišel bo čas, ko ga bo obsijalo sonce in čete zvestih vernikov bodo hitele zajemat milosti in blagoslova na njegov vrhunec. To bo potem, ko bo izpeta naša pesem, ki odmeva zdaj po dolini, — pesem ajdove setve. Temne smreke Jatne in nekoliko bolj živahne bukve Bele vode so umolknile in zaspale. Iz skrivnostnega polumraka štrle skale starega gradu in kumljanskega pogorja in med njimi zevajo tihi prepadi. A med skalami in prepadi buči Sapota in poje vedno eno in isto in vsa stoletja še neizpeto pesem boja in dela. Samo kresnice se žare v travi in zvezdice na nebu in večna luč odseva iz okna cerkve gori na strmi skali nad prepadi, kjer počivajo v senci sv. Križ na naši ranjki.

Noč je tiha in mirna. Nikjer nobenega glasu, nikjer ni znaka življenja. Samo duhovi vladajo zdaj v naravi in dobri angeli. Pri nas kraljuje namreč še romantika duhov. Pogozdnega duha vidijo včasih drvarji na Magojniku in pri Beli vodi, škrat se skriva med grmovjem in ponuja neprevidnim ljudem denarje, Čatež sedi na beli rebri, celo Malika so videli še nedavno v Jatni. Sapota pa in Sava imata spet svoje, povodne duhove. V poslednjih časih se pa ti duhovi umikajo vedno bolj in bolj in se prikažejo vedno bolj redko kakšni ženici ali drvarju ali samotnemu potniku in kmalu bodo izginili popolnoma.

Tudi pri nas se spreminja vse in preraja. Gozdovi se sekajo, skalna pobočja zaraščajo, duhovi, stari prebivalci naših pogorij se umičejo vedno dalje v tihe globine, nastajajo novi ljudje in nova zemlja, toda vedno odmeva še od naših gora stara pesem in se izgubija v višave, pesem dela in boja — a v najmočnejših akordih zveni ob času ajdove setve.

Obrisi Kuma se prično prikazovati iz mraka, ozračje sivi, že je mogoče razločevati temno drevje in bela pota, na hišah se temnejša streha deli od belega zidu, na vzhodu se prikaže na nebu rumen trak. Ni še jutra, ampak prikazali so se šele prvi njegovi znaki, a že se je oglasila naša pesem. Orač je vstal in odprl vrata, pogledal na nebo in po zemlji: »Lep dan bode.« Ne izgubljamo časa in besed! Črna, tiha zemlja že čaka s svojo plodovitostjo, nebo že vabi s svojim blagoslovom! Ne mine mnogo časa in orač se je že odpravil na razleglo, požeto strneno polje — na ajdovo setev. Šel je mimo kozolcev, v katerih je zloženo požeto strneno žito in srce se mu je razširilo. Ni bilo ne toče ne kake druge ujme. Lahko bi bila letina še boljša, a hvala Bogu tudi za tako. Samo Bog nas varuj še strele in ognja!

Jutro se je razprostrlo nad dolino, tiho je priplavalo od vzhoda in pogledalo doli v vse globeli do Vidrine peči ob Sapoti. Zmagovalna pesem ajdove setve je izaorila po poljih, silno in mogočno in se razlegla do mirnih vasi in do visokega neba. Solnce se je pripeljalo pogledat, kako delajo njegovi hlapci v njegovem kraljestvu, sivi Kum je odložil svoj megleni ovoj in se s smehljajem jutranje zore ozrl po svojih otrocih. Lemež se je svetil in rezal brazde, voli so povešali glave in stopali po razorih, pljužna so škripala in orač je molče stopal za drevesom in gledal v zemljo. Ta zemlja ni tiha in mrtva, kakor izgleda na zunaj. Milijone življenjskih kali krije v sebi, ki bodo priklile iz nje in ogrnile celo prostran z razkošnim bogastvom barv in zelenja. In orač, ki stopa za plugom ni top in brezdušen, ampak silna in globoka čustva mu valujejo v duši. Doma ima ženo in otroke, ima prijazno bivališče, kjer mu je znan in domač vsak najmanjši prostorček že od otroka; Gori, na strmi skali in nad zevajočimi prepadi so postavil njegovi predniki cerkev, in okrog cerkve uživajo njegovi dragi večni mir. Njegova je ta zemlja in on je del te prirode, kakor ona hruška, katera stoji ob meji in ona skala, ki visi nad prepadom. Tako živi on tukaj in bo živel in za njim bodo njegovi otroci živeli in rezali brazde, ko bo hruška že davno padla pod viharjem in skala se zavalila v molčeče prepade.

Solnce pripeka vedno huje, vročina se upre ob pobočje in odbija od golih skal in črne prsti. Hladilni gozdi Jatne in Magolnika se odmaknejo daleč proč, Sapota šumi nezaslišno daleč, okrog orača ni drugega kot razbeljeni zrak in vroča Zemlja in nebeško solnce, ki pripeka iz neba nanj z vso svojo močjo. Oraču se pot vliva curkoma po obrazu, bos in gologlav in z razgaljenimi prsmi stopa molče za plugom uro za uro in reže brazde.

To ni proza, to je poezija, to je naša pesem, zmagoslavna pesem dela na rodni zemlji. Kadar vidim ta prizor, me objame divja strast in rad bi se slekel in stopil k oraču in rezal ž njim brazde dalje in dalje do večera.

Potem bo pa z večernim hladom vzel sevnico in stopil na razorano njivo in jo obsejal z drobnim črnim zrnjem. In solnce nebeško bo razlilo po njem svoj blagoslov in božja zemlja mu bo dala rast. Orač se bo pa vlegel k počitku do novega dne, dokler ne bo slednjič izpeta tudi zmagovalna pesem njegovega življenja in se bo vlegel gori pod senco svetega Križa k večnemu počitku. Njegovo zemljo bodo pa za njim orali njegovi otroci in njegova pesem se bo dalje glasila od naših gričev in odmevala v tuji svet.

Kako sem šel z Mokronožani na sveti KumUredi

Da se izognem nepotrebnim neporazumenjam in neprijetnostim, ki bi nastale, ako bi rabil kakšna izmišljena ali splošna imena, hočem imenovati vse osebe v tem spisu po njihovih pravili imenih. Odkar sem se namreč posvetil peresu, sem si namreč pridobil že jako čudnih izkušenj. Za izgled vam povem samo eno.

Nekoč sem napisal povest, v kateri nastopa tudi neka drugače čisto neznana gospodična, o kateri nisem imel niti pojma, če res kje živi na svetu. Imena ji nisem dal nobenega, toda bil sem tako neroden, da sem pripomnil, da je dotična gospodična debela.

Drugega jutra potrka nekaj na moja vrata in vstopi neka gospodična.

»S čim zamorem milostljivi postreči?«

»Vi ste me razžalili in izročila vas bom porotnikom, ako ne popravite.« 

»Za božjo voljo samo porotnikom nikar. Saj rad vse popravim in prekličem, kar blagovolite želeti. Samo, da se ničesar ne spominjam, s čimur bi imel prijetno čast vas razžaliti.«

»Vi ste pisali o neki debeli gospodični. S tem ste zadeli mene in ste me izpostavili javnemu zasmehovanju.«

»Doslej res nisem vedel, da je debelost zasmehovanja vredna lastnost. Vendar sem pripravljen priobčiti sledeči popravek: Dotična debela gospodična, o kateri sem pisal, da je debela gospodična, ni res debela gospodična. — Ali ste zadovoljni s to izjavo?« 

»Za enkrat naj bo. Drugič bom pa neizprosna.«

Komaj je odšla, kar že spet nekaj potrka na vrata in vstopi neka druga gospodična:

»Vi ste me razžalili, ker ste pisali o neki debeli gospodični, jaz sem pa suha in ste me s tem ironizirali. Izročila vas bom porotnikom, ako ne napišete popravka.« 

»Vse raje, kot da bi našim porotnikom ponudil priliko, odločevati v takih vprašanjih! Ali bi bili zadovoljni s sledečim popravkom: Dotična suha gospodična, o kateri nisem pisal, da je debela gospodična, res ni debela gospodična?« 

»Za enkrat naj bo, toda drugič bom bolj stroga.«

Tako sem se rešil grozeče nevarnosti, da niso naši porotniki prišli v položaj, da bi odločevali o debelosti in suhosti naših gospodičen.

Pri takih razmerah mora človek postati nervozen tudi ako bi se oblekel v županovo kožo. Da bi se v bodoče ne zameril na vsakem koraku vesoljnemu svetu, sem sklenil vsako osebo imenovati tako jasno, da bodo podobna nesporazumevanja nemogoča.

Zdaj pa k dogodku:

Na cesti so me srečali Mokronožani, ki so šli na Kum na božjo pot in me pobrali s sabo.

»Pustite me samo še malo domov — jim rečem — da se pripravim in vzamem nekaj reči s sabo.«

»Saj ne potrebujete ničesar. Malhe imamo že mi.« 

»Toda glavo sem doma pustil in moram ponjo.« 

»Saj vam na izlet ni potreba glave. Brez glave se še lažje hodi. Vročino vam bo delala in motila vas bo. Jaz sem tudi pustil svojo glavo doma v Mokronogu.«

»Saj menda ne dela glava vročine. Doslej sem mislil, da vročino povzroča srce.«

»Po mojem mnenju želodec — odvrne drugi — toda za sedaj je to vseeno. Na vsak način na potovanju ne potrebujete glave. Bo vam v napotje.«

»Pa vsaj povedati moram doma, kam da grem. Saj stanujem takoj tule.«

»Pa pojdite. A opravite hitro.«

Mati mi je prišla naproti na prag in jaz ji povem kratko, da grem z onimi ljudmi na Kum.

Z njimi — se začudi — saj to so rokomavharji!«

»Ne mama, to so Mokronožani« odvrnem, se poslovim in odidem.

Ker nas je v Svibnem zapustil stari nosač, smo si morali, predno smo odrinili dalje, najti novega. Našli smo ga v osebi krepkega mladeniča, Matjanovega Francelja, ter mu naložili na hrbet vse, kar je kdo imel pretežkega s sabo. Samo jaz mu nisem dal ničesar. Popotnice nisem vzel s sabo nobene, ker sem se zanašal na rodoljubne malhe svojih sopotnikov, tudi glavo sem pustil doma, srce me ni težilo čisto nič, želodec in noge sem pa obdržal, ker sem ju potreboval na potu.

Na sveti Kum pelje ravno toliko potov kakor v Rim, najboljša pa je, pravijo, ona, ki pelje od Sapote pri Ravanu čez Mali Kum, po kateri pa nisem jaz še nikdar hodil, ker ne ljubim složnih potov po dolgih ovinkih. Na moj predlog smo vzeli kompromisno pot od Jelševarja čez Zagrad in Vrbe, damam smo pa natvezli, da je to ravno ista pot, kot mimo Ravana. Toda v sedanjih časih si tudi dame ne dajo več zlepa kaj natvezti in tako smo imeli vedno med potjo interpelacije in malo da ni prišlo celo do obštrukcije. Zagradom so se za mojih mladih dni — tako so mi pravile — zbirale ponoči čarovnice; toda mi nismo videli nobene, menda ker je bilo podnevi, ali so se pa že umaknile iz naših okolic. Ker pa tudi nobena izmed navzočih dam ni znala ali hotela čarati, se je vršil izlet brez vsake romantike. Začel se je s kislim mlekom pri Matjanu. Jaz sem bil pri latvici prvoboritelj in sem tudi stanovitno vztrajal do konca, moja najboljša sotrudnica je pa bila neka gospodična, ki se imenuje od spredaj Ota, od zadaj pa Tila, skupaj pa Otilija. V naši družbi se je nahajala še neka druga gospodična, zanimiva zaradi velike malhe, katero je nosila na plečih in katere skrivnosti ni razodela nikomur, in je pod nobenim pogojem ni hotela izročiti vodniku. Meni so med potjo misli vedno uhajale na gospodično z malho in študiral sem, kaj bi bilo v nji: Darovi Pandore, ali vsaj vir kranjske poezije? — Šele vrhu Kuma se nam je odkrila skrivnost gospodičine malhe in zagledali smo lepe pleče in pristne kranjske klobase.

Zdaj moram pa opisati še ostale udeležence ekspedicije.

Iz Mokronoga se je šlo v dveh oddelkih. Eden oddelek, ki je obstajal večinoma iz moških, samo dve dami sta bili zraven, je odrinil pozneje iz Mokronoga in vzel daljšo pot čez Št. Rupert, Dole in Št. Jur, ter je seveda prišel tudi pozneje na Kum. Drugi oddelek pa, pri katerem sta bila dva dečka, tri dame in pet moških, je odrinil zgodaj zjutraj iz Mokronoga čez Št. Janž, Gradac, Kladje in Svibno, kjer je vzel mene. Ekspedicija je imela nekako uraden značaj, ker so se je udeležili skoraj vsi predstavitelji visoke vlade v Mokronogu. Manjkalo je samo župana in trškega policaja, pa bi bile zbrane v naši družbi vse oblastnije mokronoškega trga. Bil je gospod sodnik s svojo soprogo in sinčkom, gospod davkar s soprogo in sinčkom, gospod davčni kontrolor s sestro, gospod sodnik iz Trebnjega, gospod profesor dr. Bohni iz Reke, celo g. davčni eksekutor, katerega bi Mokronajzarji gotovo za dalj časa radi pustili na božjo pot — samo policaja ni bilo. Izmed meščanskih krogov omenjam tri brate Mejak, dva izmed njih gimnazijska afturijenta, ki so bili polni vseh hribolazkih čednosti. Sicer je bila pa naša družba strogo demokratična. Naš demokraitizem je šel tako daleč, da sem bil tudi jaz v polnem obsegu svojega želodca deležen klobas, katere je nosila v svoji malhi naša poetična gospodična, za kar ji bom hvaležen, dokler ne bom pozabil.

Vodja našega oddelka je bil gospod davčni kontrolor, ki je razdelil četo tak spretno tako, da je bila spredaj lahka konjenica, v sredi generalni štab in težko topništvo, zadaj pa navadna pehota. Maroderje in k puntu nagnjene osebe je postavil pa pred topništvo in tako, da bi mi imeli pred očmi naših popotnih malh. Tako je šlo še precej dobro gori do Črnega loga, kjer se je onstran Babiča in Črno loška začel prvi punt in nekateri sotrudniki in sotrpini brez poglavarjevega dovoljenja pometali v sence težave svojega telesa. Na Vrhu, med Sekotom in Jarškom, je pa bil na trati pred Jarškovo hišo oficielen odpočitek in Jarškovo dekletce nam je prineslo v krepčilo mernik vode, Jaršek nas je pa pomiloval, ker ginemo v taki vročini na pokoro k sveti Neži na Kumu. Drugi odpočitek je bil pod Doliškovim kozolcem, kjer nam je spet Doliškovo dekletce streglo z izvrstno vodo - zadnja voda, ki se dobi na Kumu. Od Doliška na Kum že ni več daleč in mi smo ta kos poti vzeli z enim naskokom.

Ali veste, zakaj se imenuje naša gora Kum? Nekdo mi je razložil takole: Davno, davno takrat je bila pri nas še nemškutarija — sta se odpravila sv. Jošt in sveta Neža na Kum na božjo pot. Sveti Jošt kot postaren možak je hodil težko, sveta Neža kot brhko dekle je pa hitela naprej in, kadar je sveti Jošt pešal, se je obrnila in zaklicala bolj po kočevsko: »Kum! Kum!« Zdaj imata na vrhuncu sv. Jošt in sveta Neža cerkvici in gora se imenuje »Kum«.

Ko smo prišli na hrib, drugi oddelek še ni prišel in mi smo se pripravljali, da bi jih dobro sprejeli. Mežnarju smo naročili, naj nam skuha žganjcev z mlekom - bilo nas je vseh skupaj 18 oseb — gospa sodnikova se je takoj lotila kuhat guljaž in gospa davkarjeva ji je azistirala, gospod kontrolor je vzel oddelek moških s sabo, ter so pričeli nanašati in žgati kres, jaz sem se pa hotel zmuzniti v kak kotiček in pasti lenobo, toda strogo oko postave me je zapazilo in boljša polovica Mokronoške sodnijske oblasti mi je velela k ognjišču, da sem mešal guljaž. Ker nisem vajen mešati pri damah, se razume, da sem bil precej neokreten, guljaž mi je pa dvakrat dobro dišal, ker sem imel zavest, da sem ga pošteno zaslužil.

Ko je prišel še drugi oddelek ekspedicije, je bil sprejet z velikim veseljem in pričela se je večerja, pri kateri je naš pevski zbor pel razne pesmi in veselje je bilo popolno in nemoteno. Mene so, menda zaradi večje varnosti, posadili med sodnijo in davkarijo.

Polni guljaža, žgancev z mlekom in veselja smo se šele pozno odpravili k počitku. Našli smo sedem postelj, katere smo zasedli, kdor pa ni dobil postelje, je vzel rjuho in se spravil pod streho na seno — kakor je romarska navada. Zjutraj sem v cerkvi maševal, prišlo je tudi več ljudi iz bližnjih krajev, ki so bili veseli, da imajo to nedeljo tako blizu mašo, naš moški zbor je pa šel na kor in pel, da se je sveti Neži srce smejalo od veselja.

Nekateri ljudje mislijo, da so res cesarske oblasti samo za to, da ljudi preganjajo, davkarija, da denar izžema, sodnija, da lumpe zapira itd. Tukaj se je pa pokazalo, da imajo tudi sodelovati pri prijetnostih življenja. Davkarija in sodnija je skupaj z meščanskimi krogi pela na koru v cerkvi cerkvene, v mežnariji pa tudi druge lepe pesmi, njihove boljše polovice so nam pa stregle z guljažem in z žganjci in z drugimi prijetnostmi življenja.

S Kuma smo šli domov čez Radeče in Št. Janž in zvečer sem moral še, hočeš nočeš, prenočiti v Mokronogu na sodniji, pa ne na ričetu med jetniki, ampak pri gospodu sodniku v mehki postelji.

Tako se roma na dolenjski stari, sveti Kum. Kdor ne verjame, naj poskusi in ako bo našel tako prijetno družbo, kot jaz, se mu bo ravno tako dobro godilo.

Brezploden trudUredi

Letos so pri nas močno obrodile črešnje. Toda izvanredno dobra letina pomeni pri nas skoraj toliko, kakor ujma. Ako obrodi trta izvanredno dobro, nimaš kam spraviti, vsega ne moreš izpiti in ničesar ne moreš prodati. Pa stoj in se praskaj za ušesi. Ravno tako je s sadjem.

Sadno drevje rodi pri nas zato, ker je Bog dal. Brez truda in dela človeka. Ako ti je spomladi kakšne nedelje popoldne dolgčas, vzemi vejak in pojdi za klancem na izprehod. Najdeš divjaka, odsekaj mu vršiček, odlomi vejico od bližnjega sadnega drevesa, vtakni jo v divjaka, zamaši rano z ilovico, potem pa pojdi dalje in počakaj, da ti bo sadje padalo z drevesa. Vkljub temu je sadja pri nas, kadar obrodi, mnogo in jako dobro. Tako je Bog dal.

Letos so torej lepo obrodile črešnje. O svetem Vidu so bile vse meje rdeče, kakor piruhi. In lepe so naše črešnje, velike in sladke, da bi jih jedla še ljubljanska gospoda. A kaj, ko nihče ne pride ponje?

Komur se ljubi, jih je, vrane in drugi ptiči se goste po svoje, pa jih vendar še mnogo segnije.

Samo stara Kačkarica pride včasih s košem ponje, plača goldinar za mernik, ter jih nese na prodaj v Trbovlje. Njen koš drži vedno mernik, pa naj bo velik kakorkoli, torej jih ni treba meriti, ampak nasujejo se kar v koš in za boljšo srečo se še nasuje vrh.

Kačkarica je stara kumljanska korenina. Jaz nisem mogel o nji nikdar zvedeti ničesar. Vem samo, da stanuje sama v koči pod Zagradom. Z nikomur ni v sorodu in z nikomur v prijateljstvu, dasiravno jo pozna od Prelesja do Trbovelj vsak otrok. Ljudje je ne ljubijo posebno, ker ima najnepriljubljenejšo vsah lastnosti. Očitajo ji namreč, da je skopa in trde, da ima denar, katerega pa trdovratno taji. In ta denar si je prislužila od njih, svojih bližnjih rojakov, seveda prislužila s trdim delom, vročini znojem in krvavim naporom. Vendar ji tega ne odpuste.

Kačkarica nosi v Trbovlje.

Kadar obrodi sadje, pride s košem h kmetu, si naloži koš s sadjem in ga nese domov. Doma se čez noč odpočije, zjutraj pa zadene s prvim svitanjem koš in nese v Trbovlje na prodaj. Ljudje so govorili, da skupi za vsak koš tri goldinarje, to se pravi, da ima dva goldinarja čistega dobička pri košu, sama se je pa rotila pri vseli svetnikih, da strži k večjemu dva goldinarja, včasih pa še manj, včasih se ji pa sploh spridi polovica ali celo vse in mora zagnati v Savo. Toda ljudje se ne dajo prepričati, Trbovlje si pa predstavljajo kot kraj, kjer je veliko denarja in za vsako stvar se tam dobi krajcar. Kako bi ga tudi ne bilo, saj se plačuje vsako soboto. A ti, kmet, moraš rediti kravo celo leto, potem pa skrbeti za tele nekaj tednov, da dobiš zanj od mesarja nekaj goldinarjev. Pa še, če ga moreš prodati?

Toda letos so črešnje tako dobro obrodile, da Kačkarice celo ni bilo ponje. Menda so se jih rudarski otroci v Trbovljah naveličali, ali pa jih je lahko dobila bližje. Samo včasih je kam prišla, vzela večji koš, kot po navadi, plačala pa samo šestnajst grošev.

Tako je, če je dobra letina!

Nekega dne sta sedeli Lenčika in Tončika skupaj na trati, jedli bob, katerega sta imeli v žepih in gledale kresnice, ki so se svetile v travi. V hiši so pa med tem večerjali krompir v hlačah in prigrizovali ajdov kruh. Toda njima se ni mudilo k večerji. Imeli sta namreč med sabo važen pogovor. Obe je prevevalo isto koprnenje in premišljevali sta, kako priti do denarja. Ni ga bilo potreba mnogo, vendar: denar je denar in brez denarja ni nič.

Lenčika bi si rada dala potempljati čižme. Sram je je bilo, da so sosede, kadar je v nedeljo pokleknila v cerkvi pred oltarjem, takoj opazile, da ima luknjo v podplatih, skozi katero ji gleda boso stopalo. Obleko je še imela, dasiravno ne Bog vedi kakšno, toda rokavice bi si rada kupila, ker ima samo dvoje, a še ti so že redki, kot pajčevina. Pa lepe bele rutice bi si želela, v katero bi zavila mašne bukvice, ko pojde v nedeljo k maši.

Tončika je imela pa višje hrepenenje. Rada bi si kupila širok pisani predpasnik, takšnega, ki pokrije cel sprednji del života kakor ga imajo služkinje v mestu. Služiti pri gospodi v mestu, kakor Magolniška Marička, to je bilo njeno hrepenenje. Poljubila bi krtačo, s katero se drgnejo tla v sobah, ako bi mogla služiti pri gospodi.

V Jatni sedaj ni dela, na dnini pri kmetih se počasi spravi skupaj. Tončiki šine misel v glavo, ki se je obema zdela prekrasna: Naberijve črešenj ter jih nesive na prodaj. Ne stanejo naju ničesar in stržive lahko v enem dnevu vsaka dva goldinarja.

