Kaj imajo naši kmetje noviga začeti, in kaj stariga obderžati?

Kaj imajo naši kmetje noviga začeti, in kaj stariga obderžati?
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 3 (17.1.1849), št. 4 (24.1.1849), št. 6 (7.2.1849), št. 8 (21.2.1849), št. 10 (7.3.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ostopite se okoli mene, ljubi moji! in poslušajte me, kar vam bom povédal, ne kakor svojiga učenika, ampak kakor svojiga prijatla.

Časi so se spremenili, ljubi moji! silno so se spremenili, ‒ naš ljubi Estrajh je postal svobodna dežela, in z Božjo pomočjo in če njegovih sovražnikov nobeden več poslušal ne bo, bo kmalo tudi srečna, pràv srečna dežela.

Kér se je tedej vse spremenilo, se morate tudi vi, ljubi moji! na marsikteri plati enmalo spreoberniti; na drugi plati pa ‒ to je na dobri plati, ktero ste dozdej očitno pokazali ‒ morate pri starim ostati. Poslušajte me kot svojiga prijatla; prevdarite dobro, kar Vam bom povédal, in svest sim si, de boste na zadnje rêkli: Novice nam še zmirej resnico povedó.

Časi so zginili, v kterih so večidel le bogatini, mogočniki in ljudjé tako imenovaniga žlahtniga stanú perve pravice imeli do visocih služb in visocih časti, in v kterih jo človek nizkiga in revniga stanú ni lahko mogel delječ prinesti, če je bil še takó priden in prebrisan. Zdej smo vsi enaki pred postavo. Vender ena prednost bo ostala in mora ostati, in ta prednost je: de tisti, ki kej več zná in ki se je kej več naučil, mora prednost pred tem imeti, ki menj zna in se je menj naučil. Zatorej, ljubi moji! ne bodite prihodnjič takó zanikerni pri izreji svojih otrók, pošiljajte jih raji, kakor dozdej, v šolo, in imejte raji eniga hlapca več, kakor de bi otroke doma obderževali za domače in poljsko delo. Verjemíte mi, de se vam bo to dobro splačalo. Med vašimi otroci, ljubi moji! je veliko bistrih glavíc, ktere je treba le s podukam zbuditi, de se odpro, in vam in sebi in celi deželi veliko dobička prinesó. Morate pa tudi vediti, de tudi šole bojo prihodnjič drugači napravljene, kakor dozdej, kjer se je marsiktera reč učila, ktera ni bila piškoviga oreha vredna, ‒ kjer so si vaši otroci glave lomili in na zadnje vender niso nič od tega imeli, kakor to, de ste jih zmerjali, rekoč: „si dva in še več lét v šolo hodil in si še bolj neumen iz šole prišel, kakor si v šolo šel.”

