Kadar dom kliče ...: Povest iz naših dni.
Anica Lebar
Objavljeno pod kratico A. L.
Izdano: Vigred, 1930, letnik 8, številka 1—12
Viri: dLib (1) dLib (2) dLib (3) dLib (4) dLib (5) dLib (6) dLib (7) dLib (8) dLib (9) dLib 10) dLib (11) dLib (12)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 dno

1. uredi

Mladi dan je vstajal izza hribov in jutranja zora je dahnila na očance Kamniških planin svoj rožnat sij. Po dolini so še ležale temne sence in vendar se je škrjanček že pognal kvišku s svojo žvrgolečo jutranjo pesemco. In mladi dan je stopal nižje in nižje v dolino, troseč biserne dijamante na travnike ob cesti, na mlado, sočno zeleno bukovje in nizko smrečje.

Po prostranem Ljubljanskem polju teče Dunajska cesta v jutranji tišini. Trdo in blesteče riše svojo belino v travnike in polja. Zdi se, da čuti trdoto svoje beline in zato hiti v ravni črti preti Ježici. V solnčnem jutru se ti zdi, da teče čista reka pred teboj, saj droban gramoz, zvožen od tisoč vozil, za valovi od časa do časa v solnčnem svitu.

Od Sv. Krištofa sem spó tri postave. Pravkar so prekoračile mestno mejo in kakor na povelje jim plane iz mladih grl vrisk mladosti. Študentje so, ki se vračajo ob koncu šolskega leta domov. Nehote so obstali, da sprejmo vase čudovito krasno sliko pred seboj: na skrajni levici teman smrekov in z mladim bukovjem pretkan šišenski vrh, ravnina čez Dravlje in Št. Vid in tam Šmarna gora ter čez Rašico: Kočna, Grintovec, Skuta in Rinka, Brana s Kamniškim sedlom ter Ojstrica. Pod njimi pa hribi in griči, z vasmi in cerkvicami, vse ožarjeno z rožnatim sijem jutranje zore. Kot v nekak prerez hiti Dunajska cesta s svojimi vasmi. Gorovje ob desni z Limbarsko goro in z nižjimi hribi in hribci tja do senčnega Golovca pa so deležni le skrajnega solnčnega soja, ker je ves veljal najvišjem vršacem, tem pa le nekako mimogrede.

Pa kaj, da hodijo dijaki peš? Saj jih kamniški vlak za majhen denar potegne tja do Domžal ali Jarš, kakor bi se pač hoteli peljati. Vsem trem je potem pot do Brda še dovolj dolga.

Kolikorkrat so prihajali na počitnice, prav tolikokrat jih je dom zavil vedno iznova v svoj čar. Korunov Nande, poetično navdahnjen, ga je že iz daljave prisrčno pozdravljal. Najglasnejši je bil in njegov vrisk se je razlegal daleč po prostranem Ljubljanskem polju. Ne meneč se za to, da so jih srečavale že prve mlekarice, so v vsej dijaški razposajenosti dajali duška svojemu veselju nad prostostjo, popolno prostostjo, ki jo bodo uživali polna dva meseca. To, da so se hoteli spotoma naveseliti svoje prostosti, je bil pač vzrok, da so jo peš mahnili iz Ljubljane in se niso strašili 21 km dolge poti; prav zato so tudi izkali zgodnje jutranje ure, da jih nihče ne moti v sto in sto hudomušnostih, ki so jih sklenili v zadnjem šolskem tednu, ko so bili že več doma kot pa v šoli.

»Fantje, nikjer ni tako lepo, kakor doma,« je zaklical Nande. »Le široko odprita oči! Ali je sploh še kje na svetu tako lepo? Vse cvete in dehti in nad vsem se razprostira sinjina neba. In ta tišina, v kateri se razvija naše kmetsko življenje! Ne, ne, za to ne menjam z našo prestolnico, od katere nam je toliko pripovedoval naš profesor zemljepisja. Kaj pravita? Govorita vendar!«

»No, no,« ga je zavrnil Klemenov Jaka nekoliko zaničljivo. »Le ohladi nekoliko svoje navdušenje, pa se spomni na dolge zime in naša vaška pota in kako smo hodili v šolo! Komaj smo ruvali noge iz blata in snega. Ali kadar je ledeni krivec bril doli od planin, ali iglasta burja sem od Vranje peči? Ali so bile to tudi sladkosti? Ne, prav zares: boljša je vsaka zakotna mestna gostilna! Kaj pa praviš ti, Lojze?«

Lojze Mejač, tihi Lojze, ni odgovoril. Čutil je le eno: domov gre, domov. Celo dolgo leto se v mestu ni mogel znebiti domotožja. Visoko in tesno mestno zidovje ga je hotelo zadušiti. Njegov pogled so omejevale sive stene in dolge vrste hiš, druga poleg druge. Saj je bil vajen širne planjave in prostosti v neomejeni božji naravi ...

Ko je bil še za pastirja pri Klemenu in je pasel v Rebri za vasjo, tedaj se mu je zdelo, da je pašnik njegovo kraljestvo, on sam pa kralj v njem.

Kakor pastirček David se je zdel; ali kakor Jakobovi sinovi, ki so tudi pasli; ali kakor Abraham, ki se je pohlevno umaknil prepirljivemu Letu, da je le-ta pasel na najboljši paši.

Vse biblične osebnosti so zaživele v njegovi duši; sam jih je izoblikoval po svoje, sedeč visoko gori v bregu. Deset- in desetkrat je prečital vse zgodbe; neutrudno se je sklanjal nad staro knjigo, ko ga je nekoč župnik, gospod Janez, iznenadil, skoraj prestrašil. Nenadoma ga je nagovoril, da mu skoraj ni mogel odgovoriti; petem pa je dolgo govoril ž njim. In nato je gospod Janez sklenil, da pošlje nadarjenega dečka v šolo.

Lojze je bil takrat presrečen!

On, sin ubogega bajtarja, se bo smel učiti! Prav tako se učiti, kakor Jaka, sin njegovega gospodarja Klemena In prav tako, kakor učiteljev Lojze!

Četudi je bil tedaj srečen, presrečen, vendar mu je bilo slovo od doma nepopisno težko. Saj je vzrastel z vsemi vlakni svojega srca v domača tla. In še danes ni zanj višjega ideala, kakor nekoč kot duhovnik delati na domačih tleh.

»No, Lojze, kaj ti je čar domačije jezik zavezal?« se je smejal Jaka in je stresel zamišljenega Lojzeta za rame. »Ali se naslajaš v skorajšnjem svidenju? Seveda, takega »vzornega mladeniča«, kakor te profesor Majdič imenuje, bodo doma gotovo z zastavami in godbo sprejeli!«

V zadregi se je branil Lojze: »Oh, neumnost, Jaka! A veselim se, kot kralj, to je pa res!«

»Jaz tudi,« se je zdajci oglasil Korunov Nande. »Prav tako se počutim, kakor žrebe, če mu odvzameš uzdo.«

Jaka je nekaj godrnjal. Glasne pa je rekel: »Seveda, vidva! A jaz?! Kar vroče mi postaja, če pomislim. Oče, mislim, se že pripravlja doma na prav uspešno pridigo. In niti reči ne morem: Pri enem ušesu notri, pri drugem ven. Za dva meseca naj se kar pripravim. In vsak dan bo to v skledi! Sam vrag vedi, kje je oče zvedel, da sem se pri Šolarju zadolžil? Že zadnje pismo je bilo polno očitanja, kaj šele bo?«

»Saj si sam pravil, da je bil jud že parkrat pri tvoji gospodinji in se je zanimal za tvoje domače razmere. Ali meniš, da ni očetu sporočila?« je pripomnil Nande.

»Mogoče. No pa, naj bo kakor hoče. Naš dom kaj takega že lahko prenese,« se je lahkoživo smejal Jaka. »Saj smo samo enkrat mladi! Vse je treba poskusiti v življenju!«

»Veš kaj, Jaka,« ga je zavrnil Lojze, »malo manj uživati in malo več študirati bi pa res ne škodovalo. Nisem tvoj varuh, a toliko rečem, da si šolo to leto prav grdo zanemarjal. In pa tvoje zveze ... «

»Bah, kaj! Prihrani svojo modrost zase!« se je Jaka, užaljen, oglasil in trda poteza prevzetnosti se mu je pokazala na licu. »Nas eden ne more vsakega krajcarja desetkrat v roki obrniti, kakor kak berač.«

Neprijetna tišina je nastala. Mejačev Lojze, ubogi študent, ki je živel od župnikove dobrote, je močno zardel. Toda dobrodušni Korunov Nande je hitro zabrisal neprijetni vtis, rekoč: »Lojze ima prav, Jaka. Saj si v letošnjem šolskem letu res marsikatero polomil. Pa čemu se prepiramo? Zapojmo rajši katero!« In že je začel znano študentovsko in onadva sta v strumnem koraku pomagala:

»Če študent na rajžo gre ... «

»Prav za prav ta pesem zate ni, Jaka,« se je oglasil Nande. »Tebi se še vse bolje godi!«

V odgovor je Jaka pričel ono znano:

»Sinoči je pela ... «

In tako se je vrstila pesem za pesmijo v mlado jutro, ko jim je čuvaj domžalske postaje zaprl cesto, ker je izza Goričice prisopihal kamniški vlak. Poleg običajnih zabavljic, ki jih je le-ta od vsakega deležen, so naši trije študentje ugotovili, da imajo že večji del pota za sabo in da bodo do kosila prav doma.

In ubrali so spet pot pod noge: mimo sv. Janeza na bistriškem mostu, kjer so se tudi to pot kot vedno zibale vegaste mostnice, ob desni pa so pustili za sabo sv. Martina v Dobu, kjer jih je dohitel poštni voz iz Lukovice.

Tam konci Prevoj, pod Krtinskim hribom so se ustavili: Jaku je bilo najbližje naravnost po cesti, a Lojze in Nande sta se odločila za bližnjico čez Zaboršt in Moke ter skoz za potokom. Ker se Jaku kar nič ni mudilo domov, češ, pridiga pride še dovolj zgodaj, jo je mahnil z onima dvema.

Lepa je ta pot, med samimi njivami in čez zaborške vrtove, mimo Škafarjevega uljnjaka, kjer se odpre na levo dolina, katere ne bi nihče slutil. Z nasprotne strani pa gleda v obe dolini brdska farna cerkev.

Naši trije znanci so se spustili na stezo čez Moke k Vrševniku. Ob njegovi strugi, zdaj na desnem, zdaj na levem bregu, so krenili proti Rafolčam, kjer sta imela dom in svojce Lojze in Nande.

Kmalu se je pokazala rdeča streha Šmonove gostilne. Pri kapelici svete Katarine, rafolške patrone, so prišli naši dijaki z bližnjice na cesto.

Menda pod vtisom bližine doma ni nihče več govoril. Zdaj se je oglasil Jaka: »Predlagam, da si pri Šmonu splaknemo prah iz grla!«

»Hm, jaz grem najrajši naravnost domov,« se je opravičil Lojze.

»Tudi meni se posebno ne ljubi,« je pritrdil Nande. »Oče in mati me čakata in mati je bila bolna.«

»No, seveda, potem ne, če me večina preglasuje. To sta filistra! Stavim, da bo Lojze še danes k župniku tekel!« se je rogal Jaka.

»Toda, Jaka! Gospod župnik je vendar moj dobrotnik; saj to je dolžnost hvaležnosti,« ga je zavrnil Lojze.

Tam ne levi je Šmonova hiša. Gosta gabrova uta s kamenito mizo stoji pred njo. Pravkar je stopila Šmonovka na hišni, prag, da pogleda, kdo prihaja. — Nasmehnila se je: bo nekaj, bo. Z Mejačevim Lojzetom ni nič; nima denarja, bajtarjev sin. Učiteljev se že včasih zmoti, pa ga imajo pri kratkem. O, seveda: Klemenov Jaka, ta pa, ta! Če v mestu toliko porabi! Pravijo, da bo šel za doktorja študirat. Hm, kakor že!

Študentje so zdaleč pozdravili krčmarico, Jaka pa je zaklical: »Jutri!« nakar se je umaknila s praga.

Študentje so se pred znamenjem razšli: Lojze in Nande na levo v vas, Jaka pa na desno, čez Skrhanijo v breg.

Ko je bil na vrhu, je zagledal svoj rodni dom.

Široki in krepki, kakor za stoletja zgrajeni so stali hiša in gospodarska poslopja, zasenčeni od košatih lip. Sočno-zeleni so segali travniki prav do vrta in v ozadju se je dvigal gozd kot čuvar Klemenovega doma.

Skoraj dvesto let že gospodarijo Klemenovi na hiši in posestvu. Nič manj ponosni niso na svoj dom, kot cesar na svojo državo. V trdem, neutrudnem delu so, rod za rodom, v pravem kmetskem zanosu obdelovali posest. Kos za kosom so prekopali izsekanega gozdišča, mnogo truda in znoja so zakopali v novišče, dokler jim ni bil ta trud bogato poplačan z rodovitnostjo in bogatimi pridelki. Sedanji gospodar uživa sadove prejšnjih rodov.

Iz zemlje, iz rodne grude je rastlo Klemenovo blagostanje, moč in ponos, zemlja jih je tudi priklenila nase. Vanjo so vrastli, kakor drevo, na nji so gospodarili, za sinom sin, vztrajno in pošteno, vzorno in razumno.

Svoje žene so si Klemeni vselej izbirali na najboljših domovih v okolici. Le enkrat se je eden pregrešil proti tej stari navadi in je pripeljal nevesto iz mesta; Jakov stari oče je bil to.

Na svatbi v sorodstvu se je seznanil z lepo, živahno, a povsem siromašno Berto, edinko nekdaj bogatega, a po špekulacijah povsem obubožanega tovarnarja Kanca, ki se je obračunu s svojimi upniki izognil s tem, da si je pognal kroglo v glavo.

Lepa Berta je kmalu opazila, da je napravila trajen vtis na Klemena in je brž preračunala, da je zanjo pač boljše gospodinjiti na bogati Klemenovim, kakor pa živeti v odvisnosti sitnih starih gospa — v službi. Ni je stalo posebnega truda, da je dosegla, kar je želela. Mladi gospodar je kljub nedvoumnim nasvetom sorodstva kmalu pripeljal lepo, mlado ženo na dom.

Zakon ni bil srečen; dvoje povsem različnih svetov si je ostalo tujih. Nihče tudi ni poskušal premostiti prepada, ki ju je ločil. Morebiti je bila prava sreča to za oba dela, da je mlada žena po dveletnem zakonu že umrla.

Klemen se ni več poročil. Starejša sorodnica, Lena, je prišla h hiši in je vzgajala sina - edinca, z vso skrbjo odvračajoč od njega »mestnega duha«, ki bi se ga bil morebiti od matere navzel.

Pa tega niti ni bilo treba. Peregrin se je izkazal za pristnega Klemena: protiven vsakemu mestnemu vplivu. Po svoji materi ni ničesar podedoval. Ko je vojake doslužil, je po stari navadi Klemenov zasnubil trdno kmetsko hčer.

V njenih trdnih rokah je gospodinjstvo vidno uspevalo. In kmalu sta se igrala na vrtu pred hišo dva krepka fantiča, ki sta jima sledili še dve deklici.

Štefan, bodoči gospodar je bil ves oče; jasnih oči, krepkih mišic, premišljen in redkobeseden.

Jaka, mlajši sin, je bil slok in gibčen, temnih oči in nežnih potez. Kri stare matere se je pri njem uveljavljala. —

O, seveda. Vsaj v eni žilici mora imeti tujo, lahko kri, — kako bi se dalo drugače razlagati, da je kot dijak tako lahkomiseln?

Stara Lena ga je vedno po strani gledala; ni ji šlo v glavo, da kmetski sin prezira kmetsko delo in da ga njegovi prijatelji v mestu nazivljejo »veleposestnikov sin«. – – –

Ko je Jaka zdaj gledal pred sabo rodni dom, ves v žarkem poletnem solncu, mu je postalo toplo pri srcu.

Bog ve, da je ponosno čuvstvo, ki te obdaja, ko veš, da spadaš tudi ti na ta lepi dom, da je tvoj dom!

V tem ponosu je stopil Jaka na domače dvorišče.

Hišni čuvaj Pazi je z veselim laježem planil proti njemu. Čez dvorišče je šlo proti hlevu z žehtarjem v roki stasito dekle: Jakova sestra Marijanica.

»Dober dan, Marijanica!« ji je zaklical.

Hitro je postavila žehtar na tla in stopila par korakov proti bratu in mu podala roko: »Dober dan, Jaka! Kako se imaš? Nič posebno dobro ne izgledaš. Ali je to od težavnega učenja?« Tiho očitanje se je slišalo iz zadnjih besed.

Vznejevoljen ji je podal roko: »No, le nikar takoj ne začenjaj! Kje je oče?«

»Še na polju. In Štefan tudi. Le notri pojdi! Mama so v kuhinji. Moram še teleta spustiti.«

Študent je stopil v vežo.

V prostorni kuhinji je stala gospodinja in kuhala kosilo. Srednje velika, še dobro ohranjena žena, z odkritimi, dobrodušnimi potezami na licu.

Ješprenj v velikem loncu je trajno vrel; mati je mešala prežganje za zelje. Vsa kuhinja je bila polna rezkega vzduha.

»Dober dan, mama!« je zaklical Jaka v kuhinjo in pri tem butnil vrata na stežaj. »Saperlot, kakšen dim in duh!«

»Bog daj, fant!«

Zalila je prežganje in ga odstavila, stopila korak naprej in z obema rokama prijela Jaka za desnico in ga obrnila k dnevni luči ter mu pogledala naravnost v obraz, prav po načinu naših kmetskih mater, ki nimajo mnogo besed na jeziku.

Kljub temu pa je gledalo iz njene preproste besede veliko veselje, da je sin zopet doma. Saj je bil njen ljubljenec, četudi mu tega ni nikoli povedala, kljub temu, ali morebiti prav zato, ker je bil ves drugačen kot ona.

Morebiti tudi zato, ker ji je delal skrbi in ga je morala pred očetom in bratom večkrat vzeti v zaščito.

Tudi zdaj jo je zaskrbelo: »Jaka, oče je zelo hud nate. Ne morem mu zameriti. Saj res zabiješ toliko denarja! Ali nič ne pomisliš? Ali ne moreš biti pameten kot Lojze in Nande? Kaj bo s tabo?«

Pa se ji je veselo in brezskrbno zasmejal: »Mama, saj vi tega ne razumete! Pred skušnjo se bom že pilil, kolikor bo treba. A zdaj ne morete zahtevati, da bi sin bogatega Klemena vsak krajcar obračal. Moji prijatelji bi se mi smejali ... Sem pač drugačen kakor Štefan in Marijanica, ki sta z vsem zadovoljna. Jaz pa hočem tudi od življenja kaj imeti! Saj bom potem kot zdravnik lahko v kakem kmetskem gnezdu dolgčas pasel!«

Mati je zamišljeno vendar že napol pomirjena zmajala z glavo:

»Seveda, tega jaz res ne razumem. Pa lepo te prosim, vsaj v počitnicah ne uganjaj neumnosti! Da očeta še bolj ne razjeziš!«

To ji je, smeje, obljubil.

»Kako je Jerici?« je vprašal, da se izogne neprijetnemu razgovoru. Mati je skomignila z rameni.

Jaka in Jerica, najmlajša, ta dva sta jo skrbela.

»Vedno isto,« je rekla šepetaje, da bi se ne slišalo v hišo. »Ko bi svojo nesrečo vsaj nekoliko lažje nosila! Se ji pač ne more pomagati. Pa ni lahko ž njo shajati.« In je vzdihnila.

»No ja,« je popravil Jaka, »saj je pa tudi res velik udarec za tako mlado in veselo dekle!«

Mati je prikimala:

»Seveda je hudo! Ubogi otrok je res vsega obžalovanja vreden. Le pojdi hitro k nji! Saj se te že tako veseli. Zapeljala sem jo v hišo, ker v sopari v kuhinji vselej kašlja.«

Iz hiše je že klicala Jerica, ker je spoznala Jakov glas. Hitro je ta odprl vrata v hišo. Ob oknu je stal stol na kolesih, kjer je Jerica preživljala svoje enolično življenje. Vedro z vodo je stalo poleg nje nai tleh. V naročju pa je imela kodunje s krompirjem, ki ga je lupila.

Hroma je bila. V šestnajstem letu je padla na svislih; delna ohromelost hrbtenjače je bila posledica. Pač so starši vse poskusili, da bi ji pomagali. Na kliniki v Gradcu so zdravniki več mesecev poskušali z vsemi sredstvi, a zaman. Jerica je ostala hroma, privezana na posteljo in stol.

Od tedaj so potekla tri, štiri leta.

Starši so se vdali; je bila pač božja volja tako! Koliko težav zadene kmeta, a treba jih je nositi. Bolj ko drezaš v rano, bolj te boli.

Sreča je bila, da Jerica ni bila brez sredstev. Na domu je bila preskrbljena za vse življenje. In oprijela se je tudi dela, ki ji je bilo dostopno; lupila je krompir, trebila solato, fižol in drugo zelenjavo, pa tudi šivala, krpala in mašila je za vso družino. In prav pripravno je bilo za vse, da so mogli položiti komu v naročje vse raztrgane stvari z zavestjo, da jim jih zaceli.

Jerica seveda svoje usode ni nosila potrpežljivo; vsaj spočetka ne. Živahna njena narava se je protivila sponam; trajna bolezen in nezmožnost in odpoved vsakršnemu veselju, ki ga uživa mladost — to je bilo nekaj, česar njena mlada duša ni mogla prenesti. Izbruhi obupa so bili spočetka nekaj vsakdanjega; zdaj seveda ne več. Toda zaprta vase in zagrenjena je postala in njena nagla izprememba v čuvstvih je bila za njeno okolico pravi križ. Ne, potrpeti in molčati, to ni bila njena trdna stran.

Z Jakom se je vedno dobro razumela, kaj bolje kot z molčečim Štefanom in v vedno delo zatopljeno Marijanico!

Tudi zdaj ga je pozdravila z odkritim veseljem. In ko ji je veselje svidenja pogladilo čelo in bolestne gube okoli ust, se je pokazalo, kako zelo je z Jakom vred — podobna stari materi. Iste nežne poteze, s temnimi baržunastimi očmi in kostanjevimi lasmi.

»Ali si mi kaj knjig prinesel, Jaka?« ga je vprašala po prvem pozdravu.

»Seveda, Jerica. Jutri pride moja košara. Ali še vedno brskaš po knjigah?«

To se ji je zamerilo. »Brskam? O, ne, zares čitam, kadar imam le čas. Kaj pa imam drugega? Druge so zdrave, se lepo oblečejo in gredo, jaz pa ... « Ni končala, ampak trdo stisnila ustne in pogledala skozi okno v daljavo.

Pogladil jo je po laseh: »Ne, ne, sestrica. Saj je prav, da čitaš in vesel sem, da ne živiš kar tjavendan.«

»Učiti se hočem iz knjig in vsaj iz knjig zvedeti, kako je po svetu, četudi ne morem ... « Zopet je pomolčala in v zadregi lomila lupine v naročju.

»O, saj imaš tukaj nekaj lepega,« je rekel Jaka in vzel knjigo z okna. »Ob tihih večerih«, in »Ob tihih urah«. Kdo ti je pa to prinesel?«

»Učiteljeva Leniča. Zmerom mi prinese kaj lepega. Saj veš, da je bila vedno prijateljica takih mehkih stvari, kakor Mejačev Lojze.«

Naenkrat se je spomnil in hlastno vprašal: »Kaj je Leniča že doma? Ali ni bila eno leto v samostanu v gospodinjski šoli?«

»Že dva meseca je doma, leto je že preteklo. Kaj ti ni Nande nič omenil?«

Seveda se je spomnil, pa tedaj mu ni bilo dosti do tega.

»Kakšna pa je zdaj Leniča? Vedno je bila tako nežna in gosposka. Saj je že par let nisem videl. Ali pride večkrat k tebi? Saj včasih sta bili veliki prijateljici?«

»Kakor ti in Nande. — Vsako nedeljo pride k meni. In prav nič ni prevzetna, pa toliko se je naučila ... Ti, to bi bilo nekaj za našo Marijanico. Saj mi bi tudi lažje zmogli kot pa učiteljevi. Pa Marijanici ni do tega in naš oče se ne zanima za kaj takega. A jaz bi ga bila že pregovorila, jaz ... «

Zopet je prišla do zavesti svoje revščine. Obmolknila je, a Jaka ni opazil.

Skozi okno je bilo slišati Marijaničin glas: »Ja, teta Lena, takoj pridem.«

»Saj res, kako pa je teti Leni?« je vprašal dijak, da prekine neprijeten molk.

»Veš, čisto otročja je. Mene kliče za Berto, menda me že ima za staro mater. Navadno presedi ves božji dan zunaj na vrtu. Marijanica jo pospremi tja in gre zopet ponjo.«

Že so se slišali drsajoči koraki in vmes Marijaničino prigovarjanje. Takoj nato sta prišla tudi gospodar in Štefan.