Drugo jutro je neslo dvoje deklet vsaka koš črešenj v Radeče na prodaj. S prvim svitom ste jih pričeli nabirati, komaj sta imeli čas, da sta se doma nekoliko najedli toršičnega močnika in zelja, potem pa zadenete koša in greste. Pot je dolga in dan je bil vroč, koša sta pa tiščala, da je bilo neprenehoma treba počivati in podlagati praprot pod kopito koša. Razbeljeni vročine, lačni in žejni in izmučeni do skrajnosti pridete v Radeče. Toda kmalu bo trpljenje pozabljeno, ko bosta pričeli zbirati krajcarje. V začetku sta bili tako skopi, da se jima je škoda zdelo zavžiti le eno črešnjo, katero sta prinesli tako daleč. Odložite koša na vogalu ulice in prične se kupčija.

Mimo prideta dva gospoda, oblečena lepo, kot kakšna pisarja, rudečih obrazov in velikih oči, ter se približata deklicama. Lenčika je že segla po peharčku, da bi odmerila črešenj. Tončiki se je pa skoraj zavist vzbujala v srcu, da bo prijateljica prodala prva. Toda gospoda nista želela črešenj, ampak se samo približala preširno in prvi je k drugemu naredil neko opazko, da je Lenčika pobledela in se ugriznila v ustnici. Tončika pa zarudela in pogledala na tla. Gospoda se spet odstranita, dekletima se je pa naenkrat izkadila vsa poezija in ostala je samo bridka resnica, da morate ostati in prodajati, da zaslužite krajcarje za obleko. Ko sta odšla, je Tončika nekaj zabavljala polglasno, Lenčika pa v srcu molila: »Pod tvojo pomoč«.

Prišla je neka gospa, imenitna in debela in v predpasniku, kakoršnega si je tako želela Tončika. Za njo je pa teklo dvoje otrok. Ko zagledata otroka črešnje, začneta nekaj kričati na gospo, gospa se brani, slednjič se pa le poda in približa dekletima: »Počim so črešnje?«

»Dva krajcarja peharček.« 

»Tako drage!«, začudi se gospa ter začne poskušati in poskuša toliko časa, da je sama snedla pol peharčka. Potem pa pograbi kričeča otroka, ter ju tira dalje, ne da bi kaj kupila.

Čez dve uri je prvič kupilo neko dekletce za krajcar črešenj, potem še ta ali oni nekaj, toda malo. Nek deček je prišel in si jih dal nasuti v klobuk, potem je pa popihal z njimi, ne da bi kaj plačal. Ko je Lenčika stekla za njim, so se drugi otroci med tem vrgli na koš in pričeli ropati in krasti. Tako je bila dvojna škoda.

Proti poldnevu je pa prišel po trgu žandar, stopil h njima in vprašal, kdo jima je dal pravico, da tukaj prodajate?

Dekletci ga pogledata izbuljeno in prestrašeno. Doslej sta mislili, da so raztrgani rokavci in preluknjani podplati, ponošena obleka in lačen želodec, dovolj velik vzrok, da si prislužita nekaj krajcarjev. Ali ni bolj nepostavnih ljudi v kraju, kakor sta oni, da preganja mož postave ravno le nju? Toda postava je neizprosna in orožnik jima zagrozi, da ako se ne spravita takoj proč, jima pomeče blago v vodo, nju pa odpelje na sodnijo.

Bog pomagaj!

Lenčiko posili jok, Tončika pa vzdigne koš in potem ji sledi še Lenčika.

Kam?

Domov ne! Bilo bi ju sram.

»Veš kaj« reče Tončika »pojdive na Zidan most. Tam so delavci. Oni imajo denar. Pri njih bomo več stržile, kakor med temi škrici.« 

Rečeno — storjeno. Zadenete koša in nesete črešnje na Zidan most, ter se postavita na vogalu, da bi prodajale.

Tu je šlo od začetka bolje. Prihajali so delavci v modrih jopičih, njihove žene in otroci in marsikdo je dal krajcar ali dva za črešnje. Upali sta, da razprodata do večera. Toda prišla je neka ženska, stara in huda in rekla, da ima samo ona pravico tu prodajati sadje.

»Kaj pa naj počneva?«

»Kar hočeta. Hitro se spravita proč, ali pa vama dam zmetati črešnje v Savinjo, pa še zaprli vaju bodo.«

»Bog pomagaj!«

Lenčika se prične jokati, Tončika je pa postala rudeča, kot kuhan rak.

Slednjič se ju je Bog usmilil. Pristopila je ženska, ki je stala poleg one stare, hude ženske in rekla: »Da vama ne bodo metali črešenj v Savinjo, jih kupim jaz vse skupaj. Šestdeset krajcarjev dam vsaki zanje.« 

Lenčika jo pogleda hvaležno, Tončika pa reče: »dajte!«

Kupčija je bila hitro sklenjena, ženska je odštela goldinar dvajset krajcarjev in jecla: »Zdaj pa le stecita, da vaju ne dobe žandarji«.

Dekletci spravita krajcarje in odhitita proti Radečam domov, plašno se ogledivaje, če ni kje žandarja.

Slednjič sta bili še veseli in zadovoljni, kakor človek, ki se je rešil skrbi in truda: Za podplate bo že, za rokavce se pa še ne mudi tako. Saj se bo kmalu pričelo delo v Jatni.

Zmagovalen pohodUredi

Nastal je dan, dan zmage in slave! Naša bojna pesem se je spremenila v zmagoslavno himno in ljudstvo stopa med slovesnim pritrkavanjem zvonov po strmih pobočjih v dolino in na drugi strani spet po skalnem robu ali med tihim drevjem kvišku k cerkvici, ki se dviga na strmi Skali — obhajat svoj dan, presnični dan zmage in slave.

Le vstani, borni narod moj,
do danes v prah teptan!
Pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je vstajenja dan!

Z mirno samozavestjo je vstal gospodar, z ono tiho zadovoljnostjo, ki navdaja človeka, ko je dovršil svojo nalogo.

Kmalu za njim vstane tudi družina. Danes ni na obrazu one resnobe, one tihe udanosti in mirne odločnosti, ki jih navdaja druge dni, ko gredo na boj — na delo. Danes obhajajo zmago in z radostnim izrazom na obličjih se odpravljajo na zmagovalni pohod.

Gospodar se je že opravil, preštudiral vreme, pogledal k živini, potem se je pa vrnil nazaj v izbo, se vsedel na klop pod počrnelimi svetniki in čakal in gledal, kako se odpravljajo njegovi. Ves čas je spregovoril komaj par besed. Naše ljudstvo ne govori na prazno. V njegovem značaju je nekaj grškega stoizma. Življenje, ki kipi okrog njega, ga preveč izčrpuje, da bi prekipeval s svojimi čustvi o vsaki priliki in nepriliki. Toda on misli dosledno in čuti globoko.

Tako sedi gospodar skoro celo uro za mizo, miren in mračen, kot svetniki, ki vise v kotu nad mizo, v začetku se igra s pratiko, katero drži v roki in pogleda od časa do časa vanjo, potem pa odloži še njo in gleda, lahno sklonjen nad mizo, po sobi, kjer se razvija življenje in se njegova družina odpravlja k maši. Poln žarečega veselja obuva Lojzek nove črevlje. Kaj on ve, kako je oče kupoval usnje, kako je hodil po semnju in premišljeval, ali naj kupi sebi za srajco, materi novo ruto ali Lojzeku usnja za črevlje in koliko premagovanja ga je stalo, predno se je odločil za zadnje. Tako mu skoraj vsak gibljaj njegovih dragih budi spomine, kakor da bi mu rezal osrčje.

Toda preteklost še ni vse in ni poglavitno, kar mu sedaj uklepa misli. Kar je bilo, je minulo in misli, ki se plazijo nad prešlostjo, spremlja prijetna zavest, da se ne da ničesar več izpremeniti.

Toda, kaj bode? ...

Otroci so odrastli in odraščajo, kakor divji ptiči v skalnem gnezdu. Krepki, živahni, pohlepni solnca in krvi.

Kaj bo s temi mladiči?

Gnezdo je zanje pretesno, morajo se razleteti po svetu. Komaj jih še držita z ženo v rodnem gnezdu, a dolgo jih ne bosta več mogla. Francelj govori že o rudnikih in o Trbovljah. Ko pride k cerkvi, se pridruži takoj fantom, ki so že bili v Hrastniku, v Trbovljah, v Zagorju, celo že na Pruskem in v Ameriki. Marička si dopisuje s Polonico, ki služi v Trstu. V zadnjem pismu piše, da je že našla zanjo službo, šest goldinarjev na mesec za začetek.

Komaj izraščajo mladim ptičem peruti, pa že hrepene v svet. Doma jim je pretesno, v rodnem gnezdu. Burne sile domačih potokov, šumeče drevje naših gozdov, rodovitna zemlja naših pobočij drže še neizčrpana v sebi svoja bogastva, Kum se solzi nad svojimi otroci, ki ga zapuščajo, še predno so se popolnoma razvili, a oni hite svoje moči prodajat tujcem in si kupovat solze kesanja in bolest razočaranj.

Pravijo, da gori pod Kolnikom spi kralj Matjaž s svojo vojsko in čaka junaka, ki bi ga vzbudil. Ta speča vojska si ti samo — ljudstvo naše! Toda, kedaj bo prišel junak, ki te bo zbudil in ti pokazal pot boja na rodni zemlji? In potem boš ti slavno in nepremagljivo.

Med tem, ko sedi gospodar molče za mizo in čaka, da se odpravi družina, je gospodinja neprenehoma na nogah, pomaga tu in urejuje tam, da bi bilo vse lepo v redu. Ko je napasla in okregala kure, pomore Lojzeku obuti hlače, potem se prične razgovor z Maričko radi kočemajke. Marička bi rada oblekla tisto pikasto, a mati je odločnega mnenja, da je za danes dobra dovolj ona rožasta.

Slovesno in mogočno udari zvon in »vabi« v cerkev, resno in odločno se odpravijo njegovi otroci na zmagoslaven pohod k maši v cerkev.

Za nobeno reč ne darujejo ljudje tako radi, kot za cerkvene zvonove, na nobeno reč niso župljani tako ponosni, kot na svoje zvonove. Tujec, ki ne pozna duše našega ljudstva, se temu čudi in posmehuje. Toda, kdor je enkrat videl zmagovalni pohod naših čet, ko korakajo v nedeljo zjutraj z nepristopnega Čemernega, izpod Črnega loga, iz Lomovja in Podloga, od Magolnika in Prelesja, po strmih stezah in med zaraslimi gozdi, tiho in samozavestno, med mogočnimi zvoki zvonov, proti cerkvi v Svibnem. On bo to razumel. Ta zvon je glasnik naše zmage in naše sreče, on se oglaša k vsem radostnim in pomenljivim dogodkom, on spremlja našega človeka od zibeli do groba.

Na klancih je zemlja znešena tako, da človeku ni varno po njih hoditi. Nocoj je zopet se vlilo, pa ni šlo dalj kakor za pol ure. Da bi ta dež nam bil namočil julija meseca, tedaj bi pa bili imeli letos dosti krme, katere bo zopet hudo primanjkovalo, ko je Turek ropal po naših krajih in ko je grajščak vladal na Starem gradu. Koliko se je spremenil svet in narod tekom stolet. Samo cerkev še stoji nad prepadi, kot je stala v davnih vekih, in zvon se razlega čez griče. Brez tega zvona bi postal naš svet mutast, kakor, ako bi človek zgubil svoj glas.

Naše ljudstvo živi v prirodi in s prirodo. Priroda in človek je tu ena celota in cerkveni zvon je glas, ki oživlja to sliko, ki bi bila brez njega mrtev kip. Cerkvice, ki stoje povsod na naših gričih, na Kumu, na Ključevici, na Borovaku, Žebnjeku, Močilnem, v Svibnem itd. so pomniki naše zmage in oznanjevalci novih triumfov našega naroda in zvon je glasnik naše svobode, ob njegovih zvokih se odpravlja danes naše ljudstvo na svoj zmagovalni pohod.

Danes je prekrasno letno jutro! Vstopiva se k zvoniku, odkoder se tako lepo vidi v prepade, v dolino, kjer po belih stezah hite verniki med grmovjem in vinogradi in njivami gori k cerkvi. Možje, resni in malobesedni, se pomičejo počasi v temnih gručah, pravilno in odmerjeno, kot ritem v dobri pesmi, se pomičejo za njimi žene in stikajo glave skupaj, ker si imajo mnogo povedati, a pot je strma in govori se težko. Dečki skačejo lahno kot koze, se stisnejo k očetu ali materi in spet spuste naprej. Med njimi se pa zibljejo pisane vrste deklet, krepke postave, veselih obrazov in lahnih korakov. Vse to se pomiče od vseh strani proti cerkvi. Nad njimi pa štrle bele skale v prepade, drugod pa šume mogočni kostanji ali zeleni travniki in vinske gorice.

Danes je lep dan, prekrasen leten dan. Toda vselej ni tako. Včasih pokriva ves svet zmrznjen sneg in steze strče ledu, nad klancem za Molarijo pa mete s snegom, da se šibi mogočno drevje. Drugič spet pribuče viharji in izpod neba se vliva dež. Toda naš zmagovalni pohod se vrši vseeno vsako nedeljo redno in pravilno. Iti v nedeljo v cerkev je dušna potreba, je mogočen kategoričen imperativ, proti kateremu ni ugovora in izgovora.

Množice so se približale cerkvi in polnijo svetišče. Tiha resnoba se razlije po svetem kraju. Mežnar je prižgal sveče, iz cerkvice se je razlegel zvonček, na koru so zabučale orgije.

Stopiva v cerkev, pijana silnih vtiskov, vriniva se med to ljudstvo, ki je v stoletnih bojih branilo naše višave in se je sedaj tu zbralo, da obhaja svojo zmago in se krepi za nove boje.

»Pred stolom tvoje milosti, tvoj verni ljud kleči!«

zabuči na koru in cela množica se vrže na tla in tisoč src puhti v globokih čustvih in tisoč glasov odmeva v mogočnih akordih.

Tako obhaja naše ljudstvo svojo zmago.

Razleteli so se orli v svetUredi

Samo malo bi rad še živel! Samo toliko, da bi z ognjem in žveplom napisal našo povest, krvavo povest kmečkega proletarijata. Naša povest ni ne dolga, ne mična. Kratka je in enostavna, brez zanimivih prigodb, brez cvetja in brez sonca. Toda naša povest tudi ni izmišljena in umetno nališpana, ampak je silno priprosta, naivna in vsakdanja in ravno v tej neizrekljivi priprostosti in naivnosti tiči neka grozna resnoba in pretresujoča tragika.

Nekoč sem videl nekje v gledališču Andrejevo igro: Življenje človeka. V prizoru: »Bal pri človeku«, igra godba neprenehoma eno in isto silno priprosto noto, ki reže poslušalcu mozeg in kosti. A na balu pri človeku sede imenitni gostje, častniki, trgovci, uradniki, umetniki in njihove dame, se zabavajo z banalnimi dovtipi, vesele prijetnosti življenjskega bala, kakor se otrok veseli praznih igra in občuduje krasoto in bogastvo, ki se kaže na »balu pri človeku«. Godba pa igra med tem, kakor da bi se iz njih in njihovega pogovora in veselja norčevala, neprenehoma svojo staro, grozno dolgočasno pesem. Slednjič se šele spomni nek umetnik, ki sedi sam v kotu, da je ta pesem silno dolgočasna in obupno grozna, da ta godba ne igra njim, ampak oni lačni in raztrgani množici, ki gleda skozi okna in tišči skozi vrata, da jo lakaji komaj odbijajo od bogate mize.

Tega prizora se spominjam, kadar grem zvečer na sprehod proti Tivoliju in srečujem debele belohlačnike in brsteče gospodične s poveznjenimi zvonci. Takrat me postane sram, da nisem raztrgan in umazan, ker se zavedam, da je moj prostor med onimi, ki gledajo skozi okna in silijo skozi vrata. Njihovo povest bi rad enkrat napisal ravno tako grozno, enolično in pretresljivo dolgočasno, kakor je ona v življenju. Toda vse, kar vržem na papir ni niti senca onega, kar vlada v življenju in jaz se jezim na samega sebe in na svoje pero, ker ne morem izraziti godbe, ki zveni na balu pri človeku in sram me je vsake vrstice, katero napišem.

Za danes hočem podati spet eden akord iz naše pesmi:

Do zadnjega časa nisem nikdar mogel iti čez Molarijo v Svibno. Od nedavna hodim pa spet lahko po tej poti. Čujte zakaj!

Pod robom Molarije stoji na kraju vinograda mala koča, bolje rečeno razvalina koče. Na počrnelem zidovju se pozna, da je tu nekdaj gorelo. Dokler sega moj spomin, je stanoval tu stari Tehant s svojo družino. Nerazumljivo mi je po kakšni asocijaciji idej mu je dalo ljudstvo ta priimek, kajti pisal se je za Vojéta. Toda jaz pripovedujem samo gola dejstva. Dobrega mož ni storil veliko v življenju, slabega pa tudi ne. Bil je namreč za eno in za drugo prelen. Samo za steljo klestit so ga najemali včasih ljudje, nekaj časa je klestil v senci, nekaj časa pa spal na stelji. Zato so mu pa dajali jesti in piti hruševca. Pil je rad, samo če ni bilo združeno s prevelikim trudom. Spil je, kar je zrastlo doma in kar se je dobilo pri lahki priliki. Ako je bila kje v bližini odprta zidanica, je prišel pit brez dvoma, daleč se pa ni potrudil, pa naj bi bilo vino še tako dobro in bi gospodar še tako rad stal pri čepu. Pil je počasi in molče in pri tem žalostno gledal in ni pel in ni mahal okrog, kakor drugi Dolenjci. Kedaj in kako je umrl, se ne spominjam, a moralo je biti že precej davno. Najbrž ga je pobrala naduha, na kateri pri nas večinoma umirajo starejši ljudje. Naduha mu sapo vzame, pa je.

Stari Tehant je imel ženo Mico Sekotovo iz Velikega Vrha, ki je bila mnogo mlajša od njega, krepka in čedna ženska, neizrečeno marljiva in skrbna za družbo, živahna in zgovorna, ki je molčečega in lenega moža neizrečeno ljubila in ga osrečila s kopo otrok. Vse je pretrpela in vse prenesla brez zamere, toda, kdor bi rekel besedo čez njenega moža, bi se ji grozno zameril. Njo je poznalo vse od Šent Jurja do Radeč in od Kladij do Dobovca in vsak gospodar jo je rad prosil na delo.

Pri Jernaču so imeli še rž na njivi, drugod so pa že želi pšenico. Tako se jim je zakasnilo. Prosijo Mico, naj jim pride pomagat. Dobila bo za cel dan petindvajset krajcarjev, pa še nekaj v predpasnik za otroke.

»Po dnevi ne morem, ker sem že obljubila k Jožinatu, odvrne, toda, saj je jasna noč in lahko požanjemo ponoči.« 

Zvečer je pa res prišla in z domačo deklo so požele do jutra celo njivo.

S plačo ni bila izbirčna. Ako ni bila pri rokah krajcarjev, plačal si jo lahko s čimur si hotel. Gospodinja ji je nasula v predpasnik ješprenja ali ajdove moke, odrezala pol hlebca ajdovega kruha za otroke ali dala puterh hruševca za moža pa je bilo.

Nekoliko neprijetno je bilo, da so kamor je šla delat, tekom dneva za njo prilezli otroci, da so pri delavcih jedli in pili, se jim še ne more šteti v zlo. Neprijetnejši je bil nepokoj, katerega so povzročali, a kaj se če? Saj je Mica delala za dva!

Toda kljub njeni pridnosti in ljudski darežljivosti ji je vedno trda predla in otroci ne vem, če so pri nji kdaj rekli, da so siti.

Nekoč so prišli hribolazci čez Molarijo, se vsedli pred njihovo hišo na trato, izvlekli iz malh in vreč razne jestvine, pohane piške, sir in druge reči, odprli steklenice in se pričeli gostiti.

Naenkrat prileze iz koče več raztrganih in umazanih otrok in prično gledati na tujce, kakor lačni ptički iz gnezda. Načelnik hribolazke družbe se prične jeziti na ljudstvo, ki tako slabo vzgaja otroke in ima sploh tako malo smisla za kulturo in napredek. Toda on ni pomislil, da mora mati delati noč in dan, da jih sploh ohrani pri življenju in da rastejo, kakor resa za Starim gradom, za katero nikdo ne skrbi, kot dež in sonce nebeško.

Toda prišlo je še huje.

Nekoč so naprosili Podloški Sekotovo Mico ali Tebantovko, da bi jim popravila do nedelje grob na pokopališču, za kar bi dobila predpasnik pšena. Zvečer je šla na delo, ko je že prišla s polja, potem je pa ni bilo več domov. Noč je bila viharna in otroci so se bali in težko pričakovali matere, a matere ni bilo. Drugi dan so jo pa našli pod skalo mrtvo in v roki je še držala šopek cvetja. Ko je popravila ruševino na grobu, ga je še hotela nekoliko okrasiti in je šla za Stari grad nabirat cvetja, toda je padla čez skalo in se ubila. Tako so ostali mladi orliči sami in zapuščeni v svojem gnezdu. Najmlajši Tinče je še hodil v sami srajci, najstarejša Mica je pa opravila šolo. Zdaj so bili navezani čisto sami nase in na podporo dobrih ljudi.

Tonče je šel služit za pastirja. Služil je za hrano in hodnje hlače. Zjutraj se je najedel zmešanega krompirja in zelja, potem je pa gnal na pašo. Ko je postalo vroče, je prignal domov in potem je moral pomagati pri delu, proti večeru je pa spet pasel. Tako mu je tekel dan za dnevom v grozni enoličnosti. Edina sprememba in tolažba mu je bila, ako se je v nedeljo mogel videti z bratmi in sestrami. Drugače pa ni imel prijatelja, kot živino, katero je pasel in jelše in bukve, pod katerimi je pasel. Kadar je videl zahajati solnce za Kumom, je gledal za njim in zahrepetil, da bi šel s soncem za Kum, tja med svet, kjer je svet širok in življenje kipeče. Ko je bil na Jagnjenici na žegnanju, je videl fantiče, ki so bili v Trbovljah. Nosili so temno rdeče telovnike z velikimi, svetlimi gumbi, težke verižice pri urah in velike zapestnice. Imeli so močne, udejane pesti in krepke postave in gledali so pogumno in široko v svet, kot ne gledajo domačini, ki so prikovani na našo grudo. Tončetu je prekipelo srce, ko jih je gledal in ga šiloma vleklo v njihovo družbo. Toda ni si upal med nje. Samo toliko se jim je približal, da si je ogledal njihove zapestnice, potem pa je šel in oblezel vsa stojišča prodajalcev in si poiskal podobnih zapestnic. Triindvajset krajcarjev je dal za par, skoraj ves denar, kar si ga je prihranil tekom dolgega časa. Toda ponosno je šel z njimi domov in odslej je mislil samo, kako bi si kupil še verižico in telovnik z gumbi in kadar je sonce zahajalo za Kumom, se je oziral za njim s hrepenečimi očmi.

Skrb za ostalo rodbino je pa prevzela najstarejša Mica. Odpravila se je v papirnico iskat dela in ga je tudi res dobila. Trideset krajcarjev je imela na dan od začetka, deset ur je morala sedeti v tovarni, do nje je pa imela dobro uro pešpota. In kakšna pot. Po leti in ob lepem vremenu se je že še šlo. Toda po zimi in ob grdem vremenu! Vendar je bila tovarna zanjo velika dobrota, skoraj rešilno sredstvo.

Prihranila si je čelo toliko, da si je kupila širok predpasnik z velikimi rožami, kakoršnega ni imelo takrat še nobeno dekle v okolici. In med sosedami je nastal šum: Kaj se bo nosila reva tako gosposko? Včasih so nosila dekleta rašek in mezelanko, pa je bilo manj revščine v kraju, kot sedaj.