Vidite, ljubi moji! poprej naš domači jezik ni clo nič veljal ‒ v šoli in kanclijah so ga zaničevali, samo pri pridigah v cerkvi so ga nam še pustili ‒ pa Bog vé, kako dolgo bi bilo še to terpélo, kér je moglo vse po ptujim nemškim kopitu biti. Takó bi nas bila nemčíja v nekterih letih popolnama zadušila. Mili Cesar Ferdinand so nas rešili te sužnosti; Oni so dali vsim narodam njih pravíce, in perva pravíca vsaciga naroda je njegov jezik, ali ‒ kakor ponemčani Slovenci pravijo ‒ njih špraha. Nas sedanjí Cesar so poterdili s svojo cesarsko besedo vse od Cesarja Ferdinanda zagotovljene pravíce svojim ljudstvam, in sedanji ministri so slovesno obljubili, de bojo skerbeli, de se bo vse to tudi kmalo v resnici zgodilo. Tako bo prišel naš jezik k tisti veljavi, kakor drugi jeziki v svoji domačíi, tedej bo treba, de se v šolah na tanjko učí in v mnogih vednostih omíkuje in otesuje; zakaj sram nas je, de moramo reči: „Slovenci smo, in ne znamo slovensko! Kaj se posmehujete temu, kakor de bi hotli rêči, de to ni res? Res je, res je, ljubi moji, in de bi tako res ne bilo! Vam hočem le ob kratkim to spričati. Vaš Tone je hodil 3 léta v šolo in je potem doma ostal; Vi mu rečéte: naj v domačim jeziku (v drugim mu takó ni mogoče) piše pismo svojimu bratu, ki je vojak na Laškim ‒ kako težko ga to stane, kako se bojí peró v roko vzeti, kako meša vso sodergo skupej, kakošen je pravopís! Véste zakaj Toneta pisanje tako tare, zató kér ga niso v šoli poprej tega popolnama vadili. Naše šole tudi po deželi so zmirej le po nemškim cikale; takó se je učilo enmalo po slovensko, enmalo pa po nemško ‒ in konec tega je bil, de se vaši otroci niso clo nič popolnama naučili in de vi, kmetje! niste nič zaupanja do svojih šol imeli. Nikar! de bi hotel nemškiga jezika zaničevati, ki je toliko ljudém potreben ‒ govorjenje je tukej le od šol po kmetih, ktere morajo čisto slovenske biti, če hočejo kej prida biti; sej žalostna skušnja toliko lét učí, de ravno mešanca je tega kriva, de vi zabavljate čez šole, kér praviga prida niste vidili. ‒ De slovensko Slovenci ne znamo, se očitno kaže tudi iz tega, kér že vi, kmetje! se pritožite, de ne razumete ene ali druge rečí, če ravno je čisto po slovensko pisana, in če nič nemške ali laške soderge v sebi nima. Takó se pritožujejo nekteri, de ne razumejo oznaníl, ki jih deželno poglavarstvo razglasuje. Nočemo sicer terditi, de ena ali druga reč bi se ne dala bolj po domače rêči ‒ ali večidel ni prestavljavec tega kriv, če ga bravci ne razumejo, ampak bravci sami, kteri dobro slovensko ne znajo, in pa tudi od teh rečí nobeniga zapopadka nimajo, od kterih je v téh oznanilih govorjenje, zató kér jim mnogih vednost manjka. Kakor se vam v slovenskim jeziku godí, se godí prostim nemškim bravcam tudi v nemškim. Potrebnih vednost vsim skupej manjka, ktere se dajo le v šoli in potem z lastnim branjem domá pridobiti. ‒ De slovensko Slovenci ne znamo, se nadalje očitno kaže v tém, kako silno se veliko učenikov slovenšine bojí, kér spoznajo, de je ne znajo, so pa preleni, de bi se je z sveto ljubeznijo poprijeli, in zató raji pravijo: „de nam s slovenšino ni nič pomagano, in de le v nemšini je izveličanje.” Takó si taki učeniki na vso moč prizadevajo, de bi stara Vodnikova pravlica od nemškiga in slovenskiga konja (Pesmi V. Vodnika na 20. strani) tudi prihodnjič svojo resnico obderžala. Imamo sicer po slovenskim marsikteriga učenika, ki spozná, de enakopravnost narodov v tem obstoji, de ‒ brez de bi sovražniki bili druzih jezikov ‒ popolno izučenje v domačim jeziku v pervo versto gré, in sicer tako izučenje, de se nihče ne vstraši, eno ali drugo reč v slovenskim jeziku ravno tako pisati in izdelati, kakor v nemškim. De pa v ta stan pridemo, so nam v domorodnim duhu osnovane šole nar bolj potrebne. ‒ De slovensko Slovenci ne znamo, se tudi očitno kaže v tém, de se veliko vradnikov po kancelijah bojí slovenskiga jezika in de se ga branijo kakor nar večiga sovražnika, in de nekteri vradniki še zmirej mislijo, de slovenske dežele morajo vedno ostati pohlevne služabnice nemškiga ravnanja. So sicer nekteri vradniki, ki so zapodadli ministerski ukaz, de narodovnost je nar svetejši blago vsaciga naroda in se radi ravnajo po tém, pa veliko jih je, ki tega zapopadka nimajo ‒ zató kér slovenskiga jezika ne znajo in se ga učiti bojé. Če bi bili že od nekdej jezik slovenskiga naroda obrajtali in se ga v šolah učili kakor druge jezike, bi ne imeli zdej vradniki toliko težáv, v kancelijah vse v tistim jeziku pisati, kteriga naše ljudstvo razume, in ta je slovenski. ‒ Lejte, ljubi moji! iz vsiga tega gotovo spričanje, de slovenskiga jezika ne znamo; kamor pogledate, vidite žive priče. Zató nas je ustava, ktero so nam mili Cesar dali, zalézla v slabosti in nemôči, de si moramo zdej na vso moč prizadevati, de bomo dohitéli, kar smo zamudili v poprejšnjih časih. Tedej ubogajte moj svèt, priganjajte svoje otroke v mladosti k učenju, in spoštujte učenike, ki imajo velik poklíc, iz nevednih ljudí brihtne in umne deželane iztesati.