Zdaj zdaj bo pričelo grmeti, si je mislil Jaka s prav neprijetnim čuvstvom in se je delal kolikor mogoče prostodušnega.

Pa je kljub temu počakal, da so še hlapci in dekle prišle, potem je šel tudi sam h kosilu.

Oče, širokopleč in krepak mož, ga je mrzlo pozdravil in potem molčal. Zdelo se je, da hoče s temeljitim razgovorom počakati. Pa je bilo tudi treba; ljudje, trudni in lačni, so zahtevali kosila.

Štefan je stisnil bratu roko, a vendar je ta opazil neko mrzloto. Dolgovi, lahkomiselno zapravljanje, to ni bilo v njegovem računu.

Stara teta Lena je v začudenju sklepala roke in kimala s suho brado: »Jej, jej, kako si zrastel. Pa kakor materi iz obraza izrezan. Kako bo vesela!«

Mislila je na staro mater; pa se je že spomnila in je prikimala z glavo: »Ja, ja, fant, le pri svojem obstani! Mesto ni dosti prida. Berta je tudi previsoko letala. Ta bi bila kmalu lepi dom pospravila, če ... «

»Pusti mrtve v miru, Lena!« se je oglasil gospodar in se prekrižal, da odmoli molitev pred jedjo.

Molče so jedli. Po molitvi je družina vstala in odšla, Marijanica in mati sta v kuhinji pomivali. Tudi Štefan se je dvignil, da pogleda za konji.

Jaka je ostal sam z očetom. Najrajši bi se bil zgubil za drugimi, pa prikriti pogled na očeta je ugotovil, da bi to ne bilo prav. V zadregi je spravljal drobtine pred seboj na kupček.

Nekaj hipov sta sedela molče. Pa se je pognal oče kvišku in je stopil tik pred sina. Jeza in nevolja je bila v njegovih besedah.

»Samo to ti rečem, fant: lahkomiselnega življenja je konec ... Če se še enkrat zgodi, da se zadolžiš, je konec tvojega študiranja in prijel boš za kmetsko delo! — Ne maram faliranega študenta, pa tudi zapravljivca ne!«

V Jaku je kuhalo; jezno je odgovoril: »Ni me treba zmerjati kakor nezrelega šolarčka ... «

»Molči!« je zakričal oče. »Če se obnašaš kakor nezrel šolarček, in mečeš denar po cesti, tudi nič drugega ne zaslužiš! Predolgo sem čakal. Klemenov sin v rokah židovskega skopuha!«

Jaka si je grizel ustnice, potem je spregovoril: »Ne morem pomagati, če nisem tak kot Štefan. Sem pač druge sorte!«

»Klemenove sorte si,« je zavpil oče. »In ta je poštena!« Z velikimi koraki je premeril vežo, obstal pri oknu in se nato obrnil k sinu: »Nič takega ne zahtevam, kar bi bilo nemogoče. In vem, da je študentu treba denarja — za potrebne reči. In skoparil nisem z njim; ampak mero in mejo moraš pa poznati!«

V Jaku sta se bojevala trma in neko boljše čuvstvo. Saj notri, čisto v srcu se je čutil krivega ... Res, drugače mora postati!

»Kar obljubi mi, da se kaj takega ne bo več primerilo,« je zahteval oče. »Potem bo zopet vse dobro.«

Zopet je prosto dihnil mladi mož. Hvala Bogu, saj se je še primeroma dobro izteklo!

»Obljubim,« je odgovoril. In bilo mu je resno.

Tako je bil mir sklenjen. Skupaj sta z očetom stopila na dvorišče: oče je odšel po opravkih, sin pa v svojo sobo, ki je bila že dolga leta izključno njegova last. Vrgel se je na posteljo in sladko zaspal.

To je bil prvi dan Jakovih počitnic.

2. uredi

Popoldansko solnce se je prikradlo v snažno kuhinjo učiteljevega doma, ki ga je po vsej južni steni objemala brajda temne, nekoliko trpke izabele. Mimogrede je hušnil žarek na polico, kjer se je zvezdavo ogledal v blestečih se cinastih posodah, ki so se bolj za okrasek kot pa za resnično uporabo vrstile druga ob drugi; v okroglih zajčkih se je odražal na snažnih tleh.

Pa je šegavo tudi posegel v svetle, kodraste lase Leničine, ki je sedela ob veliki kuhinjski mizi in trebila stročji fižol za vkuhavanje. Skrbna učiteljeva žena je bila prva v vasi, ki se je pričela baviti s shranjevanjem zelenjadi za zimo. Odkar je prišla Lenica iz gospodinjske šole, ima v nji zvesto zaveznico, ki je tudi že nekaj mladih vaških gospodinj pridobila za to novodobno delo v gospodinjstvu.

Velik kup ima že Leniča pred seboj; pa so ji omahnile roke v naročje, oči pa so ji pri odprtih vratih ubegle na vrt, kjer je hodil oče med svojimi rožami, tu nekaj uvelega odstranjajoč, tam zopet pritrjujoč doli visečo mladiko.

Lenica se je nasmehnila.

S kakšno ljubeznijo oče vse to dela! Naj se peča s svojimi otroki, ali z vaškimi paglavci, ali s svojim vrtom, vse dela s toliko dobroto, ljubeznijo in potrpljenjem, da mu gotovo uspe. In iz vsakega skuša izvabiti najboljše.

S toplim občutjem se je Lenica spominjala na lepe urice, ko je bila tudi sama očetova učenka. Kako lepo jo je vpeljal v razumevanje najlepšega: v čudoviti svet glasbe in lepoto pesmi! Pa ji je tako uspešno izšolal oko za vsa čudežna odkritja narave, ki vsa pomenijo utelešenje vzvišene božje misli, ji izobrazil duha ter jo naučil, da je vse odslej merila vsako stvar s pravim merilom.

Učitelj Korun je bil mož z nadpovprečno izobrazbo vaškega učitelja in z globoko vkoreninjenim svetovnim nazorom. Pred časom je bil mestni učitelj. Toda, ali ga je usoda življenja zagnala na samotno Brdo, ali je prostovoljno prišel tja, da bi otroci, nemoteno od sveta, v miru doraščali, tega ni nihče zvedel. Razen Nandeta so bili vsi tu rojeni in so pognali korenine prav globoko v rodno grudo.

Lenica mu je bila najljubši otrok. Vsa njegova po duši in telesu; za svojih dvajset let skoro preresna. Pri Nandetu pa je prevladoval ves solnčni in vedno veseli materin značaj.

Vesel, skoraj razposajen smeh se je slišal tudi zdaj z drugega konca vrta, kjer je Nande pomagal materi in mlajšim bratom in sestricam trgati fižol. Seveda je bolj nagajal kot pomagal ...

»Kako škoda bi bilo, če bi Nande ne dosegel svojega cilja!« je razmišljala Lenica. »Gotovo bo dober in vesten zdravnik. Njegov vedri obraz in vedno veselo razpoloženje bo bolnike že napol ozdravilo.«

Nehote so ji odbežale misli od brata na njegovega prijatelja Klemenovega Jaka ...

Uboga Jerica je zdaj gotovo vsa srečna, ko je Jaka doma! Zadnje dni, kadar sta bili skupaj, je govorila le o njem. Ni čuda torej, če se je tudi Leniča večkrat spomnila nanj ... In dobrega srca mora biti fant, če ga ima uboga, zagrenjena Jerica tako rada!

Seveda, ljudje vse mogoče šušljajo: da je lahkomišljen, delamržen, pijanec, zapravljivec in kar vse ljudje tako radi govore. Tudi oče je Nandeta v skrbeh vprašal, če o tem kaj ve, pa se ni niti malo zagovoril. — Gotovo je vse skupaj le grdo obrekovanje; Nande bi gotovo vedel.

Klemenovi in učiteljevi otroci so bili že izza mlada dobri prijatelji. Tu in tam so se čisto domače počutili in Lenica se je pri lepih spominih na otroška leta vnovič nasmehnila.

Seveda so bile to samo otročarije, kar je bilo med njimi in življenje ni igrača, ampak resno delo. Izraba vseh moči, globoke brazde, setev, četudi šele v poznih rodovih zori. Tako je učil oče v šoli. – – –

V hipu je zatemnila visoka moška postava vhod in na pragu je stal tisti, na katerega je pravkar mislila. Preplašena je skočila pokonci, da se ji je stročje z naročja vsulo po tleh.

»Bog živi, Lenica! Kako dolgo te že ... « mladi mož je obstal, onemel in gledal, samo gledal. Ali je mogoče, da je to Lenica? Tako lepa, da ni mogel odtrgati pogleda od nje.

»Oprosti, ... oprostite, gospodična Lenica, da sem vas prestrašil.«

»Bog živi, Jaka,« se je hitro zbrala Lenica in mu podala roko, četudi ji je močna rdečica zaplala v lice. »Le prestrašila sem se, ker vas nisem slišala priti. Kod ste pa prišli?«

Tudi Lenica ni mogla zaupnega »ti« izza otroških časov spraviti z jezika.

»O, po stari in navadni poti,« se je smejal. »Nizko ograjo sem preskočil in potem okoli hiše, kakor nekdaj. Ali smem pomagati pobrati stročje, ki ste ga radi mene raztresli?

Smeje se, je prikimala.

Molče sta pobirala fižol in Jaka jo je večkrat, občuduje, pogledal.

Nekoliko v zadregi je Lenica nato rekla: »Ali hočete morebiti najprej starše pozdraviti? Na vrtu so in Nande tudi.«

Jaku se seveda ni prav nič mudilo; šel je pa vendar.

Na vrtu ni hotelo biti veselega in glasnega pozdravljanja ne konca ne kraja. In kmalu sta se prizibala najmlajša dva s polno košaro stročja in za njima drugi z gostom.

»Na, Lenica, novo delo.«

»Gospodična Lenica, nekoliko počitka vam ne bo škodovalo,« je prosil mladi Klemen.

Nande ju je začudeno gledal: »Gospodična in vi? Otroci, kaj pa vam je? Kaj pa še? Jaka in Lenica, pa konec! Kaj ne, mama?«

»I seveda,« se je posmejala mati, »saj nismo v mestu.«

Oče pa se je k vsem dobrodušno smejal.

Jaka je podal roko: »Torej, Lenica, velja?«

»Seveda, saj sva stara znanca. Sploh pa to ni prav nobeno važno vprašanje.«

Z globokimi, jasnimi očmi ga je — prvič — naravnost pogledala, potem pa je odšla z materjo, da pripravita južino.

Jaka ji je sledil z očmi. Lepa in ponosna! Ta bi ne bila le za kratkočasje. V njej je plemenitost in moč!

Prijetna urica ob preprosti južini in neprisiljenem razgovoru je hitro, prehitro prešla. Jaka je bil proti svoji navadi molčeč in resen.

Z veseljem ga je stari učitelj pogledoval od strani. Pa je vendar nekaj krepkega v njem! I seveda, mladost vre, kakor mlado vino!

»Očka, pa pospremim Jaka in če me predolgo ne bo nazaj, ne skrbite! Bova morebiti pri Šmonu obsedela pri čaši piva,« je rekel Nande, ko so pojužinali.

Jaka pa je odkimal, da se mu ne ljubi v gostilno, pač pa bi šel rajše za Brinjem in pod kostanji, kjer še ni bil, odkar je doma.

Začudeno ga je pogledal Nande in mu tem rajše pritrdil, saj za v gostilno tudi njemu ni bilo.

Veseli so se poslovili in Lenica je obljubila, da Jerico kmalu obišče.

Na vrtu je Jaka prijel Nandeta in ga stresel: »Človek, ali je to prijateljstvo? Tako sestro imeti in molčati?«

Nande se je čudil: »Jaka, ali se ti sanja? Jaz nič posebnega ne vidim, če ti?« in je neverjetno zmajal z glavo.

Spremil ga je samo do njive v Lazu, potem se je vrnil. Jaka pa je ves zamišljen napravil najmanj še tri ovinke, preden je prišel domov.

Pred Mejačevo bajto je sedel Lojze z najmlajšim bratcem na kolenih, oče je v večernem hladu kadil svoj vivček, mati pa je ujela prav zadnjo svetlobo, da je zamašila male hlačice z veliko zaplato.

Jaka se je ustavil pri njih in se razgovarjal o vseh novicah, potem pa je krenil v breg in prišel domov prav od nasprotne strani, kakor je odšel.

»To je fant! Dober zdravnik bo postal« je menil oče Mejač.

»Samo, če bo,« je menila mati. »Lojze, ali je vse res, kar ljudje govore?«

»Ljudem se ne sme vsega verjeti!« je modro odgovoril Lojze.

Drugi dan je šel Nande, ki je med potjo dobil še Lojzeta, h Klemenovim. Oba sta bila tam dobrodošla gosta. Oče je prinesel iz kleti liter domačega sadjevca, mati pa je skrbela za prigrizek.

študentje so v veži nagajali Marijanici, če prihaja kaj dosti snubcev. Pa da je kar nevarno v bližino priti, da ne bi kaka iskra zanetila požara. Marijanica pa seveda ni bila prav nič v zadregi in jim je hitro odgovorila, da se ni bati, ker zelena drva sploh ne gore.

Mati Klemenovka je prisedla k Mejačevem Lojzetu. Kdaj da že dobi talar in drugo, kar spada k temu. Kaj v oktobru že? O kakšno srečo doživljajo Mejačevi na svojem sinu!

Globok vzdih je veljal njenemu sinu ...

Jerica je bila danes zelo živahna, a v vso norčavost je od nekod kanila kapljica pelina in je obmolknila. Ko je Nande, ki je vse popoldne sedel poleg nje, vprašal, zakaj je obmolknila, mu je čisto nekaj drugega odgovorila, kakor jo je vprašal.

Nihče ni vedel, zakaj je taka. Nande je pripisoval to čudno valovanje v čuvstvih njeni bolezni. Lojze pa je gledal globlje; on je tudi razumel Jeričin otožni pogled, s katerim je objela Nandeta ob slovesu ...

Štefan je odpeljal študente še na pristavo in Jerica je ostala sama. Marijanica je pospravila z mize, potem je prijazno vprašala: »Ali naj te zapeljem v kuhinjo ali na vrt, Jerica?«

»Pri miru me pusti z večnim izpraševanjem!« je siknila Jerica. Marijanica je skomignila z rameni. — Tako tuji sta si bili, a rodni sestri! Jerica je zavidala Marijanici njeno cvetoče zdravje, Marijanica pa ni mogla doumeti osamelost in bedo hrome sestre.

* * *

Nebo se je zagrnilo s sivimi zastori. Dež, dan na dan dež ..

Nevšečen je hodil gospodar okoli hiše. Toliko dela zunaj, pa je človek privezan doma.

Jaku je bilo dolgčas doma. Nande je že pred tednom odšel na planine z mlajšima bratoma in najbrž tudi v koči čakajo lepšega vremena; Lojze pa itak spremlja župnika na obiskih k bolnikom. Jaku se ni ljubilo, da bi se jima pridružil, četudi mu je župnik dokazoval, da bi bila taka pota zanj, bodočega zdravnika, poučne študije.

Brrr, revščina in umazanost, nič za Jaka! Postal bo specijalist in bo imel v mestu kliniko ali sanatorij za bogataše. Čemu naj lazi po teh kmečkih luknjah!

Torej, Jaka, Klemenov Jaka se je dolgočasil! Kaj drugega mu je preostalo, kakor da pri Šmonu ob pivu ubija čas? In ga je res. Več popoldnevov je presedel v veži do noči, sam samcat, saj drugih gostov ob delavnikih ni bilo.

Dež je ponehal. Jaka je zavzdihnil, spodil muhe in spil ostanek piva ter odšel.

Na zahodu čez Dupeljne tja do Jasnega se je odgrnil sivi zastor z nebesnega svoda nekoliko; razpora je segala tja čez Mengeško polje. Iz nje so šinile zlate puščice in so raztrgale še ostalo sivo zaveso, da so se pokazale že tu pa tam krpe modrega neba.

Brez vsega zanimanja je odkorakal Jaka, roke v žepih, po poti naprej, da v velikem ovinku do večera pride zopet domov. Njegove misli pa so hodile svojo pot kot vsak dan ...

Lenica Korunova! Odkar je stopila na pot njegovega življenja, ni mogel od nje odtrgati svojih misli. Kako čudovito lepo bi moralo biti v tem nedotaknjenem dekliškem srcu zbuditi ljubezen ...

S temi in takimi mislimi je prišel preko gozdička nad cerkvijo in že stal pred cerkvijo, iz katere so prihajali akordi preludija.

To je Lenica! Vedel je, da ob prosti uri tihe zbranosti rada sede za orgle, da izlije svojo dušo. Tiho je vstopil in sedel v kot pod korom. Svečani akordi so pluli po tihem božjem hramu. Kako poduhovljeno igra! Ni je mogel videti, da bi ga tudi ona ne opazila, vendar jo je videl vso pred sabo: obraz, resen, nekoliko nagnjen, globoke — on pravi: brezdanje — oči, vse izgubljene v brezprostorju in brezčasju, ustne, ki izražajo moč volje, kot v pričakovanju rahlo odprte ...

Samotna orglavka je prenehala, da prične Schwabovo »Ave Marijo«. Rahel blagodoneč alt je pel z vdano iskrenostjo: »Ave Marija! Ave Marija!«

Kakor petje z drugega, čistega sveta, v katerem on ni doma. Čudno čuvstvo je vsega pretreslo ...

Potem je pa vendar še kaj drugega, boljšega, kakor uživati? Kako prazno se mu je zdelo naenkrat vsa potvorjena in priučena veselost njegovih mestnih tovarišev, vsa zabava, vse krokanje!

Ali ni človeka nevredno, da izpreminja noč v dan in dan v noč? In to v času mladosti in rasti, v dobi stremljenja in smelih načrtov?

Ne, ne, to mora biti drugače! Mora!

Kakor nikoli prej mu je postalo v tem trenutku jasno: omahnil bo v brezno, v močvaro, če mu — dober angel ne bo podal rešilne roke ...

Orgle so utihnile. Lahni koraki so prihajali po stopnicah s kora. Dekle je pokleknilo na klečalniku ob zadnjih vratih, nekoliko pomolilo.

V neposredni bližini, zakrit le s stopniščnim zidom, je sedel Jaka; glasno mu je utripalo srce.

V tej uri je spoznal, da ljubi Lenico. S čisto, lepo ljubeznijo, ki nima ničesar skupnega s plitvimi čuvstvi, ki jih je že tupatam občutil.

Spoznal pa je tudi, da ga bo le čista in lepa ljubezen obdržala na površju in obvarovala plitvin in čeri nadaljnjega študentovskega življenja.

Lenica je vstala in odšla. Hotel je za njo, toda noga mu je zastala. Ničesar naj ne ve še! — Pride še primeren čas. Tiha svetost te ure naj v tihoti deluje ...

* * *

Solnčno nedeljsko popoldne. Kakor sinje-modra svila jasno nebo. Kakor blesteče srebro se preliva s solncem prožet zrak med drevjem in grmovjem.

Lenica je zvedela pri Jerici, da je Jaka povabljen na počitniško veselico sošolcev v mestu in zato je bolni prijateljici obljubila, da jo obišče. Neki čuden strah jo je namreč navdajal pred Jakom; danes pa se lahko brez skrbi dalje pomudi pri Jerici.

Prav lepo in prijetno popoldne sta preživeli prijateljici in v mraku se je Lenica odpravljala domov.

»Ali te ne bo strah, Lenica?« je skrbno povprašala Jerica.

»Strah? Saj vendar poznam vsako pot in vsakega človeka! Lahko noč, Jerica! In brez skrbi!«

Izognila se je pota in je šla po robu gozda po stezi. Skoz tja doli do velike ceste sama polja, zrela in bogata. Otava je doraščala lepa in visoka, četudi manj sočna in cvetna. V gozdu pa so se razcvitali prvi gozdni encijani na lepo zaokroženih lokih — prvi oznanjevalci jeseni.

Nenavadno: Lenica je ljubila jesen bolj kot pomlad; jesen s čudovito močnimi barvami; toliko moči in lepote ima jesen v tihem miru! Tudi potem jo je še ljubila, ko so se spustile čez polja tam do Trzina jesenske megle in so gledali Habaški hrib, Rašica, Homec in Brdo kakor otoki iz morja. Ko je vonj veneče in gnijoče krompirjevke dihal misel umiranja, ko so jesenski orači mirno in preračunjeno, ne objestno kot spomladi stopali za plugom, ko so se poslavljale lastovice, sedeče na brzojavnih žicah ob veliki cesti, ko je listje trudno padalo na zemljo.

In oko ji je prehodilo vso lepo pot, da ga ni mogla odtrgati od prelepe slike. Tiho se je usedla na parobek gozda ter se zazrla tja do Javorščice in Sv. Trojice in vse v njej je obmolknilo.

»Tako sama in zamišljena, Lenica?« je nenadoma vprašal znan glas.

Zdrznila se je.

»Jaka, ti? — Kaj nisi šel v mesto?« je vprašala osupla in nekoliko v strahu. Ni ga videla, ne slišala priti izza ovinka.

»Kakor vidiš, nisem šel.«

Bled je bil, ko je spregovoril te besede in iz glasu je zvenelo razburjenje.

»Vedel sem, da danes prideš k Jerici, in sem te čakal. Lenica, — moram — Govoril bi rad s teboj - ... «

Spustil se je pred njo v travo in jo prijel za roko. Stiskal ji je roko in težko sopel.

Lenica mu je izvila roko: »Pusti me, Jaka! Domov moram ... Se že mrači ... «

»Ne, Lenica, najprej me moraš poslušati! Lenica, Lenica, — ali ne veš, — ali ne čutiš, kaj si mi? — Kako vse moje misli romajo k tebi, odkar sem te zopet videl v tvoji ljubkosti in nedotaknjeni čistosti ... Lenica?«

Z vso močjo je bruhnilo iz njegove duše — ono premočno čuvstvo, ki je kakor pomladni vihar besnelo že tedne v njegovih prsih.

Globoko, pristno čuvstvo je drhtelo iz njegovih besed. S trepetajočim vzdihom je vnovič prijel njeni obe roki in jih pritegnil k sebi.

» ... Zdaj veš vse, Lenica! In v teh tvojih rekah je moja sreča ... Reci mi zdaj samo besedico, Lenica! Da hočeš biti moj angel varuh! Vem, da te nisem vreden. Pa brez tebe se bom gotovo izgubili. Le tvoja ljubezen me more rešiti!«

Na njenih licih sta begali rdečica in bledica. Ustne so se ji tresle, a niti ena besedica ni prišla preko njih ...

»Govori, Lenica ... Ali me imaš vsaj malo rada? Poglej me samo!« Tedaj je počasi dvignila glavo. In videl je, da so ji oči polne solz.

»Da, Jaka, rada te imam ... «

Kakor dih so ji prišle te besede preko usten.

»O, Lenica — ti! Ti moj angel!«

Vroče jo je pritegnil k sebi in jo spoštljivo poljubil na čisto čelo in nato na nedotaknjene ustne.

Le za hip je slonela njena glava na njegovi rami, pa se je vzravnala in vstala: »Ne, Jaka, ne smeš! Nikake pravice nimava drug do drugega. Kako sem mogla na to pozabiti?«

Temna rdečica jo je oblila in stopila je za korak stran od njega. Senca je hušnila Jaku preko čela in nežno jo je pomiril:

»Takoj jutri pridem k vam in prosim tvoje starše za tebe.«

Prav za prav mu ni bilo mnogo do tega, pa temu jasnemu in čistemu pogledu ni mogoče kaj drugega odgovoriti.

Hvaležna mu je bila za to odkritost napram staršem; kajti vedela je, da oče ne ljubi skrivnosti.

Pa jo je vnovič prijel za roke in privil k sebi.

Kakor da mu ima nekaj izredno važnega povedati, se je nagnila prav k njegovemu ušesu: »Jaka — kajne, da boš odslej pridno študiral in ... « Zardela je in obmolknila.

»Seveda, moja Lenica! Danes se prične zame novo življenje. Ko sem našel tebe, moj zaklad, te moram tudi vreden postati. — V par letih pridem pote. Ali boš čakala name, Lenica?« 

»Da, Jaka. Čakala bom nate.«

Slovesno je izgovorila te besede.

Nato sta oba molčala. Pesem, vesela pesem je pela v njunih srcih. Slike zlate bodočnosti, blaženega skupnega življenja so vstale pred njima kakor pravljica, lepa in bogata ...

Sredi lepih misli na bodočnost pa se je Lenice polotil strah. Kaj, če se te lepe sanje razblinijo? Če bo Jaka ...

Ni domislila cele misli, ampak prijela ga je za roko. Kakor obljuba, sveta in trajna, so ji privrele besede, neizzvane in nepričakovane: »Jaka, kljub vsemu, verujem tebi in tvojim besedam. Vem, da me ne boš varal.« In se je dvignila na prste, da mu pogleda naravnost v oči: »Jaka, spoštovati te moram vedno in vsekdar; sicer moja ljubezen umre.«

»Lenica, moja Lenica, to moraš tudi in boš lahko. Prisegam ti!« Smelo jo je poljubil v dokaz, kako resna in sveta mu je ta prisega.