Tako so odraščali in odrasli kot divje cvetje za Starim gradom ob solncu in zraku, ob revščini in lakoti. Slednjič so jim zrastle peruti in mladi tiči so hrepeneli vun iz rodnega gnezda, vun v daljni svet, kjer je dovolj zraka in solnca, kjer človek lahko hodi po koncu, se naj do sitega in obleče, kakor se gre. Najprej je zapustil Tonček rodno grudo. Kar zgubil se je nekam, da nikdo ni prav vedel kam. Šele pozneje se je zvedelo, da ga je nekdo zagledal v Trbovljah med rudarji. Nosil je temnomoder telovnik z velikimi, svetlimi gumbi, in veliko, srebrno verižico. Za njim so se zgubili tudi drugi, drug za drugim, tiho in neopaženo. Samo Mica je ostala še v rodnem gnezdu in se omožila z nekim črevljarjem, Ančkinim Franceljem.

Zdaj bi se imela končati naša povest in pričeti nova. Toda zgodilo se je drugače. Francelj je bil sicer lep in postaven fant in ljubljenec matere Zagrajske Ančke, toda bil je surovež in pijanec. Delal je malo in kar je prislužil, je sam zapil, doma je pa hotel imeti lepo postrežbo in dobro hrano in ker ni moglo biti vse po njegovi želji, je pretepal ženo.

S tem bi se imela moja povest končati, toda ona se nadaljuje še vedno naprej.

Kmalu potem je pognala tudi mene usoda iz rodnega kraja. Med Kumom in Matno je premalo sveta in premalo življenja in zato žene neodoljivo hrepenenje naše otroke v daljavo, tja za Savo in čez gore do Celja in Ljubljane in še dalje v svet. Toda sveti Kum se srdi na svoje otroke, ki ga zapuščajo, s svojim srdom jih preganja povsod in jim ne odpusti nikar dokler se ne vrnejo skesani k njegovim nogam.

Tako je bilo tudi z menoj. Ko sem se čez dolgo vrsto let spet povrnil v njegovo naročje, našel sem staro, dobro znano kočo v Molariji zapuščeno in napol podrto. Zvedel sem, da je njen lastnik sedaj Povše s Polhovega vrha, ki pa prihaja samo obdelavat vinograd.

In mladi orli?

Razleteli so se v svet. Ne enega ni ostalo doma in začetkom nisem o nobenem mogel zvedeti, kam je zletel. Šele stara Jaršica mi je zamogla dati o njih vsaj nekaj pojasnil:

Mica je bila pri svojem možu velika, velika revica. Francelj je bil sicer lep in nadarjen mladenič, ki je bil pripraven za vsako delo in priljubljen v vsaki družbi. Ker je znal tudi popravljati črevlje in celo narediti nove in ni bilo v bližini črevljarja, ki bi mu nagajal radi patenta, si je s črevljarijo ob grdem vremenu lahko marsikaj prislužil in bi lahko shajala bolje, kot so starši. Toda Francelj je bil že kot mladenič pretepač in pijanec in zaradi pretepanja parkrat zaprt. Ko ga je Mica jemala, je marsikako dekle reklo: »Tega pa že ne bi marala. Raje vlečem ploh.« Toda ne vem, če zares, ali samo iz nevoščljivosti.

Mica je hodila še dalje v tovarno. Ko je pa prilezla zvečer vsa vtrujena in lačna po klancu proti hišici, jo je mož zmerjal, zakaj da mu še ni pripravila večerje. Toda, da bi ji on dal kakšen krajcar za hišne potrebe, tega se mu še reči ni upala. Saj je bila že tako dovolj često tepena, dasiravno je delala za oba, on pa samo za pijačo. Ko jo je pa še Bog blagoslovil z otroki, je bila revščina popolna in se je živela le od slučaja do slučaja, kar so ji dali dobri ljudje in kar si je kje mimogrede prislužila. Ko ji je še najstarejši fantek v igrači zažgal streho, da so komaj ugasili ogenj, si ni mogla pomagati več. Francelj je med tem propadal vedno bolj in propadel popolnoma. Zgubil je popolnoma čut sramote, da mu je bilo vseeno, če je raztrgan in umazan in ves zanemarjen. Samo, da bi bilo kaj za pijačo. Doma se je držal malo in takrat je bil za ženo sodnji dan. Slednjič se je zgubil skoraj popolnoma, da ga ni videla cele tedne. Ker ni imela s čim popraviti hiše, je prodala vse skupaj Povšetu s Polhovega vrha in šla gostovat nekam gori tja za Šent Jur. Tam je po raznih drugih poskušnjah pričela »nositi v Trbovlje«. Pri kmetih je kupovala jajca, maslo, piške, zelenjavo, sadje, sploh vse, kar rabijo delavci, in nosila v košu v Trbovlje prodajat. Pri lepem vremenu in sem ter tje, to bi še bilo. Toda dan za dnevom, pozimi in poleti, v mrazu in v vročini, v dežju in snegu, to človeka ubije kmalu. Poleg tega jo je vedno, kadar je šla z doma, mučila skrb za otroke.

Kaj, če bi se kaj zgodilo!

V Molariji je bila doma, ko je fantek zažgal, drugače bi morda zgoreli vsi?

Ko je šla z doma, jih je prekrižala, ko se je vračala domov po strmi stezi med skalovjem, je molila, da ne bi doma našla nesreče. Toda nič se jim ni zgodilo. Rastli so in odraščali, kakor črni gaber med skalami in božje hrušice nad prepadi.

Včasih jc zaslužila nekaj, včasih nič, včasih je bila celo zguba. Polagoma se je pa navadila kupčevati. Hrbet se ji je izkrivil, oči so potemnele, obličje se ji je nagubančilo, postala je nek tih in mrzel stroj, ki se je spuščal dan za dnevom v dolino k Savi in nazaj na Kum. Živela je samo še za otroke. Ni poznala več ne smeha, ne solza, nobeden žarek sonca ni prisijal v njeno dušo. Ako bi ne bilo one tihe, bele cerkvice na vrhuncu, ki se je napolnila vsako nedeljo podobnih trpinov, kot je bila sama, postalo bi ji življenje obupno in neznosno. Misel na otroke in cerkvica na gori, to jo je še držalo kvišku.

Njena dekliška živahnost je izginila popolnoma, telesno se je posušila in ovenela, toda njena duša je rastla v trpljenju in se dvigala vedno višje. Pa tudi sreča se je polagoma vračala, vsaj nekoliko. Najstarejši fantek je že opravil šolo in šel služit. Na kupčijo se je privadila in nesla ji je vedno več. Pazila je na vsak krajcar, kot na zaklad. Slednjič je kupila kočo, v kateri je stanovala, plačala del kupnine, drugo pa odplačevala mesečno. Sto in šestdeset goldinarjev je veljala koča, pa je že vse izplačala in ljudje pravijo, da ima še denar.

Pri drugi priliki sem se vračal s Povšetovim Tinčetom s Polhovega vrha. Došel sem ga, ko je šel iz Radeč, kamor je nesel maslo in jajca prodajat. On je namreč imeniten in varčen gospodar, ki spravi v denar vse. Začel mi je pripovedovati, da je kupil vinograd v Molariji in mi z živahno zgovornostjo špekulanta začel razkladati svoje načrte. Od nekod so prišli možje, Nemci, ki so pričeli ogledovati potok Sapoto doli za Starim gradom. Hodili so okrog, merili, povpraševali, potem pa začeli kupovati svet okrog potoka, tam doli, kjer najbolj pada po skalah. Ljudje so radi prodali prazni svet. Dali bi ga še zastonj. Tujci so dali takoj aro, pet goldinarjev vsakemu, ter odšli. Po okolici se je pa raznesla novica, da bo doli ob vodi nastala tovarna. Kakšna, ni vedel nihče in ugibalo se je vse vprek, toda veselje je bilo neizrečno. Prišla bo gospoda in prinesla denarja, prišli bodo delavci in pili vino in ga plačali. Bo delo, vožnja in denar! Kdor je čutil v sebi kaj podvzetnosti, je pričel premišljevati, kako bi se najbolje okoristil zlatega potoka, ki se bo vlil po dolini. Slednji je pa prišel vsakdo do zaključka, da bi bilo najbolje odpreti gostilno doli ob Sapoti, ne dale od tovarne. Gospoda in delavci bodo zahajali pit in puščali pri njem denar.

Tudi Povšetov Tinče mi je pričel z veliko vnemo in z živahno zgovornostjo pripovedovati svoje načrte, ki so bili sila priprosti. Molarija ni posebno dale od ceste. Pol ure v hrib, kaj je to. Kočo bo popravil, točil svoje vino, vsakdo bo dobil še kruha zastonj, ker ima žito doma, vino bo poceni. To se bo delala kupčija!

Jaz nisem maral uničevati njegovih sanj. Saj so se razpršile same ob sebi. Tujci se niso prikazali nikdar več, ara je ostala, o tovarni pa še sedaj ni duha ne sluha. Življenje gre pa naprej, kakor je šlo doslej.

Toda naš stari, sveti Kum ne pozabi nikdar svojih otrok. Vedno jih vabi nazaj in jih ljubeznjivo stisne na svoje naročje, če se povrnejo iz tujine. Tudi naše staro, zapuščeno orlovo gnezdo je spet oživilo in orli so se pričeli vračati v svojo domovino.

O Križevem, ko je bilo v Svibnem žegnanje, je prišel Tonče iz Trbovelj. To smo ga gledali, ko je stal pri zvoniku. Stal je pokonci, ne pa sključeno, kot naši ljudje, gledal je naravnost naprej, obraza ni bil počrnelega, toda ne nagrbljenega in upadlega, pesti je imel krepke, dlani udelane. Nosil je temnordeč telovnik z velikansko srebrno verižico in na glavi majhen klobuk z velikim trakom in perjem za njim.

Ljudje so ga obsuli in povpraševali on jim je pa pripovedoval, kako je v jami in koliko se služi pri prekopu. Ko so ljudje to začuli, so ostrmeli in se začudili. »Ja, kmet je revež, pa je«, so rekli, »pri nas pa ni dobiti krajcarja. Bo treba kar pustiti delo, pa iti po svetu.« 

Kmalu potem se je raznesila vest, da je Vojetov Tonče kupil nazaj kočo z vinogradom v Molariji. Pet sto goldinarjev je dal zanjo. Ogromna vsota, toda Povše je trd, to je znano. Vse je plačal v gotovini, do vinarja, potem je pa še dal popraviti hišo, da je izgledala čisto čedno, dokupil še nekaj sveta, prizidal hlev in svinjak in se preselil v svojo rojstno hišo. To se pravi, žena z otroci je stanovala v nji, sam je pa še dalje hodil v Trbovlje in služil denar, domov je prihajal in prihaja vsako soboto zvečer in odhaja v ponedeljek zjutraj.

In kako lepo izgleda sedaj v hišici. Ženi se pozna, da je že kaj videla po svetu in pri gospodi. V sobi je lepa, mehka, rdeče pogrnjena postelja, na steni velike, lepe slike, pri zidu omara, na kateri stoje razne igrače. Kako bi vam vse opisal?

In njen vrt izgleda čisto drugače, kot vrtovi naših ljudi. Veliko raste na njem in razne tuje reči, katerim se še imena ne moremo zapomniti.

Potem so se pričeli oglašati še drugi bratje in sestre. Drug za drugim so se spomnili svetega Kuma in o Božiču so prišli vsi skupaj domov v rojstno hišo. Lenčika je izgledala čisto, kakor gospa. Omožena je z nekim nadzornikom pri rudarjih, jako dobrim človekom, ki veliko služi. Lojzika je v službi v mestu in nosi celo klobuk, najmlajši Tinče se je pa pripeljal celo tam dale od Vestfalskega. Tudi Mica je prišla od Šent Jurja in je bila spet vesela, prvič po dolgih letih.

In sveti Kum je odložil svoj megleni ovoj in se s prijaznim obličjem ozrl doli po svojih otrocih, ki so se spet vrnili v njegovo naročje.

O tujina, tujina, ti nam jemlješ najboljše sine, sreblješ življenski sok, naši orli se razletavajo po svetu in njihova gnezda stoje zapuščena, ker domovina nima zanje kruha in dela. In vendar ljubijo naši orli tako strastno svoja revna gnezda in tudi v tujini srce neprenehoma koprni po njih.

Kako je sodniška gosposka preganjala Gašparja ŠuntoUredi

Gašpar Šunta je bil čisto komljanska korenina, manj kot srednjega rasta, suh, žilav, spominjal je na črne gabre, ki ratejo nad prepadi na komljanskem poboču. Doma je bil menda iz Počakovega, ker od tam prihajajo vsi, ki imajo rodbinsko ime Šunta, toda kdaj in kje se je rodil, nisem mogel dognati. Kar sem ga spoznal, je stanoval v prostorni zidanici v vinogradu na Koparjevjni in kar sem ga poznal, je bil vedno enako star. Tekom let se ni nič pomladil in ni postaral, ampak izgledal vedno enako leto za letom, našem Kumu namreč skoraj kakor da ne bi bilo časa. Ko je čas prišel na zemljo, je menda šel ob Savi naprej in jo je pozabil zaviti v dolino ob Sapoti pod Kum. Tako je naš kraj ostal brez časa. Ako pridem deset let spet v rojstni kraj in jo mahnem od Zidanega mosta čez Radeče domov, sede v trgu Radečah ravno iste device na pragih, kakor pred desetimi leti in ravno toliko stare; ravno isti otroci se igrajo v prahu na cesti, Božičkova koča ima ravno tako pokvečeno in raztrgano streho in moj dobri sosed Medved je ravno tak medved kakor pred desetimi leti. Tako je pri nas vse, kakor okamenelo. Tudi Gašpar Šunta je bil za celo dolgo vrsto let, kar sem ga poznal, vedno enak, kakor da bi bil vlit iz brona.

Najpreje moram pa še povedati, kako in kdaj sem prvič spoznal Gašparja Šunto.

Stari Cemek je imel mnogo otrok pa malo osobenščino doli nekje za Jagnjenčev. Večina otrok se je že razletela po svetu, najstarejši France in nekaj najmlajših jih je bilo doma. Ko je starega Cemka hudo prijela naduha in je občutil, da ne bo več preživel prihodnje zime, je rekel Francetu, naj se oženi in prevzame osobenščino, da ne sitnosti nazadje.

Poslušni France se obleče v pražnje hlače in gre proti Št. Janžu, kjer je slišal, da je neko dekle, ki bi se mu prileglo. Toda ne vem, zakaj da ni bilo iz tega nič in France se je vračal domov jezen, da je naredil pot zastonj. Ko krevsa po cesti, dojde svojo sestro, ki je šla slučajno z nekim drugim dekletom po isti poti. Sestra ga vpraša, kako je opravil in France ji pove kratko, da ni bilo nič. Onemu drugemu dekletu se je pa France zasmilil, ker je naredil dolgo pot zastonj, ter mu reče: »Če je ravno tako, te pa jaz vzamem, da ne boš prazen domov prišel.« 

»Naj pa bo,« reče France, »da ne bom zastonj hodil.« 

Tako je bila zaroka sklenjena in nekaj tednov potem je bila poroka. Dotično dekle je služilo za deklo pri nekem premožnem posestniku, mojem znancu. Ker ni imela sama ničesar, ji je gospodar priredil ženitovanje in med drugimi je tudi mene povabil na ženitnino. Tam sem se prvi seznanil z Gašparjem Šunto. Bil je namreč godec in je igral na harmoniko.

Toda ne samo godec, ampak tudi pesnik je bil naš Gašpar Šunta, in sicer pesnik po božji volji, dasiravno ni bil učen in ni poznal črke. Nekatere njegovih pesmi se bodo še dolgo prepevale v naši strani in jih tiskane pesmi ne bodo mogle kmalu izpodriniti. Jaz imam v spominu samo odlomke nekaterih, ker se nisem pečal s tem, da bi jih nalašč zbiral. Tista na ženske se prične:

»Ženske so res hude, res hude,
zmeraj bi se kregale, kregale,
to je en slab' blago,
bolje da b' ga ne blo.
Ha, ha, ha, ha!«

Naš Gašpar Šunta je bil skozi in skozi pošten človek, ki je dajal Bogu kar je božjega, cesarju kar je cesarjevega, je hodil vsako nedeljo k maši, tudi ako bi preklje padale z neba. Dvakrat na leto k spovedi, je plačal davek od osobenščine, kadar ga je prišla tirjat »rdeča kapica«, ni bil nikdar pijan, pa naj ga je imel še toliko pod kapo in ni nikdar zaklel, ampak je raje takoj udaril. Bil je mehkega srca in pripraven za vsako pomoč, zato je pa tudi živel in umrl v revščini, toda lepo previden od gospoda. Ni ga bilo človeka, kateremu bi storil kakšno krivico, pa je marsikomu pomagal. Vendar ga je celo življenje preganjala sodnijska gosposka in je večkrat sedel v kehi.

Da so ga, ko je bil še fant, parkrat posadili na hladno, ni nič čudnega in nič sramotnega. Saj to se lahko pripeti vsakemu fantu. Te slučaje omenim čisto nakratko, ker jih jaz ne pomnim, ampak sem jih slišal od drugih ljudi.

Takrat so bili na Dolih močni in drzni fantje, ki so se hodili pretepavat v sosednje fare. Ko je bilo na Prelesju žegnanje, so prišli tja Dolčani, pa tudi Šentjurci in Svibanjci. Poslednji so držali skupaj, toda Dolčani so bili močnejši. Prišlo je do pretepa, menda radi Ravenske Polonice, ki je proti volji Dolčanov bila pri Svibanjcih. Posledica je bila, da jih je mnogo dobilo nepotrebne luknje v kožo. A enega so pobili skoraj na smrt. Pri tej priliki je dobil tudi Gašpar Šunta šest mesecev. Sodnik ga je vprašal, če je tudi on kaj udaril? »Rad bi ga,« je odgovoril Gašpar Šunta, pa nisem mogel blizu, ker sem premajhen.« Sodnik mu je verjel na besedo in prisodil šest mesecev s posti, temnico in drugimi dodatki.

Drugi je bilo v Svibnem žegnanje in so Šentjurci prišli doli, svibanjski fantje pa so jih čakali pred cerkvijo in nagnali s kamenjem. Dobil ni nikdo toliko, da bi se mu dolgo poznalo, vendar je bila sodba jako ostra, ker Svibanjci niso pustili Šentjurcev v cerkev k maši, je rekel sodnik. To je bilo pa tudi Gašparju Šunti predebelo in je odvrnil sodniku z vso spoštljivostjo: »Saj grejo še doma raje pit doli pod cerkvijo, ali pa postavajo za škarpo, kakor da bi šli med mašo v cerkev, pa bodo k nam hodili k maši? Prišli so na pretep, ne pa k maši, in mi smo jim dali, kar so iskali. Bog nam more biti zato še hvaležen.« Toda sodnik mu je vseeno prisodil štiri mesece.

Doslej je bil obakrat Gašpar Šunta zaprt po postavi in pravici, kakor je sam pripoznal, dasiravno se mu je ta pravica zdela silno stroga. Odslej je pa trpel celo življenje preganjanje, vedno po krivici.

Naše župnišče je daleč od vasi na samem, na robu gozda. Takrat smo imeli za župnika nekega silno dobrega in priljubljenega gospoda. Po našem kraju se je pa potikal neki Katerni France, doma od one strani, kjer so sploh ničvredni ljudje. Bil je še močan in rdeč, toda delati ni maral, veljal je za pol neumnega, žleht pa je bil še bolj kot pa neumen. Neko noč je prenočil na Počakovem, kjer je ukradel za slovo par škornjev. Toda imel je dvojno smolo: prvič, da ni ukradel oba škornja od enega para, ampak je v zmoti vzel vsakega od drugega para, Andrejaču enega, Jernaču pa drugega. Drugi pa, da sta ga Andrejač in Jernač zapazila, ga dohitela in nabila s kolom, da je imel po telesu ve raznobarvnih znakov in krvavo progo preko čela. Tako je šel Katerni France dalje proti župnišču, kjer je od jeze in bolečine začel razsajati in udrihati s kolom po hišnih vratih. Župnik se zbudi na prvem nadstropju, kriče: »Kdo je!«, ker se pa nikdo ne oglasi, ampak ropot vedno narašča, ustreli dvakrat z revolverjem skozi šipo v zrak. Ko zasliši France strel, zbeži kolikor so ga nesle noge.

Toda stvar je vzela sodnija v roke. Žandarji so hodili neprenehoma po hribih in poizvedovali po hišah in spraševali otroke na cestah. Katerni France je trdil, da ima prasko na čelu od kroglje iz revolverja. Zdravniki in psihiatri so ga preiskavali in mu delali različna spričevala. Sodnija je pa zaslišavala in pozivala priče.

Po naših vrhovih in dolinah so začele krožiti neverjetne, vznemirjajoče vesti. Govorilo se je, da hoče cesarska gospodska zapreti našega župnika, ker je obstrelil Katerniga Franceta. Jernač in Andrejač sta prisegala, da sta ga ona nabila s kolom, ker je ukradel škornje, zdravniki so naredili spričevalo, da ima France na čelu prasko in po hrbtu maroge, iz katerih sledi, da je bil tepen, celo pogorje je stalo za župnikom, toda njegova stvar je bila vseeno jako kočljiva. Slednjič je pa vendar vse potihnilo in naš gospod so mirno obsedeli v župnišču, in Katerni France se je pa zgubil iz našega kraja in šel menda izvrševat svojo obrt drugam, kjer ne rastejo tako čvrsti koli kot pri nas.

Tega leta je pri nas jako obrodilo vino in Gašpar Šanta je imel vsako nedeljo cel dan odprto svojo zidanico in je gostoljubno napajal vsako žejno mušico, ki se je zatekla k njemu.

Neke nedelje se je zgodilo, da je prišla k njemu pit tudi neka cesarska gosposka. Pozneje sem jaz povpraševal pri sosedih, kakšne vrste gosposka bi to utegnila biti in odgovorilo se mi je, da je bila sama »Rdeča kapica«. Ker se pa pri nas rado v takih stvareh pretirava, si mislim, da je bila najbrže kakšna gosposka nižje vrste, kot je »Rdeča kapica«.

Zidanica je edini prostor, kjer vlada na Dolenjskem popolna demokracija, skoraj bi rekel, da anarhija. Če je kaj vina, pridi pit kdor hočeš in pij, kolikor hočeš. Tu ni nobene razlike med stanovi in spoli, tu se nikomur ne klanja in nikogar ne zametuje. Vsi imajo enake pravice, oni, ki toči in oni, ki pijejo. Tu vlada popoln enakost, bratstvo in svoboda. Tu se obnaša Dolenjec popolnoma neprisiljeno in razvije vso svojo naravo.

Tudi dotična cesarska gosposka je pila brez ozira na svojo vlado in spoštovanje popolnoma po svoji volji in potrebe in posledice dolenjskega cvička so bile ravno iste, kot pri vseh drugih naši rojakih. Slednjič je postala še bolj zgovorna in huda, kot je že bila sicer, govorila je silno oblastno in naznanjala vsem našim ljudem zaporedoma razne nedobre reči.

Dokler je govorila čez druge ljudi, so jo Gašpar Šunta in ostali navzočni pivci poslušali, se z njo prerekavali in ugovarjali, toda brez jeze in zamere, zidanici se namreč cesarske gosposke niso bali in je niso spoštovali, kot drugi, ona jim pa tudi ni zamerila, kot bi drugače. Zidanica je, kot sem že izrekel nek svet kraj, kjer ni zamere in ni gosposke, ampak smo vsi ljudje.

Slednjič se je pa dotična gosposka spustila celo tako daleč, da je pričela zabavljati čez gospoda župnika in trditi, da bi ga pravzaprav morali obsoditi in zapreti in je cesarska gosposka samo iz usmiljenja ravnala z njim tako mehko.