Na dalje vam moram tudi živo priporočiti, de se skušate, prihodnjič enmalo bolj v novih rečéh iznajti. Vém, de se večidel terdovratno stariga deržite, de so vam nove znajdbe večidel zoperne. Skorej bi stavil, de, ko bi kdo novo drevó (plug) znajdel, ki samo od sebe ôrje, bi ga marsikteri še vredniga ne deržal, de bi ga poskusil. „E kaj! sej tudi moj oče niso nič taciga imeli, pa so si vunder dovelj žita pridelali”, bi marsikteri rekel. Verjemite mi, to je terdovratnost, ki vam nar bolj škodje. Ni vse dobro, kar je staro, pa tudi ni vse slabo, kar je novo. Vse se s časam spreoberne, zatorej se mora tudi človek enmalo spreoberniti, de ga ljudjé ne grajajo „stariga kopitneža”.

Pred vsim pa morate pazljivo na to gledati, de vse natanjko razumete, kar so nam novi časi lanjskiga sušca prinêsli. Odkritoserčno vam povém in brez vsih ovinkov, de jih je malo, ki od téh rečí kej praviga vedo. Vi sicer niste tega krivi, de se marsikterimu zdej glava meša, in de ne razloči kar je pràv od tega kar ni pràv, kér v poprejšnjih časih smo vsi bolj po tminah tavali, ‒ vender je bilo še skorej boljši, de nismo poprej od marsiktere rečí clo nič vedili, kakor de zdej laží za resnico deržimo. Sej véste, de se je zdej povsod toliko šuntarjev in podpihovavcov prikazalo, kakor gosenc spomladi. Brezvestni zakotni pisači razlagajo in podpihujejo, kar le morejo, kér to lačnim mavho polni. Kakó se da clò celo mesto v take mreže vjeti, vam je pokazalo Dunajsko mesto. Ogerski denár je posebno vnel punt mesca kozoperska na Dunaji ‒ Dunajčanje so se dali za ptujo ‒ Madžarsko reč zapeljati in so tolikošno škodo čez-se pripravili! Dunajčanje so se dali moriti in so se bojevali za Madžare, ki so se poprej bahali, kako se bojo v Budi in Peštu bili za pravično (!!) reč ‒ naša armada pride čez te dve poglavitni mesti, in kaj se zgodí? Ne eden ni s sabljo mahnil, in obé mesti ste bile v rokah naše armade. Lejte! uboge Dunajčane so ti bahači takó zapeljali ‒ samí pa zdej bežíjo, kakor boječ zajic pred strelcam! ‒ Pa to je že navada šuntarjev, de podpihujejo ljudí zoper Cesarja, zoper gosposko, en stan zoper druziga ‒ in kader se v zapeljanih puntarski oginj užgè, pa bežé, kakor de bi od tega nič ne vedili, in če jih tožiš, de so to in to govorili, ti na ravnost vse odrekó, de ni res, de bi bili takó govorili. ‒ Nej mi kdo skaže, de ni taka!

De še ljudjé v mestih, kteri mislijo, de vse vedó, nobeniga praviga razuma nimajo od ustave (konstitucíje) in od svobode, tega se je že vsak lahko prepričal. Če se taka v mestih godí, kdo se bo čudil, če je po kmetih še hujši? Če krive preroke, to je, podpihače poslušate, ki vam razlagajo: kaj de je svoboda, boste slišali, de vam bojo rêkli: svoboda ali frajost je to, de vsak zna storiti, kar koli hoče, in pa tudi opustiti, kar mu ni po volji. Tako razlaganje sicer marsikterimu dopade ‒ pametni človek pa z glavo kima in pravi: kam bi to peljajo! Ko bi sosedu moja njiva dopadla, bi jo vzel, rekoč: zdej je vse fraj! Ko bi mu moja žena dopadla, bi jo tudi vzel, rekoč: zdej je vse fraj! Ko bi oče za svoje otroke ne maral, bi jih pahnil iz hiše, rekoč: meni so nadležni, nej jih kdo drug vzame! Vidite, ljubi moji! tako bi postali spet divjaki ‒ in huda huda bi se nam godila.