3. uredi

S polno paro je pričel Jaka prvi semester na medicinski fakulteti. Pesem, vesela pesem mu je pela v prsih dan in noč. Vse se mu je zdelo drugače; vse je imelo globlji pomen, čutil je nov pogon za svoje delo, pa tudi nove moči.

Pred njegovo dušo pa je stala Lenica, ki mu je obljubila ljubezen in zvestobo: krona in izpolnitev vseh njegovih želj.

Varen je bil pred skušnjavami in znano družbo, saj ga je angel čuval.

Kolikokrat je le s težavo skril svojo skrivnost pred Nandetom. Kakor starši, tako tudi Nande ni ničesar slutil. Lenica in Jaka sta se sporazumela, naj za enkrat nihče ne izve za njuno skrivnost.

Nande je bil sam presrečen, da je mogel na univerzo; stric mu je dal posojilo, ki naj mu je vrne, ko pride na zeleno vejo.

Resnična tekma v študiju je nastala med prijateljema. Jaka ni zamudil niti enega predavanja; starih znancev in prijateljev se je izogibal.

»Jaka bi morali videti, kako pridno študira!« je pisal Nande domov. »Kakor bi bil pred izpitom. Ves drugačen je izza zadnjih počitnic. To bo svojčas še velikanska luč; drugi bomo brleli kakor leščerbe. — Pa tudi Vaš filius je priden; lahko verjamete, ljubi starši.«

Veselo je prikimaval stari učitelj in ponudil pismo še ženi, naj se veseli lepih novic.

»Saj sem vedel. Jaka je pravi Klemen. Le v nevarni okolici je bil doslej.«

Mati je pritrdila, Lenica pa je molčala. Globoko se je sklonila na šivanje, da bi starši ne opazili sumljive rdečice. Srce pa ji je glasno utripalo v veselem ponosu.

Kmalu so tudi pri Klemenovih zvedeli veselo novico.

Božič in velika noč sta prešla, ne da bi si bilo dvoje ljubečih src izrazilo praznična voščila. Kljub vsem prošnjam se namreč Lenica ni dala pregovoriti za skrivno korespondenco. Že skrivnost sama jo je večkrat mučila. In kako naj skriva še pisma pred materjo in očetom? Mala žrtev! Bo pač svidenje tem lepše!

* * *

Pomladanski večer. Že pozno so zagorele bločnice po promenadi: dan se je podaljšal že za dve uri in pol. In vendar ljubi mladi svet te večerne ure za razgovor in pomenek na gladki mestni cesti. Iz vabljivo odprtih kavarn padajo široki prameni razkošne razsvetljave na cestni asfalt.

Na voglu ceste sta v hitri hoji zadela skupaj dva gospoda.

»Oprostite!«

»Oprostite!«

Potem: začudenje. »Klemen, ti? Torej še živiš? Mi smo že hoteli dati za maše; haha!«

Tako nagovorjeni se je smejal: »Hvala, hvala za vprašanje! In pa dober večer, Jemec!«

Prav posebno se Jaka ni razveselil tega srečanja. Saj je moral zadnji čas napeti vse moči, da je ostal pri dani besedi. Zdaj ga pa sreča lanski najveselejši tovariš, priča in sodrug pri vseh neumnostih, ki jih je lani napravil! Ves predpust se je bal, da ga sreča, ker je vedel, da bo skušnjava zmagala. In zdaj?

»Govori vendar, kje si se pa skrival vse te mesece? Saj te ni še nihče videl, ne na univerzi, ne v kavarni. Celo na tvoje stanovanje smo že vdrli, pa si zbežal pred nami. Kje si vendar bil?«

»O, prav nič se nisem skrival. Le delal sem pridno; drugega nič.«

Jemcu so naprej usta kar odprta ostala; kajti, da Klemen dela, tega ni nihče mislil. Potem se je na vsa usta zasmejal: »Ha, ha! Torej, oča te je dejal na krajše vojke?« In ga je prijel pod pazduho, da ga povleče s seboj. A Jaka se ga je otresel: »Oprosti, Jemec, pa res zdajle nimam časa.«

»Oho, sestanek?« je pomenljivo mežiknil Jemec.

»Ah, neumnost! Kje so že tisti časi!« je odvrnil Jaka.

Jemec je zasmehljivo zažvižgal: »No, no. Oče ti je pa pač temeljito podkuril! Ali pa še celo gospod župnik. Prav lepo, da si tako ubogljiv dečko! Če se torej ne boš pridno učil, šiba je že namočena! ... «

Jaka je zardel: »Veš, kaj takega si prepovem. Delam, kar sam hočem. Če zdaj študiram, je pač ta vzrok, ker sem se krokanja naveličal.«

»Saj te ne mislim žaliti. Pojdi vendar z menoj! Svojim prijateljem vendar smeš žrtvovati urico, če si sam svoj gospod? Ali tudi tega ne smeš?«

»Ne bodi smešen!« je razdražen odgovoril Jaka. Dvom nad njegovo samostojnostjo je bilo zanj najobčutljivejše mesto. Pogledal je k tlom. Seveda Jemec bo še drugim pravil, kako ga ima oče na konopcu. O, dobro pozna njegovo satiro! — Sploh pa: kaj pa je hudega, če se po utrudljivem študiju za eno urico razvedri s prijatelji? Saj je to vendar zaslužil. Saj se res čuti zelo utrujenega. In samo eno uro! Saj vendar zna držati mejo!

Še se je obotavljal. Ko pa se je Jemec iznova zasmejal, je dvignil glavo — in je šel z njim.

* * *

S svinčeno težkimi udi se je Jaka drugo jutro prebudil. Neprijetno čuvstvo ga je davilo v vratu, čudne slabosti so ga držale v želodcu. Le počasi se mu je jasnilo, kako je bilo ponoči. Docela se je predramil. -— Kako je le do tega moglo priti? Kako je mogel pozabiti? Slabotnež! Le tovarišev zasmeh in dovolj je bilo, da je postal nezvest dani besedi. — Ali jim ni tudi za danes obljubil? Nekaj se mu zdi. — Ne, ne. Danes ostane trden. Zadnjič je bilo to ...

Lenica ... Ječaje je izgovoril to besedo, se naslonil na posteljo in že zopet — spal.

S težavo so ga tovariši prejšnje noči zbobnali opoldne pokonci, ko so ga po dogovoru prišli iskat. Brez posebnega prigovarjanja jim je sledil. Za danes itak ni nič s študiranjem. Toda jutri — jutri! ...

* * *

Tla so postala nemirna pod našim študentom. – – – Binkoštni dnevi so ga s tovariši odvedli v planine, dočim se je Nande pripravljal na izpit, ga uspešno dovršil in prišel domov na počitnice. Lojze je ostal v duhovnih vajah. Jaka ni bilo. Ko so vprašali Nandeta po Jaku, je skomiznil z rameni. Ni bila njegova navada, da bi opravljal prijatelja. Ko ga je oče vprašal po njem, je kratko odgovoril: »Sem se pač zmotil. Nima nič stalnega v svoji volji. Škoda, škoda njegovih talentov!«

Podzavestno je pri tem pogledal Lenico in je začuden opazil, kako izpreminja barve, kako ji begajo oči. Prestrašil se je. Ali morebiti Lenica ... ? To bi bila nesreča. Nestalen, uživanja željan slabotnež ne more biti porok za življenjsko srečo.

Morda pa se moti. Saj je že zopet mirna. Ali naj jo vpraša? Takih stvari je najbolje, da se ne dotikamo. Sploh pa je Lenica pametno in krepko dekle, ki bo že sama vse uredila s seboj in drugimi. Taka se ne bo zgubila na ničvredneža!

Pri Klemenovih je zvedel, vsi so bili čez Jaka, da zopet toliko zapravi. Kaj pa je tudi to, kolovratiti po svetu, če so počitnice in te doma čaka dom z odprtimi rokami?

»Sorta se ne predene,« je sama zase govorila stara Lena. »Prav kakor Berta, je tudi hotela ... «

Težka gospodarjeva pest je udarila po mizi: »Tega ne bom poslušal. Če bi bila moja obveljala, bi fant ne bil šel študirat. Kmeta, trdega kmeta bi bil napravil iz njega. Pa ženske hočejo pač vedno nekaj posebnega.«

Užaljena se je branila gospodinja:

»Saj je bilo tudi tebi všeč, Peregrin, da Jaka študira. Ko bo pa Štefan imel dom. Za pravega kmeta pa je treba prirojenih lastnosti že kar v krvi.«

»Neumnost!« je odvrnil gospodar. »Najbolj divji konj gre mirno pred plugom, če je lačen in če čuti bič!«*

Jerica si je tiščala ušesa. Sovražila je take nastope — četudi se je jezila na Jaka.

Zakaj ne pokaže, da je resen in priden študent kakor Lojze in Nande?

Kakor Nande! — Z zagonetnim pogledom so ji obvisele oči na njem. O, če bi bila zdrava! Ne pohabljenka! Vse ovire bi odstranila; dan in noč bi delala, da bi prišla do cilja! Potem bi pa rekla: »Le poglejte, tudi ona stran, ki jo kmetje zaničujete, je nekaj vredna!« In potem, in potem, ko bi Nande ...

Hipoma je skrila obraz v dlani in je zajokala.

Prijazno in sočutno ji je prigovarjal Nande, pa kmalu prenehal in se v dvomu poslovil.

Kako je vendar Jerica čudna, si je mislil po poti. Škoda zanjo ...

* * *

Ko je Klemenov Jaka proti koncu počitnic le prišel za par dni domov — energično očetovo pismo in pomanjkanje denarja ga je privabilo — ni bil njegov sprejem kdo ve kako ljubezniv. Do hudega nastopa je prišlo med očetom in sinom, kar bi ju bilo popolnoma razdvojilo, da ni mati posredovala.

Burna domača razprava se je končala s sklepom, da študent takoj v jeseni odide k vojakom in odsluži svoje leto.

»To je moj zadnji poskus!« je žugal oče. »Pri komisu te bodo že ukrotili, fant! Se boš že navadil vojk!«

Jezen in nataknjen je po tej hudi uri odšel Jaka po gozdu. In kako ga je grizlo! Sicer enoletno prostovoljstvo pri 17. regimentu ni bilo kako strašilo. Jezilo ga je le poniževalno ravnanje očetovo, materini očitki, Jeričine plahe oči in popolnoma hladno obnašanje Štefanovo in Marijaničino, ki sta ga seveda imela za lenuha in zapravljivca.

Samo tega, še manjka, da kdo Lenici vse pove!

Sitno naključje, da se je prav tiste dni odpeljala z materjo k bolni teti, kakor je slišal. V ustnem razgovoru bi se mu bilo prav gotovo posrečilo vso stvar postaviti v lepšo luč, ali vsaj slab vtis zabrisati. Z druge strani, seveda, je moral priznati, da bi prav zdaj ne mogel vzdržati njenega zaupnega pogleda.

Na vsak način pa se mora končati ta burna zadeva. Sebi in Lenici je to dolžan. Otresti se mora teh spon; prav res ne bo šel več v ono družbo ...

Le tako grozno težko bo izvesti ta sklep ... tako zelo težko ... V silno slabem razpoloženju se je odpravljal to jesen Jaka z doma, ne da bi bil videl Lenico ...

Novembrski, poznojesenski viharji so se pripodili čez Čeplje, Goriškovo in Znojile. Kakor v bolestnem plaču so stresle bukve in hrasti zadnje listje raz sebe. Samotne vrane so se še vozile iz gozda v gozd in s tožečim krikom posedale na zibajoče se smreke, odkoder jih je kmalu prepodil oster krivec.

Ta čas ni prijazen bolnikom in starcem. Ledeni dih jesenskih viharjev kaj lahko ugasne pojemajočo lučco.

Pred Klemenovo hišo je tisto jesen vsak dan stal zdravnikov voz. Tudi župnika je pogosto tja pripeljala pot. Stara Lena se je pripravljala, da zamenja zemeljski delavnik z nebeškim praznikom, o katerem je tako pogosto brala v »Dušni paši« z debelim tiskom.

In prav, ko je pal prvi sneg in ko je na zimskomrzli zemlji pričelo postajati neprijetno, je zatisnila trudne oči.

Velikanski pogreb je pričal, da je umrl nekdo iz prve hiše v fari. Tolike časti neznatna ženica nikoli ni bila deležna. Vsi sorodniki in znanci so jo spremili na božjo njivo.

Pri sedmini, ki jo je Klemen pripravil pri Šmonu, pa je kaj hitro postalo živahno. Ljubi Bog, kdo pa naj hlini žalost? Tiha samica ni nikogar zapustila, ki bi ji bil prav blizu; zato tudi vrzel, ki jo je napravila njena smrt, ni bila občutna.

Pijača in jedača je razvezala jezike. Ozimina, živina, tržne cene, družina, vse je prišlo na vrsto. Zlasti tam, kjer so sedele same ženske, je bilo mnogo čebljanja.

»Študent? Že ni dobil dopusta. Prvega pol leta ga težko dobi ... Zdaj se prav dobro drži, kakor pravijo; stari Klemen je lahko ponosen nanj. Naš Janez, ki tudi tam služi, je parkrat pisal.«

»Seveda, tako pravijo. Potem, ko bo bolj prost, bo pa spet stara pesem. Saj poznamo Klemenovega Jaka ... «

Na drugi strani mize pa so skrivnostno ščebetale:

»Učiteljevo Lenico? Saj ni nihče ničesar opazil.«

»O, pa imata nekaj med sabo!«

»Ne, tega pa že ne verjamem. Prijatelji so pač Klemenovi in Korunovi že od nekdaj. Seveda, Lenica je zadnji čas res vsa tiha in bleda in nikoli je ni med nas kot nekdaj. Toda kako razmerje z Jakom, ne, ne!«

»Pa če je naša Ivanka prav sama slišala?« je vprašala trdovratna pripovedovalka.

»Tako? Kaj neki?« In trije pari oči so radovedno gledali in trije pari ušes čakali na odgovor.

»No, brez nič to ni. Naša Ivanka je poleti enkrat, ko je bilo največ stročjega fižola, videla, kako je Jaka skočil čez plot, izginil v Korunovi hiši, četudi so bili vsi Korunovi razen Lenice na vrtu ... In pozneje enkrat, neke nedelje popoldne, ko je šla mimo bajerja, je slišala Lenicin glas pod kostanji: »Spoštovati te moram, če ne, moja ljubezen umre ... « No, ali to tudi ni nič?«

Razočarane so se poslušalke zravnale na stoleh, ker so pričakovale vse kaj več; in baš o pravem času. Prisedla je k njim Klemenova Marijanica in hitro so pričele pogovor o mleku, maslu in jajcih.

4. uredi

Prihodnji dve leti je Klemenov Jaka nudil mnogo tvarine za kritične pogovore na vasi. Vaški fantje, ki so prišli od vojakov na dopust, so pravili, da je proti koncu svojega enoletnega prostovoljstva huje uganjal, kot bi kdo mislil. Leto potem je prišel glas o nekem dvoboju; za igralko ne posebno dobrega slovesa je šlo. In slednjič, da Jaka bolj in bolj propada. O kakem izpitu niti govora.

S svojci se je popolnoma razdrl, vsaj domov ga že par let ni bilo. Od česa je živel v tujini?

Vendar domači proti nikomur niso kazali ne žalosti, ne skrbi zanj. Res, da je bilo sramotno, ko je sin najbogatejše hiše v vasi zblodil, dočim sta ostala dva vaška študenta iz tako skromnih razmer tako lepo napredovala in bila čim dalje bliže svojemu cilju.

Nihče izmed vaščanov ni zvedel, da je bil izgubljeni Klemenov sin vendar nekoč doma ... Ponoči kakor tat, ko ga je preganjal strah pred sramoto. Dve besedi — očetov podpis na ozek bel papir — to ga je pripeljalo domov.

Nihče ni slišal kletve globokoužaljenega očeta, ki se je skoraj zgrudil pod težo sramote.

Težko, kakor svinec so padale besede:

»Mojega poštenega imena ne bo umazal dolg mojega sina. Plačam ga! In tukaj imaš« — segel je v miznico, iskal med papirji in mu jih pomolil — »tu imaš svoj del iz posestva. In zdaj: ven! — — Ven!!! — Le pošteni ljudje so hodili čez ta prag in ti ga ne boš mazal. Moj sin nisi več ... Ven!«

Ali je vihar to noč tako žalostno tulil? Ali je bil krik obupanca? Kako, da tulijo psi tako žalostno na pristavi?

V viharno noč pa se je pognala temna postava. Ledene iglice je zanašal veter samotnemu potniku v obraz. Zavil je v vas in se nagnil na okno Korunove hiše.

Lenica je sedela sama v hiši; najbrž je čakala na očeta, ki je bil pri občinski seji, mati pa je z otroki vred že spala. Lenica je brala pri zasenčeni luči, le žarek svetlobe ji je pal na obraz, ko se je sklonila. Njen obraz je pokrivala otožna bledota.

Oni, ki je stal zunaj pod oknom, je krčevito stiskal roke in zobje so se mu zajedli v spodnjo ustno.

Ne, ne, ta bela lilija ne bi mogla rasti v močvari njegovega življenja ...

Norec, kakršen je bil, ko je vnemar pustil tako dragocen zaklad!

Vse je izgubljeno — ljubezen, čast, dom! Izgubljeno, zapravljeno ...

Bolesten vzdih se mu je izvil iz prsi:

»Lenica, o Lenica! Ko bi ti vedela ... «

Z obema rokama se je naslonil na okno, kjer je ležala tanka plast snega, pritisnil je bledi obraz na šipo.

Da vidi in s seboj vzame to sladko sliko ...

A le za trenutek. Dekle se je zganilo in plaho, kakor v slutnji, pogledalo proti oknu. Tedaj se je odtrgal od okna in zbežal v noč.

Vihar ga je podil proč od doma – – –

V hiši pa je Lenica v strahu sklenila roki: »O Marija, varuj vse, ki so zunaj v viharju! Varuj jih, ki brez zvezde vodnice blodijo po svetu!«

In je mislila na nekoga, ki je daleč, daleč zablodil s prave poti ... Bo-li kdaj našel nazaj? ...

Drugo jutro pa je Lenica opazila pod oknom v snegu sledi dveh moških čevljev, na polici v snegu pa odtise dveh rok. — Zdaj je vedela, da sinoči ni bila samo slutnja ...

Sklonila je čelo na sledi njegovih rok in je zajokala ...

Mirno je potekalo življenje na vasi v vsakdanjih skrbeh in nedeljskem počitku. Zima je tisto leto nekam zgodaj minila. Pomlad se je zgodaj naznanila in z njo je prišlo delo, o toliko dela!

Že takoj ob novem letu je gospod župnik oznanil, da bo to leto še prav veselo za župnijo: Mejačev Lojze, domačin, bo bral svojo prvo sv. mašo na sv. Jakoba nedeljo. — Dve materi sta tedaj zajokali pod prižnico: Mejačevka v ganotju in svetem ponosu, in Klemenovka — za izgubljenim sinom.

Poleg drugega dela torej, ki ga je prinesla pomlad doma in na polju, je vsa vas vztrepetala v želji, da dostojno proslavi ta redek praznik. Vaška dekleta so se zavezala, da napleto toliko in toliko sto metrov vencev. Možje in fantje, ki so vsako nedeljo popoldne posedali z dr. Krekom na farovškem vodnjaku, so se dogovorili za mlaje, da jih ob priliki zaznamujejo v gozdu, ker takrat v največjem delu ne bo časa. Osem parov so jih našteli; fantovskega pa je obljubil Klemenov Štefan, morebiti največ zato, da zabriše spomin izgubljenega Jaka, ki je bil novomašnikov sošolec.

Kaj in kako pa so se dogovorile gospodinje-matere, ki jim je bilo treba skrbeti za novomašniško gostijo, to pa je ostala skrivnost.

Ko pa so ti dogovori minili, je zavladal zopet mir v vasi, ki ga niso motila niti obširna poročila o velikih vojaških vajah v Bosni, ki so jih prinašali časopisi, ker jih zaradi obilnega dela ni nihče bral. Le ob nedeljah popoldne tja do trde noči, da so že ženske pričele s klajo živine, so možje in fantje z dr. Krekom porazgovarjali vse te stvari; seveda pa jim je pri teh razgovorih podal tudi zanimivo ozadje, o katerem časopisi niso pisali, ker niso — smeli.

Tudi na večer sv. Petra in Pavla so sedeli pred župniščem. Velika družba jih je bila, saj se je pri Kreku vsak ustavil na krajši ali daljši razgovor. Živahno je tekel pogovor, ko pride iz vasi Pozničev Janez in pove: »Nadvojvoda Ferdinand je bil umorjen v Sarajevu; na pošto je prišel brzojav.«

Splošen molk.

Prvi je spregovoril Krek s poudarkom v kretnji, da so se zasvetila očala v mraku:

»To je začetek vojne ... «

Vsi so se molče spogledali in razšli s sklonjeno glavo.

»Lahko noč in Bog nam pomagaj!« je edini Krek spregovoril.

Drugi dan so imeli vsi časopisi posebne izdaje. Na koncu vseh poročil pa je stalo veliko vprašanje: Kaj pa zdaj?, ki je pa med preprostim ljudstvom ostalo neodgovorjeno.

Pri Klemenovih so posedeli po kosilu četrt ure in Štefan je glasno bral ta poročila. Mati je venomer brisala oči in očetu je pošel ogenj v vivčku; zamišljen je spregovoril: »Tak-le mora umreti; marsikateri lump pa hodi po svetu ... «

Vsi so razumeli, koga misli ... Vstali so in odšli po delu, ki ga je prav tisti čas bilo povsod polno. Le Jerica je obsedela na svojem mestu. Nihče je ni vprašal, če želi na vrt pod hruško, ali pred hišo pod lipo; tudi dela ji ni prinesel nihče. Tako je zopet sedela sama in zamišljena v čisto svoje misli vse dolgo popoldne. – – –

Poletje, bogastvo obetajoče poletje, je izpreminjalo zeleno svilo ječmena in rži v bledo zlato.

Po razorih med žitom in ob kraju njiv se je v lahnem vetru sklanjal mak, da je bilo videti kakor bi plamen lizal valujoče žitno klasje. Zasanjano so se zibale plavice in kokolj je migal s cvetno glavico, kakor da hoče odgnati neprijetne misli. Vročina je pritiskala vsak dan huje, četudi solnce ni čisto sijalo. Za tankimi oblaki se je skrivalo, da je izgledalo, kakor bi hudobno oko preteče gledalo na težko sopečo zemljo. Vroč vzduh zorjenja je ležal nad vso naravo. Le od časa do časa je vzvalovilo žitno polje, da so se vali, podeč drug drugega, ustavili šele na koncu njive, kakor da čuti žito že srp v bližini.

Vsa vas se je pripravljala na žetev in vendar bi se morala prej še pripraviti na veliko slovesnost: novo mašo Mejačevega Lojza.

Kakor težka mora je ležalo nad ljudmi, da ni moglo do izraza pravo navdušenje. Nobeden izmed vaških fvntov, novomašnikovih sorodnikov, ni dobil dopusta v garniziji; vse se je tiho pripravljalo na nekaj, česar ni nihče razumel. Od obljubljenih osem parov mlajev jih je bilo samo pet parov in vendar so tekli že zadnji dnevi. Najtrdneje so besedo držala dekleta, ki so napletla pet sto metrov vencev na farovškem podu. Tudi gospodinje so po shrambah skrivale svoje darove, ki pa tudi niso tako izpadli, kakor so bili v načrtu. Čudna tišina, ki je visela nad vsem, je razburjala tudi matere-gospodinje, da niso zmogle vsega. Do četrtka večera so imele donesti skupaj, da bi se zadnja dva dni še pripravilo, česar manjka. Pri Mejačevih so imeli itak premalo prostora; tudi novomašniška gostija se iz istega vzroka ne bi megla vršiti na novomašnikovem domu. Ni kazalo drugega, kakor da se je oče Mejač zatekel h Klemenu, naj bi se vršila pod njegovim vezanim kozolcem. Prvič je ponosni Klemen takrat omenil svojega izgubljenega sina: »Ker jaz nisem dočakal tega veselja, ga uživaj vsaj ti!« in ni čakal zahvale, ampak je Mejaču obrnil hrbet, da ne bi videl sosed, koliko trpi pri tem priznanju.

Od četrtka dalje je morala žetev počivati; vse je pripravljalo za novo mašo, kajti v soboto dopoldne mora biti vse gotovo, ko se novomašnik pripelje. Mejačev dom je bil kakor pušeljc; Klemenov kozolec kakor zelena uta; župnišče dostojanstveno resno; najlepša pa je bila cerkev, ki sprejme domačina — svečenika Gospodovega. Pa tudi vsa vas je bila tako praznična, kakor ob procesiji na Telovo. In vendar ni bilo tistega razpoloženja; vse je drhtelo v nekem čudnem pričakovanju, v silni negotovosti, v tihi bojazni ...