To je bilo pa tudi Gašparju Šunti preveč in takega pohujšanja ni mogel trpeti v svoji zidanici. »Pa vi nam boste zapirali našega župnika!«, je zakričal, »Oni so že veliko ljudi spravili v nebesa, vi jih pa samo zapirate v kejho!« 

Kako se je stvar nadaljevala in končala, nisem mogel dognati, ker so vsi navzoči pivci in pivke — in bilo jih je precejšnje število — pred sodnijo prisegali, da niso o stvari ničesar videli in ničesar slišali in tudi meni zasebno ni nikdo izdal besedice. Toda cesarska gosposka je trdila, da ni prišla iz zidanice po navadnem načinu in zdavniško spričevalo je pričalo, da ima dotična gosposka neke sledove tam, kjer se nikomur ne pokažejo.

Treba je bilo hoditi k sodišču, kjer so se popisovale bele pole popirja, zaslišavale priče, ki niso nič povedale, izpraševal se je Gašpar Šunta, ki je na vsako sodnikovo vprašanje pokorno pokimal z glavo in dopustila se je k besedi dotična cesarska gosposka, ki je govorila za štiri pole papirja.

Slednjič se je pa proglasila v cesarjevem imenu sledeča razsodba: Gašpar Šunta se spozna krivega zoper vse proti njemu navedene paragrafe in se obsoja na tri dni zapora. Oteževalno za njega je, da je razžalil ravno cesarsko gosposko, olajševalno pa, da je dotična cesarska gosposka takrat bila pijana; oteževalno je dalje, da se nič ne kesa svojega dejanja, olajševalno pa, da je odkritosrčno pripoznal; oteževalno je, da je poprej upijanil cesarsko gosposko, olajševalno pa, da jo je upijanil s svojim vinom; oteževalno je, da je razžalil cesarsko gosposko tam, kjer je najbolj zaničljivo, olajševalno pa, da jo je razžalil tam, kjer se nikomur ne pokaže.

Ako se torej seštejejo vse različne okoliščine in odštejejo druga od druge, pride vun za Gašparja Šunto ravno tri dni zapora, cesarski gosposki se pa naroča, naj več ne zahaja v njegovo zidanico pit.

Gašpar Šunta je poslušal svojo obsodbo ponižno in z veliko udanostjo, s sklonjeno glavo in s skesanim srcem in ko ga je sodnik vprašal, ako se ima čez obsodilo kaj pritožiti, je odvrnil:

»Naj pa bo, naj, če je tako prav.«

Cesarska gosposka je pa, ko je zaslišala svojo sodbo, zarentačila: »Prekleti far!«

Ko so odpeljali Gašparja Šunto v kejho, se je mimogrede še obrnil k razžaljeni cesarski gosposki in spregovoril:

»Pa nikar naj kaj ne zamerijo.«

Cesarska gosposka se je pa obrnila in mu pokazala razžaljeni del telesa.

Nekaj časa pozneje je imel Gašpar Šunta spet opravek pri sodniji. Bilo je takole:

Takrat smo imeli za sodnika nekega Nemca. Bil je mlad gospod, visok in tenak in je imel dolge, črne brke in strašno hud glas, katerega so se ljudje bolj bali, kakor kejhe in biriča. Sodil je jako na kratko in krepko. Vsakega je najprej ozmerjal, potem mu pa naložil štirinajst dni zapora. Toda zmerjanja so se ljudje bolj bali, kakor ličeta, ker so se gospod pri tem drli na ves glas in dajali priimke, za katere bi kdo drugi dobil nekaj tednov ječe. Dolenjec je pa že tak. Trpljenja in pomanjkanja se ne boji, vsak trud prenese mirno in vdano, kot božji volek, zamere pa ne prenese in huda beseda ga takoj zlomi. Marsikaj stori in govori, kar se ne ujema z njegovim prepričanjem, ne iz hinavščine, ampak, ker se boji hude besede ali, ker je premehak, da bi povedal naravnost. To stran je treba pri njem vedno vpoštevati.

Nekoč sta se skregala Gašpar Šunta in tista Urša, ki stanuje pod Črnim logom, zaradi nekega vijačka. Črnološka Urša je pa tržaška rejenka, ki ima čisto drugačno kri, kakor naši ljudje. Med drugimi ima tudi to posebnost, da se silno rada tožari. Začne prepir, ujame kakšno nerodno besedo, potem pa leti k sodniku. Tako je bilo tudi sedaj. Toliko časa je dražila Gašparja, kam je dal njen vijaček, da je slednjič zaklical: »Boš zlomka dala mir s tvojim vijačkom!« Urša ga je pa nato šla tožit, da ji je rekel »zlomek«.

Posledica je bila, da je romala s hribov doli v Radeče cela rešta prič, ki niso vse skupaj, kakor so zatrjevale, nič vedele in nič slišale, ter sploh ne vedo, zakaj se jih kliče.

Sodnik je bil torej navezan izključno na svojo modrost, pri tem je pa še s težavo tolkel slovenščino in tudi rad pozabil, da ima pred sabo slovensko občinstvo.

Pričel je takole:

Dvignil je glavo, naježil muštace, grdo pogledal in zaklical proti Urši:

»Vas?!« (Hotel je reči »kaj«, po nemško »was«).

»Mene, mene,« odgovori Urša.

Sodnik se namrdne, pogleda še bolj grdo in zavpije:

»Vi?!« (»Wie« po nemško, po slovensko »kako«).

»Jaz, jaz,« odgovori Urša.

Sodnik skoči na noge in vpraša po slovensko: »Also, kaj nosite spredaj?« (»Was bringen sie vor,« je poslovenil dobesedno, hoteč jo vprašati, kaj želi.)

»Fjertah, gaspud rihtar.« odgovori Urša, »kupila sem ga pri Jerečniku za štiri groše«.

Sodnik je sprevidel, da se bo na ta način stvar predolgo vlekla, ter je po svoji navadi kar na kratko presekal gordijski vozel. Najprej je vse ozmerjal s celim zakladom krepkih izrazov, kar jih je posedal, potem pa obsodil obe stranki vsako na dva tedna zapora.

Priče so šle iz sodišča pit k Gmajnarju, kjer so medseboj občudovale modrost sodnika do večera, Gašparja in Uršo pa jo biri takoj pobasal in vtaknil v luknjo.

Čez štirinajst dni so zopet oba izpustili. Ko sta se srečala na hodniku, se je Urša držala nekam jezno, toda Gašpar je pristopil k nji in ji rekel:

»Skuhali so naju dobro, samo zaliti bo še treba. Pojdiva na en glažek k Pečelinu.« — In res sta šla lepo skupaj na eni glažek ali dva k Pečelinu in zvečer so gledali tržani, kako sta lepo skupaj korakala proti Njivicam, pa jima je bila cesta preozka.

Take reči so se prigodile Gašparju Šunti le bolj slučajno in mimogrede. Nepostaven ali državi nevaren človek ni bil celo življenje. Šele ko je že davno prekoračil, kot pravi veliki laški pesnik Dante, »sredino poti svojega življenja« in prišel v leta, ko se že unese vroča mladeniška kri in človek ni več nagnjen k nepostavnim dejanjem, je po čudni igri usode naš Gašpar Šunta postal popolnoma protipostaven človek, ki se je ves ostali del svojega življenja boril z žandarji in sodnijska gosposka ga je preganjala notri do groba.

Povod je bil sledeči:

Kakor vsi drugi smrtniki, je moral tudi naš Gašpar Šunta vsak dan jesti, ako je hotel živeti. Ker mu pa usoda ni dala, da bi mirno strigel kupone in užival brez dela in truda kakšno rento, poleti se pa zdravil pri kopališčih od debelosti, je moral prijeti za kakšno delo. Za pisarja se ni izučil, za kumija tudi ne, da bi bil gospod. Torej je moral biti kmet. Obdelaval je svoj vinograd in pil svoje vino ter napajal tudi druge, dokler je imel kaj. Toda tega je bilo premalo. Torej je delal pri drugih, in delati je znal vse, ako je bilo treba. Vendar ni ljubil močno napornih del. Preveč je čutil v sebi umetniškega duha in pesniškega razpoloženja, da bi hotel vpreči svojega pegaza v ojnice.

Od nekega popotnega godca, ki je zašel pit v njegovo zidanico, je kupil harmoniko. Igrati se je navadil sam, tudi pesmi je skladal sam po potrebi in igral je po ženitninah in shodih. Včasih je to neslo, toda ne vedno. A kar si je prislužil pri ugodni priliki, je spet hitro razsejal. Polagoma je pričel pa še ta zaslužek pojemati vedno bolj. Zdaj niso več ljudje, da bi obhajali ženitnino cel teden. Jedan dan, dva, pa gredo narazen. Včasih pa še tega ne. Kar iz cerkve gredo na obed na dom, jedo in pijo sami zase, drugo jutro pa že na delo. In ravno najbogatejši delajo tako po beraško. Seveda je v tem slučaju tudi larma, da se Bog usmili!

Shodi se bodo pa sploh popolnoma opustili, če pojde tako naprej. Gospodje zahtevajo, da se na shodih ne sme plesati. Če se ne bo plesalo se ne bo igralo in če se ne bo igralo, se ne bo pilo in če se ne bo pilo, se ne bo na shode hodilo. Tako je dokazoval Gašpar Šunta. Gospodje so bili pa vseeno hudi na plese in so jih preganjali vedno bolj. Gašparjeva harmonika je pa počivala v kotu.

Gašpar Šunta je bil pripraven za vse. Poleg godbe se je tudi pečal z zidarstvom in je hodil okrog popravljat peči in škarpe. Toda peč se ne podere vsako leto, ako se pa samo malo kadi, jo pa zamažejo ljudje sami, ali pa se raje kad v dimu. To delo torej tudi ni neslo, da bi človek lahko od njega živel.

Slednjič je bil Gašpar Šunta tudi samouk v krojaštvu in to obrt je izvrševal v skrajni potrebi. Znal je zakrpati vsako luknjo in tudi narediti novo obleko, hlače, suknjo in karsibodi. Na nesrečo je pa bil krojač doli za Močilnem, ki se je čutil užaljenega in pokrivdenega in ga je naznanil žandarjem, da šiva brez patenta. Naznaniti koga žandarjem, velja pri nas sploh za veliko pregreho in največjemu lumpu bi raje pomogli, da uide, kakor pa, da ga dobe v pest žandarji. »Ga bo že Bog sodil« pravijo. Popolnoma nerazumljivo jim je pa bilo, kako more kdo naznaniti koga žandarju, ker je naredil Štemkalkovetnu pastirju hodnje hlače in kako ga zamorejo radi tega preganjati žandarji!

Toda ljudski razum gre svoja pota, cesarska postava pa svoja, in cesarska postava veli, da mora biti Gašpar Šunta zaprt, ker je naredil Štembalkovemu pastirju hodnje hlače, da ni več kazal golih krač skozi nepotrebno luknjo stare, raztrgane obleke.

Dva žandarja sta prišla in sta ga odgnala v svoji sredi, v potrdilo njegovega zločina sta pa odnesla na sodnijo novo narejene hlače.

Sodnik je vzel v roke hlače, pogledal Gašparja Šunto in ga vprašal:

»Ste vi naredili te hlače?«

Gašpar pokima.

»Zakaj ste pa naredili te hlače?«

»Zato, da jih bo nosil.«

»Vprašam, iz kakšnega vzroka ste naredili te hlače?«

»Ker mu jih je bilo treba.«

»Toda vprašam na kakšni podlagi ste mu naredili te hlače?«

»S svojim hlačnim pasom sem ga zmeril.«

»Toda, kdo vam je dal pravico narediti te hlače?«

»Štembalek jih je naročil.«

»Ali ste bili že kdaj zaprti?«

»Da, lansko zimo jako močno.«

»Zakaj pa?«

»Ker je melo okrog koče.«

Nato je sodnik vstal, dal na glavo svojo kapo in v cesarskem imenu proglasil sledečo razsodbo:

»Gašpar Šunta s Koparjevine je kriv, da je naredil Štembalkovemu pastirju hodnje hlače in se zaradi tega obsoja na tri dni zapora.«

Tako so pripovedovali ljudje, da so ga zašili.

Trije dnevi so hitro preč in Gašpar Šunta se je spet povrnil domov na Koparjevino. Ker pa je šlo s harmoniko vedno slabše in se peči niso hotele bolj hitro podirati, je nadalje krpal staro obleko in semtertje tudi naredil novo. Orožniki so ga pa neprestano zasledovali in razvila se je huda in trdovratna vojska med zastopniki postave in Gašparjem Šunto, ki je trajala do njegove smrti.

Kadar si zagledal na stezi, ki se vije med skalovjem in grmovjem gori od Sopote, svitle čake in bliščeče bajonete žandarjev, si lahko bil gotov, da gredo zalezovat Gašparja Šunto. Prišli so ob vsaki uri in ob vsakem vremenu, nepričakovano. Kot duhovi so stali v njegovi koči, prevrnili vse po sobi in iskali svežih dokazov njegovega zločina. Da šiva, ni bilo dvoma. Toda težko ga je bilo zalotiti in še težje mu to dokazati, kajti Gašpar Šunta je bil star lisjak, ki se je znal dobro varovati in izvijati. Nikdar ni izgubil hladne krvi in nikdar ni padel iz vloge in v najobupnejših položajih je umel še najti izgovor in se izviti iz zagate.

Jatno so posekali in ono malo srn, kar jih je bilo v nji, so postrelili. Fantje so se prenehali pretepavati, deloma, ker so prišli do prepričanja, da to boli, deloma pa, ker so se najboljši korenjaki razgubili po svetu. Kakšnega lumpa zanese redkokdaj usoda ob Savi proti Radečam in njegova zadeva je hitro poravnana. Politike nimamo pri nas nobene, ne poznamo shodov in ne vemo ni niti o Orlih, niti o Sokolih. Slednjič so se vrgli žandarji na cigane, ki so se včasih prikazali iz Hrvaškega. Ako si le spregovoril ime cigan, si je žandar zavihal brke in jo udrl za njim s tako slastjo, kot se vrže na jed, kdor že cel teden ni ničesar jedel. Slednjič je pa še ciganov popolnoma zmanjkalo in ako bi v tem času ne bilo Gašparja Šunte, ki je brez cesarskega patenta krpal stare hlače in delal nove, bi gotovo od dolgega časa splesnjevali.

V težke misli zatopljen je šel žandar Salamander gori po stezi proti Svibnen. Nad njim je sijalo tako prijazno nebeško sonce, okrog njega je razvijala priroda tako veselo in razkošno svoje življenje, ljudje so tako mirno udano delali po visečih njivicah — vse je vabilo k veselju in miru, samo v duši žandarja Salamandra so se dvigale črne misli in hudi naklepi.

Postava veli, da mora loviti lumpe, toda če lumpov ni, mu jih tudi nobena postava narediti ne more! Žandar Salamander je bil skozi in skozi cesarski človek, črno-rumen do mozga. Bil je dober človek, brez vsake vidnejše duševne in telesne napake, toda vse njegove čednosti so se osredotočile na eno: »izvrševanje dolžnosti« in njegova dolžnost je bila, da je iskal in preganjal lumpe.

Ko se je slednjič moral tudi on odpraviti na oni svet, pravijo, da ko je prišel pred nebeška vrata, si je zavihal brke, popravil čako ter potrkal na duri: »Toliko in toliko sem jih dal zapreti, toliko in toliko spremil po odgonu, patroljiral noč in dan, ob mrazu in vročini, govoril malo, pil zmerno, kadil za lakoto, zdaj me pa spusti notri, havptman Peter, ako potrebujete kakšnega četnika, da bo skrbel za mir in red.«

In sveti Peter ga je vzel v svoje kraljestvo in nastavil za četnika, da vzdržuje mir in red, kadar igra angelska godba na trgu.

Težke misli misli četnik Salamander. »Welt-Blatt« poroča dan na dan o raznih dogodkih, a tu, v tem zaplankanem kotu sveta se moraš truditi mesece in mesece, predno dobiš v roke kakšnega pritepenega ptička, velikokrat imaš pa še blamažo nazadnje! Na katero stran bi jo sedaj ubral? Tam na Lazih je iztaknil nekoč ciganski tabor, pa tisto zgovorno, črnooko ciganko. Kar speklo ga je, tako ga je pogledala. Pa jo je dal vse eno zapreti. Toda sedaj, kje bodo že cigani? Menda so vse poobesili, da ni o njih niti duha več.

Ko se je cesta zavila, je zagledal daleč pred sabo nekega človeka, ki je nekaj nesel na hrbtu, ter je urno podvizal korake. Ko je pa prišel bližje, je spoznal, da je to Andračev Andrejač, ki nese motiko čez ramo in žandarja Salamandra je postalo tako sram, da se je on, predstavitelj cesarskega veličastva na kumljanskih bregovih, tako blamiral v izvrševanju svoje službenosti, da je zaklel, akoravno ni stalo to v njegovem poslovniku. Prepričan je že bil, da ima pred sabo kakšnega popotnega postopača brez bukvic in denarja, a tu stoji čisto pošten kmetič, ki gre na svoje vsakdanje delo.

Pogleda na Jatno, ki stoji pred njim vsa oguljena: »Oh, ko bi bile še srne, morda, bi se vjel kakšen raubšic!« Toda tega ne bo več dočakal naš žandar Salamander.

Ko je šel mimo Slapšakovine, se je ozrl na kajžo, na kateri visi še sedaj v večni spomin okrvavljena in z noži preluknjana srajca rajnega starega Slapšaka in srce mu je zaigralo v prsih. Takrat — bilo je že jako davno — so prišli roparji k Slapšaku. Eden je šel vasovat k njegovi dekli, ter je spravil iz nje, kje leži gospodar in kje ima denar. Potem so pa prišli k Slapšaku, ga zaklali in mu vzeli denar. To je bila zadnja epopeja iz našega kraja, ki pa doslej še ni našla svojega pisatelja, pa tudi od nje so že skoraj izginili poslednji sledovi. S hčerjo starega Slapšaka se je oženil Podlesnik iz Vrhovega, brat Podlesnika iz Radeč, po domače Jerečnika in Podlesnika iz Ljubljane, ki je celo življenje verno hranil okrvavljeno in z nožmi preluknjano srajco umorjenega. Roparjem je bila pa takoj pravica za petami, samo njihov poglavar jo je srečno pobegnil na Turško, kjer je izginil brez sledu.

Žandar Salamander se je spomnil na ta dogodek, ko je šel mimo, in srce mu je narastlo v prsih. Ako bi takrat že on hodil tukaj, bi tudi poglavar hajdukov ne ušel na Turško. Vklenil bi ga in vklenjenega gnal v Radeče, drugi dan bi pa prinesel »Welt-Blatt« na naslovni strani sliko, kako žene žandar Salamander vklenjenega poglavarja hajdukov.

Da, takrat so bili še časi za žandarje! A sedaj, ko ni več ne ciganov, ne srn, ne hajdukov, ne preostaja druzega, kot da se gre pogledat na Koparjevino, če ni morda Gašpar Šunta spet urezal kakšnemu pastirju prtenih hlač.

Tiho in nepričakovano je stopil v žandar Salamander v kočo Gašparja Šunte, z glavo se je skoraj dotikal stropa in bajonet je moral držati pošev, ker je bil predolg, obraz mu je bil pa resen in hladen. Gašpar Šunta se ga ni nadejal, vendar ga njegov prihod ni spravil iz ravnotežja, nobena poteza se mu ni spremenila na obličju in mirno in resno je šival dalje.

»Za koga delate?« vpraša žandar.

»Za sebe.«

»Vedno za sebe!«

"Pa poglejte, če ne verjamete. Popravljam si pražnje hlače, ker je v nedeljo shod na Borovaku.« 

V tem slučaju je on v resnici delal za sebe. Strogo oko postave se pa s tem ni zadovoljilo, ampak se je ozrlo po celi koči in je kmalu zapazilo na polici druge, čisto nove hlače.

»Za koga je pa to?«

»Tudi za mene.«

»Nikar ne farbajte, čemu vam bo toliko hlač.«

»Te sem si naredil za zimo.«

»Pomerite.«

Žandar je stal sredi sobe z groznim pogledom in z bajonetom v roki, Gašpar Šunta je pa počasi, počasi lezel v nove hlače, ki so mu bile na prvi pogled veliko preohlapne. Žandar je pogledal zmagoslovno.

»Te hlače so vam trikrat prevelike, lahko bi še dva vzeli v nje k sebi v stanovanje, te ne morejo biti vaše.«

»Saj sem rekel, da so za zimo. Za zimo morajo biti večje.«

»Nemogoče, da bi toliko podoblekli!«

»Saj ne mislim na perilo. Kadar je mraz, se obložim s slamo.«

»Slamo v hlačah!«

»Saj nosim tudi v škornjih slamo. Le poglejte!«

Žandar je strogo gledal in ni vedel, ali bi mu naj verjel, ali ne. Toda Gašpar je gledal tako hladno in mrzlo, da mu je bilo težko oporekati. Zmajal je torej z glavo in se obrnil od njega ter iskal dalje po sobi.

Kmalu je iztaknil druge hlače, čisto nove, ter jih pokazal Gašparju:

»Čegave so pa tele? Ali tudi vaše?«

Bile so majhne — otročje.

Gašpar je na skrivaj od jeze stisnil pest, toda hladnokrvnosti na zunaj ni izgubil in obraz mu je ostal miren in hladen, kot poprej:

»Te sem pa naredil Lojzetu zastonj, ker sem njegov boter.«

»Od česa pa živite, ako delate zastonj?«

»Deloma me živi sodnijska gosposka, deloma pa Bog. Sicer pa pravim, bolje, da za tri dni pred smrtjo zmanjka, kot da bi za tri dni preostalo po smrti. Saj je Bog tako rekel, kaj ne, da?«

Toda žandarja tudi to pojasnilo ni povsem zadovoljilo. Kako tudi? Gašpar je žival, to je bilo gotovo, toda. kako mu dokazati, da šiva za druge in da dela za denar? Gospodje, ki so naredili postavo o patentih pa niso premislili, koliko skrbi in težav so s tem povzročili ubogim žandarjem.

Ker ni mogel pri Gašparju dognati ničesar, je šel žandar Salamander naprej po klancu, potem je pa zavil s poti v leskovo grmovje, tako, da je imel Koparjevino pred očmi in tam čepel celi dan, do večera. Dan je bil vroč, žeja ga je mučila grozno, tudi lakota je pritisnila in navsezadnje je še tobaka zmanjkalo. Toda, on je bil vojak in je vse težave moško prenašal v zavesti, da izvršuje svojo službeno dolžnost v cesarski službi. Vse kosti so ga že bolele, toda ni se upal vstati, da bi ga kdo ne zapazil.

Šele proti večeru je zapazil, da se pomiče v polumraku temna senca po stezi gori proti Koparjevini. Kmalu je razločil, da je to človeška postava. Sumljivo bitje je smuknilo v Gašparjevo kočo in čez nekaj časa je prišel spet vun, na rokah je pa držal nekaj, kar je moralo biti po sumnji žandarja Salamandra — nove hlače. Za neznancem je stopil iz koče tudi sam Gašpar Šunta, se ozrl na vse strani, spregovoril nekaj k neznancu in mu podal roko, neznanec mu je pa odštel nanjo nekaj denarja. Vse to je opazoval žandar Salamander.

Gašpar se je vrnil v izbo, neznanec je pa šel naprej po stezi proti leskovemu grmu, za katerim je bil skrit žandar. Salamandru je burno utripalo srce. Še nekaj sekund in v njegovi roki bodo neovrglivi dokazi Gašparjeve nepostavnosti.

Tujec je stopil pod grm, jeklena roka ga je prijela za vrat in druga mu je iztrgala hlače, v rokah žandarja Salamandra pa je obtičal debeli hlapec Miha.

Kolo se je zavrtelo vnovič in epizoda pred sodiščem se je ponovila. Gašpar Šunta je moral spet sedeti nekaj dni, potem se je pa vrnil domov in šival dalje.

Slednjič je tudi za Gašparja Sunto prišel konec bojev in preganjanj — konec je naredila smrt.