Človek, ki ne zna brati, je revež. On verjame, kar mu drugi povedó. Če je previden človek in ima poštene ljudí okoli sebe, se še spravi pošteno po svétu; ‒ če pa naletí na slabo drušino, in če sam praviga razuma od nobene reči nima, gorje mu, posebno v sedanjih časih!

Ali ni nobeniga pomočka zoper to? boste vprašali. Je, je pomoček ‒ in ta obstojí v časopisih ali cajtingah, s kterimi smo tudi Slovenci zdej obilno prevideni. Kdor zna brati, nej jih bêre sam ‒ kdor pa se branja ni naučil, nej si jih da od drugih brati. V časopisih boste zvedili vse, kar vam je zdej potreba vediti v posvetnih in duhovskih rečéh. „Naši očetje se sicer niso nič pečali s časopisi ‒ pa so vender živeli” ‒ bo ta ali uni rekel. To je res, ljubi moji! Ali ‒ vaši očetje so desetíno odrajtovali in na tlako hodili, in so tudi živeli ‒ ali hočete tedej tudi Vi v tem pri starim ostati? Mislim de ne. Lejte, taka je zdej tudi s časopisi, kteri se zató časopisi imenujejo, kér popisujejo čas in njegove prigodbe. Če hočete potrebno vednost od sedanjiga časa zadobiti, morate časopise in bukve brati. V dolzih večerih pozimi, ob nedeljah in praznikih berite časopise, ‒ v kerčmah (oštarijah) primorajte kerčmarja, nej naročí kak časopis; sej mu že toliko dobička daste, de si ga lahko omisli. V kerčmi se vsedite vkupej: eden nej bêre, drugi poslušajte ‒ in kadar je zbral, se začnite pomenkovati čez eno in drugo reč. Tako vam bo čas prijetno minul in zraven tega boste še menj zapili. Morebiti boste spoznali, de je kakošna reč napčna v časopisu, ‒ zapišite popravek in pošljite ga vredniku, ki vam bo še hvaležen za tó. Lejte, takó bo iz naših kerčem zginil prepír in vsi hudi nasledki, ki dostikrat iz njega izvirajo!

Tako ne bo treba krivih prerokov in podpihačev poslušati. ‒ Vi samí boste vse vedili. Pa ‒ „cajtinge so lažnjive” bo morebiti ta ali uni rekel in jih zavreči hotel. Takimu ne moremo nič druziga odgovoriti, kakor de govorí kot slepec od barv! De clo vsaka reč med tavžent in tavžent rečmí ne more gotova biti, to vsak lahko sam previdi ‒ ali je tudi vsako jabolko na vsaki jablani dobro? in kér ni, ali hočete za tó celo jablano zavreči?! De ni vsaka reč resníca, ktero natisnjeno berete, to je gotovo, in tudi vsak časopis ni hvale vreden. To nam je pokazal marsikteri nemški časopis v poslednjim času, iz kterih so podpihači strup sèsali in ga med ljudstvo trosili. To pa se kmalo spozná in vrednost časopisa je kmalo presojena.

Lejte, dragi moji! branje časopisov je vam sicer nova, tode potrebna reč, ktere se morate pràv z veseljem poprijeti.