V soboto dopoldne proti deseti uri so zapeli zvonovi v zvoniku, ko se je voz z novomašnikom obrnil z velike ceste proti Brdu. Vsa vas se je zbrala pred cerkvijo, kjer je novomašnika čakal župnik in domači. In vsa vas se je zgrnila v cerkev, da prejme novomašniški blagoslov. Bled in nekoliko razburjen je stopil Lojze pred veliki oltar in roke so se mu vidno tresle, ko jih je razprostrl nad množico ...

Takoj nato se je ljudstvo razšlo, Lojze pa je šel sredi med očetom in materjo na dom, da preživi zadnje popoldne med svojimi.

Tisto popoldne se je nepričakovano pojavil Korenov Nande. Ni mislil priti, — tako je pravil — pa so medicincem zadnjega in predzadnjega semestra namignili, — bil je Nande na Dunaju — da jih bodo v slučaju vojske pritegnili v sanitetno službo na bojnem polju. Vojska pa bo, prav za prav je že, saj je cesar Franc Jožef že včeraj izdal oklic »Mojim narodom«. Stari Koren je neverjetno zmajal z glavo, mati in Lenica sta zajokali, mlajši bratje in sestre pa so gledali samo in ničesar razumeli.

Nande je hotel še do Klemenovih in do župnika, kjer bo gotovo dobil tudi Lojzeta, ki bo zadnjo noč pred novo mašo prenočeval v župnišču. Oče Koren je hotel na vsak način Nandeta spremljati; ko se vrneta, naj bo pripravljena večerja, da Nande odide še z zadnjim vlakom. So pač resni časi ...

Pri Klemenovih sta bili doma samo mati in Jerica in prav je bilo tako. Novica, ki jo je Nande prinesel, je bila dovolj resna in žalostna. Mati je zajokala pri misli na Jaka, izgubljenega sina, in Štefana, pa tudi na Smrtnikovega Franceta, ki je mislil poročiti Marijanico takoj v jeseni. In zdaj: vse drugače, ko drugi gospodarijo. — Jerica pa je jokala, krčevito jokala in ni hotela izpustiti Nandetove roke, ko je odhajal ...

Stari in mladi Koren sta se ustavila pred župniščem, kjer so fantje baš postavljali slavolok. Vstopila sta, da poiščeta župnika in Lojzeta. V zgornji sobi sta sedela v resnih pogovorih. Nemalo sta se začudila, ko sta zagledala Nandeta.

»Si vendar prišel na mojo novo mašo, Nande? Kako sem Ti hvaležen za Tvoje prijateljstvo!« je iskreno izpregovoril Lojze.

»Ne, prijatelj, zelo mi je žal, da ne bom zraven! Z zadnjim vlakom moram nazaj na svoje mesto. Rabili nas bodo. Vojska ... « dalje ni govoril Nande.

Župnik je prikimal in stari Koren je urno vprašal: »Vi veste za to, gospod župnik, pa ste tako mirni?«

»Moram. Poleg cesarjevega manifesta, ki sem ga pravkar prejel, je tudi strog ukaz: ne razburjati ljudstva. In ker vem, da to pride samo po sebi, molčim ... « je resno odvrnil župnik.

Beseda ni hotela teči med sicer tako dobrimi prijatelji; Korena sta se poslovila, da Nande zadnje ure preživi med svojimi. — Z večernim vlakom se je odpeljal; oče in Lenica sta ga spremila do postaje. Dvakrat po vrsti mu je Lenica segla v roko, dvakrat po vrsti ga je poljubila ... Ali je brat razumel nemo naročilo? ...

Svečano so zadoneli brdski zvonovi po dolini v nedeljo zjutraj, ko so dan pritrkavali. Skoro petdeset let ni bilo pri fari nove maše in danes bo. Iz vseh sosednjih fara so prihajali ljudje, saj pravijo, na novo mašo ni predaleč, pa naj se raztrgajo novi podplati. Cerkev je bila nabito polna, ko je prišel novomašnik v sprevodu, s križem v roki brez vsakega šopka. Odklonil ga je, ker so preresni časi. Ko so pevci odpeli staro, a vedno lepo »Novi mašnik, bod' pozdravljen!« je stopil na prižnico župnik Janez. Samo v par stavkih je govoril o novomašniški sreči, njegovem dostojanstvu in o sreči novomašnikovih staršev. Nadaljeval je o ljubezni do domovine in razgrnil velik list in pričel čitati cesarjev oklic, ki ga je poslal vsem narodom svoje države, naj jo ščitijo pred sovražniki in naj jim nobena žrtev ne bo prevelika, da jo ohranijo v slavnih zmagah, ki jih mora, ki jih bo izvojevalo avstrijsko orožje. — Ljudje, dasi so poslušali, niso ničesar razumeli, le eno jim je bilo jasno: vojska je. In v spomin so jim prišle vse stare zgodbe o vojskah, vse krvoločnosti in krutosti turških vojsk in pripovedovanja starih veteranov iz Radeckega časov; pa se jim je zdelo vse tako neverjetno in neznano. Prav v teh mislih jih je zalotil župnik Janez, ko je po prečitanem cesarjevem manifestu dodal: »Tudi naš novomašnik hoče kaj doprinesti za milo domovino; že včeraj se je prijavil v prostovoljno službo vojnega kurata.« Tedaj je zajokala Mejačeva mati; tolažila se je z mislijo, da Lojzetu, ker je duhovnik, ne bo treba na vojsko. In zdaj? ...

Tiho in skoro žalostno se je vršila novomašniška gostija. Nič tistega veselja in ponosa, ki se ob takih prilikah razvname; sami pogovori o vojski, o dajatvah zanjo, o skrbeh in žalosti, ki so s tem v zvezi.

Ali je bilo čudno, če so se gostje prav kmalu razšli? ... Ko sta Klemen in Klemenovka šla proti domu, je mati večkrat pokašljala, potem pa hitro izpregovorila: »Lojze, ne gospod novomašnik me je vprašal, če smo — — če smo kaj zvedeli o Jaku — o našem Jaku in naj bi ... « Dalje ni prišla; kakor nož so rezale besede iz očetovih ust: »Imamo samo enega, edinega sina in to je Štefan; zapomni si to!« In tisti večer ni več govoril.

5. uredi

In res, nenadoma je planila vojska v sredo smejočih polj kakor divja zver; zasadila je svoje kremplje v zemljo in zakričala čez ves svet svoj: gorje!

Za trenutek je svetu zastal utrip srca, zastala kri po žilah. Za trenutek je zastal tudi utrip naše vasi. Kakor, če udari strela tik pred tabo in ti vzame pogled in zavest, tako je bilo. Možje so hodili tiste dni z resnimi obrazi, žene z žalostnimi očmi okoli ...

Pa so minili tudi ti dnevi, zadnji dnevi doma in težko, pretežko slovo. Tiho je zopet ležala vasica med polji in vrtovi, tišje kot kdaj prej, kakor da posluša v daljavo, kjer se bojujejo njeni sinovi, vsi trdno navezani nanjo, na svoj dom, z najnežnejšimi srčnimi vlakni.

Klemenov Štefan je zadnji večer odšel še na pristavo, da se poslovi od svojih ljubljencev — konj. Poln žep sladkorja je vzel s seboj, vsakega je potrapljal po grivi, ko so se po vrsti naslanjali nanj ter je končno z globokim vzdihom odšel.

Že je krenil proti domu, pa mu je zastala noga sredi pota in nekaj ga je sililo v nasprotno stran, navzdol proti Mihcu. Ali naj gre tja? Ali naj vpraša Katrico, če ...

Rada sta se imela, četudi si tega nista še nikoli povedala. Da bi bili starši zadovoljni, to ve; pa to je še daleč ... In če ga ne bo nazaj? Čemu delati dekletu težko srce? Ne, ne. Odločno se je obrnil proti domu.

Toda prav tedaj se je prikazala izza gozda Katrica v belem predpasniku. Počakal jo je.

»Do Marijanice moram,« je spregovorila nekako boječe.

»Potem imava pa isto pot,« je nerodno odvrnil. Nato pa je govoril o delu in žetvi in da ne ve, kako bodo doma zmogli; on in oba hlapca, da gredo, le oče in stari Miha ostaneta.

»O, seveda,« je Katrica spregovorila; kar pa naj bi pomenilo: ali mi nimaš ničesar drugega povedati?

Ob poti je stal križ; strela je pred leti ubila Klemenovega strica in nihče ne gre tod mimo, da bi ne zmolil očenaša za njegov dušni mir.

Tudi Štefan in Katrica sta postala in sklenila roke. Milo je gledal Križani na nju.

Hipoma je jok posilil Katrico in vsa se je tresla v ihtenju. Štefan si ni znal pomagati. »Katrica — Katrica, ne jokaj!« je bilo vse, kar je spravil iz sebe.

»Vsak dan — bom molila — za tebe, da se srečno vrneš,« je sunkoma in med plačem šepetala.

To je Štefana prevzelo. Ves mehak jo je prijel za roko in neznana sreča je zaplala po njem, da jo je mehko vprašal: »Katrica, ali me imaš rada? Ali boš čakala name?«

Nič ni odgovorila, le glavo je naslonila na njegovo ramo, pa je vedel dovolj. Križani pa je bil priča njune tihe zaroke ...

Ko sta molče šla dalje, se je Štefan sklonil in zagrabil perišče domače grude in jo zavozljal v robec, da jo vzame s seboj ...

Prav tisti čas se je Smrtnikov France prišel poslovit k Marijanici. Trdno se je držala, da bi je ne premagal jok. Z raznimi drobnimi spomini, ki mu jih je razložila po mizi, se je skušala obdržati v ravnovesju. O vojni poroki pa nista hoteli slišati ne mati, ne Marijanica. Brez poštene gostije in bale, kakor se spodobi, pač ne more od hiše, je rekla mati; Marijanica pa, da bi jo doma zdaj težkoi pogrešali.

»Z Bogom, France! Pa pogosto piši! Molila bom, da srečno prideš nazaj.« In še mati ga je pokrižala. Ko pa jo je v slovo ljubeče poljubil, ni mogla več zdržati; bridko je zajokala in stekla iz hiše na vrt, kakor da se sramuje svojega ganotja ...

* * *

Pa še eden je hodil tiste dni pri Klemenovih. Senca izgubljenega sina, čigar ime se nikoli ni imenovalo. Pa vendar je bil spomin nanj tu in se ni dal prepoditi.

Oče je hodil s temnim obrazom okoli. Moj Bog, Štefana je bilo treba dati, ki je toliko obetal za dom! In če pade, edinec?

Ali je res edinec? Kaj nima še enega sina, ki ga je tako spominjal na mater?

Popravil in prižgal je vivček ter odšel. Le ne na to misliti! Pa so se mu zopet in zopet vsiljevale te misli ter so ga vpraševale: Ali nisi bil pretrd, napram njemu? ...

In mati! Koder je hodila, povsod je videla svojega izgubljenega sina. Kje je? Ali je še živ? Ali je že mrtev, med prvimi vojnimi žrtvami?

Materino srce že davno ni več mislilo na njegov prestopek. Njena ljubezen ga je že davno zbrisala. »O, Jaka, ubogi moj sin, kje si?«

Ponoči, v mnogih nočeh brez spanja, ji srce ni dalo miru: »Peregrin, zakaj mu nisva odpustila! Saj je vendar najino meso in kri!« je skušala potrkati na očetovo srce.

In res je ni trdo zavrnil kot navadno, le tiho ji je odgovoril: »Lahkomiselnost lahko odpustim, nepoštenja pa nikoli. Ne jokaj! Saj imaš še tri dobre otroke!«

In je jokala tiho in neslišno vase ...

* * *

Korenova Lenica je bila s starši v Ljubljani. Nande je pisal, da se bo ta dan peljal skoz in naj ga počakajo na kolodvoru. Samo deset minut! Polne sreče, ki jo je mogoče še užiti doma med svojimi. — O, kako zelo zelo je dom klical! — Polne pa tudi bridkega slovesa, polne ljubezni, polne zvestobe. Polne iskrenih in prisrčnih besed, ki so vsem ostale živ in trajen spomin, tajne niti, ki so vezale srce s srcem. Saj se Korenovi nikoli niso raznežili, a ta, zadnji pot, ni bilo prav nič preveč; saj je bilo morda zadnjič. Zadnjič ...

Ko je vlak že potegnil, je Lenica podala Nandetu skozi okno v vagon šopek cvetja z doma. Za Brinjem in po Mokah ga je spotoma nabrala; največ je bilo resja, rožnato cvetočega resja.

»Hvala ti, sestrica! Zadnji pozdrav z doma!« je zaklical in ganotje se je čutilo iz njegove besede; vlak se je zganil in dolgo, dolgo je Nande mahal z robcem, dokler je še videl koga izmed domačih. Lenica je ostala sama; oče in mati sta v gneči odšla, skoro odnesli so ju. V roki je držala še en šopek cvetja z domačih travnikov. Gotovo bo še srečala koga znanega, da mu ga odda ...

Vsa raztresena in prevzeta od slovesa se je skušala preriti skozi množice, ki so stale na peronu, da bi prišla do staršev. Dolg vlak, z vojaki natrpan, je zavozil na postajo, da Lenica, — seveda tudi mnogo drugih, — ni mogla do izhoda. Petje, ukanje in harmonika ... Bučno pozdravljanje z znanci, stiskanje rok v pozdrav, vmes pa — mnogo prisiljenega humorja.

Dame Rdečega križa in raznih dobrodelnih organizacij so stopale vzdolž vlaka in podajale v vozove hladila, okrepčila in cigarete. Častniki so pač tudi izstopili, da pretegnejo od dolge vožnje otrple ude, moštvo pa je ostalo v vozovih. Iz mnogih voz se je slišalo ubrano petje; že v vojaških središčih so pripravili pevske zbore, ki naj bi skrbeli na večjih postajah za petje, kajti navdušenje prvih dni je pojemalo, ker je bil klic rodne grude močnejši kot pa jekleni: moraš.

Najčešce je bilo slišati ono znano narodno:

»Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,
nazaj še pridemo!«

In marsikdo je pristavil na tihem neodoljivi izraz tihe slutnje, oni resnični stih te pesmi:

»Nazaj nas več ne bo – ... «

In koliko solz, koliko gorja je kanilo iznova v srca odhajajočih in ostalih ...

»Einsteigen! Abfahrt!« so kričali podčastniki in vlak se je zganil, se stresel in z nekim težavnim zaletom pričel pot s človeškim materijalom — v smrt.

Vsakih deset minut so se odigravali ti prizori. Kaj bo Lenica kar ostala na kolodvoru? Neštetokrat se je že pognala, da prodre do izhoda skozi vrvež, a vedno brezuspešno. Kakor ogromne železne pošasti so prihajali vlaki, se za hip ustavili, da vzamejo vase človeškega materijala — še in še. Utrujena se je naslonila na ograjo in prevzeta gledala vse to. Kakor kapljica v morju se je zdela sama sebi, sama samcata kapljica brez vsakršnega koristnega vpliva za splošnost.

Kakor razsvetljenje je prišlo nad njo: tudi ona bi pač morala posvetiti svoje mlade moči skupnemu blagru ... Toda kako? Še danes bo vprašala starše, kako bi se mogla udejstvovati. Dela, mnogo in najrazličnejšega dela si je zaželela; saj v delu je pozaba za vse ... Tudi zanjo? Za globoko srčno rano, ki, ker nikomur znana, tembolj krvavi, tembolj boli? – – –

Ali res ne bo njena uboga, prevarana ljubezen, ki jo je nekdo tako kruto pomandral v prah, ali res ne bo umrla? Včasih, v tihih urah domačega miru je mislila Leniča, da se je to že zgodilo: tiho in mirno je ležala v rakvi in hotela je še položiti nanjo pokrov, da jo odnese pogrebci. Pa je vztrepetala in iznova odprla oči ter jo pogledala s tistim bolestno-otožnim pogledom, ki se je ono zimsko noč skozi okno zazrl vanjo ...

Lenica je pozabila na vse, kar se je godilo okoli nje. S stisnjenimi ustnicami je zrla v praznino. Tisoči in tisoči odhajajo, najboljši, nenadomestljivi, najplemenitejši, najbolj vroče ljubljeni! Kje, ah kje je oni, ki ga je zimski vihar ono noč odnesel, brezdomovinca, v daljavo, brezkrajno, neznano, kot zadnji list z drevesa?

Nikakega glasu ni prejela od njega; njeno ponosno deklištvo ni dopustilo, da bi vprašala po njem, tudi Jerice, svoje najboljše prijateljice, ne.

Pozabljen, izgubljen, propal!

In vendar in kljub temu ...

Nehote so se ji sklenile roke; njena duša je bila kot vosek mehka ta hip.

»Moj Bog ... če še živi — ta čas je čas vstajenja! Ti poznaš tisoč potov, po vseh zna hoditi tvoja volja. Eno pot naj najde, o Bog! Ne k meni — k tebi, Gospod!«

* * *

V gosto zasedenem oddelku je sedel vojak, tih in mrk, vase zatopljen; vso dolgo vožnjo ni z nikomer spregovoril.

Seveda, spočetka je marsikdo molče sedel in z vsem srcem prisluškoval ljubečim besedam svojcev ob slovesu; pa je bilo najhujše premagano in že so se vzpenjale tihe brvi cd duše do duše in ustvarjale temelj onega tovarištva, ki je imelo vzdržati preko vseh bridkosti in težav, nesreč in bolečin, katerih je bila vojna tako bogata, prav tja do smrti. Zaupnost si je kmalu osvojila srca in bilo je, kakor da se ustvarja nova družina.

Toda oni v kotu pri oknu se ni čutil poklicanega k družini. Tiho je sedel v svojem kotu in je na vsa vprašanja le odkimal z glavo. Prizanesljivo so potem tovariši molčali, češ, slovo mu je bilo tako težko. Pa so se spomnili, da ni bil prišel nihče z njim na kolodvor, da se ni od nikogar poslavljal, sam je stal, zapuščen, na peronu in čakal na vlak.

Pa ga pustimo, so rekli. Bog ve, kaj ga teži! Nevidnih križev in težav je vedno več v človeškem življenju, kot pa vidnih. In so jemali iz nahrbtnikov malico, ki so jim jo pripravile doma ljubeče roke. Oni v kotu ni imel ničesar; pa so mu ponudili od svojega, a je vse odklonil. — Tiho je sedel v kotu, samotar, in prisluškoval enakomernemu petju koles; vedno enako so pela. V težkem tričetrtinskem taktu, kakor da udarjajo kladiva v ješi na nakovalo: Kaj s teboj? Kaj s teboj? Kaj s teboj? — Na ovinku je padel naglas na drugi udarec: Pokora! Pokora! Pokora! – – –

Tiho je odtrgal pogled iz praznine in se zazrl po sebi navzdol. Častno obleko borcev za domovino nosi; on izvržek! Ne razcefrane hlače in oguljen suknjič, zadnji spomin proslule elegance propadlega inteligenta. Preprosta uniforma vojaka-prostaka, a častna za vsakogar, ki jo častno nosi. A on?

Pri pregledni komisiji je predsednik osuplo pogledal izza očal, ko je pregledal njegove papirje: »Enoletni prostovoljec ste bili pri 17. regimentu? Lahko bi se prezrle te nečastne opombe, če obljubite ... «

»Prosim pokorno, da smem služiti kot prostak« je brž vpadel vojak v nastalo pavzo.

Še bolj osuplo ga je pogledal predsednik, ko je slišal to željo in je skomignil z rameni. – – –

Kolesa pa so pela dalje: pokori — in šum izstopajoče pare na stroju je vsakič pristavil: se! Pokori se! Pokori se!

Samotar je razmišljal te besede. Ali je tu pokora sploh še mogoča? Izgubljena mladost, zapravljena ljubezen svojcev, poteptana ljubezen nedolžnega dekleta ... Vnanjo sramoto je oče pokril z denarjem, a sramota na duši? — Ni pokore! Ni pokore! so pela kolesa.

Vlak je brzel po pokrajinah, ki so postajale vedno bolj znane. Kmalu so se prikazali zvoniki ljubljanskih cerkva. In že je zavozil vlak na ljubljanski kolodvor ter z ostrim žvižgom obstal. Vojaki so hiteli k oknom.

Tudi tihi samotar iz kota je dvignil glavo; toda boječ in otožen je bil pogled, kakor da ga vsak kamen obtožuje ... Seveda ni imel nikogar pričakovati; zato mu je oko bežno pogledalo množico, ki je stala na kolodvoru — tu naenkrat so se mu razširile oči in so ostrmele vse prestrašene. Ali je sen ali resnica?

Tam, prav njemu nasproti sloni ob stebru — Lenica, njegova sreča, ki jo je bil sam zapravil ...

Prebledel se je zgrudil nazaj na klop in vendar ni mogel oči odtrgati od nje. Pogled se je vsesal vanjo, kakor pogled v večno noč obsojenega pije vase poslednjikrat solnčno luč.

Res, Lenica je to, v misli zatopljena, s šopkom poljskih rož v roki. — Lenica, o Lenica! — Ali jo res sme še enkrat videti — kot zadnjo milost, kot poslednjo bol? ...

Kako bledo in drobno ličece! Ob ustih trde poteze, kakor odznaki globoko v srcu skrite bolesti.

Njegova krivda!

Dekle ga še ni ugledalo. Daleč, daleč so romale njene misli in iskale, iskale. Pa niti najmanjša slutnja je ni opozorila ...

Kot odsotne so gledale njene oči od okna do okna in v hipu obstale kot pribite in se razširile v strahu ...

Trepet ji je stresel telo, smrtna bledota ji je pokrila lica, kolena so klecnila, s tresočo roko se je oprijela stebra. Šopek ji je odpadel.

In nato sta se zazrla dva para oči drug v drugega in nista videla ničesar okoli sebe. Sama sta bila na svetu tisti kratki hip.

Pekoča sramota, težka zavest krivde, kesanje brez besed, hrepenenje, prošnja za odpuščanje — vse to je stalo pisano v njegovih očeh; strah, boleče vstajenje živopokopane ljubezni, srčno usmiljenje — v njenih očeh.

Začudeni so gledali vojaki. Tihi samotar, ki je vso pot komaj pogledal skozi okno, sedi kot kip in gleda, gleda — in dekle v beli obleki tam zunaj, si ne moreta biti tuja.

Ena žaloigra več, so si mislili in so jima pustili prosto okno.

Toda nobeden izmed njiju ni izpregovoril besede. Vojaku so gibale ustne, a glasu ni spravil preko njih. Kakor velikanski zid je stalo vse, kar se je bilo zgodilo med njima, da se njuni duši nista mogli najti. Le njegove neizrečeno žalostne oči so govorile:

»Lenica, grem, da storim pokoro. Odpusti mi! Tvojo sliko vzamem s seboj kot zadnje iz življenja. In če padem, zmoli očenaš za izgubljenca, ki je pa nazadnje le še našel pravo pot.«

In v globokih dekletovih očeh je zagorelo pristno žensko usmiljenje. »Za tebe sem trpela ves ta čas,« so molče govorile njene oči. »Pa tudi ti, ubožec, nisi bil srečen! Na tvojem obrazu je brati vso tvojo bedo. In zdaj greš smrti naproti. Vse je zbrisano! V tej uri je raztrgano tvoje dolžno pismo — odpuščeno je vse in vsemu zadoščeno!«

Bral ji je te besede z obraza. Nehote je dvignil roko, ki je slonela na odprtem oknu, njej nasproti — a mu je omahnila.

Tedaj je popustila otrplost v dekletovih udih. Pobrala je šopek in stopila dva, tri korake proti oknu.

»Ab-fah-ren!« je rezko zaklical podčastnik in stroj je nategnil.

S hitro, prosto kretnjo je dvignila Leniča šopek k oknu. »Pojdi z Bogom, Jaka!« je rekla komaj slišno. »Dom te pozdravlja!«

Trdo je stisnil za kratek hip njeno roko s šopkom vred. Razumel jo je.

»Lenica ... « Več ni zmogel, a ta edina beseda je pomenila obljubo za čas in večnost.

Globoko se je sklonil z okna. In njegov zdaj žareči pogled je objel dekle in se ni dal odtrgati, dokler mu je ovinek ni zakril.

6. uredi

»Torej smem računati s teboj, Lenica, kaj-ne?« je končal svoje pripovedovanje župnik, gospod Janez in je pospravljal papirje po mizi. »Napisal sem ti že imena vaških otrok, ki še niso godni za šolo, pa bi jih matere tako rade dale komu v varstvo, da bi same šle brez skrbi na delo. Saj vidiš, moških manjka vsepovsod in ženske morate poprijeti, ena tu, druga tam, kar vsaka lažje zmore. Tebi, ki nisi vajena težkega poljskega dela sem določil varstvo otrok. V šoli in na šolskem vrtu jih boš zbirala in jim skušala osladiti grenke čase. Saj veš, kako hudo je zdaj. Prišli pa bodo tudi še ranjenci; tudi za te bomo morali skrbeti. Kaj-ne, Lenica, da boš pomagala?«

Lenica ni odgovorila. Na tihem se je čudila: toliko stari župnik še nikoli ni govoril ž njo. Moj Bog, kaj vse pričakuje od nje!