Ječa je pri njem vedno povzročala žejo in ko je prišel iz ječe, jo je zavil najprej v gostilno, da se je pokrepčal s pivom. Med potjo je stopil še enkrat v gostilno za Zadelnem voglu, kjer je pil vino, gori za Jagnjenico se je pa vsedel k studencu v travo in napil izvrstne studenčice. Potem se ga je pa takoj prijela naduha in ga pričela hudo zdelavati, a vsi ljudje so takoj obsodili studenec, da je povzročil bolezen.

»Saj sem rekla — je pripovedovala Neža — da studenec nad Jagnjenico ni zdrav. Staremu človeku čista voda nikdar ne stori dobro. Kadar nismo imeli več vina, je moj stari, Bog mu daj večno luč, vlil malo jesiha v vodo, ako ga je žejalo. Samo, da je nekoliko kislo, pa je bolj zdravo.« 

Gašpar je pa kašljal in pljuval vedno huje in v prsih mu je pričelo hropeti. »Nove pomladi ne boš več dočakal,« rekali so ljudje, — »in pred pustom ne boš več igral«, dostavljali so drugi.

Od sodnije je dobil povabilo, naj se pride zopet zagovarjat radi prepovedanega šivanja. Gašpar bi rad ubogal cesarsko gosposko, toda v resnici mu ni bilo več mogoče, tako ga je zdelovalo. Prišel je drugi opomin, ostrejši od prvega, v katerem so mu že grozili z žandarji, a Gašpar ga je spravil na polico k prvemu, rekoč: »To naj bo testament za mojega naslednika.«

Jesti ni mogel več veliko, samo kaj redkega je še šlo. Pil bi še, toda ni imel kaj. Z njim vred je pešala tudi njegova koča in njegov vinograd. Prišla je trtna bolezen in pričelo je rjaveti perje. Rekli so, da je treba proti temu škropiti trto z galicijo, toda Gašpar se ni maral poprijeti te navade.

»Kaj bodo ljudje za Bogom popravljali,« je rekel. Drugi so pričeli škropiti in sosednji vinogradi so se pričeli spet popravljati in zeleneti, njegov je pa ostal rjav in zanemarjen in slednji malo da ni stal v pušči.

Zadnje čase je vedno manje igral in vedno manje delal pri drugih in zidal. Prišli so mlajši godci, ki so znali svoje pesmi, ljudje so postali bolj samoljubni in manj radodarni, mladina se je razkropila po svetu, vsi ti vzroki so morilno vplivali na njegovo muzo. Svojega svežega, pristnega humorja pa ni izgubil notri do smrti, samo, da je imel vedno redkeje priliko, da bi ga uporabil. Kolikor bolj je pa pešal in ni mogel nikamor, ampak je doma šival, toliko bolj ga je preganjala sodnijska gosposka.

Slednjič, na jesen, v času trgatve, mu je pa že pričelo tako hropeti v prsih, da ni mogel več iz koče.

»Samo da bi se še enkrat napil svojega moža,« je rekel in ta želja se mu je izpolnila. Pospravil je grozdje, izprešal, naredil mošt in se ga napil. Potem je pa prišel mrzel veter in Gašpar se je vlegel za peč in hropel neprestano in kašljal. Včasih je prišel kdo k njemu pogledat in mu je kaj prinesel, soseda Neža mu je prišla včasih skuhat, ker njemu samemu je bilo to že pretežko. Slednjič je pa ostala stalno pri njem, ter mu je stregla.

»Pa bi še kaj poskusil,« je rekla neka soseda, ko ga je prišla obiskat.

»Sem že vse, pelin in tavžentrože, malo odleže, potem me pa spet prime.«

»Lisičja mast, pravijo, da je dobra za naduho, naš stari je menda še ima nekaj.«

»Naj je pa pošlje,« reče Gašpar, »saj pomogla vem da ne bo nič.«

»Kaj pa, če bi poslali k šintarici« vtakne se vmes Neža.

»Pa nimam denarja.«

»Z vedrom mošta bo tudi zadovoljna.«

»Kdo bi pa šel?«

»Pojde pa našo. Saj mora tako iti za našo Maričko,« je rekla prva soseda. »Kar jutri zgodaj pojde, le pripravite vodo.«

»Kam pa, pod Šent Jur ali za Celje?«

»Šent Jurska je tudi dobra, toda ona za Celjem je boljša. Možiti se je treba v bližini, botrov in zdravnika pa išči dalje kot moreš.«

Drugo jutro je šel res sosed za svojo hčer Maričko in za Gašparja Šunto k šintarici tja za Celje. Po pomoti je pa zamenjal vodo. Toda, to ni škodilo. Šintarica je bila tako prebrisana, da je iz vode dekleta uganila bolezen Gašparja in iz vode Gašparja bolezen dekleta.

Pozno zvečer se je sosed povrnil, prinesel mnogo zdravil, deloma za mazati, deloma za uživati, povedal, kaj je šintarica naročila radi hrane, katere jedi smo uživati in katerih ne, a tega je bila strašno dolga reč. Gašpar Šunta se je ravnat strogo po zapovedi šintarice in vse sosede so pazile, da bi jih ne prelomil, bolezen se je pa le vedno hujšala. Menda si ni sosed dobro zapomnil, ali je pa Gašpar nevede kaj prelomil, toda šintaričine postave so bile res tako hude, da si je bilo težko vse do pičice zapomniti in izvrševati, a ona je samo pod tem pogojem obljubila zdravje.

»Veš kaj, Gašpar,« je rekla Neža, »kaj pa če bi poklicali gospoda?«

»Saj ni še tako hudo, kaj jih boste nadlegovali.«

»Pa bi vendar ne škodilo.«

»Saj jih že babe preveč nadlegujejo, kaj bi jih še jaz.«

»Kaj pa, če bi umrli?«

»Beži no, šema, beži, umrl bom ja!«

Tako se je razgovor pretrgal in Gašpar je dalje kašljal in hropel nekaj dni. Neža mu je pa stregla.

Neke noči ga je pa hudo prijel kašelj in malo da ga ni zadavil. Neža je prestrašena skočila pokonci in ga pričela tresti. Bil je kar črn v obraz, tako ga je davilo in vsi udje so mu odrekli. Med hropenjem in kašljanjem je razumela, da je zaklical: »Gospoda!«

Stekla je domov in sosedov stric so urno tekli po gospoda. Bila je hladna, vlažna noč pozne jeseni in bril je oster veter. Gospod so takoj vstali, vzeli Najsvetejše in se v pozni noči odpravili k bolniku. Ljudje so spali. Toda zvončkanje jih je vzbudilo in napol oblečeni so hiteli iz hiše, pozdravljat Najsvetejše, nekateri so se pa še oblekli in spremili gospoda k bolniku.

Gašparja je, predno so prišli gospod, nekoliko popustil kašelj. Tudi v prsih mu ni več tako hropelo. Spovedaval se je dolgo, jako dolgo. Marsikakšno nerodnost je naredil v življenju ne iz hudobije, ampak tako po svoji naravi, marsikatero nerodno je tudi rekel, toda nikdar komu drugemu v škodo. Kar je pa tudi dobrega storil, ni, da bi se omenjalo ob tej priliki.

Spoved, dolga spoved čez celo življenje, je bila končana, zvonček je pozvonil, ljudje so molili in Gašpar Šunta je dvignil glavo in prsi, da bi zavžil svojega Zveličana. Potem je pa spet omahnil na ležišče. Gospod so medtem molili molitve in mu podelili še sveto poslednje olje. Gašpar Šunta se ves čas ni ganil. Ko je po končanem opravilu — gospod so bili še v sobi — Neža stopila k njegovi postelji in ga prijela za roko, je bila mrzla. Gašpar Šunta ni več živel.

Sosedje so pričeli pripravljati za pogreb. Mošta ni bilo več, ker so ga že vsega izpili obiskovalci, drugega blaga tudi ne, a denarja še manj. Koča je bila skoraj podrta in vinograd popolnoma zapuščen. Vse skupaj ni bilo vredno, da bi se plačal pogreb. Toda vsakdo je dal nekaj, ta desek za oder, drugi prt, da so ga pogrnili, tretji je obljubil, da bo zastonj nosil, čuli so pa pri njem noč in dan, dasiravno ni bilo pijače. Samo Matiček je dal nekaj hruševca za pogrebce.

Ko je Gašpar Šunta ležal na odru, je stopil v kočo, z bajonetom v roki, žandar Salamander, da bi izvršil povelje sodnijske gosposke in ga spremil v ječo. Sosedov stric so pa pristopili k njemu in pokazali na oder: »Tukajle je!«

Žandar Salamander je snel čako — prvič danes vpričo ljudstva — držal v eni roki čako in bajonet, z drugo pa prijel za kropilo in pokropil Gašparja Šunto, ter molil s sklonjenimi koleni in povešeno glavo za večni pokoj njegove duše. Potem je pa šel iz sobe spremljan od kmetov, ki so se z njim prijazno razgovarjali in pri odhodu je vsakemu stisnil roko.

Mrzel veter je pihal in prvi sneg je naletaval, ko so ga nesli popoldne proti večeru gori k svetemu Križu in ga pokopali kakor reveža, ker ni zapustil dovolj za svoj pogreb.

Tako je umrl in tako je živel naš Gašpar Šunta, ki je bil rojen umetnik, blaga duša in lep značaj, a ga je vendar celo življenje preganjala postava in ni imel nikdar nič dobrega v življenju.

Bog mu daj večni mir.

PrijateljaUredi

Naše noči so opojne kakor vino. Moral bi iti ponoči gori ob Molariji, ko se mesečna svetloba vpre ob pečine Starega gradu. Nad tabo šume starodavni kostanji, pred tabo se razpenjajo po klancu vinogradi z nizkimi trtami, s Starega gradu ti pa strče nasproti velike bele pečine, kakor velikani v svetli bojni opravi. In na skali, strči iz Starega gradu nad prepadi, se dviga cerkev sv. Križa in okrog nje obzidano pokopališče. Ura udarja počasi obzvon in tebi se zdi, da kliče mrtve, naj gredo pogledat, kaj delajo potomci.

Mesečna svetloba in šumenje gozdov, v drevje zakrite hišice, raztresene pod klanci in srebrne pečine, strčeče nad prepadi, vse se zliva skupaj v eno mogočno pesem, ki te prevzame, omami in opijani.

Bil je čas košnje in Magolniški Francelj in Predložki Janez sta delala cel dan v potu svojega obraza. Prišla je noč, jasno čarobna poletna noč. Cel dan sta delala kot živini, zdaj hočeta uživati svet.

Nista občutila zmučenosti in utrujenosti. Poezija noči jima je zabila vse telesne občutke, ju omamila in opijanila.

Na svetu ni bilo boljših prijateljev kot sta bila Magolniški Francelj in Predložki Janez. Kjer je bil eden, tam je moral biti tudi drugi. Skupaj sta delala v gozdu in na travniku, skupaj sta korakala v nedeljo doli k maši, skupaj sta pila in skupaj vasovala. Bila sta približno enake starosti in enake rasti, oba krepka in kipeča življenja, jasnih pogledov in svežih obrazov. Kadar sta bila skupaj, sta govorila malo, toda razumela sta se popolnoma in prepričan sem, da bi drug za drugega skočila v ogenj ali vodo, dasiravno si nista povedala nikdar kake ljubeznjivosti. Kadar sem ju pogledal sem se spomnil na bukve, ki rastejo pri Beli vodi: grčave, košate, neupogljive in nezdrobljive, polne bujnega zelenja v katerem gnezde jastrebi in kragulji.

Magolniški Francelj je zaukal na Magolniku in Predloški Janez mu je odvriskal na Predlogu. Kmalu sta bila skupaj in čez predlog in Kote sta šla čez Počakovo doli proti Češnjicam. Kolikor dalje sta šla, toliko bolj ju je opajala noč. Doli pod Češnjicami sta postala že popolnoma pijana in se nista mogla več premagovati. »Pojdeva klicat Polonico« reče Francelj, in šla sta.

Francelj je skočil na skladnico drv pod oknom in Polonica je odprla okno in začel se je polglasen pogovor.

»Danes je bilo pa vroče,« — reče Polonica.

»Jako vroče, otava se bo lepo sušila, samo, če bi ne bilo kakšne nevihte. Kaj ste pa pri vas delali danes?«

»Pri nas pa še z ajdovo setvijo nismo gotovi. En vol se je nekaj zbodel v nogo, pa je bil cel teden šantav, da še orati nismo mogli. Zdaj bomo pa začeli krompir kopati. Jako lep bo letos, samo če ne bo gnil.«

»Krompirja bo tudi pri nas, kakor kaže, košnja je bila pa slaba. Preveč je pritisnila suša. Kaj pa, ali pojdeš v nedeljo na Prelesje na žegnanje?«

»Če me bodo pustili. Samo ne vem, kdo bo ostal doma radi živadi? — Kaj pa šumi tako?«

»Kostanji šume v gozdu, veter je zapihal od juga, da bi nam le ne namočilo sena!«

»Mene postaja strah!«

»Kaj te bo strah, saj je noč jasna, skoraj kakor dan!«

»Saj res! poglej, kako lepo se vidi doli!«

Francelj se nehote ozre nazaj. Ščip mu je sijal ravno nad glavo, skale na pobočju so bile jasne, kot srebro, samo od gozda je prihajal šum. Pogleda na dolino pod sabo in na pobočje Starega gradu, ki se je tako skrivnostno razgrinjalo pred njim. Za njim prečudna noč, polna skrivnosti in življenja, pred njim mlado, bujno kipeče dekle! V njegovem srcu je nastal boj in trenotek je omahoval. Toda samo trenotek. Potem je čaroba noči zmagala nad privlačno silo dekleta in Francelj je s skladnice skočil nazaj v mesečno noč.

»Z Bogom, Polonica!«

»Z Bogom! pazi, da se ti kaj ne zgodi.«

Nato sta šla dalje proti Jagnjenici, popolnoma pijana noči in kar izven sebe. Ko sta prišla na Slekačo, od koder se odpira prekrasni razgled na Sopoto in na ono stran na Studence, čez Veterni vrh in Sičkovino gori do Ključevice in do Kuma, na drugo stran pa do molčečega Zebnika in zelenega Močilnika, sta se vstavila in pogledala drug drugega z velikimi, pijanimi očmi.

»Kaj pa ti!« — zavpije Francelj.

»Kaj pa ti!« — odvrne Janez.

»Kaj pa!!« — zakriči Francelj.

»Kaj pa!!« — odvrne Janez.

»Kaj!!!« — zadere se Francelj.

»Kaj!!!« — odvrne Janez.

Pri tem sta si prišla vedno bližje, tako, da je Janez začutil na svojem obrazu vročo sapo Franceljevo. Janezu je zmanjkalo besed in prijel je Francelja s krepko pestjo za ramo, Francelj je pa zagrabil njega za prsi. Tako sta se dajala, kakor dva vola, pod njima se je pa tresla zemlja in njuni glasovi so odmevali od skal. Slednjič je zagrabil Francelj Janeza in ga treščil ob tla, da je z glavo priletel ob skalo. Potem mu jih je pa še nekaj pripeljal z debelo gorjačo, katero je imel s sabo.

»Zdaj imaš pa dovolj!«

Janez se ne gane.

Francelju je postalo hladno pri srcu in naenkrat se mu je zazdelo, kakor bi se zbudil iz sanj in bi se naenkrat našel popolnoma nag med ljudmi. Iztreznil se je popolnoma. Skloni se k Janezu in reče z mehkim glasom:

»Vstani, pojdeva domov, je že pozno!«

Janez se ne gane.

Francelj se skloni nad njim, dotakne se ga z roko in mu pogleda v bledi od mesečine razsvetljeni obraz. V tem hipu zasliši tiho, pretrgano šepetanje:

»Ubil si me!«

Francelju je bilo, kakor bi mu zasadil noz v srce: »Ubil! tebe ubil! jaz ubil? Janez vstani!«

Janez se ne gane.

Francelj se skloni še nižje in ga skuša premakniti. V tem mu spet zazvoni na uho, tako žalostno in obupno, da mu je hotelo počiti srce:

»Ubil si me!«

»Janez! Janez! jaz te nisem ubil? kajne da te nisem?« — In pričele so mu debele solze kapati po licu.

»Ne bodi hud, Francelj, malo še živim. Samo, da bi te žandarji ne prijeli?«

»Ali naj pokličem koga, da ti bo pomagal?«

»Ni treba, bi zvedeli žandarji! Samo zaveži me z ruto od vratu, da mi kri ne odteče.«

Francelj mu odveze ruto od vratu in zaveže ž njo zevajočo rano na glavi. Janez zašepeče:

»Vode!«

Francelj skoči k potoku in mu prinese v klobuku vode, potem mu pa začne še namakati ruto in izpirati rano.

»Ali te močno boli?«

»Ni sile, samo, da bi žandarji ne zvedeli.«

Polagoma je prišel Janez toliko k sebi, da ga je Francelj mogel dvigniti in potem ga je peljal ali bolje vlekel k Podreberčevim.

Težko jih je sklical, ker so že spali, slednjič se mu je pa vendar posrečilo. Podreberčen je zaspano in jezno pogledal skozi okno. Cel dan je delal, kot črna živina, zjutraj bo treba spet s svitom na ajdovo setev, zato je hotel imeti mirno noč.

»Kaj pa je?« — zavpije.

»Ubili so ga,« — odvrne Francelj.

Ko zasliši Podreberčen, da je človek v nevarnosti, ni več vprašal ne kdo ga je ubil ne koga, ampak imel je samo misel: pomagati, kar se da. Urno odpahne vrata, prižge leščerbo in stopi ven. Kako mu je odleglo, ko je zapazil, da potolčenec še živi. Prijel ga je za drugo stran in bolj nesel, kot peljal v hišo. Med tem so se že zbudili Podreberčenova mati, si pričeli meti oči in vprašali:

»Kaj pa je?«

»Nesreča!« — odgovori Podreberčen.

Beseda »nesreča«, jih je iztreznila v trenutku. Skočijo s postelje, vržejo nase neko obleko in prično ranjencu prirejati ležišče. Ko so ga položili na klop, preobvezali in izmili, rečejo mati:

»Janez, ali bi poslali po gospoda?«

Janez odmaja.

»Zakaj pa ne?«

»Bi zvedeli žandarii.«

»Kaj pa če bi umrl brez gospoda.«

Janez ni odgovoril ničesar. Ko so ga pa mati spet vprašali, ali naj pošljejo po gospoda, je spet odkimal.

»Ah se ne bojiš pekla?«

Janez je pokimal.

»Ali naj pošljemo po gospoda?«

Janez je odkimal.

Potem je pristopil Podreberčen:

»Ali naj grem v Radeče po zdravnika?«

Janez je odkimal.

»Zakaj pa ne, saj tvoj stari lahki plača?«

»Bi utegnili zvedeti žandarji.«

»Kaj pa, če bi umrl, ali se nič nebojiš?«

Janez je pokimal.

Veliko več ni bilo spraviti iz njega, vsaka beseda mu je prizadevala težave. Francelj je ostal ves čas pri njem, obveza mu je glavo s platneno ruto, katero je prinesla Podreberčenka, ter jo izpral s svežo vodo. Ko mu je izpiral rano, so mu začele debele solze kapati po brazu, kakor otroku, dasiravno že ni jokal odkar so ga zadnjič natepli mati, ker jim je s kamnom ubil kokoš. Dva dni je ležal Janez pri Podreberčenu, da se ni ganil, ter se je boril z življenjem in smrtjo, Francelj se pa ni ganil od njegove postelje, izpiral mu je rane ter ga pital kot otroka. Njegov obraz ni bil rudeč in zabuhel, oči pa vse zatekle. Ko ju je Podreberčenka pogledala, zasmilil se ji je Francelj še bolj kot Janez, ker se ji je zdelo, da on še več trpi, ter je zamrmrala tiho:

»To bosta pa pomnila.«

Tretji dan je pa Janezu nekoliko odleglo. Zapregli so dva vola, naložili ga na lojternice in zapeljali k očetu. Francelj je šel za vozom potrt kot bi šel za pogrebom, potem je pa ostal pri njem ves čas dokler je ležal. Nikdo drug mu ni smel streči, še na mater je zakričal če je prišla blizu, Francelj je stal pa vedno poleg njegove postelje, mu stregel in ga kratkočasil. Včasih sta prebila celo popoludne drug poleg drugega, se gledala, ne da bi spregovorila besedo. Včasih sta pa kaj govorila.

»Ali je že slišati kaj o žandarjih?« — vpraša Janez.

»Nič še ne, predvčerajšnjim so pa hodili tu okoli.«

»Morda pa le ne bo nič.«

»Bo že kako. Kaj pa tvoja glava?«

»Bo kmalu zaceljena. Potem ti pa žandarji nič več ne morejo.«

»Samo da bi se ti dobro zacelilo.«

Glava se je zacelila dobro, nepričakovano dobro.

Komaj, da je mogel vstati, že je hodil Janez okrog z obvezano glavo, samo da bi hitreje verjeli ljudje, da je že zdrav, toda vse zaman. Žandarji izvedo vse in so tudi izvedeli, da je Magolniški Francelj pobil Predloškega Janeza, in ga naznanili sodniji. Kaj razume sodnik, kako se godi med prijatelji! Kaj v gospoda, kako upijanljive so naše noči. Francelj je dobil listek, da mora k sodniji in da bo zaprt, ker je potolkel Janeza.

Dasiravno je bilo dela čez glavo, nič pomagalo, moral je določenega dne doli v Radeče. Naj bi mu vsaj kar naravnost povedali, koliko bo dobil, da bi ga ne mučili po nepotrebnem po sodnijah. Lahko bi mu kar žandar povedal, saj je od cejurja in se razume na pravico. Pa nič! Moral je iti. Spremil ga je Janez, ki je nedavno vstal iz postelje in še silno težko hodil. Glavo je imel vso zavito v platneno ruto.

Naše ljudstvo ima svojo moralo, ki se ne vjema vselej s cesarsko postavo, pa tudi ne s katekizmom. Ako bi Francelj v poštenem fantovskem boju ubil na smrt kakega Dolčana, bi mu ne bilo šteto v sramoto. Nekaj let bi sedel, potem bi pa prišel zopet domov, še večji korenjak kot sedaj in vsako dekle bi bilo ponosno nanj. Toda da je takoreko zavratno potolkel svojega prijatelja, to je grdo! Ukrasti, tudi najmanjšo reč, to je nekaj nezaslišanega, velik greh, toda pošteno se napiti, to velja za nekaj junaškega. Fant se ne sme zlagati, lažejo lahko k večjemu dekleta, toda grdo je, ako je dekle pijano.

Tako sta stala pred sodnikom oba prijatelja, Francelj je stal tiho in grdo gledal, Janez je pa govoril glasno in rekel, da je pripravljen priseči za Franceljna. Sama sva bila, drugih prič gosposka nima, ako torej jaz prisežem za njega, se mu ne more nič zgoditi, modroval je Janez.