Že današnji dan se prepričate, ljubi moji, in od dne do dne se boste bolj prepričali, kako dobro in potrebno je, de zraven tega, de znate terto obrezovati, rèž in oves sejati, turšico okopovati, sadje cepiti, tudi kaj véste in zastopite od druzih rečí, ki se omikanimu človeku spodobijo. Ni treba, de bi vi mogli zató gosposko suknjo obleči in svoje navadne opravila zapustiti ‒ Bog obvari! tudi kmečko delo in kmečka jopa ste visoke časti vredne, če jo priden, pošten in omikan človek nosi. Kér pa je Bog človeku um dal, on tega božjiga darú ne sme samo v njivo zakopovati, marveč ga mora brihtiti na mnoge straní. To vam hočem nekoliko spričati. Po ustavi smo vsi deželani pravíce zadobili, de zamoremo v eni in drugi reči govoriti, v ktere se poprej nismo smeli clo nič vtikovati. Deržavni zbor, ki nam ustavne postave daje, in svobodnost prihodnjih srénj ali sosesk, ki se bojo po ustavnih postavah same vladale, vam že dovelj očitno kaže, de bo zdej druga, kakor je nekdaj bila, brez de bi treba bilo, vam še več druzih dokazkov v izgled postavljati. Vi boste svojo srenjsko premoženje sami oskerbovali; vi boste samí svoje policíjo po vaséh imeli; pravde se bojo očitno in ustno peljale, in prisežni možje boste pri sodbi sedeli in po svoji vésti sodili: „ta je kriv, ta pa ni kriv”, ta ima kaznovan (štrafan) biti, ta pa ne.” Lejte imenitnost tudi vašiga, kakor vsaciga druziga stanú! De se pa človek v vsih téh okolišinah zamore vêsti in obnašati, kakor je treba, mora kej več znati, kakor hruške pêči. Boste že vidili, kako se bojo tisti možjé izmed vas kmalo pokazali, ki že zdej kej več razumejo od druzih, ki še morebiti brati ne znajo. Boste vidili, kako boste vi samí tiste bolj počastili, ki bojo znali pametno od ene in druge rečí govoriti in pisati. Zakaj če hoče kdo govoriti, mora pametno govoriti, sicer več škodje, kakor dobriga storí, sam pa na sramnoti ostane. Kdor pa hoče pametno govoriti, ta se mora kej učiti in rečí razumeti, od kterih govorí. Učenje nej vas pa nikar ne straši, zakaj v vašim maternim jeziku se bojo vse te rečí govorile in pisale ‒ in zató vam bo vse to veliko polajšano. Vladarstvo bo zató skerbelo, de se vam bojo poduki v vašim jeziku dajali, kteriga razumete; šole bojo zato slovenske, de vam ne bo treba čez nemški graben skakati, se kaj naučiti, kar bi vam veliko truda prizadjalo, brez de bi se kaj popolniga naučili; ‒ domače družtva si bojo prizadevale, vam dobrih bukev v vašim jeziku v roke podati, de se boste lahko vsiga naučili, kar je za domače rečí potreba.

Vaša bo tedej, le pomočkov se z veseljem posluževati, ktere vam bo vladarstvo, in ktere vam bojo vaši prijatli, ki vas in svojo slovensko domovíno v resnici ljubijo, v roke podajali.

Poslušajte tedej moj svèt, ljubi moji! in zbudíte se iz zaspanosti, v kteri ste dosihmal dremali in vse zaničevali, kar je v bukvah ali časopisih zapisaniga stalo. Ne poslušajte vsiga, kar vam kak „urlaubar” v gostivnici ali kak vlačugar pripoveduje; ne verjemite zakotnikam, ki vam marsikako reč pripovedujejo, kakor de bi bila evangeli; če že nočete vsiga verjéti, kar vam kak gosposk pripoveduje, vunder tudi nimate pravíce, vsiga zaničevati, kar iz gosposkih ust pride; povsod in v vsih stanovih so pošteni in pravični ljudjé! Beríte samí, kaj se po svétu godí in lahko boste spoznali resníco od krivíce.

Priporočevali smo vam, ljubi prijatli! de vam je potreba časopise (cajtinge) in pa bukve brati, sicer ne boste môgli naprej. Kakor riba na suhim se boste sami sebi zdéli, če ne boste znali brati in pisati. Okoli vas bo šumélo in vse se bo gibalo, vi pa boste prašali: kaj je neki to? če ne boste znali brati in pisati in s časam naprej iti.

Novi časi pa so rodíli veliko veliko novih beséd, od kterih vam vaša babica, pa tudi vaš dešček nič povedati ne moreta. Za nove rečí se morete tedej novih beséd naučiti, in nikar ne zabavljajte, če kakošne besede ne razumete, ko pervikrat v kak časopis pogledate. Stari pregovor ne veljá tukaj, kteri pravi: „Kar se Anžek ne naučí, Anže ne zná.” Tudi Anže se zna še kaj naučiti, če ni lên, ‒ in verjemite mi, de se mu bo trud tudi poplačal, če se bo še kaj naučil. Z učenjem in omikanjem samí sebe boste pokazali, de ste svobode (frajosti) vredni, ktero boste dobili, in kmečki stan bo po ti poti zmirej veči čast zadobival, ktera le tistim gré, ki so umne glave. Naj zgíne tudi vès razloček med stanovi iz svetá, en razloček bo zmirej in vedno ostal, in ta razloček je: de tisti, ki bo kaj več znal, kakor kak drug, bo tudi zmirej več veljal. Dobro je sicer veliko gruntov imeti, ali hleve polne živine, ali mošnjo s tolarji napolnjeno ‒ tode prave veljavnosti tak človek nikdar ne bo vžival med svojimi sosedi, ako v glavi nič nima. Nekteri ljudjé se mu sicer na videz prilizujejo, posebno taki, ki od njega kaj pričakujejo ‒ za herbtam mu pa ôsle kažejo, in pravijo: ko bi petíc ne imel, bi ne bil za nobeno rabo.