Župnik jo je zopet pogledal. Poznal je njeno tiho bol; toda zdaj je opazil čisto novo potezo na njej: nekaj prostega, svežega, kakor da je neznani pritisk popustil. Ali je prejela kako poročilo od nepozabnega? Vprašati ni hotel; take rane naj se same celijo.

»Ali si se odločila, Lenica?« je vnovič vprašal.

»Mislila sem pač nekoliko drugače. Če bi šla v mesto in se izvežbala za bolniško strežnico in ... «

»Čemu zdoma, če imaš tukaj dovolj dela?« jo je prekinil župnik. »Kaj so ti domače razmere premajhne in preskromne?«

»Ne zato,« je tiho odgovorila Lenica.

»Ampak, ker te spomini ženejo zdoma?« je pristavil župnik.

»Nič več,« je hitro odvrnila.

»No, če je pa tako, potem se ti bo pa odprlo dovolj dela. Ne samo mali, tudi veliki te bodo kmalu potrebovali,« je odločil župnik.

»O, saj ostanem doma, kamor edino spadam,« je nekoliko v smehu že pritrdila Lenica. »Lastno delo ste mi odkazali, pa še očku in mamici bo treba pomagati. – Saj veste, koliko pisem gre vsak dan skozi očkove roke in koliko dela ima mamica, ko tu pa tam v vasi pomaga gospodinjam. Oba me rabita, seveda. In: dom kliče!« 

* * *

Dom učitelja Koruna je bil odslej pravo zatočišče za vse vaške potrebe. V ženska srca — in ta so bila najbolj prizadeta — ni našla poti misel, da gre za domovino. Vsako žensko srce je začutilo krivico prav na sebi, na svojem domu, na svoji lasti. Zato so rabile prav žene in dekleta največ tolažbe, nasvetov, pomoči in so jih pri učiteljevih tudi našle.

Jesenski večeri so se že precej podaljšali in zato so matere-gospodinje in dekleta v večernih urah segle po delu, ki so ga sicer, ko so bili še moški pri hiši, opravile tudi med dnevom. Vsak večer pa je prišla Lenica v drugo hišo prečitat iz časopisov poročila z bojnega polja, ker ženske niso prišle do branja. Toda kmalu ni bilo več samo eno; saj so se množila z vsakokratno novo vojno napovedjo. Zdaj ni več pomagalo samo čitanje; treba je bilo razlagati, pojasnjevati, kazati na zemljevidu. Rada je storila Lenica to, saj je vedela, da premosti silne daljave, ki ločijo ljubeča srca, in tako želijo slišati drug od drugega. Pisala je materam in ženam naslove za sinove in može, kmalu tudi pisma, ker ji je pisanje hitro šlo izpod rok. Med okorne narekovane vrstice pa je pristavila marsikatero lepo misel, ki bi jo napisala sicer nekomu, ki je tudi nekje na bojišču, a ni glasu od njega ... Pa so prišli odgovori na vsa ta pisma in jih je zopet čitala Lenica; okorne vrstice, toda polne ljubeče skrbi za dom in svojce. A za Lenico ni bilo od nikoder ne pisma, ne karte ...

* * *

Samo h Klemenovim Lenica ni nikoli šla. Sama sebi se je izgovarjala, da tam ne potrebujejo njene pomoči, saj je oče še čil, mati še krepka, Marjanica dela kot možak, Jerica pa jim lahko prečita novice in oskrbi pošto; zraven so pa namesto odšlih hlapcev najeli močne dekle. V resnici pa je vedela, da ne bi mogla zamolčati svoje skrivnosti, — da je Jaka videla v Ljubljani.

Ponosni gospodar, stari Klemen, je s starim Mihom skoro vse delo sam opravljal; kajti kolikorkrat je dobil novega hlapca, ga je moral po par tednih že oddati v vojsko. Nič ni pomagalo, da je rentačil; vsi ti so imeli zdaj drugačno — krvavo delo.

Krvavo! Mati Klemenovka je pravkar stopila iz shrambe z latvico mleka v rokah. S praznimi, brezizraznimi očmi se je zagledala v prazen kot, četudi ni bilo tam nič posebnega. Njene oči so šle daleč, daleč v neznane kraje. In krvi, vse polno krvi povsod.

Prisluškovala je in tolikokrat se ji zdi, da sliši zategnjen klic: »Mati — mati!« in glas je Jakov. Oh, Bog ve, odkod prihaja klic na pomoč? Iz porušenega strelskega jarka — iz strahotne borbe na nož — iz gorske razpoke — iz blata in močvar? Ko niti ne ve, kje se bori njen sin — ah, misli vedno samo na zavrženega — ker so jih zaradi na novo nastalih bojišč tiho in skrito premaknili pod strogo prepovedjo, da tega ne smejo nikomur javiti. In kako tudi, saj je cenzura tako stroga!

In vendar je mati vsak dan nestrpno čakala pismonoše. Z lačnimi očmi je gledala njegovo torbo in ko ji je dal časopis in karte od Štefana in dveh hlapcev, so še beračile: »In drugega nič?« Ker je venomer želela, je tudi pričakovala še pisma in karte od drugod ...

Štefan je redno pisal; pa bile so same karte. Pisanje ni bila njegova najboljša stran; plug je znal bolje voditi kot pa pero. Koliko truda ga je stalo, da je svoji Katrici napisal od časa do časa pismo! — Karte domov pa so bile že pred uradno določenim besedilom vedno enake: »Naznajam Vam, da sem zdrav in se mi dobro godi.« Le, da je včasih še pristavil zahvalo za poslani paket.

Marjanica se je najbolj jezila nad njim, ker je sama dobivala tako lepa pisma od svojega Franceta: »Z našim Štefanom pa res ni nič. Vedno ena in ista. In kdo mu bo pa verjel, da se mu dobro godi, če se še nam doma ne,« se je hudovala. Pa mu je tudi pisala, naj vendar enkrat kaj drugega piše; saj še oba hlapca več novic pišeta kot pa on.

In res: Štefan je prihodnjič pisal pismo: Naznanjam vam, da sem prejel paket, ki ste mi ga poslali in se lepo zahvaljujem zanj. Tukaj ni nič novega, ležimo v jarkih, ali pa streljamo. Za patruljo me ne morejo rabiti, ker ne znam tiho hoditi. Lažje me porabijo pri napadih v bližino. Vas pozdravlja Vaš Štefan.

Marjanica, ki je pismo glasno čitala, se je na koncu glasno zasmejala: »Ali je to pismo?«

Tudi oče se je nasmehnil, češ, tak-le je naš fant.

Mati pa je pobrala pismo in je nežno gladila po njem. »Moj fant!« je mrmrala.

Jerica, ki je šivala Marijaničino nogavico z velikimi zevajočimi ranami, je bila tiha. Prisluškovala je materi in razumela, koga misli. Nič se ni čudila, da mati manj skrbi za zvestega sina, ki ji ni nikoli delal skrbi, kot pa za zavrženega, izgubljenega. Izgubljeni sinovi so navadno, ki zanje teko materinske solze in krvave materinska srca!

O, večna skrivnost materinske ljubezni, ki se vselej in povsod sklanja k slabotnemu, padlemu, bolnemu, obdolženemu, pomoči potrebnemu otroku! Nič manj ne ljubi onega zvestega. Saj tega lahko doseže s svojo skrbjo in ljubeznijo, toda do izgubljenega ne ve poti in ne najde mostu, ne brvi!

In zato je njeno hrepenenje begalo, kakor v temnem prostoru brez luči in ni našlo svojega cilja ter se je žalostno vračalo k nji, jokajoče: »Nisem ga našlo, morebiti je mrtev!«

* * *

Po dolgem času je zopet prišla Lenica h Klemenovim. Ker je bila zdaj v vojnem času pomočnica vseh, ji je tudi župan naložil marsikatero pot. Mesec za mesecem so prihajale naredbe za razne zbirke v vojne namene: zdaj za platno, zdaj za baker in medenino, zdaj za kavčuk, pa za volnene krpe, papir itd.

Pri Klemenovih v hiši je bilo tisto popoldne, kakor da šivilja pripravlja balo za dve, tri neveste. Po mizi in po klopeh so ležali zvitki domačega platna, pražnjega in hodnega, gotovo še bala sedanje in prejšnje gospodinje. Mati je računala, koliko starih delavniških srajc lahko odda v bolnišnice za vojake in koliko se bo dalo narediti novih iz stare zaloge. Prav takega pregleda so bile deležne rjuhe in brisače; kajti prošnja se je obrnila prav na materinska srca, ki trepetajo za sinove na bojiščih, naj globoko posežejo v skrinje. Težko se je bilo ločiti od dragocenega blaga, a misel: Morebiti pride pa tudi mojemu — ne mojima v prid, je zmagala, da sicer vedno dobrosrčna Klemenovka tudi zdaj ni bila skopa.

Dopoldne je bila prišla Lenica s to prošnjo od župana in je gospodinja obljubila, da takoj popoldne pregleda svoje zaloge.

Z nemirnimi očmi je zrla Jerica prijateljico. In slednjič je vendar mati vprašala: »Kako je z Nandetom?«

»Hvala Bogu, še je zdrav in cel. Pa strašno mora biti tam. Le redkokdaj piše, ker so zdravniki silno zaposleni.«

»Pa vsaj v nevarnosti ni,« je kolikor mogoče malomarno spregovorila Jerica.

Lenica pa je zmajala z glavo: »Seveda, na ta način ne, kot oni v ospredju. V nevarnosti pa pač vseeno. Nedavno, je pisal Nande, je šrapnel dosegel zasilno bolnico v ozadju: sedem sanitejcev in enega zdravnika je raztrgalo. Drugič je sovražno letalo vrglo bombo v lazaret. Pet mrtvih. Oh, nekaj groznega je ta vojska!«

Vse tri so umolknile, Jerica pa je s plašnimi očmi zrla v daljavo.

Lenica se je počasi razgledala po hiši, kjer je bilo toliko lepih spominov.

V tišino pa je spregovorila mati: »Veš — morebiti — mislim — rada bi vedela, če je Nande kje naletel na znance? Seveda, Štefan je čisto na drugem bojišču, to vem. Pa sicer — saj bi ne bilo čudno. V vojski je vse mogoče ... «

Dobro so razumele, koga mati misli, kam gredo njene skrbi. In v tresočem se glasu je bilo toliko skrite bolesti.

Jerica je sklonila glavo, v Leničinih očeh pa je zažarelo usmiljenje. Ali tudi tu krvavi zevajoča rana? Kaj se ni cela družina odrekla — izgubljenemu sinu?

Pa seveda — to je mati in to pove vse. Lenica je vedela: Materino srce hrepeni po sinu! In prav ona bi ji z eno besedo lahko olajšala bol: Živi. Ni se zgubil. Sama sem ga bila videla.

Doslej je to hranila za svojo skrivnost; a zdaj, če trpi mati ...

Toda besede, ki ji je že visela na ustnah, ni izpregovorila, kajti njene oči so se ustavile na praznem mestu na zidu, kjer je nekdaj visela slika mladega študenta. Zdaj je ni več tam.

Celo njegovo sliko so odstranili! Popolnoma so ga izbrisali iz svoje srede. Čemu naj govorim? In je molčala.

Negotovo je pogledala Klemenovka Lenico. Rada bi jo bila nekaj prosila. Če bi Nande ...

Ne, ne, temu dekletu ne sme govoriti o tem! Saj so bili časi, ko ju je videla večkrat skupaj. In v tihem si je mislila, da bi bila lepa, prijazna in dobrosrčna Lenica najboljša žena njenemu sinu, doktorju. Znala bi ga voditi. — Pa morala se je zmotiti. Škoda. In je zavzdihnila.

Lenica pa se je poslovila.

Zdaj popoldne se vrši pregled gospodinjskih zakladov. Da ta mladi rod nič ne da na domače izdelke! Niti presti ne zna več današnja mladina! Rajše kupuje fabriške izdelke; zato pa tudi toliko zapravi na ničvrednem blagu!

Marjanica je pritekla od nekod, da vidi, če pač mati ne bo preveč radodarna na škodo njene bale ...

Pa že je bilo določeno in oporekati si ni upala.

Z materjo sta naložili poln jerbas, da odneseta »na vrh« in Jerica je ostala sama. V njenih očeh je bil zopet oni zagonetni izraz. Ogenj, ki tli pod pepelom in vsak trenutek lahko zagori.

Z nobeno besedo se ni udeleževala razgovorov, toda ko sta mati in sestra odšli, so ji omahnile roke z delom.

Srepo je gledala pred se. — Ona, seveda ona nikoli ne bo rabila bale! Zanjo ni nikake ženske sreče; nikoli ne bo osrečevala drugih. Nikoli ne bo imela lastnega doma; nikdar se ne bedo igrali otroci ob njenih nogah. Bogastva njene ljubezni nihče ne zahteva. Za njeno hrepenenje po sreči, za njeno pripravljenost nihče ne vpraša.

Mrtev cvet, ki nikoli sadu ne prinese!

Sklenila je roke v tihi1 bolesti. Ah, kaj vedo zdravi, močni o duševni bedi nekoga, ki stoji pred živim studencem, pa ne more žeje ugasiti! Ki z lačnim hrepenenjem gleda za njimi, ko praznujejo praznike življenja, sam pa mora svojo bol skrivati v temo in izjokati solze na znotraj, da ga ne milujejo!

Jeričina sicer tako močna duša je zopet izgubila vso svojo oporo. In udrle so se ji solze ... Izjokala je zopet svojo bol v praznino ...

Zgoraj se je zaprl pokrov težke skrinje. Jerica se je zdramila iz bolestnega razmišljanja ter si obrisala solze. Nihče naj ne vidi, da ji je hudo. — Zopet je postala slaba; pa je hotela biti močna za vsako ceno, kakor žene in matere, ki toliko prestanejo v teh časih.

O, saj ni sama, ki nosi življenja pezo! To spoznanje ji je zrastlo v teh težkih časih. Koliko upanja za bodočnost, koliko moške moči uničuje nesrečna vojska! Koliko velikih, za voditelje ljudstva določenih, umira in z njimi umirajo načrti in dela! In vsi milijoni, od katerih vsak posameznik tvori vsebino življenja drugim! Za katere srca krvave! In oni, ki se vračajo in se bodo še vrnili — zlomljeni, uničeni za vse življenje, samo razvaline nekdanje moške moči! O, pač nima Jerica pravice obtoževati nebo, da jo je uničilo! Saj je samo mal člen v veliki verigi trudnih, pohabljenih, slepih, bolnih, uničenih. So bolesti, ki globlje režejo kot njene in bremena, ki težje tlačijo k tlom ...

Ko je Jerica vse to premislila, ji je bilo lažje; trpkost se ji je izpremenila v tiho vdanost in nemirno srce je našlo mir.

Mati in Marjanica sta pospravili domače zaloge »na vrhu«, Marjanica je odšla po svojem delu, mati pa se je vrnila v hišo. Pospraviti je bilo treba še preostale platnene srajce. Zravnavala jih je in zlagala v omaro. Pod roko ji je prišla srajca iz kupljenega platna. Čigava pa je ta? Razgrnila jo je in pogledala po znamenju — nosila je Jakovo ime ...

Materi so klecnila kolena in sesedla se je na najbližji stol. Kakor da je bilo treba samo tega neznatnega povoda, je položila glavo na obe lakti in bridko zaplakala: »O, Jerica, — ali je še živ? Ali ga bom še kdaj videla?«

Osupla je Jerica gledala mater, potem pa lahno pobožala po materini roki.

Dobro, da vendar govori! O njem, katerega ime se ni smelo imenovati v hiši — in na katerega sta obe venomer mislili ...

»Ne jokajte, mama! Gotovo se bo vrnil. Ali naj po gospodu župniku povprašamo zanj na poizvedovalnem uradu? Še bolje, Mejačevemu Lojzu bom pisala!«

»Saj oče ne bo pustil,« je zajokala žena. »O, Jaka, moj otrok!«

»Za to pa res nič ne more,« se je ojunačila Jerica. »Saj drugega za enkrat ne misliva storiti. Molčiva pa lahko vse dotlej, da pride odgovor. Mislim pa, da ima mati vendar pravico zvedeti, če njen otrok še živi. V to pravico pač ne sme posegati nihče.«

»Jerica, ti si pa res moj dobri otrok,« je šepetala mati. In morebiti prvič ji je prišlo spoznanje, da vrednost človeka ne obstoji samo v tem, kar z rokami naredi, ampak da so pogosto zapostavljeni, trpeči tisti, od katerih prihaja luč in tolažba in razumevanje, ki znajo tiho in nežno s svojim sočuvstvovanjem vzeti na svoje šibke rame polovico križeve teže.

In prav zdaj se je zgodilo nekaj, česar se Jerica ni spominjala od svojih detinskih let: tiha, vase zaprta mati se je sklonila nad svojega pohabljenega otroka in ga je poljubila s pravim materinskim poljubom.

7. uredi

To je bilo po prvi, ves dan trajajoči, merilni bitki, ki jo je Jaka doživel.

Doživel? Ali je bilo to doživetje, ta grozni pekel? Ko so ure in ure čepeli v strelskem jarku, steklene oči uprte v praznoto, okoli njih pa se je zibala zemlja od topovskega grmenja, da se je telo zvijalo kot ob resničnih bolečinah. In potem, ko so na povelje planili iz jarkov, so zopet dolge ure ležali na mehki, močvirni zemlji, z neba pa je deževalo ostre železne kosce iz šrapnelov. In potem, ko so naskočili preko mrtvih, umirajočih, padajočih — ko je vsaka mišica in vsak živec drhtel od peklenskega ropota, od tuljenja granat in šrapnelov, ki je planilo v obraz z divjim besnenjem — ko je peklensko žarjenje izsuševalo kri v žilah in je grom granat hotel raztrgati možgane in sta telo in duša klecala, kot da je nevidna moč raztrgala živce: ne, to ni bilo zavestno doživetje, to je presegalo človeško razumevanje.

Vsaka misel je ostala samotna, vsa duševna moč ubita.

Vsak je bil stroj brez duše, ki ga je železna enakomernost mehanično gnala h krvavemu delu.

Le gonja, trdi železni »moraš« je silil naprej. Samo eno čuvstvo je stalo nepremično nad vso grozoto, stalo kot mogočna gonilna transmisija za vsakim: »Naprej!«

Zdaj pa je bil ta pekel za njim. Dnevi miru in počitka za fronto. Na težkih tovornih avtomobilih so odpeljali omamljene iz hrušča in trušča v zaledje, ranjence v zasilne bolnice, mrtvi pa so morali čakati, kjer jih je zalotila smrt, da jih potem, ko se poleže juriš, pokopljejo, če jih nadaljnji šrapneli ne spravijo s površja ...

Kakršni so prišli, so popadali in pospali do smrti utrujeni.

Jaka ni spal. Z bolestno odprtimi očmi je ležal in strmel v temo. Zdaj pa zdaj je krčevit sunek pretresel njegovo telo. Možgani so mu bili polni trušča, hrušča, bobnenja in grmenja, kakor da leži sredi bojnega polja, kakor da leži velikanska teža na njih, ah kakor da tolče silno kladivo po njih.

Neznosne bolečine v glavi so ga mučile. Vsaka misel mu je povzročala teiesne bolečine in vendar ni mogel mislim prepovedati, naj se ne porajajo in ne odpoditi groznih predstav. Pred njegovimi duševnimi očmi so vstajale slike, pa najsi je s pestmi tiščal oči ...

Videl je nove, sveže regimente s pesmijo na ustih korakati v boj, videl, kako so jih strojne puške pokosile — ljubljene brate. — Slišal je grgranje umirajočih, slišal zdihe, slišal otroško-preprosto molitev, slišal v srce segajoče klice: »Mati, mati!« — Videl osivele može, ki so z jeznim korakom jurišali, naravnost v sovražne bajonete. — Slišal pod žvižgajočimi udarci kopit, kako so se lomile kosti ...

Groza, o groza!

»O, nič misliti! Samo za trenutek vse pozabiti! Upihniti samega sebe, kakor luč!« je vzdihoval Jaka. »Domovina, domovina, ali res to zahtevaš od svojih sinov?«

S težavo se je dvignil raz skromno ležišče; zunaj mu bo bolje. Naslonil se je na napol podrt zid. Iz daljave je prihajalo votlo grmenje topov; tu pa tam udarec izstrelka velikega kalibra. V obzorju so se dvigali visoki plameni; požar, požar, svetovni požar. In nad črnimi masami dima so sikali šrapneli v svetlih krogih električne sinjine. Kot prikovan je gledal Jaka te strašne prizore. Potem je odtrgal pogled in se zazrl proti vzhodu. Zadnji odtenki zahajajočega solnca so tipali tja v mrak. V mraku pa spi dom in kliče, kliče ...

Spi? O, v tej uri mnogi mnogi tudi tam niso spali, četudi je bil tam še mir! Saj so v tihem nočnem dihu poslušali zdihe umirajočih, krvavečih, potapljajočih, zasutih svojih dragih — kje, ah kje? Saj so nemirne duše v tihih nočnih urah potovale v daljavo, da poiščejo grobove dragih ter so iskale, iskale ... Toda, kje, kje? Ali na galiških poljanah? Ali na srbskih njivah? Ali sploh dragi groba nima, ker ga je dvignilo v zrak in raztrgalo v kosce, ki jih ni zbrala in položila k večnemu počitku ljubeča roka ...

In koliko solza teče v teh tihih urah, ko jih nihče ne vidi! In koliko prosečih src se dviga po težkem dnevnem delu v nočni tišini k Bogu: »Končaj, Vsemogočni! Ali je res toliko vredna peščica domovine, ko danes ne vemo več, če jo imamo še jutri? Prizanesi, Gospod! Usmili se svojega ljudstva! Vrni nam očete, sinove, može, brate! Ti veš, kje so; čuvaj jih!«

»Mati,« je zašepetal samotni vojak, »mati, sestrica!« In je segel po denarnico na prsi. Nekaj je zašumelo tam: suh šopek! »Lenica, moja izgubljena ljubezen!«

Kakor svetla prikazen je stala pred njim tisti dan, ko je nastopil pot sprave ...

Ali mu je odpustila? Ali ji je le sočutje do prijatelja iz mladih dni pričaralo v oči oni blesk?

Pridobiti si hoče nazaj njeno spoštovanje za vsako ceno! In če njena ljubezen ni povsem mrtva, ako tli samo iskrica še ... Hlastno je vzel suhi šopek iz denarnice, položil nanj lice in vdihaval vase vonj osušenih travnih in cvetnih bilk, vdihaval vonj doma ... In iznova je prav s poudarkom dom zaklical ... »O dom, moj lepi dom,« je zašepetal samotni vojak.

* * *

Oče Klemen je otrkaval sneg s škornjev, mati pa je pripravljala družinsko mizo.

»Kakšno vreme!« je godrnjal in se luščil iz tople vrhnje obleke. »Pa bo še sneg; v rami ga čutim.«

»Ubogi vojaki,« je vzdihnila mati, »zmiraj zunaj, nikoli na gorkem, vsi mokri in blatni! Dobro, da sem Štefanu poslala debelo volneno jopico in kapo za čez ušesa! — Bog ve, če ima vsak koga, ki zanj skrbi?«

Pa je vedela za enega, ki nikdo zanj ne skrbi ...

»Saj res,« se je spomnil oče, »pismonošo sem srečal in mi je dal pošto. Tudi zate je pismo,« in je stikal po kožuhovih žepih.

»Za mene?« je vprašala mati, prebledela in sedla.

»Janez, naš hlapec, ti že zopet piše; saj tako pridno skrbiš zanj,« ji je ponagajal in basal svoj vivček.

»Od Janeza — o seveda, seveda,« je nekoliko zmedena odgovorila.

Od koga pa je še pričakovala?

Počasi in prav nič hlastno je odprla pismo in pričela čitati. Naenkrat se ji je začela tresti roka; čitala je dalje in — roka s pismom ji je omahnila, z drugo pa je zakrila oči.

Začuden jo je mož pogledal: »Kaj takega pa ti fant piše?« in si je prižgal vivček.

Pogledala ga je in mu porinila pismo čez mizo.

Radovedno so mu oči preletele okorne vrstice, potem pa je vstal in molče odšel.