»Kaj pa hočeš prisegat,« vpraša ga sodnik, »da te ni res pobil?«

»Tisto pa ne, gospod sodnik, kar je res, je res, potolkel me je.«

»Torej, kaj hočeš prisegati?«

»Jaz prisegam pri Bogu in cesarju za Franceljna.«

»Kaj pa prisegaš za Franceljna?«

»Jaz prisegam za Franceljna, da sva prijatelja in skupaj drživa.«

»To vam rad verjamem tudi brez prisege.« odgovori sodnik, »toda po cesarskih postavah tudi prijatelj prijatelju ne sme razbiti glave.«

»Pa bi vendar gor vzeli moko prisego. Saj ste zadnjič še ta pijanemu Matevžu gor vzeli njegovo prisego zaradi nekega vejaka, ki se je zgubil, tukaj se gre pa za mojo glavo.«

Toda naš sodnik so strog gospod, ki se drže samo cesarske postave, in niso marali »gor vzeti« Janezove prisege. Naredili so kar na kratko in prisodili Franceljnu šest mesecev. Ko je Francelj zaslišal svojo obsodbo, je grdo pogledal od sramote, Janez je pa udaril z glavo ob steno, da se je ruta odvezala in je kri pordečila steno. Potem je pa z rokama zakril obraz in zatulil in zajokal. Nikdo ni pomnil, da bi kdaj videl Janeza jokati. Mati je celo trdila, da ni še jokal, odkar je shodil. Ko je bil otrok in ga je mati udarila, je samo položil roko na boleče mesto in rekel zategnjeno: »No!« Celo, ko je bil še v plenicah, pravila je mati, ni nikdar jokal kot drugi otroci, ampak se kar drl, kot maček. Ko je pa hodil v šolo, je bila pri nas taka navada, da je učitelj otroka, ki je kaj zagrešil, poklical k sebi, mu dal glavo med kolena in pozval najmočnejšega dečka da je udrihal po njem z dolgo, blagoslovljeno leskovo miklavževko, dokler ni zajokal. Kdor je spustil jok še pred prvim udarcem, je bil prost vsake kazni. Ko je pa Janez bil na vrsti, se ni zajokal, da se je palica zlomila in blače raztrgale in so se pokazale krvave klobase na koži skozi raztrgane hlače. Samo ustnice si je razgrizel in ves bled je bil, glasu pa ni dal od sebe in solze ni pokazal v očesu. Tak je bil! Potem ga je pa učitelj spodil domov in naznanil očetu, da je nepoboljšljiv ter ga ni nikdar več kaznoval.

Zdaj je pa jokal kot otrok, dokler niso biriči odpeljali Franceljna v ječo, njega pa izgnali na ulico.

Majhni ljudjeUredi

Moda je vsemogočna, ne prizanese nikomur in razteza čez vse svojo oblast. Enkrat nosijo ženske kratka krila, potem spet dolga, kadar zapove moda morajo biti oblečene široko, da izgledajo kot sod, potem spet tesno prepasane kakor ose. Tega leta vlada v modi zelena barva, drugega vijolična, potem rdeča in tako dalje. Moda pa ne vlada samo v obleki, ampak več ali manj v vsem življenju.

Tej modi podlegajo tudi pisatelji.

Enkrat so bile v modi povesti o začaranih kraljičnah in o goskah z zlatimi peresi. Svoj čas so se opisavale ginljive povesti o dveh zaljubljencih, ki v mesečni noči zdihujeta drug po drugem, se iščeta no celem svetu, ko nepremagljive ovire zadržujejo njuno zakonsko zvezo. Bil je čas, ko so rekli, da mora pisatelj samo risati golo naravo, opisavati z vso natančnostjo vsak kotiček v stanovanju in vsako pikico na telesu, naslikati z vsemi podrobnostmi, kako junak povesti je in se oblači, pa bo gotova, umetniška povest. Pisale so se roparske povesti in zločinski romani, potem spet nerazumljive sanjarije, v katerih je čitatelj zaman iskal začetka in konca in vezi, ki bi vezala celoto.

Slednjič so prišle v modo beraške in potepuške povesti. Mojstri v tej vrsti so Rusi, zlasti znani ruski pisatelj Maksim Gorkij. Njegovo ime je zaslovelo po svetu, ker je prinesel v svetovno slovstvo nekaj novega in izvirnega, namreč opisovanje ruskih potepuhov. Tudi med nami Slovenci je našel več ali manj nadarjenih posnemovalcev, ki so po njegovem uzoru pričeli pisati potepuške povesti.

Tudi jaz sem čital svoje dni Gorkijeve povesti in priznati moram, da so naredile name velik vtis. Večkrat sem sanjal o njegovih junakih in igraje sem se poskušal tudi v njegovem slogu in v risanju njegovih značajev. Osoda me je pa zanesla v tujino, po kateri sem blodil dolgo, dolgo časa. Izmučen in utrujen sem se vrnil slednjič v domovino in sedaj sem jo gledal z drugačnimi očmi. Odprl se mi je pogled in zagledal sem velika bogastva naše domovine in našega naroda, ki so še neizčrpana in neizrabljena. Marsikaj, kar iščemo v knjigah in po tujih zemljah, ali kar si stvarimo v domišljiji z žarom hrepeneče duše, imamo doma na naši rodni zemlji v resnici in v življenju. Vrniti se moramo k naši rodni grudi in k naši narodni duši.

Tudi junaki Gorkijevih povesti, za katere smo se včasih tako navduševali, žive med našim narodom, so živeli in bodo še živeli, samo da se z razmerami in časom nekoliko spreminjajo in so v toliko različni od onih; ker so kost naše kosti in mozeg našega mozga. Čudno, da ti pristno naši ljudje niso igrali doslej še večje vloge v našem slovstvu. Mi gremo skozi življenje takorekoč z zavezanimi očmi in šele v tujem zrcalu zagledamo, kar je med našim narodom.

Tako je meni tudi šele čitanje tujih pisateljev odprlo pogled na naše »majhne ljudi«.

V tem spisu hočem predstaviti čitatelju nekaj takih »majhnih ljudi«, katere sem svoj čas srečaval pod našim svetim Kumom. V njih se krije del zgodovine našega naroda in njegove žaloigre.

»Z eno rečjo se lahko pohvalim«, rekla mi je nekoč moja osivela mati, »celo življenje nisem niti enega berača odgnala od hiše.« In v resnici je slovela naša hiša po vsem kumljanskem svetu, da ne odganja nobenega človeka, ki se ji bliža v božjem imenu. Zato pa tudi skoraj da ni bilo večera, ko ne bi bili imeli tujih prenočevalcev. Včasih se jih je nabralo pa kar lepo število. Razni berači, brezposelni potepuhi in cesarsko kraljevi žandarji so bili naši stalni gostje. Žandarji so bili očetovi gostje, berači in potepuhi pa materini.

Moj oče je živel samo za vojaščino in kar je ž njo v zvezi. Za berače in potepuhe se je zanimal samo, ako je bil dotični človek morda star vojak in je znal kaj pripovedovati o vojaškem življenju. Radi te svoje strasti je bil tudi najboljši prijatelj vseh žandarjev. Kadar bi žandar moral v grdi in mrzli noči patroljirati po hribih, jo je zavil raje kar naravnost k nam. Pri nas je dobil dobro večerjo in potem se je razgovarjal z očetom pozno v noč o puškah in sabljah in o starem in novem vojaškem življenju. Med razgovorom je pa stalo vedno na mizi vino, da je mazalo jezike. Slednjič jc dobil še dobro posteljo in drugega dne se je lepo spočit vrnil s svoje službene poti. Pri tem pa ni popolnoma nič zanemaril svojih dolžnosti. Saj je pri nas zvedel vse, kar se je zgodilo po okolici in ako je iskal kakšnega človeka, so mu pri nas dali najboljša pojasnila, kako in kje ga je prijeti.

Samo potepuhov, ki so slučajno istega dne prenočevali v naši hiši, se ni smel pod našo streho lotiti noben žandar. Naša hiša je veljala v tem oziru za nekako mednarodno polje, kjer je med žandarji in njihovimi varovanci vladalo sveto premirje, kakor da bi obstajal kak dogovor. Mogel se je zgoditi slučaj, da je potepuh, katerega so žandarji že dolgo iskali, sedel za pečjo, ko je stopil žandar v hišo. Toda žandar se je delal, kakor da bi ga ne opazil, ter se je vsedel k mizi. Tako sta večerjala žandar pri mizi, potepuh pa za pečjo, mirno vsak za sebe, kakor da bi se ne videla. Šele zunaj hiše ga je smel žandar zasledovati in prijeti.

Kadar je bilo gostov malo, so jedli isto kakor družina. Odličnejši, to je taki, ki so znali kaj govoriti o vojaščini, so smeli jesti pri mizi, drugi pa za pečjo. Pri posebnih prilikah, zlasti pred puntom in pred gotovimi prazniki, je bilo pa treba zanje posebaj kuhati in peči. Po večerji se je pričelo živahno zborovanje, pripovedovali so se razni dogodki, pele pesmi in razvilo govorjenje. Otroci smo se pri takih prilikah spravili na peč ali stilnili še bližje k njej, nepovabljenim gostom, ter poslušali njihovo pripovedovanje. Seveda se mi je pri takih prilikah večkrat pripetilo, da mi je potem gomazelo po telesu. Imeli smo pa jako skrbno in zanesljivo deklo Mico, katero nosim še sedaj v živem spominu. Služila je pri nas mnogo let in bila čisto domača. Ona me je vzela potem takoj v svojo oskrb in izvršila na mojem telesu potrebne reforme.

Bil sem še majhen deček, ko nas je morala zapustiti dotična dekla, ker je bratu umrla žena, ter mu je morala iti gospodinjit. Toda še sedaj se dobro spominjam njenih treh zapovedi, katere mi je dala pred odhodom, ko se je poslavljala s solzami v očeh. »Polde,« rekla mi je, »samo to te še prosim, da si sledeče stvari zapomniš celo življenje: Nikdar si ne smeš s prstom v nos vrtati, nikdar ne nosi hlač na eni sami naramnici in nikdar si ne vtakni lesenega klina v obleko, ako se ti gumb odtrga.« Te njene zapovedi sem si zapomnil do današnjega dne in se vedno ravnam po njih.

Sedaj pa hočem opisati nekaj teh »majhnih ljudi«, ki so se shajali v naši hiši.

Pričeti hočem z nekim človekom, čegar postava mi je ostala v spominu samo še jako megleno, ki jo prihajal v naš kraj redko in samo v moji zgodnji mladosti, ki ni igral v naši družbi nobene večje uloge in o katerem vem povedati drugače jako malo. Na mene pa je uplival od svoje strani, da se mi je vzbudila pisateljska žila.

Nikdo ni vedel povedati, kdo je in kaj in s čim se peča. Prikazal se je pri nas redko in ker nismo vedeli o njem drugega imena, smo ga imenovali Ribničan. Toda ne morem trditi, da bi bil doma iz Ribniške doline. Ta priimek so mu dali samo kar tako, menda, ker je hodil veliko po svetu in ker je znal gladko govoriti. Sicer pa tudi, ako bi povedal svoje ime in priimek, bi mu vendar nikdo ne bil verjel. Prehodil je menda veliko sveta in je vedel mnogo povedati o tujih deželah. Zlasti je pripovedoval zanimive in grozne dogodke iz Bosne. To njegovo pripovedovanje se je vrtelo nekako v okvirju one pesmice:

Tamkaj v Bosni zlati,
tam so vsi kosmati,
ker se nič ne brijejo.
Eden je brez noge,
drugi je brez roke,
tretji pa brez hlač sedi.


Bil je še mlad, vitek človek z majhno brado. Govoril je živahno in naglo in svoje govorjenje spremljal z rokama. Ljudje so takoj spoznali, da se v njem skriva nekaj posebnega in da ima za sabo neke šole. To je potrdil tudi sam in pripovedoval, da ga je oče dal študirat za gospoda. Naredil je že vse šole in imel bi biti posvečen za mašnika. V zadnjem trenotku se je pa pred altarjem premislil, ko so škof prišli, da bi ga posvetili, ter je zbežal. Rekel je, da so ga zmotile ženske. Ljudem se je to sicer zdelo mogoče, saj je znano, da ženska zmoti včasih tudi drugače pametnega človeka in tudi študiranje ne zavaruje človeka pred to neumnostjo. Vendar mu ljudje niso verjeli, da bi bil res izštudiral tako daleč. Samo to se jim je zdelo verjetno, da je bil že v črni šoli. Na njegovo pripovedovanje niso dali veliko in bili so prepričani, da močno laže. Vendar so ga radi poslušali, ker je znal lepo gladko in zanimivo pripovedovati. Prišel je samo parkrat, nenadoma in je spet takoj izginil. Name je naredilo njegovo pripovedovanje velik vtis, premišljeval sem njegove pripovedke celo noč in ko sem proti jutru zaspal, se mi je o njih sanjalo. Drugega dne sem vzel košček papirja in pero, ter pričel pisati, kakor sem si zapomnil. Bili so nerodni in okorni stavki, kakor jih pač piše učenec ljudske šole. Toda meni so se zdeli dobri dovolj, da bi se dali kam natisniti in v svoji domišljiji sem si že našli, kal, kako se bo bliščalo moje ime med slovenskimi pisatelji. Doma smo imeli dva časopisa: »Slovenskega gospodarja« in »Jurija s pušo«. Odločil sem se, da pošljem ta proizvod v »Jurija s pušo«, ki je meni sploh v onem času tako ugajal, in sem ga tako vestno čital, da pomnim še sedaj marsikaj, kar je stalo v njem. Seveda nazadnje ni prišlo do tega, ker sem od tega kolofoktarja dobil prvi bodeč do pisateljevanja.

Seveda nazadnje ni prišlo do tega, da bi odposlal svoj dopis. Povedal sem to stvar samo radi tega, ker sem od tega kolofoktarja dobil prvi bodeč do pisateljevanja.

Sedaj preidem k našim navadnim in najbolj domačim in stalnim gostom. Tudi berači in potepuhi se specializirajo po strokah in vrstah. Vsak ne hodi okrog ob istih prilikah, ampak si izbere ono stroko, ki njegovi naravi najbolj ugaja.

Jako malo pomnim še Cenka iz Radeč. Njegova stroka so bili furovži ali koline. Imel je v svojem spominu zaznamovanega vsakega prešiča po Kumljanskem svetu, in vedel je natančno, kedaj bodo pri kakšni hiši klali. Ko je bil prešič zaklan in omavžan ter so pričeli delati klobase, prikazal se je naenkrat v hiši Cenko iz Radeč s svojimmvelikim košom. Vsedel se je za peč, odmolil svoje obvezne očenaše, z drugim očesom pa gledal, kako se delajo klobase. Ako je bila hiša gostoljubna in klobas obilo, je ostal v hiši po več dni in ko je odhajal, je bil njegov koš znatno bolj težak. Sicer pa ni bil ravno izbirčen ter je vzel vse, kar je dobil, samo da je bilo od prešiča. Prihajal je tako redno k vsakemu farovžu, da si je bilo težko misliti koline brez Radeškega Cenka. Bil je star, a še močan, toda v svoji zunanjosti jako zapuščen. Pojem snage in skrbi za zunanjost pri njem sploh ni obstajal. Kadar so ga živalice, katere je nosil s sabo, preveč okrutno nadlegovale, se je slekel kar za plotom pri cesti za vasjo ter se nekoliko obral. Veliko ceremonij mu to ni prizadevalo, ker je nosil samo hlače, ki so bile pa tudi že tako preluknjane, da bi človek lahko dvomil, če se vidi na njem več kože ali hlač. Srajce pa sploh ni nosil nikdar. Na gornjem delu telesa je imel samo neko zaplatano kamižolo na golem telesu. Svojo operacijo je izvršil torej jako hitro. Sezul je hlače, udrihal ž njimi nekaj časa ob plot, pri tem pa pel kakšno svojih furovžkih pesmi na svinjsko kolino, govoril glasno sam s sabo ali pa zmirjal nadležne uši. Pri tem mu je bilo popolnoma vseeno, kdo ga je gledal in poslušal. Cenko je imel namreč tudi navado, da je vedno govoril glasno sam s sabo in njegove besede so bile vedno krepke in soljene.

Cenko je bil vesel in dovtipen človek, kateremu radi tega niso ljudje nikdar zamerili njegove prisotnosti in robatosti. Na furovžih je pel razne pesmi, ki so se zdaj že poizgubile. Znal je tudi sam zlagati pesmi. Pripovedoval je tudi razne smešnice in dovtipne zgodbe. Njegov dovtip je odgovarjal njegovi naravi. Bil je robat in neoklesan, krepek in jedrnat. Sploh je bil Cenko popolnoma pesniška narava in rojen trubadur naših okolici onih časih, ko je vladalo po njih še pristno naravno življenje in olikanost sveta še ni imela pristopa do njih. Ako bi živel v drugem času in v drugačnih razmerah, bi postal morda umetnik ali pesnik. Tako je pa umrl kedaj za plotom ali na stdji, jaz ne vem, kako in kje. Kdo pa tudi vpraša po smrti berača? Enkrat ali dvakrat se ne prikaže ob navadnem času in potem se reče: »Umrl je.«

Ravnotako nisem mogel nič zvedeti iz njegove preteklosti in na kak način je nastopil beraško pot. Saj pri beraču nikdo po tem ne vpraša, in kadar se umakne s sveta, se nikdo več ne spomni nanj. Nikomur ni bil napoti, pa tudi nikomur potreben. Umrl je in odnesel s sabo svojo poezijo, ki je cvetela na svinjakih kolinah in v jarkih za ploti.

Pobožen ravno ni bil naš Cenko iz Radeč. Lahko bi se celo reklo, da je on bil prvi svobodomislec našega kraja. V cerkev menda ni hodil. Vsaj ljudje ga niso videli v nji. Molil je, kadar je prišel, samo kolikor je bilo neobhodno potrebno, ker je že taka navada, da mora berač moliti, kadar pride v hišo. Mislil je pa med molitvijo najbrž na klobase in na prešiča, ki je ležal na plohu. V svojih pripovedkah in pesmih se je rad na robat način izražal o cerkvenih rečeh, česar ljudje niso posebno radi imeli, toda na kolini pri prešičjih klobasah, se robatosti in kvante tako ne zamerijo.

Iz zaklada njegovih pripovedk mi je ostal v spominu samo odlomek neke kvante, katerega tu navajam za vzgled.

Nek župnik jo pokopal mrliča in pel za njega libero. Ker je pa mislil, da ga ljudje ne bodo razumeli, je pel namesto latinske libere sledeče: »Kmet misli, da libero pojem, pa je ne! Za kmeta je dobro vso, kar je!«

Dotični kmet je pa to slišal in ko je v jeseni župnik prišel k njemu po biro, se je delal, kakor da bi metal z vevnico pšenico v vrečo, pa je samo mahal s prazno vevnico po zraku in zraven pel: »Fajmošter misli, da merim pšenico, pa je ne! Za fajmoštra je dobro vse, kar je!«

Iz tega primera se da sklepati, kakšnega značaja jo bila Conkova muza. Bila je robata in neotesana, ostra in vjedljiva, naivna in neopiljena, toda v nji je bilo mnogo krepkega humorja in jedrnatosti. Z eno besedo, bil je pevec našega Kuma v onih časih, ko se je živelo pri nas še pristno naravno življenje in so ljudje prenesli veliko več, kakor pa sedaj.

Priljubljen ravno ni bil Cenko iz Radeč in ljudje ga niso imeli posebno na dobrem glasu. Vendar so ga nekaj časa pogrešali na furovžih, ko ga je zmanjkalo.

Popolnoma drugačen človek je bil Falentov Aleš. To je bil majhen, starikav in pohleven človek, pobožnega zadržanja, kateremu se je pa na obrazu poznalo, da ga včasih rad pije. Njegova stroka so bili pogrebi in sedmine. Kakor hitro je kje človek umrl, se je prikazal z rožnim vencem v roki in čul in molil pri mrliču cele noči, zraven pa seveda tudi pil za potrebo. Kolikor je Cenko preveč jedel, toliko je Aleš preveč pil, za jed mu pa ni bilo toliko. Bil je pa drugače pošten, krščanski človek, ki se je vedno lepo krščansko obnašal. Falentov Aleš je smatral svoje obiske za delo krščanske ljubezni do bližnjega. Sicer se pa mora prignati, da je večkrat res ljudem ustregel s svojim prihodom.

Kadar človek umrje, je v hiši velik nered in zmešnjava. Domači ljudje se ne morejo brigati za nobeno stvar, ker morajo plakati in žalovati. Sicer se pa tudi ne spodobi, da bi se v takih trenotkih brigali za posvetne reči. Pride, kakšna dobra ženska, soseda ali sicer hišna prijateljica ter vzame v roke gospodinjstvo, odpre predale in shrambe, ter nosi na mizo kruha, prekajenega mesa in pijače. Če treba tudi peče in kuha za obiskovalce. Ljudje prihajajo od vseh strani kropit, zmolijo pri mrliču očenaš, potem se pa vsedejo po klopeh, jedo in pijejo in kramljajo. Kolikor večji je obisk, toliko častne je za hišo, četudi izpraznejo vse shrambe in kleti. Pri mrliču se mora čuti in moliti, seveda pa tudi jesti in piti noč in dan. Falentov Aleš jo izvrševal tako nočno službo. Pri bokalu vina in lepem kruhu in prekajenem mesu je prečul noč za nočjo, ako je bilo potreba. Vmes med jedjo in pijačo je pa molil rožni venec. Po polnoči se ljudje razgube in zlasti pri bolj odročnih hišah in pri revnejših mrličih ostane lo malokdo. Tu je Aleš vršil svoje krščansko delo usmiljenja in čul, jedel in pil ter molil pri mrliču. Seveda je po pogrebu prejel za to v svojo malho še posebno plačilo.

S Cenkotom si nista bila nič kaj prijatelja. Cenko se je vedno zadiral v Aleša in delal cinične opazke, Aleš mu je pa delal ostre pridige, ki se ga pa niso nič prijele. Sicer je pa že tako na svetu. Kdo je pa še kdaj videl, da bi si bila dva berača prijatelja? Ako so jih nabere slučajno več okrog one peči, se glodajo grdo in zbada jo z ostrimi besedami, kakor da bi več med sabo si tujih psov jedlo iz iste sklede. Tam, kjer je vsega dovolj, se lahko drži prijateljstvo. Zakaj bi so pa sploh v takem slučaju ljudje med sabo kregali? Ko pa v hiši česa primanjkuje, nastane lahko prepir in ako se mora človek leto za letom od hiše do hiše potikati za koščkom kruha, mu je težko gojiti v prsih vzvišeno čustvo ljubezni do bližnjega. Razumljivo je torej, da se dva berača takoj skregata, ako zadeneta skupaj v isti hiši.

Falentov Aleš ni imel za sabo nobene romantične preteklosti in je postal berač po čisto navadnem potu, kakor toliko in toliko drugih. Doli pod Jatno je imel osobenščino in nekaj zemlje, delal je doma, kadar je bilo kaj dela, drugače je pa hodil na dnino okrog sosedov. Ko so sekali Jalno, je tja hodil na delo in si jo baje prislužil precej denarja. Ta beseda »precej« se pa ne sme vzeti strogo. Pri nas velja za petičnega človeka, kdor ima nekaj stotakov shranjenih v nogovici ali pa pod opeko v dimniku. Tako si je tudi naš Aleš s krvavim delom v gozdu prislužil nekaj denarja. Pozneje jo prišel pa spet ob njega. Kako se jo to zgodilo, nisem mogel dognati. Jezil se je na neke Lahe, da so ga spravili ob denar. Obupaval pa vseeno ni, ampak se jo udal v svojo usodo. Ker so mu med tem potekla najlepša leta, si seveda ni mogel več prislužiti ničesar. Kako si bo prislužil človek na dninah v onih časih, ko je kmet plačeval po trideset krajcarjev za cel dan? Vedno pa tudi ni dela. Dober del leta je moral biti vesel da jo služil za hrano. Ako je pa imel kak krajcar, si ga je pa tudi rad privoščil, toda nikoli no čez mero in nikdar ne tako, da bi nečast delal božjemu daru.

Tako se je postaral naš Aleš, obleko je ponosil, koča mu jo pričela razpadati, svojih ljudi ni imel in prišel jo na beraško palico. Njegovi mirni in pobožni naravi te najbolj odgovarjal način beračenja, katerega si je izbral za svojo stroko, namreč da je hodil stražit mrliče.

Ljudem pa tudi s tem ni bil posebno nadležen, ampak večkrat, jim je bilo celo v resnici ustreženo, ako je prišel. Umrl jo lepe, mirne smrti na stelji pri sosedu Rocoljnu. Nekega dne je prišel s svojim koškom k Možgancu, ki je jako varčen in previden gospodar, ter prosil, da bi ga prenočili. Ko so je vsedel za peč, je pričel nekaj kašljati in omahovati. Prinesli so mu toplega mleka, izpil ga je polovico. Možganka je spoznala, da mu je slabo, ter je pričela javkati. Prišel jo njon mož, razumen in pameten gospodar, pogledal berača, ter takoj sprevidel, da bi utegnila priti smrt. Poklical je torej deklo, naložili so Aleša v koš ter ga nesli k sosedu.