Če se boste tedej po časopisih in bukvah od dné do dné bolj brihtali v mnogih vednostih, boste na marsiktero novo besedo zadeli, ktere še nikdar slišali niste, zató kér tudi tiste rečí še ne poznate, ktero ena ali druga reč pomeni. Presvitli Cesar so nam ‒ kakor veste ‒ novo vlado (regirengo) dali, ktero ustavo imenujemo po izgledu drugih narodov, ki jo konstitucion imenujejo. Cesar so nam národno ali narodsko stražo dovolili, ktero zató takó imenujemo, kér jo drugi narodi Nationalgarde imenujejo. Železnica (Eisenbahn), hIapón (Locomotiv), kolodvor (Bahnhof), telegraf i. t. d. so vse nove beséde za nove rečí. Potreba nam je tedej novih besed kovati, če jih že pri svojih bratih Slovanih ne najdemo ‒ in teh besed se moramo potem tudi naučiti. Če boste, ljubi moji, z nami vred pridno brali in premišljevali, kako bi se ta ali una reč zamogla boljši imenovati, boste morebiti marsikako besédo znajdli, ktera bo bolj pripravna od naše ‒ in če nam jo boste oznanili, Vam bomo pràv hvaležni za-njo. Takó si bomo eden druzimu pomagali, kér štiri očesa več vidijo kot dve, in štiri roke več premorejo, kot dve.

Vsi skupej smo bili že stariga kopita siti. Marsikteri pisár v kancelíi se je že šopiril, kakor de bi bil Bog oče, in gorjé človeku, ki ni ponižno od delječ stal, dokler ga ni tak Bog oče poklical. Marsiktera kancelija se je lani še v tem času tako mogočno stéla, de je mislila, de je celo človeštvo zavoljo kancelij na svetu, ne pa kancelije zavoljo ljudí. To pa se bo zdej vse spreobernilo. Mili Cesar Ferdinand so lani svojim ljudstvam vstavo ali konstitucíjo dali in z vstavo so razdelili svojo oblast, in sedanji presvitli Cesar Franc Jožef so poterdili vse, kar so nam Cesar Ferdinand dodelili. Ljudstva, v deržavni zbor po poslancih poklicane, imajo oblast, sebi postave dajati, in Cesar so si v tem le to oblast ohranili, de morajo te postave od Njih poterjene biti, predin veljavnost zadobé.

S tem tedej, ko so Cesar toliko pravíc, ki so jih poprej samí imeli, prostovoljno iz rok spustili in jih svojim ljudstvam dali, se je spremenil tudi stan cesarskih gospósk. Tista vsigamogočnost, ki je napihovala že nar manjšiga pisarja, je zginila ‒ in gospóske so zvedile, de niso ljudstva zavoljo njih, ampak de so one zavoljo ljudstva tukej. Marsiktero oblast bojo gosposke popolnama zgubile, in same soseske ali srenje (Gemeinden) bojo to opravílo prevzele.

Kaj ne, ljubi môji, de so to lepe pravíce, vesele rečí, za ktere moramo Cesarju serčno hvaležni biti, ki so nas rešili poprejšnje sužnosti!

Ali staro pohištvo je kmalo razderto, novo se pa ne more takó hitro sozidati. Zidarji noviga pohištva ‒ naši poslanci v Kromerižu ‒ že dolgo zidajo in zidajo, pa še ni njih delo ‒ naše novo pohištvo ‒ dokončano, po kterim že vse ljudstva tako silno hrepené. Težko delo je, s kterim imajo opraviti, zatorej nismo ravno nejevoljni, de ga nam še niso dokončali ‒ vender nam tudi oni ne morejo za zlo vzéti, če že komej pričakujemo, de se stariga pohištva znebímo, in novo prebivališe dobímo.