»No kaj pa je očetu?« je vprašala Marjanica in segla po pismu. »To pa rečem, Janez pa zna že boljše pisma pisati kot pa naš Štefan,« je rekla in čitala glasno:

— »Lepo se Vam zahvalim za paket, posebno pa za tobak in nogavice in klobase.«

In potem z začudenjem v glasu:

»In še to Vam moram povedati: zdi se mi, da sem Jaka videl. Pri našem regimentu je baterija zavozila v luknjo od granate in vse moštvo je moralo pomagati, da smo jo izvlekli; zato smo se zamudili nad dve uri. Tako so morale mimo nas kolone, ki so šle v strelske jarke. Ravno smo dvigali sprednja kolesa, ko sem pogledal kvišku in zagledal znan obraz. Jaka, Jaka Klemen sem zaklical in hotel skočiti k njemu. Pa ker pri vojakih nimaš nobene svoje volje, sem moral ostati pri delu in Jaka je odšel. Pa ne smete misliti, da ni bil. Stavim kolikor hočete, da sem prav videl. Našivov sicer nisem videl, pa kadar je juriš, jih moramo vsi skriti. Poizvedoval bom za njim in ko kaj izvem, Vam bom takoj sporočil.«

»Naš Jaka,« je spregovorila Marjanica in pogledala po drugih. »Naš Jaka, – – to je pa res čudno!«

Jerica je nepremično gledala mater, ki je sedela sklenjenih rok.

»Hvala Bogu, Marjanica!« je spregovorila zdaj. »Vsaj vemo, da je še živ. Saj je vendar naš!«

»Hvala Bogu!« je pritrdila tudi Marjanica. »Kaj-ne, mama? Zdaj, ko je na vojski, ga moramo imeti zopet radi. Več ne more storiti za nas. Da bi bilo le res!«

»Je res, je,« je pritrdila mati. »V srcu čutim, da je res! – –«

In Janezu je takoj drugi dan zopet odposlala paket in kratko pismo.

Ko je Janez pismo bral, se je praskal za ušesi: »Saj ne razumeš teh ljudi. Bi človek mislil, da ji ne bo zmanjkalo vprašanj: Kakšen je in vse tako. Pa nič. — Le: če boš kaj izvedel, sporoči. Nobenega pozdrava zanj — hm, so čudni Klemenovi!«

* * *

Za Kovačevega Boštjana je bila na Brdu črna maša. In cela vas od vsake hiše eden ali dva, gospodar ali gospodinja se je je udeležil. Tako je bila navada, kadar je prišlo žalostno poročilo z bojnih poljan. — Po maši pa so vsi vaščani po vrsti stopili k žalostni vdovi s par tolažilnimi besedami, ki jih je pa čimdalje bolj zmanjkovalo; kajti vojska je trajala kar naprej in zahtevala čimdalje več žrtev.

Tudi Klemena sta segla Kovačici v roko in ginjena odšla. »Moj Bog, moj fant!« je mrmral Klemen. »Če bi se njemu kaj takega primerilo!«

»Ljubi Bog, varuj moja fanta,« je šepetala Klemenovka in hotela prav oditi, ko je stopila Lenica k nji, vsa plaha in bleda: »Mati, moram — ne morem drugače — moram vam povedati: Jaka sem videla, ko se je vozil skozi Ljubljano.« Težko je spravila to iz sebe in si glasno oddahnila.

»Lenica, ali je mogoče? Torej je le res, kar je Janez pisal. — Kakšen je pa bil? Kako mu je bilo? Ali sta kaj govorila? Kaj je rekel?« je nestrpno izpraševala Klemenovka.

Lenica pa je zmajala z glavo: »Ni bilo časa. Nepričakovano sem ga videla pri oknu odhajajočega vlaka samo za trenutek. Pa me je — me je spoznal. In mislim ... da bo storil svojo dolžnost,« in je zardela čez in čez ...

Mati je prijela dekle za roko: »Bog Ti plačaj Lenica za to poročilo!«

Dva para oči se je zagledalo drug v drugega. In razumela je Klemenovka: tu je tudi še ena, ki trepeta za izgubljenim ... ena, ki bi ji vse vode ne mogle pogasiti ognja ljubezni, one ljubezni, ki vse veruje, vse upa, vse pretrpi, — ki je močna kakor smrt.

* * *

Klemenovka je krmila kokoši, ko je prišel pismonoša. Ko je dal pošto, je ležalo na vrhu pismo — z znano pisavo. Postavila je pehar na tla in stekla v hišo. Zunaj pa so začeli vrabci v peharju pravo gostijo.

Vsakdo bi moral biti vesel, ki bi bil v tistih težkih časih opazil ono tiho veselje na obrazih treh žensk v Klemenovi hiši. Prijazna toplota je bila sicer v tej hiši, četudi je zunaj ležal debel sneg; toda toplota ni razžarila teh treh obrazov, ampak veselo poročilo v pismu.

»Janez je res pravi!« je hvalila Marjanica. »To sem že vedno pravila. Kako je pripraven in kako domač!«

»Pa tako hvaležen je,« je pristavila Jerica.

»O, in jaz kako sem mu hvaležna! Naj le pride iz vojske: nikoli mu tega ne pozabim!« je veselo prikimala mati.

Pred božičem mu je bila poslala paket in na dnu majhen zavojček z napisom »Za ubogega vojaka, ki mati ne skrbi zanj«.

Seveda takih vojakov je bilo v Janezovem regimentu dovolj, pa je fant razumel — med tem časom je bil našel Jakov regiment — tiho željo materinega srca. Poiskal je Jaka in v pismu poroča o tem.

Najprej se mu je zdelo, da ga bo Jaka spodil, pa je takoj postal oni Jaka s Klemenovega doma.

»In nič ni bil štiman, četudi je učen gospod, jaz pa le hlapec. In za vse je prašal in nikoli mu nisem dovolj povedal; največ pa od matere in Jerice ... «

Užaljena je Marjanica namrdnila usta. No ja, nič čudnega, saj se je že kot otrok vedno kregala z Jakom; pozneje pa ga je zmerjala za zapravljivca. Pa se je hitro premislila in čitala dalje:

»Pa sem mu dal zavojček. Jaka se je pa obrnil in hotel oditi z besedami: »Ničesar ne rabim.« Jaz pa za njim in sem mu povedal, da je bil v mojem paketu, ki so mi ga poslali Klemenova mati in naj le pogleda, kaj stoji na njem zapisano in prav on je tak vojak, ki nikogar nima. Potem ga je vzel. Ko je pa pogledal, kaj je zapisano, se je obrnil in dobro sem videl, da je imel solzne oči. Potem je pa še rekel: »Hvala lepa, Janez, za tvojo zvestobo. Piši moji materi — ne, bom že sam pisal.« Potem sem pa šel.«

Mati je gledala srečna predse ... Seveda, njen fant, saj ima kljub temu dobro srce: solzne oči je imel ...

Če je še potem našel listek v zavojčku! O tem seveda ni nihče vedel. Dolgo je mislila, kaj naj napiše; pa je napisala:

»Blagoslovljene božične praznike od matere, ki ima dva sina v vojski, od katerih eden ne more najti poti do nje.«

Če bi prišel listek tujemu vojaku v roke, bi tudi ne bilo nič hudega. Ker ga je pa dobil Jaka — o, zdaj bo vedel, da ga mati z bolestjo v srcu pričakuje – –

Ne veselje ne žalost ne prideta nikoli sama. Preden je minil teden, je imela mati že v roki pismo — svojega ljubljenega sina.

Stekla je v gornjo sobo, zapahnila vrata in s tresočimi prsti odtrgala ovojnico. Čitala, ne, pila je besede vase; čitala zopet in zopet in vroče materine solze so kapljale nanje. In vendar je bilo le kratko in preprosto pismo: toda takega pisma ji Jaka doslej ni pisal. Vojska je šele razorala trdo površje, da se je pokazala lepa, mehka notranjost.

»Mati! Dobro sem vedel, da Vi še mislite name. Čutil sem to v vseh divjih letih. Odkar besni vojska, sem želel Vam pisati. Toda preveč hudega sem prizadejal Vam in očetu; zdelo se mi je, da nimam več pravice do tega; saj sem že davno izgubil vse otroške pravice. Vojska pa mi daje priliko, da se pokorim. — Da ste mi Vi odpustili, mati, dobro vem. Materino srce vedno odpušča. Toda oče? Zavrgli so me in prav so imeli. Pa morebiti bom mogel še kdaj dokazati, da se nisem zgubil, da nisem nevreden član starega poštenega Klemenovega rodu. Morebiti mi bodo potem odpustili ... «

Klemenovka je sklenila roke: »Sveta božja žalostna Mati, — tako ti je moralo biti tedaj, ko si po dolgih dneh, polnih strahu, zopet našla svojega Sina.«

Tiho je odšla k Jerici in ji je molče položila pismo v naročje in je v kotu pred sliko žalostne Matere prižgala rdečo lučko.

Ali naj možu o tem kaj pove? Morebiti ni opazil, da je bil pismonoša v hiši. Toda pes je toliko lajal!

In Klemen je že prišel: »Čuvaj je tako razgrajal, ali je kaj pošte? Kaj posebnega?«

Za trenutek je pomišljala, potem pa je odločno stopila predenj: »Da, Peregrin, Jaka, najin sin Jaka, je pisal.« 

Namenoma je poudarila: najin sin.

S temnim pogledom se je okrenil in prijel za kljuko; pa mu je zastavila pot.

»Drugačen je postal — prosi odpuščanja. — Peregrin, nočem skrivati pred teboj, pa ... « Solze so ji zatrepetale v očeh. »Prav tako se bojuje za nas kakor Štefan; zato je treba marsikaj pozabiti. Peregrin, odgovorila mu bom!«

Pod košatimi obrvmi so mu zagorele oči in le s težavo se je obvladal: »Stori, kakor veš, da je prav! Le mene pusti pri miru! Ne videti, ne slišati nočem o tem.«

In s tem je odšel na polje.

* * *

»Deo gratias!« in župnik Janez, je zaprl svoj brevir in segel po pipi, da si jo nabaše. Ko jo je nažgal, je segel po »Slovencu«, ki ga mora na vsak način pregledati, da ve, kako in kaj. Toda že po prvih vrsticah ga je povsem zajel droban odstavek z napisom: »Pogumen poročevalec«. Izza mogočnih očal so z zanimanjem brzele oči od vrstice do vrstice, obvisele na imenu pa zopet nadaljevale. — Bliskovito se je dvignil in potipal za čevlji pod posteljo. »Meta, Meta,« je zaklical nato v vežo, »čevlje in pelerino!« Z rokami, še mokrimi od pomivanja, je pritekla Meta iz kuhinje:

»Za božjo voljo, kaj pa je? Obhajilo menda ne, saj ni nihče prišel klicat. Kam pa hočete?« je iznenadena povpraševala.

»Brž, brž,« je silil gospod Janez, »z doma moram in mudi se!«

Že je Meta prinesla čevlje in pelerino; v naglici se je obul, vrgel pelerino čez rame, snel klobuk in palico in stisnil »Slovenca« pod pazduho: »Če me bo kdo iskal, pri Klemenovih sem,« pa je že zginil med vrati.

Začudena je gledala Meta za njim in zmajevala z glavo nad to naglico.

Župnik Janez pa je že zavil na Klemenovo dvorišče. Mimo vseh vrat grede je že klical: »Ljudje božji, pridite v hišo, veselo novico prinašam!« Vse je prenehalo z delom in drug za drugim so pricepali v hišo, kjer je sedela Jerica, najprej ženske in nazadnje še oče Klemen.

Župnik je razgrnil časopis po mizi in pričel glasno brati: »Pogumen poročevalec. Važno poročilo je bila treba prenesti v prve vrste, tik pred sovražnika. Zelo nevarna pot, morebiti in najbrž pot v smrt. Petero prostovoljnih prijav je sprejel poveljnik na vprašanje, kdo se javi. Izbral je izmed njih dva, ki sta bila z doma vajena konj. — Že sta oddirjala čez razvaline, podrta drevesa, čez jame, ki so jih napravile granate, skozi sikajoče izstrelke. Prvemu se je preobrnil konj vznak in je pokopal jezdeca pod seboj. Drugi se je okrenil nekoliko na desno in oddrvel v divjem galopu dalje. Dalje, dalje.

Življenje mnogih je odvisno od tega poročila! — Prinesel je poročilo na pravo mesto, vrnil se po enaki smrtnonevarni poti nazaj v kritje, kjer mu je poveljnik pripel na hrabra prsa zlato svetinjo. Ime tega junaka je Štefan Klemen z Brda.«

V splošno tišino, v kateri je čital župnik, je planilo sočasno troje: »Jej, naš Štefan!« in še Klemenova vzhičena pritrditev: »I, seveda naš fant, naš Štefan!«

Ponosno so govorili potem Klemenovi z župnikom o vseh mogočih podrobnostih in se veselili Štefanovega odlikovanja. Iz materinega srca pa se je kljub vsemu veselju izvil tih in bolesten vzdih: »O, ti ubogi, zavrženi Jaka! Zdaj bo tvoj spomin povsem izbrisan na Klemenovem domu!«

Dva dni potem je prišla Štefanova karta: »Naznanim vam, da sem bil odlikovan, ker sem nesel v prve vrste pred sovražnika važno poročilo. Sem zdrav. Lepo pozdravlja vse Štefan.«

To je bilo vse. — Domači so se spogledali; najprej so se jezili, potem pa nasmehnili tej čudoviti preprostosti.

Kmalu na to je dobil Štefan osem dni dopusta. Lepi in dragoceni dnevi so bili to. Doma! Iz morije, strahu, krvi in ognja! Zadihati zopet enkrat mir! O, mir!

Široko so se mu širile prsi, ko je stopal po rodni grudi, ki se je počasi že dramila iz zimskega spanja. Največkrat je zavil na Kovačevino h Katrici.

Toda, nekaj čudnega je bilo s Štefanom. Malo, zelo malo je govoril in vendar so vsi komaj čakali, da jim bo kaj povedal. Molčeč in tih je hodil okoli; najrajši je šel po poti za Brinjem in pod kostanji, da je pregledal in s pogledom objel vso domačijo, ki je klicala tako nenavadno, a tako močno in vedno krepkeje.

Nikomur ni mogel povedati tega, kar je vzklilo med vojaštvom na bojnem polju. Ali je bilo samo to, da jim je začelo presedati krvavo vojno rokodelstvo? Ali je bil morebiti tisti železni »moraš«, ki ni poznal niti malo lastne volje? Ali je bil morebiti mraz in lakota, ki sta bila pri njih stalna gosta že tretje leto? Ali morebiti le hrepenenje po domu, ki je klical vedno bolj, čim dalje so ga zanemarjali možje in fantje s svojo odsotnostjo in čim dalje so prodirali v tuje ozemlje? Ali morebiti žalost za tisoči padlih in izgubljenih tovarišev, ki jih je pogoltnila vojna?

O vsem tem je razmišljal Šitefan, ko je hodil po rodni grudi in prisluškoval, kar so govorili doma in o čemer so pisali časopisi. Nikoli se ni dosti zanimal za zemljepisje, a zdaj je vzel v roke zemljevid Evrope in ga je ogledoval. K Jerici se je sklonil, da mu je poiskala ta ali oni kraj. Zakaj se je zanimal za vse to, Jerica ni mogla doumeti. Pač se je spomnila na razne članke po časopisih v zadnjih časih, ko so večkrat govorili o jugoslovanski misli, o združitvi vseh Jugoslovanov itd., ki pa jih je vojaška cenzura zelo pobelila. Celo ob Krekovi smrti se ni smelo vse napisati, kar je bilo njegova sveta oporoka. Seveda je majniška deklaracija pretresla vse, ki so doma ostali. Toda, ker je vojska trajala nemoteno dalje, nihče izmed preprostega ljudstva ni verjel na njeno moč; oni pa, ki so bili vešči celotnega ozadja, so — pomenljivo molčali, ali pa namigavali, da gre vse svojo pot.

8. uredi

In res je šlo. To, o čemer je Štefan tako trdovratno molčal, ni ostalo skrivnost. Odmev majniške deklaracije je segel tudi na bojne poljane in je zbudil v srcih bojevnikov smisel za dom in domovino, ki je že celotni rod spremljal z željo po uresničitvi: lastni dom, neodvisna domovina, Jugoslavija.

Ali je bilo čudno, če je dom klical in zaklical tako silno, da so se zgenila tudi najbolj otopela in od vojne zagrenjena srca? In so bila vsa ta srca pripravljena žrtvovati še in če treba še enkrat toliko, da se le uresniči ona stara, a z dneva v dan nova in poživljena želja: lasten dom, združeni bratje po krvi!

Francoski, angleški in italijanski časopisi so objavljali vedno pogosteje, da se je v bojevnikih centralnih sil, ki pripadajo po rodu in jeziku k Slovencem, Hrvatom in Srbom, izvršil čuden preokret. Vse niti so peljale do Jugoslovanskega odbora, ki je imel svoj sedež v Parizu, in mu je tisti čas predsedoval dr. Trumbić, in zopet nazaj na bojna polja, na severovzhodu, jugo-zapadu in jugu. Iz ujetnikov Slovencev, Hrvatov in Srbov je v okrilju antantinih velesil nastala nova vojaška tvorba: jugoslovanski dobrovoljci.

* * *

S predrznim hruščem je brnelo sovražno letalo nad Ljubljano. Topovi na Golovcu, Rožniku in Gradu so se oglasili. Toda letalo se je spustilo neverjetno nizko, da so se videli odznaki na krilih: italijanska trikolora. In iz letala se je vsul dež drobnih lističev. Vojaštvo in policija sta imela nalog, naj preprečita, da bi ti lističi prišli prebivalstvu v roke. Povečini se jima je to posrečilo; le lahen pomladni vetrič se je še poigraval z nekaterimi ter jih zanašal proti trnovskemu predmestju. V Hribarjevem gaju so padli na tla in zmagovito je prinesel enega od teh učenec popoldne v šolo svoji učiteljici. Neverjetne novice so bile natisnjene na njih v slabi srbo-hrvaščini — bili so tiskani v italijanski tiskarni —, n. pr.: Vzdržite le še malo časa. Svoboda se bliža. Jugoslovanski dobrovoljci že čakajo na pohod. Trumbić. — In podobno.

Toda to je bilo še daleč.

Sledila je še izpraznitev Srbije in težak prehod srbskih čet preko albanskih gora, sredi med njimi tedanji kralj Peter in prestolonaslednik Aleksander, sedanji vladar zedinjene Jugoslavije. In še in še križev, gladu in bede.

O, dom je tedaj klical v obupu ...

* * *

»Hm, ali se je svet kar čez noč izpremenil?« To vprašanje je stalo napisano v obrazu dekleta, ki je pravkar zavilo izza Brinja na pot pod kostanji. Učiteljeva Lenica je, ki z začudenjem gleda v prebujajoče se naravo. To leto se je pomlad zakasnila ...

Lenica si je zasenčila oči in se je zagledala v dolino proti Št. Vidu, Prevojam in Dobu; nje misli pa so hitele dalje v nedosežno daljavo. Smehljaj ji je hotel prikrasti na ustne, a ga je prepodil bolestni izraz žalosti in odpovedi. Pa se je s prebujajočo naravo in porajajočo se pomladjo tudi v njenem srcu iz neznanega vzroka zganilo rahlo upanje.

O, saj je upanje življenje človeškemu srcu!

* * *

Prav ta čas je Klemenovka vsa zaverovana slonela nad časopisom. Od kdaj je pač tako pridna čitateljica? Saj je prejšnje čase komaj vsako nedeljo pogledala v »Domoljuba«, pa se ji je takoj zadremalo. Toda zdaj? Vsak dan mora pregledati vojne novice. Tako tudi zdaj.

Najprej je pregledala pač imenik padlih in pogrešanih s srce stiskajočim strahom, da ne bi zagledala ljubljenega imena. Potem je oddahnila; v miru bo še pogledala ostale novice z bojnega polja. Nazadnje še odlikovanja.

Naenkrat se je zdrznila — saj svojim očem ne more verjeti — in vendar stoji tu: Jakob Klemen.

Jaka, njen Jaka odlikovan ...

Sklenila je roke. Srečna je bila, tako nepopisno srečna, kakor more biti le mati. Dvakrat srečna, ker to pomeni mnogo- več: pomeni, da si je zavrženi s plemenitim dejanjem zopet pridobil čast in — odpuščanje.

Moj Bog, tudi oče bo moral zdaj odjenjati!

»Jerica, naš Jaka je odlikovan,« je zaklicala v kamro in ven v vežo: »Marjanica, brž pridi!«

Pa je stal Klemen pred njo: »Kje pa gori? Kaj pa je?« je vprašal dobre volje in je stopil v hišo.

Žena se je ojunačila: »Nekaj veselega, Peregrin! Le poglej v časopis!« in mu je pokazala s prstom.

Ime zavrženega sina mu je padlo v oči.

»Je že dobro. So stvari, ki se ne pozabijo tako hitro!« in je odšel.

Mati se je sklonila in zajokala. Jerica pa jo je tolažila, češ, dober preokret je le, ker se oče več ne jezi.

V samoto, na polje je hotel zaviti, da obračuna sam s seboj in z izgubljenim, ki pa je le — njegov sin.

Izza gabrove meje se je vkreber pognala moška postava. Župnik Janez. Prav treba ga je! Nikoli ne more biti človek sam!

Že od daleč ga je klical: »Primaruha, takih fantov pa nič, Klemen! Že drugo odlikovanje za Klemenov dom!«

Klemen ni izpremenil obraza; privzdignil je klobuk in ga s skrbjo potisnil na teme, kakor da mu je vroče.

Z razumnim pogledom je pogledal župnik moža in že so mu bile prave besede na jeziku: »Klemen, pozabi, če je bilo kaj med teboj in med fantom! Zdaj ni čas jezo kuhati! Sploh pa, v fantu je nekaj jedra. Kaj misliš, da je tako delo, ki zasluži vojno odlikovanje, kat tako? — Hm, prava Klemenova kri!« In že je odšel, da Klemen ni vedel, kdaj.

* * *

Po vasi se je hitro raznesla novica. Tudi do učiteljevega doma je prišla.

Lenica je pripravljala rože za cerkev, ko je oče Koren prišel iz vasi z novico. Pristavil je še: »Pa je vendar Jaka celi mož. Četudi je tupatam kakšno neumnosit napravil, zdaj je vse popravil!«

Ali je po naključju ali namenoma oče gledal Lenico tako naravnost? — Čemu pa jo je morala tudi kar vpričo rdečica obliti?

Začuden je zamrmral Koren: »Potem je pa le res!« in odšel v hišo. Lenica pa si je zakrila obraz in zaihtela. Potem pa je pobrala pripravljeno cvetje in odhitela v cerkev.

Pred Marijin oltar je pokleknila in je položila svojo ubogo, pohojeno, pokopano, pa zopet vstalo ljubezen v roke Najboljše, Vseumevajoče ...

Pa je prosila varstva za daljnega, bojujočega ...

»Spomni se, o premila Devica ... «

* * *

Na solunski fronti, pod vzhodnim zvezdnatim nebom je stal vojak na nočni straži in se je zastonj trudil premagati svoje domotožne misli. Kakor ptice, ki so jim percti pristrižene, so frfotale in iskale poleta v domovino, ki je iznova klicala in — zmagala. Vdal se je svojim mislim in je stal, naslonjen na puško kot kamenit kip ...

Vsa njegova duša je bila v domovini: prisluškovala je dihu rodne grude, gledala z lačnimi očmi v domačo hišo. Pozdravila je domačo cerkvico in odšla s plahimi koraki k učiteljevemu domu ...

Ali sme pogledati samo enkrat v sobo — kot ono noč, ko je zavrzen od lastnega očeta, odhajal v tujino? – –

Samoten strel je padel v temno noč in je prepodil mehke misli. Vojak se je zdrznil in trdneje oprijel puško ter z napetimi očmi pregledal svojo okolico. Toda nič. —

Kot ptice frfotajoče misli pa niso prišle do pokoja. Zakaj, o zakaj je odklonil dopust, ki mu je bil na ponudbo tedaj po odlikovanju? Zakaj? —

Toda, potem bi ne bil tu, kamor ga je klicala jugoslovanska domovina, ki je klicala tako silno, da je temu klicu sledilo tisoč in tisoč njenih sinov, ne oziraje se na to, da odhajajo v nov pekel na bojno polje ...

V plašč zavit je stal samotni vojak zvesto na straži uro za uro. Le včasih je z dlanjo potegnil preko oči. Ali je morda nočna rosa, ki mu rosi trepalnice?

9. uredi

Težka sopara je ležala že od poldneva nad pokrajino. Vsa vas je bila zunaj na travnikih pri senu. Tudi Klemenovka, ki je nesla južino na travnik, je ostala tam, da pomaga. Samo Jerica je varovala dom.

Tako praznično: se ji je zdelo to popoldne, počivala je in pričakovala Mejačevega Lojza, svojega prijatelja izza mladih let, ki je kot vojni kurat prišel z bojnega polja na kratek oddih.

Od tistega popoldneva, ko je kot tih opazovalec tako globoko pogledal v Jeričino srčno bol, je ostal zvest dani besedi: pomagal ji je nositi dvojno bol kot pravi prijatelj. Vsak mesec ji je pisal, kjerkoli je bil, spodbudno in sočuvstvujoče, kadar pa je mogel, jo je obiskal.