»Z Alešom gre h koncu«, rekel je Možganec, »saj je vseeno, kje umrje. Zakaj bi moral toraj ravno pri meni umreti, da bi imel potem še sitnosti? Pri Receljnovih imajo več prostora kot pri nas, pa svežo steljo so ravno včeraj naklestili, dobri ljudje so pa tudi, naj pri njih umrje.«

Pri Receljnovih je ležal Aleš še nekaj ur, poklicali so gospoda, da so ga prevideli, potem je pa umrl lepo udan v božjo voljo. Samo krava sivka je gledala s svojimi velikimi očmi, ko se je zvijil v smrtnem boju. Ostala živina jo bila namreč ravno na paši, ljudje pa pri delu. Saj mora delati kmet od zore do mraka, ako se hoče preživeti in nikdo mu ne da dopusta, pa naj bi si ga še tako želel.

Nekaj ur pred smrtjo Aleša je prišel v hlev hlapec Miha pogledat k živini. Videl je, da gre Alešu slabo, ter mu je rekel: »Veš kaj, Aleš? Ti ne boš več dolgo živel, kakor pa vidim, imaš na sebi še močno platneno srajco. Tebi bo pač vseeno, kam pride po tvoji smrti ta srajca, če jo s tabo pokopljejo, ali pa ti jo kdo vzame. Pokopati bi je bilo škoda, ker je še dobra. Daj jo meni, bom pa kakšen očenaš zmolil za tebe. Sedaj si še gorak in tvoji udje so še gibčni. Daj jo sleči, ker, ko boš mrzel, bo težje.«

Aleš je pokimal z glavo, ker ni mogel več govoriti in hlapec Miha je nežno, kolikor so mu njegove robate roke dopuščale, potegnil srajco raz telesa umirajočega človeka. Potem je šel ž njo h grabnu, jo opral in očedil ter oblekel.

Skoraj vsak človek ima dandanašnji že svoj penzijon in preskrbljeno starost, v mladosti se potika gosposki poba okrog in ne dela nič dobrega. Potem mu preskrbe službo, maže vsak dan nekaj ur papir, ko se naveliča, dobi pa penzijon in živi brez dela. Kmet pa delaj celo življenje, potem pa umiraj na stelji ali na slami pri tujih ljudeh. Je že taka osoda!

Posebna prikazen v družbi naših »majhnih ljudi« je bil Koroninec. Že njegovo ime je razodevalo, da je tujec in je prišel v naš kraj Bog ve odkod. Po svojem govorjenju je bil Gorenjec, natančneje pa ni nikdo vedel za njegov rojstni kraj in nikomur ni povedal, kaj ga je zaneslo k nam. Morda so se skrivali kakšni posebni dogodki v njegovi preteklosti. Morda je pa tudi bila njegova preteklost čisto vsakdanja in navadna, ter ga je samo slučaj usode pripeljal k nam.

Koroninec je bil po poklicu drvar in ogljar in, kar naš rod pomni, je delal v gozdih pri Beli vodi. Kadar je bilo vreme ugodno, je drvaril, po zimi je pa delal kope in žgal oglje za Italijane. Tako se je preživljal s trdim svojim delom leto za letom, Italijani so pa delali dobiček od njegovih žuljev. Pil ni in pijanega ga ni videl nihče. Najraje je jedel repo in krompir. Ko je že onemogel vsled visoke starosti, si je postavil pri Beli vodi majhno kočo iz lesnih hlodov, v kateri je živel do pozne starosti. Umrl je čez devetdeset let star. Bil je trd, molčeč in ponosen. Tudi, ko ga je v visoki starosti hudo pritiskala revščina, se ni nikdar ponižal na stališče navadnih beračev, da bi hodil okrog od hiše do hiše in prosil vbogajme. Kadar je bil v največji potrebi, je šel samo v katero izmed dveh gotovih hiš, kjer je bil dobro znan in domač. Imel je namreč samo dve hiši, kamor se je zatekal v skrajni potrebi. Toda tudi tukaj ni prosil, kakor drugi berači. Prišel je v hišo, se vsedel na klop in molčal. Domači so pa že vedeli, da ga je prignala potreba, ter so mu prinesli jesti. Ko se je okrepčal, se je pa spet vrnil v svoj gozd. Bil je preponosen, da bi prosil in se zahvaljeval.

V svoji koči si je pri steni vzidal ognjišče, poleg njega si je pa naredil ležišče. Z vej si je spletel posteljo ter jo pokril z mahom, pa je bilo ležišče gotovo. Pod ležiščem je pa shranjeval repo in krompir, svojo ljubljeno hrano. Nekoč se je zgodilo, da je ležal na svoji postelji, na ognjišču je pa med tem gorel ogenj. Ko jc zaspal, je pa segel ogenj pod njegovo ležišče in vnel se je mah pod njim. Zbudil se je pravočasno in skočil s postelje, goreči mah in veje so pa padale na repo, da je bilo vse v plamenu. On je pa pogledal hladno, kako gori njegovo premoženje ter zaklical: »Hudič, repa gori!«

Koroninc je bil podoben divjemu možu, o katerem se pripoveduje v pravljicah, da živi po naših gozdih. Med ljudi je zahajal malo in samo v popolnoma znane hiše. Gozd je bila njegova domovina, tu se je čutil domačega, stoletno drevje so bili njegovi tovariši in divji ptiči so mu delali družbo. Hudoben človek ni bil, samo trd in zaprt proti celemu svetu. V cerkev ni zahajal nikdar in moliti ni videl nihče. V tem oziru je bil popoln divjak. Vendar se je proti koncu svojega življenja izpreobrnil. To pa je bilo takole:

Nekoč ga je prignala sila, da je prišel zopet k nam. Revež je bil sestradan in premražen. Vsedel se je za toplo peč in molče gledal pred sebe. Mati je vedela, da mora biti v skrajni potrebi ter mu je nalašč dala skuhati skledo krompirja, katerega je dobro zabelila. Krompir je namreč jedel najraje, močnate jedi je tudi užival, mesa pa ni nič kaj maral. Opojnih pijač pa sploh ni nikdar pil. Najedel se je in segrel, potem mu je pa postalo slabo. Menda se je revež prehitro okrepčal in segrel. Tožil ni čez svojo bolezen in prosil ni ničesar. Toda prijelo ga je tako hudo, da ni mogel več vstati. Obdržali so ga torej pod streho ter mu stregli. Rolezon ga je tako zdelavala, da so vsi mislili, da bo umrl. Bil je hladen in udan v svojo usodo, toda molil ni in duhovnika ni maral.

Takrat je bila pri nas teta Liza, stara in pobožna ženska, ki se je zavzela za bolnika ter mu je stregla. Obenem mu je začela prigovarjati, naj pokliče gospoda. Prigovarjala mu je neprenehoma, toda vedno brezuspešno. Ko je začela govoriti o tem predmetu, se je obrnil na drugo stran in gledal v steno.

Teta je prigovarjala z lepa, potem je začela z grda, svarila, opominjala in rotila, toda vse zaman. Sklicevala se je na nebesa, in na pekel, klicala na pomoč vse svetnike in izrabila vse dokaze, s katerimi je razpolagala, a vse brez uspeha.

»Ali veruješ v Boga?« vprašala ga je.

»Verujem.«

»Ali veruješ v nebesa in v pekel?«

»Verujem.«

»Ali veruješ, da te bo Bog sodil, kadar prideš na oni svet?«

»Verujem.«

»Daj se torej spovedati, da ti bo Bog odpustil tvoje grehe, predno prideš na oni svet.«

Na te besede pa bolnik ni več odgovarjal, ampak se je kar obrnil na drugo stran in gledal v steno.

Teta Liza je bila obupana, in preplašena. Vsak človek v našem kraju umrje lepo spravljen z Bogom. Kako torej, da bi ravno on, ki je na svetu imel tako težko življenje, odšel neopravljen z Bogom na oni svet in se še tam na večno pokoril v peklu? Toda vse prigovarjanje ni ničesar izdalo. Koroninc je pa medtem pešal vedno bolj in bilo se je od trenutka do trenutka bati smrti.

Slednjič se teta ojunači in pošlje kar tako po gospoda. Župnik so res prišli in vprašali po bolniku. Pokazala se jim je sobica, kjer je ležal, potem so pa kar vstopili ter zaprli za sabo vrata. Dolgo, dolgo jih ni bilo iz sobe. Teta je pa med tem zunaj molila za dušo revnega Koroninca in preživela trenotke nemirnega pričakovanja. Četrtinka je minula za četrtinko, toda gospoda ni bilo iz sobe. Ali so bolnik tako upira ali pa traja spoved tako dolgo. Toda saj v svojem gozdu ni mogel toliko zagrešiti in slabega ni vedel nikdo ničesar o njej. Samo kar zadeva vero, je bil kakor Turek.

Slednjič so se vrata odprla in gospod so stopili z resnim obrazom iz sobe.

»Ali je opravil?« je vprašala teta Liza.

»Opravil jako lepo.«

»Hvala Bogu! Koliko sem za njega premolila!«

Potem so prišli gospod z Najsvetejšim. Medtem ko se je raznesla po celi okolici novica, da se je stari Koroninec spravil z Bogom. Od vseh strani so prišli ljudje ter spremljali gospoda z Najsvetejšim k bolniku. Prejel je lepo sveto popotnico ter se popolnoma po krščansko pripravil na smrt.

Takoj po tem mu je pa nepričakovano odleglo in ozdravel je spet popolnoma. Odslej je bil v verskem oziru ves drugačen človek, hodil je v cerkev, molil tor postal jako pobožen. Poprej se jo vedno ogibal duhovnikov ter ni hotel nikdar priti v njihovo bližino, zdaj je pa postal pri gospodu župniku popolnoma domač.

Dasiravno so ga leta vedno bolj pritiskala in je bilo njegovo življenje v gozdu vedno težavnejše, vendar ni mogel ostati med ljudmi. Ko je ozdravel, jo je potegnil takoj zopet nazaj v svoj gozd, popravil je nekoliko svojo kočo, pokril jo z novim smrekovim lubjem, naložil na svoje ležišče svežega mahu, zakuril ogenj na ognjišču ter živel dalje po svoje v svoji koči. Gozd mu je bil domovina. Tu je poznal skoraj vsako drevo in vsak jarek. S stoletnimi debli se je pogovarjal, kakor s svojimi prijatelji, pozdravljal je jutranje sonce, ko je vzhajalo, ter se poslavljal od njega, ko je zahajalo. Veter, ki je bučal okrog njegove koče, je bil njegova godba in noč je bila. njegova družica. Ako je zagledal iz svoje koče divjo žival, srno ali zajca, se je razveselil, kakor da bi zagledal dobrega znanca.

Slednjič je umrl v visoki starosti baje 95 let star, tiho in mirno, kakor ugasne sveča, ki je zgorela do tal. Prišel je spet nekoč k nam, da se nekoliko okrepča. Morda ga jo takrat že obhajala slutnja smrti. Šel je tudi v cerkev, da opravi svojo pobožnost. Prejel je lepo svete zakramente, molil je še nekaj časa v cerkvi, potem je pa iz cerkve prišel k nam ter se vsedel za peč. Prinesli so mu repe in krompirja, kajti bil je še tešč, dasiravno je že dosti hodil tega dne. Nekoliko je še jedel, potem je pa odložil žlico ter se prekrižal in nagnil glavo, kakor da bi zaspal od utrujenosti. Oče so pogledali nanj ter rekli:

»Truden je. Naj so odpočije!«

Mati so pa pristopili k njemu in rekli kakor nehote:

»Kaj pa, če bi umrl?«

Pristopili so bližje ter mu pogledali v obraz. Bil je bled in miren, popolnoma kakor da bi spal. Toda dihal ni več. Mati so rekli začudeno:

»Menda je res umrl!«

»Beži no, beži,« odvrnili so oče, »umrl bo, ja! Kar tako človek ne umrje.«

Mati so se ga pa doteknili in videli, da je popolnoma hladen.

Tako je torej umrl stari Koroninec, kakor da bi zaspal.

Čudno je, da je teta Liza, ki so je tako bala, da ne bi Koroninec umrl brez svetih zakramentov, sama umrla brez njih. Bila je to stara, jako pobožna devica, ki je hodila v cerkev, ako je le mogla, dasiravno je imela od svojega bivališča poldrugo uro daleč. Nekoga jutra je vstala zgodaj ter se oblekla, da bi šla v cerkev. V sobi je imela toplo zakurjeno, zunaj jc bilo pa hladno vreme. S svečo v roki je odprla vrata svoje sobe, da bi stopila v vežo. V tem trenotku se je pa zgrudila in obstala čepe na pragu. Sveča ji je pa dalje gorela v roki. Kmalu potom je slučajno prišla mimo dekla ter zagledala teto Lizo čepeti na pragu z lučjo v roki. V prvem trenotku je mislila, da jo teta morda kaj izgubila, kar sedaj išče, ter je pristopila bližje, da bi pomagala iskati. Ko je pa videla, da se teta ne gane, jo je prijela za ramo in spoznala jo, da je teta Liza že mrtva.

Podobno usodo, kakor Koroninec, je imel Tonec, dasiravno jo bil po svojem značaju in temperamentu od njega precej različen. Zrastel je pri Čemerjančevih, ki so ga vzeli za rejenca. Njegova mati je bila neka Kraševka, ki je služila za deklo pri Taljanih, ki so žgali kopo pri Beli vodi. Poročena ni bila nikdar, toda imela je dvoje otrok, dečka in deklico. Ko so Taljani zopet odšli, je izginila z njimi tudi Tončova mati, otroka sta pa ostala v skrbi občine. Dečka je vzel Čemerjanec za pastirja in tako je potekla njegova mladost pri ovcah in živini.

Tonec je imel na sebi nekaj laškega značaja. Bil je temne polti in velikih, sanjavih oči. Spreten je bil za vse. On je znal delati najlepše piščali in je med vsemi pastirji najbolje nanjo igral. Iz ilovico jo delal razne podobe ter jih prodajal pastirjem. Imel je namreč že v zgodnji mladosti silno razvit čut za trgovino. Na paši med pastirji je trgoval neprenehoma. Prodal je kipec ter si kupil drugega, nabiral je gumbe, jih zamenjaval in prodajal, stržene krajcarje je pa shranjeval v neko luknjo v hlevu.

Predvsem je ljubil živino, med katero je preživel svoje mladostne dni. Njegovo največje hrepenenje je bilo, da bi si prihranil toliko denarja, da bi si mogel kupiti vsaj kozo. To kozo bi potem skrbno redil, dobil mlade, prodal vse skupaj ter kupil telico. Iz telice bi postala krava, ta bi imela zopet tele, prodal bi vse skupaj ter si kupil konja. Postati lastnik konja, to je bilo največje hrepenenje njegove duše in skoraj nedosežen vzor njegove mladosti.

Poleg strasti do kupčije in ljubezni do živine je imel Tonec še nepremagljivo hrepenenje po gozdu. Gozd je bil njegova domovina, prvi spomini njegovih otroških let so se nanašali na gozd, tudi ko je bil za pastirja, je preživel cel dan v gozdu ali vsaj v njegovi bližini. Kdor je enkrat okusil privlačno silo gozda, njega gozd ne izpusti več celo življenje. Kakor vleče mornarja celo življenje naše morje s svojo privlačno silo, tako vleče gozdnega človeka neka skrivnostna sila vedno v gozd nazaj. Kdor se je enkrat navadil na gozd, njega ne strpi nikdar več dolgo med ljudmi. In Tonec je bil skozi in skozi gozdno dete.

Kako majhna in tesna se zde človeška bivališča človeku, ki je navajen prebivati v gozdu! Široko nebo je njegova streha, stoletni gozdni velikani mu delajo družbo, kamor pride, je mehki mah njegovo ležišče, podnevi mu sveti solnce in ponoči mu veter dela godbo.

Tudi Tonca je celo življenje vleklo v gozd. Ko je odrastel, je šel od svojega gospodarja ter se je podal med drvarje pri Beli vodi. Sekal je košate bukve, delal kope in žgal oglje. Tako si je prislužil nekaj denarja, katerega je skrbno shranjeval. Potem si je pa sam z lastnima rokama postavil kočo doli v grabnu. Tu je pričel trgovino. Prodajal je turšico, slanino in sploh vse, kar so potrebovali, drvarjem pri Beli vodi in drugim ljudem v okolici. Ker je bil za kupčijo premeten, priden in varčen, si je že prislužil za svoje razmere precej denarja. Slednjič je pa vendar spet prišel ob vse.

Tonca je vničila strast do konjev. Že kot pastir je sanjal vedno o tem, da bi postal lastnik konja. Ko je drvaril in jedel koruzne žgance s slanino, je vedno računal, kedaj si bo toliko prihranil, da si bo lahko kupil konja. Slednjič, ko je pričel trgovino, se mu je izpolnila njegova vroča žel.a in sanje njegove mladosti. Kupil si je konja, da bi vozil ž njim blago za svojo trgovino.

Kmalu ga je pa prevzela konjska strast popolnoma ter ga takorekoč opijanila. Trgovino je zanemarjal vedno bolj ter jo slednjič popolnoma opustil. Kupoval je konje, vozil ž njimi ljudem blago na razne kraje, barantal ž njimi, lih zamenjaval in kupaval nove. Kupil je lepega konja, da je imel nad njim svoje veselje, v svojem grabnu ga je pa kmalu izrabil ter spet prodal za majhno ceno ali pa izročil konjedercu.

Tako je zapravil na konjih ves svoj prihranek in svoj krvavo zasluženi denar. Slednjič mu je od celega premoženja ostalo samo še toliko, da si je kupil tri koze. Zapustil je svojo hišo ter se preselil gori v gozd. Tu si je postavil kočo ter živel v nji s svojimi kozami.

Koze so bile odslej njegovo veselje in kozam je posvetil vso svojo strast. Imenoval jih je vedno z najbolj Ijubkujočimi imeni. »Kožice so moje prijateljice«, rekel je.

Dasiravno je pa tako ganljivo ljubil svoje koze, vendar niso imele pri njem posebno prijetnega življenja. Saj se njemu tudi ni bolje godilo. Poleti je že še šlo kakorkoli, pozimi pa, ko je zapadel včasih tako visok sneg, da po nekaj dni ni mogel iz koče, je bila revščina, da je čudno, da niso on in njegove koze pomrli lakote. Beračit je hodil samo v največji sili in samo k bolj znanim ljudem. Zaloge ni imel nikdar nobene, ker na prihodnjost sploh ni nikdar mislil. Kakor je bilo, tako je bilo. Včasih se je vleklo za silo, včasih pa tudi malo, da se ni umiralo. Okrog koče je ležal visok sneg. Tonec je pa zmrzoval na svojem ležišču in njegove koze so se tiščale k njemu ter jih je pritiskala lakota. On jih je vlekel za brade, jih božal po licih ter govoril ž njimi ljubeznjivo in prisrčno, kakor z otroci.

»Le potrpite, ljube kožice moje, bo že spet bolje. Saj meni se tudi ne godi bolje kot vam. Že tri dni nisem ničesar jedel. Skupaj živimo in skupaj moramo trpeti, kar Bog da. Bo že spet bolje, ko bo skopnel sneg in grmovje ozelenelo. Takrat se bote najedle do sitega in jaz vam bom molzel polna vimena.«

Toda koze se niso dale potolažiti in so neprenehoma meketale ter se stiskale k Toncu, ker jih je mučila lakota. V takem položaju ga je našel nekoč sosedov hlapec, ko ga je šel v gozd iskat. Ljudem se je namreč nekoč čudno zdelo, da ne pride nič v vas. Zapadel je sneg in vedeli so, da doma nima ničesar jest. Torej so si mislili, da je tako zapaden v koči, da ne more ven, in sosedov hlapec ga je šel iskat. Ako bi se ljudje takrat ne spomnili nanj, bi najbrže njega in njegovih koz bilo konec od lakote.

Slednjič ga je sosed Tonec skoraj s silo vzel iz koče ter spravil v svojo hišo. Takrat je bil Tonec že ves bolan in se je le še s težavo dvignil za nekoliko časa s postelje. Dokler je bil vsaj nekoliko še pri moči ga ni bilo spraviti iz gozda. Ko je ležal na svoj smrtni postelji, je mislil ves čas na svoje koze in se ž njimi pogovarjal. Sosed je sporočil Tončevi sestri, da je njen brat hudo bolan in naj mu pride streč. Sestra se je omožila z nekim posestnikom in je bila še precej začimna. Za brata se pa ni brigala nič in brat ni šel nikdar k nji kaj prosit.

Ko je sosed sporočil sestri, da leži brat pri njem bolan, je sestra prišla k sosedu, toda ni šla k bolniku, ampak jo samo vprašala, kje so koze. Ko je sosed povedal, da je v gozdu, je šla nemudoma v bratovo kočo, vzela koze ter jih odpeljala s sabo. K bratu je pa ni bilo nikdar do njegove smrti. Sicer pa brat tudi ni nikdar za njo žaloval in po nji vpraševal. Umrl je pri sosedu, lepo previden, mirne in počasne smrti. Tonec je bil miren in pobožen človek, ki je jako rad hodil v cerkev in z župnikom sta si bila dobra prijatelja. Zahajal je veliko v župnišče in župnik mu je dajal svojo ponošeno obleko, da jo je nosil. Izgledal je torej jako čudno v dolgi, ponošeni suknji in s trdim Črnim klobukom na glavi. Sedaj ga že dolgo ni več med živimi in tudi njegova koča je že razpadla in segnila in grmovje je prerastlo prostor, kjer se je včasih stari Touec pogovarjal s svojimi kozami.

Sedaj bom povedal pa še povest o Skoporčevi Nežiki. Ko se je prvič zavedla svojega življenja, se je našla pri nekem kmetu za kravjo pastirico. Zjutraj se je najedla zmešanega krompirja, potem si je izpodrbcala krilo, vzela palico in gnala živino na pašo. Ob hladu in dežju, ob solnčni vročini in vetemem vremenu, vedno so ji tekli enako enolično dnevi življenja. Krompir in ob najboljših dnevih žganci so bili njena hrana, ponošeno krilo njena obleka, njene noge so bile pa vedno bose in razpraskanc. Nikdar ni slišala prijazne besede in nikjer ni imela okrog sebe ljubečega obraza.

Težko in enolično je bilo tako življenje.

Ko je nekoliko izpodrastla, jo postala kmečka dekla. Delala je pri živini in na polju od zore do mraka, poleti in pozimi, v mrazu in vročini za svoj vsakdanji kruh, ki je bil poleg tega še črn in trd. Bila je revna, kot cerkvena miš, toda pridna in poštena. Poleg tega pa še tudi ni bila lepe zunanjosti. Kdo bo tako revico hotel imeti v zakon? Nikdo je ni pogledal, nikdo se ni zanjo zanimal in nikdo je ni ljubil. Živela je sama in zapuščena na svetu, kakor vrba ob vodi. Imela je sicer brata in sestro, toda tudi njima se ni bolje godilo. Služila sta tudi ona vsak v drugem kraju, redkokedaj so se videli in kadar so se sešli, si niso imeli veliko povedati.

V Nežiki se je pa vzbudila, ko je prišla v leta, v katerih se vzbuja v srcu ženske neodoljiva želja, postati samostojna in si ustvariti lastno gnezdo, misel, da mora na vsak način postati prosta in samostojna lastna gospodinja.