Dokler pa noviga nimamo, moramo s starim poterpéti, zakaj postave moramo imeti, sicer gré vse navskriž, in nobedin ni varen svojiga premoženja, svojih pravíc, in še clo svojiga življenja ne.

Dokler tedej nimamo nove vlade, ki se vstava ali konstitucíja imenuje, veljajo še vse stare postave, ki niso bile očitno preklicane, kar vse iz cesarskih oznanil zvéste, ki so v dokladi Novíc natisnjene, in ki se vam tudi po drugi poti na znanje dajejo.

Upamo, de bomo kmalo nove vstavne postave dobili, kér bo 15. dan tega mesca že oblétnica, kar so nam Cesar Ferdinand vstavo zagotovili.

Kadar bojo Cesar dodelano novo vstavo svojim ljudstvam oznanili, takrat bomo obhajali velik praznik in od tistiga časa se bo šele začéla nova vlada!

Do tistiga časa moramo starim postavam pokornost skazovati.

Kakor pa smo Slovenci dosihmal vseskozi postavam cesarskim pokorni bili, takó bomo pokorni ostali tudi prihodnjim postavam. Postave morajo biti v vsaki deželi, in postave se morajo spoštovati v vsaki deželi.

Dokler bo tedej svet stal, mora to pri starim ostati, de se postave spoštujejo, in ž njimi tudi gospóske, ki so postavljene, de čujejo za red in varnost, za pokoj in edinost, za zdravje, življenje in premoženje ljudí, ki živijo skupej. Neizrečeno hudo bi bilo na svetu, in tolovajsko življenje bi bilo, ko bi postav ne iméli, in ko bi jih spodobno ne spoštovali! Gorje takim deželam, kjer bi postav ne bilo! kjer bi razvujzdanost kraljevala, de bi si človek ne svojiga premoženja, ne svojiga življenja svést ne bil!

Po novi vladi nam bo pa tudi veliko lože in z večim veseljem postave spoštovati, zató kér smo samí deležni bili danih postav po svojih poslancih v deržavnim zboru, ‒ zató, kér bomo vse bolj na tanjko vedili, kaj se godí in zakaj se godí.

Zavoljo tega bojo tudi naše gospóske prihodnjič bolj priljudne, kér véjo, de ‒ kakor so Cesar svojo oblast s svojimi ljudstvi delili ‒ tudi one ne bojo več samooblastnice, kakor so dozdaj bile.

Kér se bojo prihodnjič soseske ali srenje (Gemeinden) veliko prostejši gibale in se v marsikteri reči same sebe vladale, bo pa tudi treba, de se veliko noviga poprimemo, in to je, de se nihče ne odteguje opravílam, ki ga bojo v prid soseske zadéle. Dozdaj je le malo tacih mož bilo, ki so se radi pečali s tacimi opravili ali s tako službo, ki jim ni nič nêsla, marveč jim je še clo veliko sitnosti ali nadleževanja prizadjala. Veči del vsak se je rad odtegnil takim opravílam.

Takó pa ne bo moglo prihodnjič več biti. Cesar so nas osvobodili; vstava bo vzéla veliko reči iz rók dozdanjih gospósk, in jih bo dala v roke soséskam, zaupnim in prisežnim móžem i. t. d. Tú ne bo veljal več stari nečimerni izgovor: „E! kaj meni to am gre” ‒ ampak vsak, kteri ima zaupanje v svoji soseski in kterimu bo soseska kako opravílo izročila, ga bo mogel radovoljno in z veseljem prevzeti in marljivo oskerbovati, če ne, se nevredne skažemo svobode, in smo otrokam enaki, kteri se ne morejo sami vižati. Soseskine zadéve (Angelegenheiten) bojo zadéle tudi vsaciga izmed nas posamesno.

Postave nam bojo že cilj in konec kazale, zakaj de se ima ena in druga reč zgoditi; kakó pa imamo delati, de bo k našima pridu in v prid cele deržave, ktere udje smo, to bo mogla naša skerb biti.

Pripravimo se tedej k tem novim občinskim delam, ‒ verzímo staro nečimernost preč, ‒ stopímo v koló svobodnih deržavnikov, ‒ deržímo se povsod postavnih pót, in lahko se bomo navadili noviga življenja, ktero bo tudi v nar manjši vas séglo, kadar bo oklicana nova vlada, kar naj bi se, Bog daj! kmalo zgodilo.