»Sestrica,« jo je imenoval in postal ji je zaupen svetovalec in učitelj. Prinašal ji je knjig, ki naj bi ji preokrenile bolestno-otožno in nezaupno duševnost. In četudi ni pričakoval kar vidnih uspehov, vendar je smelo upal, da je na pravem potu. In Jerica je kmalu začutila, da se odpirajo zanjo, četudi je telesno vsa betežna, nove možnosti delati za druge, mnogo delati. Začutila je, da jo vsa družina res smatra za vrednega družinskega člana, ne samo zaradi dela, ki ga vrši, ampak mnogo bolj zaradi duševnega zbližanja.

V tem smislu naj bi ji tudi to popoldne Lojze olajšal težavno pot v bodočnost. O marsičem sta govorila in polagoma je mladi duhovnik napeljaval! Jerico, da bi prav razumela svoje poslanstvo v bodoči Klemenovi družini.

»Veš, sestrica, rad bi te videl srečno. In to boš še tudi!«

Bolestno se je nasmehnila.

»Pač, sestrica! Tudi tebe dom kliče. Ko bo — večno vendar ne more ta vojna trajati — Štefan pripeljal Katrico, ki je srčno dobra in tvoja prijateljica, in ko bo pozneje enkrat par mladih Klemenčkov tod okoli kobacalo, ali ne misliš, Jerica, da se potem prične tvoja naloga? Otrok je za žensko, tudi brez telesnega materinstva, nekaj svetega. Mislim, da bo v tvojih rokah vse delo na njih, Jerica. Male dušice vzgajati, opazovati zbujanje duševnih sil in vsak dan gledati nove čudeže, uživati ljubezen mladih, nedolžnih srčec in pozneje, ko doraščajo, biti voditeljica mladih duš. — — Jerica, ali ni to bogata življenjska vsebina? — Da, ponavljam, popolnoma srečna boš.«

Jerica je molčala, a bil je to pritrjujoč molk.

Lojze je pogledal skozi okno: »Prve kaplje že padajo. Hiteti moram, da ne bom moker. Bog te živi, Jerica in na svidenje kmalu!«

Stisnil ji je roko in odhitel.

Jerica je mirno obsedela. Roke so ji počivale v naročju in vlažen blesk ji je ležal v očeh.

»Srečna, popolnoma srečna boš,« je rekel.

* * *

V zatišju samostanskega vrta so sedeli ranjenci. Trije izmed njih so sedeli na solncu v domačih razgovorih. Vojna, bolečine in bolezen so jih pobratile. Močan, kmetski fant z obvezano roko je z veseljem užival sladke spomine včerajšnjega obiska.

Mati in Katrica ... njegova Katrica. O, kako sta obe jokali, ko sta ga videli tako obvezanega! On, Štefan, pa se je smejal. Saj zanj je vojna končana; trije prsti mu manjkajo, to je res; zato pa bo njegova prva pot: domov — domov. Po dolgem času na domači zemlji, dihati domači zrak ...

»O, dom, zlati dom!« je zasanjal Štefan.

10. uredi

Ali se ni prav tisti dan tam daleč odločila tudi usoda drugega Klemenovega sina?

Čepeli so kritju. Tla so se tresla od peklenskega hrušča in bobnenja.

Tedaj je prižvižgalo po zraku —

»Na tla!« je zakričal še nekdo smrtnobled — in že je padla smrt prinašajoča granata v sredo med nje ...

En sam vzdih — v naslednjem trenutku morajo biti vsi v kosih.

Toda — nobenega poka — slep izstrelek!

Podčastnik Klemen je skočil kvišku, bled toda odločen. Vsak hip se lahko granata razleti. Moj Bog, in sami družinski očetje! Kaj on? Pač se lahko žrtvuje.

Kakor misel hitro je pobral granato in stekel. Vsaj štirideset korakov stran naj pride! — In je previdno položil nevarno breme na tla in stekel nazaj.

Za božjo voljo, vsaj par korakov še in je rešen – – Teče nazaj kot veter.

... Tedaj zatuli kot divja zver. Grozoten tresk in stresljaj kakor ob potresu. Kot hiša visoko brizgne val dima, kamenja, zemlje ...

Deset korakov stran leži Klemenov Jaka v mlaki krvi – – – – – –

* * *

Poročilo o tem je prišlo h Klemenovim; eden izmed rešenih je pisal svoji ženi pretresljivo preprosto:

»Moja žena in petera otrok naj vsak dan moli za mojega rešitelja!« Pismu pa je pridejal tudi še poročilo Klemenovim: »Ne vem, če bom še živ prišel domov, a to pot je rešil Vaš sin mene in moje tovariše gotove smrti. Vsi smo jokali, ko smo ga videli tako ranjenega. Nezavesten je obležal; sanitejci so ga odnesli na obvezovališče. Še je živel. Bog ga ozdravi!«

Kakor strela je zadelo to pismo Klemenove. Jerica in Manica sta na glas zajokali, mati pa je sedela vsa trda brez vsake barve na licih. Potem pa je zajokala: »Jaka, moj fant, moj dobri otrok ... Ne, ne, saj bo živel! Bog nam ga bo domov pripeljal!«

Bled in molčeč je slonel oče ob miizi. Roka, v kateri je držal pismo, se je tresla. Močnega moža je do dna pretreslo ... Ostanek njegovega ponosa se je zrušil ...

To, kar je storil njegov zavrženi sin, je bilo več kot samo dolžnost. Požrtvovalnost je bila to, veličina!

Zravnal se je, nerodno stopil okoli mize k jokajoči ženi, objel jo je in rekel: »Mati, ne jokaj! Vse je zopet dobro. Jaka je zopet naš sin ... Ponosen sem nanj!«

In naslonila mu je glavo na široke prsi in je glasno zajokala. – – –

Stari Klemen ni ničesar napravil le polovičarsko. Še tisti dan je pisal na Jakov regiment, v kateri bolnici je in če ...

Čas boječega in nestrpnega pričakovanja je napočil; dnevi, tedni in meseci so prešli, ko so Klemenovi zaman pričakovali poročila o Jaku. – –

Toda v tem času duševne napetosti je stari Klemen spoznal — najprej osramočen, potem omehčan v dnu duše in nazadnje v hipno prebujenem očetovskem ponosu in očetovski ljubezni, da zavrženi sin prav za prav nikoli ni povsem izginil iz njegovega srca, da je prav v skritem srčnem kotičku še vedno tlela iskrica ljubezni, ki je ni mogla upihniti niti upravičena nevolja in jeza, ne ponižani ponos ...

* * *

»Ali morem še kaj storiti za vas, dragi prijatelj?« se je sklonil sočuvstvujoče vojni duhovnik vojne bolnišnice nad popolno mirno ležečega ranjenca.

Ni bilo odgovora. Pozorno se je zazrl v poteze grozno zdelanega moža, ki je bil ves povit v povoje in zaveze, katere so pa iznova zopet okrvavele. Ali se mar zopet izgublja v nezavest?

Ne, s težavo se je dvignila desnica, edini zdrav ud. Roka kaže v neko negotovo smer. Ustne se gibljejo ... poskušajo oblikovati besedo.

»Pil bi rad, siromak?« Odklonilni mig roke, ki pa kaže na mizico poleg postelje.

»Da, tukaj je. Stotnik je je položil sem, ker ste spali,« in mu poda visoko odlikovanje; toda ranjenec se bridko nasmehne in roka zamahne. Neodločno iščejo duhovnikove oči po okolici.

»Ah, listnico bi rad!« vzklikne končno in seže ponjo na stol poleg postelje. To je bilo! Skrbno je gledal bolnik, ko je kurat vzel iz listnice dvoje pisem in mu jih ponudi. Pa to ni še bilo pravo. S težavo je skušal odpreti notranji predel listnice in ko mu je kurat pomagal, je izvlekel iz njega raztrgano beležnico in jo dal s komaj slišnimi besedami: »Po moji sm ... « in beseda mu je zamrla na ustnih.

»Da, da, tovariš, gotovo bom oskrbel,« je obljubil duhovnik ginjen. Moj Bog, ta strašna, a tako junaško prenašana bolečina mu je šla k srcu.

Za hip se je zazrl kurat v obraz onesveščenemu; potem je pogledal pismi, ki ju je držal v roki. Prvo najbrž za starše, drugo pa na gospodično Lenico Koren ...

Duhovnik se je zamislil ... Kaj ni v sosednem lazaretu zdravnik tega imena? Če se ne moti, je prav iz tistega kraja, kamor je pismo namenjeno. Morda sorodnik?

Še danes po službi bo jezdil tja in pisma in knjižico bo vzel s seboj.

Seveda je bilo že precej pozno zvečer, preden je mogel sklep izvršiti. Pa še je moral dobro uro čakati, da so zdravniki opravili svoje delo in se izluščili iz svojih okrvavljenih halj.

Pri cigareti sta sedela potem in dr. Nande Koren je pozorno posluhnil, ko je slišal, kakšen vzrok je pripeljal kurata k njemu in hlastno je segel po pismih.

Na Klemenove! In ta pisava — moj Bog, Jakova je. Skočil je pokonci. In to pismo na njegovo sestro ...

Torej je le res! Seveda, takrat kako se je Lenica ustrašila in potem, kako je bila zamišljena in še pozneje tako zelo resna. O, pač, saj je nosila tako težka bremena!

In Jaka? Ali ga je morebiti ta ljubezen rešila propasti? Nande Koren si je pokril oči; njegove misli so begale daleč tja v domovino ...

Seveda, tedaj bi bil Lenico -resno svaril pred Jakom; toda zdaj, ko leži Jaka tam v sosednjem lazaretu, razbit, raztrgan, morebiti v zadnjih zdihih ... o, ta pa je preizkušen, kakor zlato v ognju, zmagalec, ki je s svojo žrtvijo zbrisal vso krivdo.

O, Lojze Mejač mu je že davno vse povedal. — Široko se mu je odprlo srce za prijatelja izza mladih dni. Le hitro k njemu!

»Da, prijatelj iz mladih let,« je razlagal kuratu. »Le hitro! Pa bova vzela avto; vaš sluga naj pride jutri zjutraj po vašega konja!«

In kmalu je stal ob ležišču v vročici ležečega prijatelja in je prisluškoval njegovim raztrganim besedam, ki so se vse sukale okoli imena njegove sestre Lenice.

Mladi zdravnik je z vlažnimi očmi gledal prijatelja in vse mu je bilo jasno ...

Boječ pogled, kot v kako svetišče, mu je šinil v knjižico v roki, ki je izgledala kot nekak dnevnik; tu je čital par vrstic, tam kratek odlomek. Večkrat je med čitanjem potegnil sumljivo preko oči, na tihem pa je obetal: Takoj jutri pošljem pismo in zvezek Lenici. Čemu čakati, da se vrata večnosti za njiim zapro? Da ga ne doseže nobena beseda odpuščanja in ljubezni več? ... Takoj naj zve!

Na lahno je stisnil zdravo roko Jakovo, ki se je stresala v njegovi, napravil še ta ali oni poizkus na bolniku, ki pa se ni zavedel. Nato je odšel k zdravniku, ki je imel Jaka v oskrbi.

Ta je skomiznil z rameni.

»V vaš lazaret ga spraviti, gospod tovariš, mislite? Izključeno v tem stanju, kaikor sami vidite. In upanje? ... Hm, kdo bi mogel to vedeti? Tu doživljamo stvari, ki dan za dnem prekrižujejo naše račune. Ni izključena možnost, če preživi prihodnje dva, tri dni. Seveda pohabljen bo, revež, ostal; nogo smo mu morali vzeti. Druge rane kakor tudi so strašne, vendar niso smrtne. Torej, gospod tovariš, če ga bomo spravili tako daleč, ga seveda lahko dobite.«

11. uredi

Tam daleč od bojnega polja sedi pri zastrti svetiljki bledo dekle v svoji sabici. Listi papirja s krvavimi madeži trepetajo v njenih rokah. Vedno, zopet in zopet briše solze, ki ji zastirajo pogled in se mešajo s krvavimi madeži na papirju.

Novemberski viharji so tolkli z golimi vejami po oknih, na votli tepki se je oglašal skovir; strašno je odmevalo skovikanje v temno noč.

Mrtvaški ptič! Lenica se je zdrznila; mraz jo je spreletel. Pa se je otresla neprijetne misli ter je sklenila reke: »Ohrani mi ga, Gospod! ... Naj ga ne izgubim zdaj, ko sem spoznala globino njegove duše, ko je našel Tebe, Gospod; naj ga ne zgubim v drugič! Veliki Bog, dobri Bog, vsemogočni Bog ... «

S tresočimi rokami je poravnala liste in se je iznova zatopila v čitanje ...

* * *

Kakor prikazen je stopila tvoja slika pred mene, po letih pozabe, ne po letih želje po pozabi!

Lenica ... ah, Lenica – – v svoji ljubkosti in nežnosti! In tako bleda in suha!

In globoke, rezke zareze okoli usten in izraz tvojih oči, vse to mi dovolj pove!

Trpela si, Lenica, trpela zame! Nevredneža, ki si ga morala pozabiti, nisi ponosno in lahko iztrgala iz srca – – pač ne. Vse male, a tako globoko zrastle koreninice, ki si jih morala izruvati, so napravile prav toliko skritih ran in ranic, četudi so krvavele na znotraj.

Kako globoko se nagiblje tehtnica moje krivde! Zopet in zopet se oglaša v meni: Ni odpuščanja! Ni odpuščanja!

Toda zdaj vem za pot pokore! Ti si mi odpustila; tvoje oči so mi povedale. In tvoja beseda: Dom te pozdravlja! — mi je vodilo.

Hočem si vnovič priboriti tvoje spoštovanje — četudi ostane ljubezen mrtva.

Da sem te smel še enkrat videti na pragu v novo življenje, se mi zdi prav poseben dar božji.

Pred nekaj dnevi sem napravil račun z Bogom. Po mnogih zablodah me je vodilo moje življenje, mnogo pokore bo treba. In hočem jo delati!

Morebiti se bo dalo moje prazno življenje še v dvanajsti uri izpolniti s koristno vsebino?

Grmenje kanonov tam z daleč govori silno resno mojemu srcu. Ko so se vozili vlaki, polni ranjencev mimo nas, — sem pogledal smrti v oči.

– – – – –

Jutri gremo naprej. Vse v meni je pripravljeno. Zdi se mi, da stopam nad nižinami življenja.

Nikakega navdušenja ni v meni, nikakih vzvišenih čuvstev; le zavest, da sem kamen, živ kamen v obzidju, ki brani naš dom.

Bolestna je le misel: Nisi sejal — nimaš kaj žeti! — Čemu sem živel? ... Moje življenje — neobdelana njiva.

Toda to je minilo.

Če bi smel še enkrat živeti to življenje — moj Bog, če bi se kdaj vrnil iz te morilne vojne – – –

Lenica, skrij v svoje ljube roke mojo ubogo dušo!

– – – – –

Grozno, pregrozno, kar tu vsak dan doživljamo!

Pred tedni sem napisal, da sem pogledal smrti v oči. Da, to je bila bleda smrt, ki se je tresla v zijajočih ranah ...

Tu pa bega za nami rjoveča, zdihujoča, jokajoča, smejoča se smrt v najstrašnejših oblikah.

Tu je boj, naperjen proti smrti — v besneči togoti napada nož na nož, v misli na dom.

Čudovito lep večer je bil danes. Solnce je položilo svojo svetlobo po v dolžino raztegnjenih, gorečerdečih oblakih, potem pa je padalo, padalo v krvavo morje in je izginjalo. Istočasno pa se je na vzhodu pokazala dvojna mavrica, tako lepa, tako močna in cela, kakršne še nisem videl nikoli. V najčistejših barvah je vezala naše in sovražno bojišče.

Morda simbol? Morda opomin? Kakor ukopani smo gledali to znamenje miru. Vsak je mislil isto; v vsakem srcu je drhtelo isto vprašanje.

Odgovor je prišel takoj: kot na povelje so pričeli topovi svoj navadni večerni koncert. Z blazno togoto so bruhali ogenj sem in tja. Kakšna živa disharmonija!

Dom, o dom, tam daleč, v miru ...

– – – – –

Ali še živim? Ali je duša še ostala v meni pri teh peklenskih grozotah?

Do pasu smo stali več ur v gnilih močvarah vmesnih jarkov, odrezani od naših; nad nami pa so rjoveli topovi vseh kalibrov. Grozne razstrelbe so nam trgale živce; krik, bolestni vzdihi, grgranje, zadnji stresljaji, mir in — grozna nemost.

To je najstrašnejše, mirovati brez moči, brezdelno in nemo.

In ta boj z zagrenjenostjo!

Bog — Bog — — — kje si? Ali more biti to tvoja volja, da se tvoje stvari more med seboj?

Videl sem tovariše, ki jim je zrla daljna, mirna neskončnost iz oči. Če si znotraj smrt premagal, potem ni več tako strašno.

Ti si večna Moč nad mano, Oče v nebesih — vso svojo bol, vse težave in skrbi za telo in dušo polagam v tvoje roke. Tu me imaš! ... In če v urah neslutenih bolečin, ko mi bodo živci odpovedali, ne bom več čutil tvoje navzočnosti, le neizrečno muko, strah in moči teme, stegni tedaj svojo mogočno roko! Dvigni me! Naj se ne raztrga vez, ki me je nanovo zvezala s Teboj!

– – – – –

Okoli mene je samota. Sredi ljubih tovarišev sem tako strašno sam. Gotovo bi našel med vsemi koga, ki bi mu mogel zaupati, a le to, kar zadeva splošnost, a moje srčne zadeve ... Za to bi morala biti duša, ki pa je na svetu samo ena ...

Moj Bog, moje hrepenenje zopet vstaja ... in hiti k tebi, ki si nekoč razumela mojo dušo ... Toda to je končano za vedno.

Sam sem, samo jaz pri kompaniji, ki k meni nikoli ne zaide, pismo; pomilovalno me pogledujejo tovariši, kadar dele pošto.

Molči, srce! — Ali ne veš, kako pravi pesem: Iz mladostnih dni, iz mladostnih dni — — — daleč vse leži, daleč vse leži, kar bilo je moje, nekdaj moje ...

– – – – –

Ali je res bil kdaj čas, ko sem večnostno vprašanje: Kako gospodariš s svojimi talenti? v svoji razuzdanosti in prešernosti preslišal? Ko mi je bilo le mar uživanja in sem srkal vase vse opojnosti življenja? In sem stopal na srca — na pošteno očetovo, ljubezni polno materino, brata in sester. In na edino, ki me je vse razumelo ...

Lenica, moja Lenica!

O, moja izgubljena in zapravljena mladost!

Moj Bog, če je mogoče, daj mi časa! Kako lepo bi bilo, če bi smel nanovo postaviti temelje svojemu življenju!

V sovraštvo, ki vre med nami, posije kot zlat žarek misel, pozneje, ko vse to mine, pričeti novo plodovito življenje, polno dela in blagoslova; pa najsi tudi v najmanjšem krogu.

Lenica, kolikokrat si se nasmehnila mojim visoko letečim načrtom, mojim mislim v daljavo in širino. Pa si rekla tiho in preprosto, kakor je bila tvoja navada: Tudi čisto mal in omejen krog dela je lep. Saj nas duševno ne omejuje. Ali ni lepo gledati zrnje, ki smo ga sejali, kako raste in zori. — Takrat sem se smejal tvojim besedam. O, hotel sem te naučiti vročega hrepenenja po tujini in daljavi, po blestečih solnčnih cestah tam v svetu. Skupaj bi bila šla po belih cestah, po katerih se sprehaja sreča ...

In danes, Lenica, danes? ... Ne vem nič lepšega, nič prijetnejšega, nič ljubkejšega kot kotiček miru in dela, ki bi bil pa poln sreče. — Lenica, najin dom je tak; a šele danes vem to, ko je prepozno, ko dom kliče in kliče, a ne morem do njega ...

Vrane kriče,
v divjem poletu se k mestu pode.
Kmalu bo zima ...
Gorje mu, ki doma nima!

Te Nietzschejeve besede o neusmiljeni brezupnosti zime in brezdomja sem videl danes ilustrirane.

Visoki topoli, ki jih veter neusmiljeno biča, stoje ob ravni cesti; ilovnata zemlja globi pod nogami. Na desni in levi temnozelene močvare. Grozno in brezkrajno samoto moti krik vran, ki se pode od topola do topola.

Žalost lega kakor siv netopir na človeka, tišči in mori. Tegobne misli kot ptice močvirnice begajo okoli človeka. Speči tovariši, trdna misel na smrt, žalostni, skoro človeški glasovi poginjajočih konj — — velika ljubezen, veliko sovraštvo, grozotni nesmisel tega organiziranega človeškega klanja, žalostno izmaličenje pobeljene maske — človeške kulture, izza katere zija nenasitna žival — človek ... O, te grozne predstave!

Zaman se zvijam, da bi jih prepodil, tiščim oči ... a z režečimi obrazi se sklanjajo čezme.

»Kmalu bo zima« in sneg, ki bo zakril mlake krvi in grobov brez števila — morebiti tudi mojega.

Ali bom tedaj našel »domov«? ...

Že dolgo mi ni kak dogodek segel v dušo. Pred menoj leži droban zavitek z napisom, ki stisne srce — pošiljatev materina: »Za ubogega vojaka, ki mati ne skrbi zanj.«

Sveta vsemogočnost materine ljubezni, ki prestavljaš gore! Ti postavljaš mostove čez prepade, pošiljaš ljubeče pozdrave v neznano tujino in si prepričana, da jim bo Bog pokazal pot med milijoni.

O, mati, — prvi pozdrav z doma, napisan s tvojo roko!

Okoli nas vrši, šumi in tuli — smrt. In nad nami sije čisto, jasno nekdanje solnce ... Mati, o mati, kako sem sam! Da bi imel človeka ...

Lenica, moja Lenica ... če pač hodijo kdaj tvoje misli na pot in iščejo in če bodo našle pot do mene — —?

– – – – –

Nikoli niso večerne zarje tako lepe, kakor v zgodnjepomladnih večerih. Na večernem nebu škrlatne gore, z zlatom obrobljeni oblaki. Nadzemska krasota! O — zakaj jokam, zakaj moram jokati? ... Vse grozote bojnih poljan me niso ganile. In zakaj ob pogledu na čudovito lepoto, ki mi jo je sam Bog pokazal, — se je prelomila vsa trdota v meni in vsa moja notranjost je — tiha vdanost.

Lenica, ko bi mi bilo dano, da bi zdaj pokleknil pred tebe in položil glavo v tvoje naročje! ...

Jaz sem domotožje — ti si dom, mir, uteha ...

– – – – –

Mnogo bolj smo zrastli z življenjem, kakor sami mislimo. Tudi po najhujšem boju, ko si gledal že smrti v obraz, se zaveš: Torej še živim! Se mi sije solnce; name čaka še kakšna naloga!

Stari Tomaž Kempčan mi je tu postal dober prijatelj; vsak dan berem iz njega. Da uravnovesim svojo notranjost! Da razmislim večne resnice, ki so tu v ognju dobile čisto drugačno lice.

– – – – –

Moje misli beže domov. O, moj dom v pomladnem krasu! — Vedno bolj spoznavam, da bi imelo moje življenje le smisel, če bi delal za dom roko v roki z ljubljeno osebo ...

– – – – –

Vroč dan bo jutri; to razberem iz resnega ukaza, ki smo ga dobili. — Pripravljen sem; moja duša je mirna!

Zamišljen pregledujem to knjižico. Čemu sem vse to napisal? ... O, samo zase, da sem si krajšal čas v bridki samoti.

Toda zdaj — če padem — brez sledu izginem kot list, ki ga je veter odnesel z drevesa — Lenica, listek bom vtaknil vanjo, da ti po moji smrti pošljejo te liste.

Če padem, da boš vedela — da sem drugačen postal. Po smrti! Potem ne bo več jeze, ko me bo pogoltnila tuja zemlja. Saj mrtvim vse odpuščamo!

– – – – –

Kakor krik brezmejne bolesti se izvije iz dna srca: Proč z vojsko! Proč s to strašno iznajdbo živali v človeku! — Bog — o Bog! Vse kar je človeškega se upira temu izrodku pekla!

In kakšen bo konec?

Pa vendar je še misel: Eden je, ki vodi usodo človeštva ... Bog, končaj! — Naj zopet prosto zadiha ubogo človeštvo!

– – – – –

Dolgo sem zanemarjal to knjižico. — V bolnišnici je nisem prebral, ker bi bilo domotožje prehudo.

Ali je prav, da sem odklonil dopust? — Srce se mi je trgalo. — Toda dokler mi oče ne odpusti, ne morem domov ... Vsi so mi pisali: mati, Jerica, Marjanca in Štefan. Le o eni ni glasu ...

Rane so se hitro zacelile; zopet sem prišel na bojišče — a kazalec na kompasu se je obrnil v drugo smer ...

In pred nami tam v daljavi vstaja — nova domovina.