Takrat je živel doli na Koparjevini kočar Bone. Bil je velik revež in imel devet še majhnih otrok, toda vse je pošteno preživljal s svojim delom. Trebil je pri kmetih po pašnikih grmovje in delal laze. Prišel je h kmetu ter mu rekel:

»Dovolite, da vam na pašniku potrebim grmovje in sežgem potem pa na dotičnem prostoru vsejem ovsa ali na dim krompirja«

Kmet mu je navadno rad uri volil in Bone se je lotil dela. Iztrebil jo grmovje, ga požgal, obsejal dotični prostor, potem pa požel v jeseni. Na ta način je imel kmet brez svojega truda in stroškov izboljšan pašnik, Bone je pa preživljal tako od leta do leta svoje otroke.

Skoporčeva Nežika je videla Boneta in prišla ji je misel, da bi tudi ona pričela tako življenje. Nekega dne je prišla k Cenku, ki je trden in premožen gospodar ter mu rekla:

»Dajte mi kot, da bom pri vas stanovala. Živela bom pa sama, zase in delala zase. Saj ne potrebujem svoje sobe in niti postelje. Spala bom na svisih ali na podstrešju. Samo toliko prostora mi dajte, da lahko kje shranim pri vas svojo obleko.«

Cenkovi so ji obljubili in ostala jo pri njih za prihajačko. Zjutraj je vstala zarana in opravila živino. Potem jo šla na delo trebit grmovje in delat laze. Varčna in gospodarska je bila brez primere. Za sebe ni izdala nikdar nobenega krajcarja, ker je imela življenje pri Cenkovih za to, da jo opravljala živino in pomagala pri delu, kadar se ji je ljubilo in je bilo veliko dela. Ker je bila pridna in delavna, so se Cenkovi nanjo privadili in so jo imeli radi.

Kupila je prešiča ter ga krmila s pridelki svojih lazov, Cenek mu je pa dal prostor v svojem svinjaku. Pozneje si je pridobila še kravo in izpodredila telico. Kmalu je imela v hlevu dvojo goved iu tri prešiče. Delala je pa zanje neumorno z vsemi silami. Prodajala je maslo, teleta, svinje žive ali slanino in meso, vsak krajcar je pa shranjevala. Tako se ji jo nabralo tokom let precej tolarjev. Takrat še ni bilo pri nas posojilnic in ljudje še niso nalagali na obresti denarja. Ako jo bila zadrega, je iz usmiljenja pomogel sosed sosedu, kdor je pa posojal na obresti, jo bil oderuh in ljudje ga niso nič kaj marali. Potem so se začelo ustanavljati posojilnico. Toda ljudje jim od začetka niso nič posebno zaupali. Razumljivo jo tudi, da Nežika ni marala posojilnici zaupati svojih krvavih grošev. Shranila je denar, kakor jo mogla. Zavila ga je v nogovico ter jo zakopala v predal z žitom. V podstrešni čumriati, kjer je prebivala, jo imela po vseh kotih skrit denar. Toda nikogar ni pustila v svoje stanovanje in ključe od svojih predalov in omar jo nosila vedno pri sobi. S časom so je namreč nabralo pri nji mnogo blaga in bila je z vsem preskrbljena, kakor kak gospodar.

Nežika je bila krepka in zdrava do pozne starosti. K nam je prihajala večkrat ob sobotah zvečer, da je prenočila in šla drugega jutra k prvi maši. Potem je še čakala pri nas na deseto mašo, dobila kosilo ter se vrnila domov. Bila je namreč silno skopa in ni dala nikdar krajcarja za svoje potrebe.

Ko je bila menda že pri sedemdesetih letih, je nekega jutra vstala, se oblekla ter odpravila v cerkev. Bilo je prvič, da ni storila po svoji navadi. Drugače je namreč vsako jutro šla najprej v hlev, opravila svojo živino, potem še gospodarjevo in nato šla po svojih opravkih. Domačim se je takoj čudno zdelo, da je po tolikih letih sedaj naenkrat odstopila od svoje navade. Šla je v cerkev k maši in k spovedi, potem se je pa vrnila domov, zaprla v svojo sobo, ulegla v posteljo.

Čez nekaj časa je prišel gospodar in jo vprašal, če bo opravila svojo živino ali pa naj jo opravi on? Ako je bolna, naj ostane v postelji ter ji bodo prinesli jesti in oskrbeli živino. Nežika jo pa odgovorila, naj puste njeno živino pri miru ter se ne brigajo zanjo. Vstala bo takoj, si skuhala kosilo in oskrbela vse. Gospodar jo je pustil, Nežika pa ni vstala. Popoldne je prišla Cemkovka in jo isto vprašala. Nežika ji je pa odgovorila, kakor poprej gospodarju ter jo izgnala iz sobe.

Tako je ležala Nežika cel dan brez jedi in pijače. Drugega jutra pa ni več vstala. Cemkovi so poslali po brata in sestro Nežike. Brata je imela Nežika rada, sestre pa ni nič kaj marala. Prišla sta oba.

Drugega dne je prinesla Cemkovka Nežiki mleka, da bi ga izpila. Pokusila ga je nekoliko. Cemkovi so spoznali, da ne bo več dolgo ter so poslali po gospoda.

Nežika je imela starega, ogromnega mačka, edinega svojega prijatelja. Dotičnega jutra, ko je prvič zbolela, je prišel maček k nji, ko se je oblačila, vsedel se je na posteljo ter jo neprestano gledal. Ko je šla Nežika v cerkev, je stopila mimogrede v kuhinjo k Cemkovki, da bi ji sporočila, kam gre. Maček je šel za njo v kuhinjo in ko je zaprla vrata ter ga ni pustila za sabo, je kričal pred vratmi ves caš, dokler ni Nežika prišla ven. Potem je šel za njo do razpela na razpotju. Tam se je vsedel ter čakal, dokler se ni Nežika vrnila iz cerkve, nato jo je pa spremil domov, šel v njeno sobo ter se vsedel k njenemu zglavju. Ves čas, dokler je Nežika ležala, se maček ni ganil z mesta.

Comek je prišel k Nežiki ter jo vprašal, če naj oskrbi njeno živino? Bolnica mu je pa spet odgovorila z osornim glasom, naj se je ne dotakne, bo že sama vse opravila, takoj ko bo vstala. Nato ga je vprašala, zakaj je naredil zanjo krsto, ko še vendar ne misli takoj umreti?

Comek ji je odgovoril začudeno, da ni delal nobene krste.

»Saj ste ravnokar šli in potrgali deske s stropa, ker niste imeli drugega lesa pri rokah, da bi mi zbili krsto,« odvrnila je bolnica. »Pa še kako hiteli ste.«

Comek je spoznal, da se bolnici blede ter je šol iz sobo oskrbet njeno živino. Samo maček je ostal pri boinici in žalostno kričal. Ko je nekoliko pozneje prišla Cemkovka spet v sobo prepodit mačka, da ne bi motil bolnice, je bila ta že mrtva. Poklicala je moža in ta je hitel nasproti gospodu povedat jim, da je že prepozno in da se lahko vrnejo.

Med tem je zapadel visok sneg in mizarja ni bilo mogoče dobiti. Moral je torej Comek sam narediti krsto. Ker ni imel pri rokah drugega lesa, jo odtrgal nekaj desk od stropa ter zbil iz njih krsto za Nežiko.

Nikogar ni bilo pri Skoporčevi Nežiki, ko je umirala. Takoj po njeni smrti jo pa prišla v sobo njena sestra, vzela ključe od vseli omar in predalov, od še gorkega telesa ranjke sestre ter pričela stikati za, denarjem. V nekem predalu jo našla zakopano v pšenici nogovico polno tolarjev, drugje spel odrezane in zavezane žepe z denarjem, zakopane pod staro šaro. Po vseh predalih in po vseli luknjah je bil denar in Nožikina sestra je z mrzlično hitrostjo pobrala vso.

Potem so prišli drugi ljudje, preoblekli Nežiko ter jo položili na oder. Maček je bil ves čas pri mrliču na postelji in ko so jo ljudje dvignili, da bi jo preobleki in položili na oder, se je maček razljutil in z vso srditostjo zaganjal vanje. Morali so ga pregnati s silo. Potem jo pa šel in se vsedel pod oder, ter tu čepel brez jedi in pijače, dokler je ležala nad njim ranjka Nežika. Ko so jo pokopali, se jo maček vrnil v sobo ter ves čas sedel pred omaro in se zakadil v vsakega človeka, kdor je pridni v sobo. Da ne bi se zgodilo nesreče kakšnemu otroku, so morali mačka ustreliti.

Nežikina sestra je pobrala torej denar, potem je pa šla okrog vseh domačih ljudi ter je govorila vsakemu:

»Denar sem jaz pobrala, pa ni treba bratu povedati. Mu bom že jaz nekoliko dala, kakor je prav, njemu pa ni treba vedeti, koliko je bilo. Saj bo še tako dovolj dobil, ker si bova razdelila Nežikino blago. Tu imaš goldinar, da boš molčal.«

Tako je hodila okrog vseh ljudi, vsakemu pripovedovala, da je denar vzela in vsakemu dajala tolar, da bi molčal. Z doma je šla potem po celi vasi in od tod dalje po fari. Kogar je srečala, vsakemu je pripovedovala isto. Šla je tudi k gospodu župniku naročit pogreb. Tudi tu je začela pripovedovati, da je pobrala denar in ponujala župniku tolar, da ne bi tega povedal bratu. Župnik jo je pa ozmirjal in zapodil. Predno je bila osmina, je že razmetala vse.

Brat, se je pričel potem kregati, kdo »je vzel denar, ter je dolžil sestro. Prišlo je do hudih prepirov in celo do tožb, opravil pa le ni ničesar, prvič ker ji ni mogel naravnost dokazati, potem pa tudi, ker je denar že razmetala. Razdelila sta si še blago ter ga razprodala, potem se pa vrnila vsak v svojo službo k staremu delu.

To je povest o Skoporčevi Nežiki, čisto vsakdanja in čisto navadna je, vendar se krije v nji odlomek zgodovine našega naroda.

Velikokrat nas je obiskavala tudi Stuckova Johanca, in zlasti mladina je imela ž njo mnogo zabave, dasiravno so starši bili vedno nejevoljni, ako smo se iz nje norčevali in jo vlekli. Revica je bila namreč nekoliko slaboumna. Pri Stuckovili je bilo troje sester. Ena je ostala na posestvu, drugi dve sta pa dobili vsaka po petsto goldinarjev. Starejša sestra je vzela nekega človeka tam od one strani, ki je prinesel na posestvo tisoč goldinarjev. Ko se je pa oženil in spoznal razmere, v katere je prišel, se je prijel za glavo ter pričel javkati:

»O moj tavžent, kam sem prinesel moj tavžent!«

Žena mu je pa odgovorila:

»Kaj bo tvoj tavžent! Kaj pa moja glava? Ali moja glava ni nič vredna? Ko bi jaz nesla svojo glavo v mesto, aj ? . . .«

Johanci, ki je bila slaboumna, je sestra razložila:

»Ako ne boš tirjala svoje dote, boš smela domov hoditi spat. Jesti si moraš iskati na drugje.« 

Tako je pustila Johanca svojo doto proti temu, da je smela spati doma na listju. Hrane si je pa morala iskati okrog drugih ljudij, bodisi da je kaj delala, bodisi da je beračila. Ako ji je kdo rekel, zakaj ne tirja dote, je odgovorila:

»Kam bom pa potem spat hodila?«

Stuckova Johanca je nosila nogovico za pasom pri krilu, da je spravljala vanjo naberačene krajcarje. Grošev in desetič ni jemala, ampak samo krajcarje in četrtake. Ako ji je kdo ponudil groš, ga je vrgla, nazaj in rekla.

»Kaj mi ponujaš to belo stvar, ki nič ne plača? Daj mi raj onega črnega, ki kaj velja!«

Naberačenih krajcarjev ni nikdar porabila zase, ampak jih je vedno doma vzela sestra. Potem jo je pa spet sestradala in zapodila beračit. Ker je bila revica doma vsa sestradana, se je razvila notranjost njenega telesa popolnoma nenormalno. Ako ji je kdo ponudil jesti je jedla, kolikor je dobila in vse kar je dobila. Menda sploh ni nikdar vedela, kdaj je sita, ampak bi jedla vedno naprej.

Najraje je govorila Stuckova Johanca o ženitninali. Menda, ker je takrat dobila vedno dovolj jesti. Vedno je računala, kdaj bo kje kakšna ženitnina in mlade ljudi je vedno nagovarjala k zakonu. Radi tega so jo fantje in dekleta velikokrat dražili in vlekli, naj jim preskrbi nevesto, oziroma ženina. In ona je bila vedno pripravljena s svojimi nasveti. Kadar se je lotila dela, je delala pridno in živela bi lahko popolnoma navadno življenje, ako bi doma jako z njo ravnali ter ji dajali jesti za njeno življenje. Svoje domače ljudi, ki so tako grdo ž njo ravnali, je ljubila strastno in Bog ne daj, da bi kdo kaj rekel čez njeno sestro.

Radi pomanjkanja in grdega ravnanja v domači hiši se je postarala prerano in umrla je šele nekaj čez štirideset let, stara. Zanimivo je še to, da je vedno skrbno prikrivala število svojih let in ako jo jo kdo vprašal, koliko je stara, mu je povedala samo na skrivaj in vedno dodala:

»Pa ne smeš nikomur povedati!«

Umrla je pravzaprav od lakote. Ko sem zvedel, da jo umrla in da so jo pokopali sem vprašal nekoč njeno sestro, ki je bila doma na posestvu:

»Na kakšni bolezni je pa umrla Johanca?«

»Kdo pa ve,« mi je odgovorila. »Dobro ni hotela storiti, je pa umrla. Saj si še kave ni znala skuhati. Kaj pa bomo s takim človekom?«

»Ali ste ji poklicali zdravnika?«

»Kaj pa mislite? Zdravnik je pri nas drag!«

»Ali so bili gospod pri nji?«

»Kaj bi jih klicali? Saj ni imela nobenih grehov, ker je bila tako neumna.«

Ko jo je prijela, bolezen, je obležala na svisli na listju in nikdo so ni zmenil zanjo. Tako je umrla pod domačo streho zapuščena od vseh. Po njeni smrti jo prisegla njena sestra, da je ranjka Johanca v ustni oporoki nji zapustila celo doto in pri tem je obstalo.

Pokopali so jo kot revico na občinske stroške.

Včasih so jo prikazal v našo vas tudi neki človek, katerega so imenovali samo s krstnim imenom Jože in vsakdo ga je poznal po tem imenu. Doma je bil tam nekje iz Štajerskega in govoril je še vedno z zategnjenim štajerskim narečjem. Ta mož je rad pil, govoril glasno in veliko, bil vodno židane volje ter burnega in divjega značaja. Kadar je prišel v hišo, je zavladalo v nji vedno burno življenje, petje in smeli. Ugleda in simpatij ni imel nikjer, toda moški so bili radi v njegovi družbi, ker je znal izborno kratkočasiti in je čas hitro potekel, zlasti po zimi, ko so ure dolge. Bil je še precej krepak človek, rdeč in dobro rojen, ko sem ga poznal. Trdega dela ni ljubil, dasiravno bi so še lahko preživljal s svojim delom. Sicer je bil pa za vsako stvar pripraven in česar se je lotil, mu je šlo izpod rok. Vezal je piskre in popravljal domač o posodo ter si tako prislužil večerje in prenočišče in kakšne krajcarje, katere je pa takoj spet zapil. Nekdo mi je pripovedoval sledečo zgodbo, ki ga je baje vrgla s tira življenja in pognala po svetu:

Jože je imel lepo kmetijo tam nekje na Štajerskem pri ogrski moji. Zagledal se je v neko deklino, ki je bila sicer revna, toda zelo lopa. Dotično deklo je pa odbilo njegovo ponudbo ter vzelo nekega drugega tudi premožnega kmeta, ki je bil pa manj burnega značaja in dekletu bolj po volji. Ko je Jožo zvedel, da bo v cerkvi poroka njegovega dekleta, se jo žarekel, da bo naredil tako, da ne bo nobenega človeka k poroki. Kar je rekel, je tudi res izpeljal.

Ko se jo imela vršiti v cerkvi poroka, je najel Jože godce in šel ž njimi po vasi. Dva godca sla šla spredaj, dva zadaj, on je pa plesal po cesti s edi med njimi. Na gmajni za vasjo je pa po zemlji položil jajce, si zavezal oči in plesal med jajci. Njegovi godci so pa med tem igrali vesele poskočnice. Ljudje, ki so hoteli iti gledat poroko, so se vsi obrnili in šli gledat, kaj počenja. Cela vas se je zbrala okrog njega, v cerkvi pri poroki sta bila pa sama ženin in nevesta in naročeni svatje.

Tako se je maščeval nad svojim izvoljenim dekletom. Potem je pa pričel divjati in piti. Veseljačil je vsepovsod, pil in dajal piti, premoženje se je pa tajalo vedno bolj. Dela se je odvadil, doma ga ni več obdržalo, torej se je pričel potikati po svetu. Posestvo so mu pa prodali na dražbi.

Težko je povedati, koliko je bilo pri Jožetu pripisati duševni bolezni, koliko pa burnemu značaju in strasti. Na vsak način ni bil popolnoma pri pameti. Ljudje so ga radi dražili, kedaj pojde obiskat svojo nevesto? Baje se je res od časa do časa vrnil v svojo rojstno vas in njegova davna nevesta, ki je bila sedaj premožna kmetica in dobra gospodinja, ga je baje vedno dobro sprejela in mu postregla. Lahko bi ostal pri njih do konca življenja in ne bilo bi mu treba mnog o delati. Toda Jožeta ni nikjer trpelo dolgo in moral je hoditi po svetu. Včasih je izgledalo, kakor da bi hotel s petjem, glasnim kričanjem in nebrzdanim veseljem, z godci in s plesom priglušiti neko notranjo bolest.

Od nekega časa se Jože ni prikazal več v našem kraju. Včasih je kdo vprašal po njem, slednjič so ga pa ljudje pozabili. Morda ga je rešila, smrt, morda je našel kje na zemlji mir, morda, ga je priklenila na svojem domu njegova davna izgubljena nevesta? Kdo ve?

Slednjič hočem omeniti še nekaj naših »majhnih ljudi«, katere sem videl redkeje in o katerih ne vem veliko povedati.

Večkrat je zašel v naš kraj nek berač, ki je slišal na ime Stniša. Bil je že postaren možak, nekoliko manj kot srednje rasti, koščen in gibčen. Prava pristna doleniska narava. Rad je pil, govoril je veliko in stresal vedno dovtipe. Bil je vedno vesel in dobre volje. Doma je bil tam doli nekje z Dolenjskega. Bil je poročen, toda z ženo ni živel.

Nekoč so ga pri nas vprašali, zakaj ne mara iti nič k ženi? Strniša je pa odgovoril:

»Naš gospod so nekdaj rekli v pridigi, da ako mo ž z ženo prav ravna, se žena sveti, kot zvezda na nebu. Zato ji sedaj že trideset let ne pridem nič blizu, da bi ji ne storil kaj napačnega, ter čakam, kedaj se bo pričela svetiti, kot kresnica v grmu.«

Delo ga ni veselilo nobeno, za cerkev menda tudi ni veliko maral, vendar ni bil ravno slab človek. V vsaki hiši so ga radi vzeli pod streho in kamor je prišel, jo bilo zvečer neprisiljene zabave dovolj, ker je res stresal duhovite, dasiravno nekoliko robate dovtipe, kakor bi orehe tri.

Strniša jo bil pristen dolenjski genij, ki je jemal življenje vedno od lahke strani, iskal vedno trenutne zabave, rad izpil polič vina in ta dar pošteno poplačal s svojimi dovtipi. Za prihodnjost, se ni veliko brigal in menda sploh ni nikdar mislil na jutrajšnji dan. Saj je vedel, da dokler mu teče dovtip po grlu, mu tudi najpotrebnejšega za življenje ne bi zmanjkalo. Kot rojen Dolenjec je znal vedno pogoditi pravo stran dolenjskega značaja in pri poslušalcih vedno udariti na struno, ki je odzvenela.

Dolenjec je že tak. Z robatostjo ne boš opravil pri njem ničesar, z živahno besedo in duhovitim dovtipom pa lahko spraviš iz njega, kar hočeš. On potrebuje smeha in dovtipa, kakor metulj sonca. Znal je trpeti in prenašati vse, ko ima v svoji duši tako zalogo dovtipa in živahnosti, da ga osoda ne stare lahko, dasiravno globoko občuli njeno udarce. V težavah življenja potrebuje neskrbnih in veselih trenotkov, ko se nasmeje in razveseli, da pozabi vse. Za tako nedolžno zabavo je skrbel Strniša s svojimi pristnimi dolenjskimi dovtipi. Marsikomu se je torej žal storilo, ko se Strniša že nekaj časa ni več prikazal v našem kraju. Marsikdo je tudi vprašal, čo se mu morda, ni kaj zgodilo? In res je prišel od nekod odgovor, da je Strniša umrl. Tam nekje za Šent Janžom je šol po nekem bregu, pa so je izpodršnil in ubil. Čudno, da se je ubil na tako malo nevarnem kraju! Drugi so pa trdili, da jo obležal in zmrznil. Baje je bil takrat nekoliko vinjen. Njegova žena menda ni žalovala za njim. Po njegovi smrti je nastala vrzel med našimi popotnimi ljudmi, katere ni mogel nikdo več izpolniti. Časi postajajo tudi na Dolenjskem vedno resnejši in taki samonikli talenti, kakor je bil Strniša, pojavljajo vedno redkeje.

Katerni France je bil mož svoje vrste. Poznal je samo eno stvar na svetu za katero je živel in ta je bila jed. Bil jo še mlad in krepak človek, ko je pričel beračiti. Hodil je samo k boljšim in premožnejšim hišam. Kadar je prišel v hišo, je vprašal samozavestno:

»Ali imate pri vas toliko, da bi me napasli?«

Gospodinji se je zdelo tako vprašanje vedno silno za malo in skuhali so mu takoj vsega, kar jo rad jedel. Potem je pa pričel jesti in domači so ga gledali. Ako je snedel vse, kar so mu pripravili, je gledal ponosno in zaničljivo, ako mu jo pa kaj ostalo, je prosil odpuščanja da ni vsega snedel. Dolenjec pa ljubi take originalne nastope in ljudje niso zamerili nikdar Francetu njegove nesramnosti. Ko so jo najedel, je postal zaspan in je prosil za prenočišče. Spal je najraje na toplem gnoju v hlevu. Drugi dan jc pa nadaljeval svoje življenje pri drugi hiši. Škoda, da ni vstopil v kak cirkus, kjer bi kazal za denar svojo zmožnost pri jedi. On berači še sedaj, toda se je že močno postaral in postal je resnejši.

To so približno glavne postave, ki so se zbirale, včasih okrog nase peči. Dodati bi jim imel samo še nekega slepega starčka, katerega je stara ženska vodila za roko. Ta starček se je zlasti za mene močno zanimal in tudi jaz sem kmalu opazil njegovo nagnjenje ter se mu rad bližal. Ne vem, če je bila njegova ljubezen res odkritosrčna, ali pa se je samo s tem skušal prikupiti očetu in materi, da bi bil bolie postrežen. Občudoval je zlasti moj o nadarjenost ter mi vedno prerokoval neko sijajno bodočnost. Pri nas je bil vedno postrežen veliko bolje kot drugi berači in čutil se je nekako domačega. Potem je pa po vseh kočah po obeh straneh Kuma razna šal moj slavo in marsikje so me moji rojaki najprej spoznali iz pripovedovanja tega berača. Gotovo je tudi že umrl, vendar nosim še v spominu njegovo mirno, skoraj bi rekel častitljivo postavo. Mir njegovi duši!

Kolo časa se vrti hitro in vse se izpreminja. Tudi na našem Kumu se je v zadnjih letih mnogo izpremenilo. Novi ljudje prihajajo in stari izginjajo. Izginili so tudi že skoraj vsi junaki, katere sem goraj opisal in vsak je odnesel s sabo kos našega življenja. Iz starih grobov klije pa novo življenje in novo jutro nas drami na novo delo.