– – – – –

Ko sem ležal ranjen v bolnici, sem mnogo razmišljal o svoji bodočnosti — če zame sploh še bo kaka bodočnost. Z mojim medicinskim študijem je končano za vedno. To sem si sam pokvaril. Mnogo let bi še trajalo in koliko denarja bi še stalo očeta, ki ga pa ne bi hotel več nadlegovati.

O, kako to boli, ko si moram to priznati. Da, moji visokoleteči načrti od nekdaj o sanatoriju in kliniki in vsem takem so uničeni. Zdaj bi bil kvečjemu še rad preprost podeželski, ali pa prav hribovski zdravnik, ki bi se mu otroci in stare ženice rade zaupale.

In seveda, lepo hišico bi si naredil, kjerkoli v kakem skritem kotičku. Pa, ko bi se vračal s svojih zdravniških potov, bi stala na pragu ljubezniva ženka — s tvojimi sinjimi očmi, Lenica. Oh, pa vse to so same sanje in sanje se nikoli ne uresničijo ...

Pa se zopet srce zamota v nove zlate niti. Pred menoj stoji moj očetovski prijatelj in učitelj Koren, ožarjen s čudovito življensko modrostjo, milino in dobroto.

Vidim ga, kako stoji pred otroki in je sto modrih in rjavih oči uprtih vanj in sto belih otroških dušic je razgrnjenih pred njim. In on izobrazuje duha in oblikuje dušo; učitelj in vzgojitelj je, oče, svetovalec in svojim varovancem zavetje vse življenje.

Preprosto delo, ki ne razburka okolice, toda dela na globoko!

Vedno sem imel otroke rad, morebiti je bilo to edino dobro v mojem lahkomiselnem življenju. — Iz otrok mojega rodnega kraja vzgojiti močne, poštene, resnične, v resnici plemenite značaje, ne učenjake, ampak ljudi, ki bi tvorili temelj človeške družbe, to bi bila naloga, ki bi mogla dati vsebino življenja možu ... Toda, kam sem zašel? Nedosegljivi ideali ...

– – – – –

Lenica, moja Lenica, moje vse na tem svetu! — Samo v mislih naj te še enkrat tako imenujem! — Zapravil sem vse. — Toda v dneh, ko smo zapisani smrti, — se mislim nate. In umirajočemu je treba vse odpustiti.

Moja uboga Lenica, koliko si morala trpeti radi mene! Leta tvoje mladosti je uničila moja lahkomiselnost. Toda, reci mi danes, da mi odpuščaš, — da ne pridem s to krivdo pred večnega sodnika.

Da, čutim, da mi odpuščaš. Tvoje molitve so moje varstvo. In v tej uri, ko vnovič odhajam v smrt — vem, da eno srce moli zame.

– – – – –

Dom, moj dom! — Glasovi tvojih klicev so tako silni, da se jim moram odzvati ...

Na divjih potih svojega življenja sem videl marsikatere lepe kraje ... Toda krona vse krasote sveta si ti pozabljeni košček zemlje na pragu Črnega grabna: moj dom!

In danes sem ti bližje kot kdaj prej ...

Svetiljka je skoro dogorela; Lenica se je prestrašila; mehanično je segla, da odvije svetiljko.

Potem se je dvignila in v temi padla na kolena pred posteljo, vrgla roke čeznjo, položila glavo nanje ter zajokala, kakor da se ji srce trga.

12. uredi

Zopet je prišla pomlad v deželo. Četudi je krvavo morje na zemlji vedno naraščalo in je splošna beda klicala vedno glasneje k nebu za usmiljenje, mlado leto se je kakor drugače tudi to leto rodilo v zelenju in cvetju, ptičjem petju in zlatem solncu. Vedno mlada zemlja se je iznova oblekla v svatovsko obleko in se je smehljala s svojim najprikupljivejšim smehljajem.

Ljudje so na stežaj odprli okenca svojega srca, vdihavali z novim upanjem pomladanski vzduh in so se veselili lepo: uspevajoče mlade posetve.

Brdo se je zagrnilo v oblake cvetočega sadnega drevja. Klemenovi mladi ta dan niso prišli do nobenega pravega dela. Po kosilu so sedeli vsi pod cvetočo tepko. Jerico so s stolom vred zapeljali prav pod cvetoče drevo in pri vsakem najlažjem dihu vetra se je vsul nanjo bel dež odpadajočega cvetja. Tudi njene, sicer vedno pridne roke so danes počivale, četudi pratika ni kazala nobenega praznika. Sanjavo je gledala v daljo in tih ogenj ji je žarel v očeh ...

Marjanica je sedela poleg nje na klopi in se je zabavala s tem, da je razpihavala odcvetelemu regratu nežnokrila semena. Koliko semen ostane neodpihnjenih, toliko let je treba čakati, da te pride ženin iskat.

Marjanica je imela močna pljuča; njenemu pihu so se morala razpršiti semena s perjanico pač na vse strani. Samo eno zrnce se je zibalo še na peclju, pa še tisto je kmalu odpadlo.

»Niti celo leto ne več!« se je veselila Marjanica in je molela golo plodišče Jerici prav pod nos.

Ta se je samo nasmehnila; Marjanica pa je pričela z novo »lučico« svojo igro.

Štefan je slonel ob deblu in puhal iz vivčka modro-sive oblačke v zrak. Z roko je segel v nizke veje in že se je vsul gost dež cvetnih lističev nizdol in tudi na njegovo roko, ki so ji manjkali trije prsti.

»Kdo bi si mislil, da more tako belo cvesti!« je rekel tiho iz svojega razmišljanja.

Jerica ga je takoj razumela: »Kaj-ne, ker je zemlja vsa prepojena s krvjo, bi se ne bilo prav nič čuditi, če bi imel vsak cvet krvav madež.

Štefan je prikimal in pogledal na uro: »Hm, danes pa res praznujemo in ura kar ne gre naprej.«

Moral je še itak varovati svojo roko; pa danes je bil res praznik za vso Klemenovo hišo. Doma ostalim so misli hitele za starši, ki so se že zgodaj zjutraj odpeljali v Ljubljano — Jaka obiskat. Po vseh dolgih letih prvo svidenje! — — —

»Zdaj so pa že skupaj prišli,« je modroval Štefan.

»Oče in mati in ... « Jerica ni izgovorila, pa radosten sij v očeh je glasno govoril.

Njena tiha želja se bo le izpolnila: Lenica in Jaka. Kdo bi si bil še mislil po vsem tem! Pa je le Nande dobro napravil z Jakovo knjižico! In je srečna skrb za še vedno ljubljenega vendar premagala razžaljeni dekliški ponos, pa se je Lenica s svojo srčno skrivnostjo zatekla k staršem. A le mati je bila iznenadena; oče Koren pa se ni niti malo čudil, saj je svojo Lenico že davno prepoznal ...

Ko je potem drugo jutro Klemenovka, vsa objokana in ihteča, prišla h Korenovim z Jakovim pismom, ki ga je tudi Nande poslal, se ni mogla Lenica več premagati in se je oklenila Klemenove matere okoli vratu, da sta jokali druga ob drugi.

»Mati,« je vzdihnila ihteč, drugega nič. – – –

Hvala Bogu, pa je šla smrt mimo Jaka. Od tega dne pa so prišli Klemenovi in Korenovi vsak dan skupaj; zlasti obe materi sta imeli polno skrivnih pomenkov. Kadar je šla Klemenovka v delavnik v cerkev, vselej se je zamudila celo uro. — — —

»Če mu le ne bo škodovalo,« se je bala Marjanica. »Ko je vendar Nande pisal, kako je slab. Ali ne, Jerica?«

»Oh ne,« je ta smelo odgovorila. »Veselje nikoli ne škoduje. Mislim celo, da bo še prej zdrav.«

»Če mu ta obisk ne bo škodoval, greva pa še midva drug teden k njemu, Štefan? Ali ne?« je delala načrte Marjanica.

»Tako sem tudi jaz že računal,« je pritrdil in previdno stegnil še bolno roko.

Sočutno je pogledal hromo sestro.

»Jerica, ti moraš pa kar še počakati,« in jo je z okorno roko pogladil po laseh.

Smehljaje je odgovorila Jerica: »O, saj zdaj čakanje ni več tako težko. Kakorhitro se bo navadil s protezo hoditi, pride itak domov. In potem ga bomo doma dodobra pozdravili.«

Na dvorišču se je Tiraš spustili v jezen lajež. O, seveda, pismonoša! Marjanica je že odbrzela čez dvorišče; pisma so vedno zelo zaželena.

Brat in sestra sta se smehljala za njo. Štefan je pogledal svoje roke. Očividno je bil zadovoljen, da mu ni treba več pisati pisem Katrici. Že od nekdaj je bil vse bolj za ustna poročila; so bolj krepka in učinkovita ...

Slišala sta, da je šel pismonoša v vežo; gotovo bo danes obilnejša malica, ker je najbrž Marjanica dobila pismo od svojega Franceta.

Že je privihrala z odprtim pismom: »France ima dopust! Pomislita šest tednov dopusta; radi setve. Ne vem, kaj naj!« in se je vrtela s pismom v roki.

To je bilo izvrstno, brat in sestra sta se veselila ž njo. Šest tednov je že kar dolga doba; na naprej še ni treba misliti.

Štefan je parkrat pogledal po stezi proti Kovaču, pa ni ničesar ugledal. Zdaj je porabil priliko in z najprostodušnejšim obrazom rekel: »Veš kaj, Marjanica, h Kovačevim stopim povedat, saj ti nimaš časa.«

Obe sestri sta se zasmejali: »O, ti navihanec, ti! — Le pojdi, le, saj vem, da si bo Katrica vrat iztegnila, tako gleda za tabo!« je rekla Marjanica smeje.

Tudi Štefan se je gllasno zasmejal, napol v zadregi, napol v sreči in je hitro izginil. Jerica ga je še videla, ko je preskočil plot, da si je pot prikrajšal ...

»Pa ima Lojze le prav; srečna bom, pa saj sem že!« si je mislila pri tem.

Glavo je naslonila nazaj in je gledala skozi cvetoče vejevje proti temno-modremu nebu — daleč — daleč tja, kjer za sinjimi daljami stanuje On, ki ljubi vse ljudi. On, ki je tudi njo skrbno postavil na pot, po kateri bo prišla do izpolnitve svoje življenske naloge.

– – –

Klemen in Klemenovka sta hodila obložena z večjimi in manjšimi zavoji po Ljubljani. Prav nič jima ni bilo do lepe pomladi, ne za bogate in bleščeče se izložbe.

Vesela in vendar nekoliko potrta sta šla po ulicah in cestah ter preko trgov in nobena stvar ju ni zanimala. Le hitro naprej, da prideta do bolnišnice, kjer leži Jaka!

Pa čim bolj sta se bližala cilju, tem bolj so se ustavljale noge. – – –

Sam Bog ve, težke stvari so to! Preveč leži vmes, četudi so pisma, tja in nazaj, že marsikatero nasprotje odstranila.

In da ga morata takega zopet najti — pohabljenca!

A končno sta vendar že stala na hodniku pred prijazno sestro in sta ji povedala, kaj želita.

»Seveda, seveda; saj vas danes pričakuje!«

»Ja, hm ... Pa je zdajle sam?«

Prič pa prav res ne rabita.

»O da, vaš sin je prav zadnjo sobico še dobil.«

»Pojdiva, žena!«

»Oče, saj si hotel ... «

»Saj res, sestra, to-le za vaše ranjence!«

Največje zavoje sta oddala sestri, le vsak je vzel mal zavojček s seboj.

Sestra se je vesela zahvaljevala: »Bog vam plačaj! Saj tako manjka vsega!«

In odhitela je pred njima po hodniku ter odprla vrata:

»Gospod Klemen, obisk dobite!«

Kakor vkopana sta obstala oba na pragu. Oni le tam — udrtih lic, suh in koščen vojak, ki se je dvignil v postelji, z obvezano glavo in levo roko, naj bi bil Jaka, njun sin? Oni lepi, ponosni Jaka?

Bolesten vzdih je planil s postelje.

Tedaj se je pognala mati naprej: »Jaka, moj sin! Moj ubogi otrok!«

Jokaje ga je objela in mu bežala bleda lica in vele roke.

»O, samo da si še živ! Samo, da te zopet imamo!«

»Mati! — — — O, mati!«

Za hip je vse utihnilo; le zadržan jok in ihtenje je polnilo malo sobico. Potem se je bolnik obrnil k očetu, ki je potrt stal poleg.

»Oče! ... Še enkrat: odpustite mi!«

»Tiho, tiho fant, moj ljubi fant! — Vse je pozabljeno! Nič več ne smeš o tem govoriti! Vse, vse si popravil! In še več!«

Glas se mu je tresel od ganotja. Krčevito je stiskal zdravo sinovo roko.

Dva para oči se je zazrlo drug v drugega. Potem se je sklonil stari Klemen in je poljubil svojega zopet najdenega sina.

Jaku je ganotje stiskala grlo.

Prvi očetov poljub! ...

»Jaka,« je spregovoril oče čez nekaj časa, ko je imel glas zopet v oblasti. »Jaka, moj fant ... pa si vendar pravi Klemen! Pristna veja na starem močnem drevesu! Ponosni smo na tebe!«

In sin si je bil svest, da v očetovih očeh ni večje pohvale. Zdaj šele se je čutil oproščenega in zopet vrednega člana Klemenove družine.

Zdaj so prišla vprašanja in odgovori. Pozdravi od Štefana, Jerice in Marjanice in sto svari, ki jih je bilo treba takoj vedeti. Pa ni nihče čakal na odgovor, ker so silila že nova vprašanja na površje.

Zdaj so prišle tudi dobre stvari z doma na vrsto: materina dobra klobasa, Marjaničin šarkelj, Štefanove cigare in Jeričin šopek in knjiga: vse je občudoval in gladil z ljubečo roko.

Tiho in mirno je ležal ranjenec; val na novo zbujene ljubezni pa je valovil preko njega.

Mati je plaho gledala na odejo, pod katero je bilo tako čudno prazno; ker so mu odrezali nogo, pa so se ji iznova vlile solze po velih licih.

»Moj ubogi revež!«

In oče je v bolesti trdo stisnil ustnice.

»Ne jokajte, mati!« je branil Jaka. »Tam daleč nekje gnije; pa bi bilo moglo biti še vse huje.«

»Prav imaš, Jaka,« je pritrdil oče. »Glavo pokonci! Najhujše še to ni. Bog je bil še dober z nami! Še vedno si cel mož in lahko boš še vršil svojo življensko nalogo!«

In mati je hitro pristavila: »Jaka, ali ti je resno s tem, kar si Korenovim pisal? Da postaneš učitelj?«

»Res, mati. To me bo popolnoma zadovoljilo. In bom tudi najlažje dosegel. Kaj prida izbere itak več nimam,« je žalostno dostavil. »Učiteljeval bom lahko tudi z umetno nogo, zdravniški poklic pa zahteva od zdravnika v prvi vrsti — zdrave ude.«

»Oh, Jaka, to bi bilto lepo! Koren pravi, da ti je treba le kratkega tečaja in izpita, da to vse v enem letu lahko narediš,« je pripovedovala mati.

»Da, mislim, da bo šlo,« je pritrdil.

»In, če ti je res to namenjeno, da ostaneš na kmetih in kar doma,« — neverjetno je pogledala mati sina, ko se je spomnila njegovih nekdanjih načrtov — »Koren pravi, da bi šel rad v pokoj in on in gospod župnik imata dobre zveze, da se bo to lahko uresničilo.«

S poudarkom je pristavil oče: »In jaz ti bom sezidal nov dom, kjer si boš izbral. Prav prijetno gnezdeče in — saj sam itak ne boš!«

»Oče! ... Mati!«

In zopet je ležal truden v blazinah. Toda tih smehljaj je vzcvetel na bledih licih.

Skrbno je odredila Klemenovka: »Mislim, da bova morala iti Peregrin! Preveč sva ga utrudila. Moj ubogi revček, to je bilo vse preveč za tebe. In ob petih se morava odpeljati.«

»Ne, ne, mati! Čez noč ostaneva tu,« je kratkomalo odredil Klemen. »Potem prideva jutri še enkrat k Jaku. Ali ni tako prav, Jaka?«

Hvaležno mu je ranjenec stisnil roko.

Nekoliko plašno ga je pogledala žena: »Kaj bo pa doma, če ne prideva?«

»O, če je Štefan doma in Marjanica,« se je posmejal oče. »Pa pojdiva, da še malo po mestu pogledava! Morebiti izbereva tudi za našega fanta kaj! In onim trem domov morava tudi kaj prinesti. — Pa še k šmarnicam pojdeva k frančiškanom! Ti rečem, tako kaj jepega še nikoli nisi videla!«

Zdaj je bila tudi mati pridobljena. Materi božji, ki jo je toliko let prosila za izgubljenega sina, se pač mora zahvaliti!

»Na svidenje, jutri! Zdaj si pa le odpočij, ker te čaka še en obisk.«

Ko je ves začuden pogledal, mu je namignila: »Veš nisva sama prišla.«

Rdečica mu je zaplala po bledih licih; oči so mu žarele. Pol v smehu, pol resno je branil oče: »Da ne znaš molčati! Saj veš, da ga hočeta iznenaditi! — No ja, Koren se je pripeljal z nama.«

Neverjetno in vprašujoče je Jaka pogledal mater.

»Ah kaj,« se je branila. »Ko pa res ne morem zamolčati vesele novice. Bolje, če že malo ve. — Veš, Koren pa ni sam!« je z nasmehom pristavila. »V eni uri prideta za nama .. . Otrok, otrok — kako pa izgledaš? Da bi ti le ne škodovalo! Ali naj sestro pokličem? Ne? ... No, potem si pa le odpočij, pa prav nič se ne razburjaj! — Z Bogom, Jaka!«

– – –

S skrbjo je tipala sestra bolniku žilo. Ni se mogla odločiti.

»Res ne vem, gospod Klemen, če smem dopustiti še en obisk ... Je preveč za en dan! Ali ne bi rajši ... ?«

»Sestra!«

»No, dobro! Že grem; vam bom pač napravila po volji. Toda, če boste imeli zvečer zopet vročico ... !«

In že je zginila.

Srce mladega moža je močno utripala. Čudno praznoto je čutil v možganih. Odsotnega duha, kakor brez življenja je zrl slike na steni, ki so se mu zdele kakor sami barvasti madeži. Trudil se je, da bi mogel slediti cvetni kiti, ki se je vila med stenami in stropom — pa so se mu zaprle oči.

Toda z glasnim šumom se je vrnilo življenje v glavo in mu je pričaralo rdeče kroge pred zaprte veke in trkalo po sencih, prepreženih z višnjevimi žilami.

Potem pa je od nekod slišal šum, odpiranje vrat, govorenje — in zopet se je zavedel.

Odprl je oči.

Na pragu je stala postava častitljivega moža s sivimi lasmi in — za njim ...

Vnovič je čutil, da mu živci odpovedujejo — potem pa izbruh viharnega veselja.

Z dvema korakoma je bil stari gospod ob Jakovi postelji.

»Bog te živi, Jaka! Bog te živi, — moj sinko!« In ga je očetovsko objel ter skušal zakriti svoje ganotje.

»Ljubi moj fant, pripeljal sem ti Lenico.« Z naglico je iskal robec. »Tu jo imaš! Sama se pogovorita, jaz pa grem na vrt.«

S tresočo roko je snel orosela očala in že zaprl vrata za seboj.

Par hipov se ni nič ganilo v sobici. Potem se je odtrgala dekliška postava od podbojev, vsa bleda in tresoča, ter se je pognala par korakov bližje.

Ali se soba giblje? Ali so posinele ustne izpregovorile besedo? Ne. Samo v glavi mu šumi, vrši in poje.

Težko dihanje. Jaka giblje z ustnicami, toda nobene besede ne spravi iz sebe. Le bolesten vzdih. Oči mu zatemni preveliko iznenadenje.

Potem razprostre roke in jih dvigne dekletu naproti. In bledo drgetajoče dekle zdrsne ob postelji na kolena ... položi s pretresujočim ihtenjem glavo na njegove prsi.

Nobene besede ne spregovorita. Z nežno bojaznijo položi roke okoli nje ... in drži svojo, zopet najdeno Lenico s skoro svetim spoštovanjem na svojem srcu.

A potem ga prešine kakor vihar sreče; tesneje jo privije k sebi in jo poljubi, iskreno in vroče.

»Lenica — ti — moja Lenica! Ti moja zlata! Da si prišla! ... Da te zopet imam! — Ti, o ti ... !«

V eni sapi, brez premisleka, brez presledka mu valove besede.

»Ti ves moj svet — ti moj zlati dom — ti moja sreča! — O, vsa leta, ko si trpela radi mene! Ali mi odpustiš? — Toda zdaj te imam in te ne izpustim! Zdaj si moja, vsa moja, moja za večno! — O, poglej me, da vidim tvoje oči, da razberem iz njih tvoj odgovor!«

Toda Lenica ni dvignila glave, še tesneje je stisnila glavo na njegove prsi, da je zakrila solze, ki so ji polzele po licih.

»Ljubljena moja Lenica! Ti si moj angel varih!«

Glas mu je odpovedal. Lenica je začutila, kako mu zobje šklepetajo. Prestrašena se je dvignila.

»O, tebi je slabo! Kako si bled!«

»Nič ni, to hitro mine,« je šepetal. Njegove vročične oči pa so jo gledale z vročo nežnostjo.

»Samo besedo mi reci,« je šepnil in jo pritegnil k sebi.

Svoje lice je naslonila na njegovo in je rekla preprosto: »Jaka, moj Jaka, moj ljubi Jaka!«

Hvaležno jo je poljubil za ta odgovor, potem pa je zaprl oči in ležal mirno, nepremično. Izpod zaprtih vek pa so mu tekle debele solze.

Prestrašena je gledala Lenica na utrujenega; preveč je bilo zanj vse to!

»Dragi, kako naj ti pomagam? Ali naj pokličem sestro?« je preplašeno vprašala.

Zamahnil je z roko in se bolestno nasmehnil. »Ostani pri meni — ti, samo ti! Saj bo kmalu bolje! Blaženost, — o ta blaženost — po vsej dolgoletni bedi — tako nepričakovano ... «

Skrbno mu je popravila blazine, dala mu je piti in mu hladno roko polagala na vroče čelo.

»Ali si mi vse in popolnoma odpustila?« je vprašal čez čas tiho. »Da? Vse ono ... «

»Tiho, tiho, dragi! Ne govori o tem! Vse je pozabljeno, vse izbrisano!«

»Najlepša leta tvojega življenja sem ti pokvaril!« je boleče stisnil iz sebe.

»Zdaj je pa to minilo, predragi! Vse je za nama! In ti si zopet našel nazaj ... Veš, Jaka,« žarek nekdanje veselosti ji je hušknil preko obraza, »ti si pa res pravi Klemen!«

Smehljaje ji je odvrnil: »To mi je oče tudi že danes povedal. Ti ne veš, kako sem ponosen na to!«

»Veš, mislim zaradi trdovratnosti, ki je vsem Klemenom lastna! Nobenega izmed vas življenje ne ukroti. In tudi ti si ga premagal. Moj očka pravi, da imate vsi nekaj temeljitega v sebi. O, Jaka, kako sem srečna, da si tudi ti eden tistih, ki so domu zvesti in slede njegovemu klicu!«

Ni mogel pogleda odtrgati od nje, ko je tako navdušeno govorila, kakor da se hoče oškodovati za vsa dolga leta.

»Lenica,« — zadržana iskrenost je trepetala iz njegovih besed — »ali me imaš še rada? ... Reci, da me imaš res rada! Reci mi samo to!«

Tedaj se je sklonila k njemu, naslonila glavo na njegovo ramo in je izpregovorilla: »Nad vse — neizrečeno!«

Stisnil jo je k sebi, kakor da se hoče prepričati, če je res.

»In hočeš biti moja žena?«

»Da, tvoja hočem biti, samo tvoja, za vedno!«

»O, moja sladka Lenica!«

Petem se mu je za hip zatemnil obraz in z roko je pokazal na nogo.

»Ah, zdaj, ko sem pohabljen ... «

Zatisnila mu je usta z dlanjo: »Tiho, dragi, o vsem tem so ti povedala že moja pisma, kako mislim. Kaj je to v primeri z najino ljubeznijo! — Pa da bi bil prišel ves ranjen in brez rok in nog, ali nimam jaz zdravih in močnih? Opora bi ti bila in moje noge bi hodile po poti sreče! In če bi bila ugasnila luč tvojih oči, iz mojih oči, iz moje ljubezni bi žarela luč v tmino tvojih oči. — A vsega tega te je Bog obvaroval! — Še se moreš odzvati klicu doma in jaz bom zvesto hodila ob tvoji strani!«

Brez besede sta slonela drug ob drugem.

Tiho je bilo v bolniški sobi kakor v cerkvi. Skozi odprto okno pa so dehtele šmarnice in iz mesta so peli šmarnični zvonovi ...

V srcih obeh srečnih pa se je dvigala zahvalna molitev, molitev in sveta obljuba.