Kako bi se mi Slovenci v književnim jeziku zjedinili?
| Kako bi se mi Slovenci v književnim jeziku zjedinili? anonimno |
| |||||||||||||
1Od Kupe 28. sušca. Od starodavnih časov je ležala teška roka nemile osode na Slovencih. Pri kraju slavjanskih narodov, od tujcov obdani, razcepljeni in raznim deželam priklopljeni niso mogli priti k spoznanju svoje narodnosti. Lepi slovenski jezik, v javnih službah prepovedan, je od dne do dne več zgubil od svoje starinske krasote, in clo njegovi lastni sinovi so ga zaničevali. Tako smo v slovstvu zaostali, ker se v našem jeziku ni skoraj nič druziga pisalo, kakor molitne knjižice. Ko se je pa v novih časih tudi slov. narod zbudil iz tisučletniga spanja, nam je zarija lepši dobe prisijala. Začelo se je domače slovstvo množiti. Ker pa marsikeri rodoljubi slov. jezika v njegovih raznih oblikah niso zadosti poznali, so pisali sploh po navadi svojega rojstniga kraja, in tako smo dobili mnogo oblik, in žalibog! še dan današnji ni edinosti; skoraj vsi časopisi se v jeziku ločijo ali pa se clo v enem in tistem različni jezik najde.
Minister uka in bogočastja je v šole vpeljal tak jezik, ki ga „deržavni zakonik“ piše, in vsakimu rodoljubu mora ležeče biti, da pridemo po ti poti Slovenci k stanovitnosti in edinosti, kakor so tudi drugi narodi, p. Iliri, Talijani, Nemci itd., ako je ravno jezik prostiga ljudstva različen, v književnem jeziku edini. Da bo to mogoče, vzamimo slov. jezik, ki se v raznih krajih dosto različno govorí in zavija, v celoti, in iz različnih oblik zvolimo: 1) naj lepoglasnije, 2) naj bližje iliršini; očitinim napakam, čeravno sploh navadnim, pa slovo dajmo. Mi Slovenci smo majhin narod (nas je 1½ miljon) in sami se ponemčenju ne bomo vbranili, in tudi ne prišli k vseobsežni literaturi; treba je toraj, da se saj v knjižnim jeziku z Iliri, kterih je (po „Bčeli“) skoraj 9 milijonov, pred ali potlej zjedinimo. Mi smo z Iliri ravno tistiga kolena, in slovenšina je samo podnarečje ilirskiga jezika; pars major autem trahit minorem.
Da bi se mi Slovenci saj med saboj pred zjedinili, morebiti ne bo brez koristi, nektere slov. oblike in napake bolj pretresti. Zato hočemo tudi iz ljubezni do našiga jezika in do edinosti, svoje misli razodeti. V tej zadevi pa si v izgled nismo vzeli jezika Gorencev, pa tudi ne Dolencev, ampak jezik belih Krajncev poleg Kupe od Osilnice do Metlike, zato, ker so nar dalj od nemšine, in talijanšine; toraj niso mogli jezika spačiti. Naše misliso sledeče:
1. Mi zaveržemo besedico „de“. Štajarci, kteri premehko govoré (skoraj kakor dete, ki še ne premore vsake čerke izreči), rabijo in nekteri tudi pišejo besede: lehko, ves, tenko, meša, den, denešni itd., namesto lepoglasnih: lahko, vas... Kader mi Krajnci kaj taciga beremo, gotovo vsaciga strahovita jeza sgrabi, da z zobmi škriplje zoper tako spakedrijo našega jezika2. Takim premehkim besedam po pravici priverstimo tudi besedico „de“. Kar je nam znano, je okoli Blejskiga jezera in Gorján izključivo (ausschliesslich) besedica „da“ v navadi, in gotovo se našim Gorenskim bratom milo vidi, da se je nekteri Slovenci še vsigdar branijo; tudi poleg Kupe se samo „da“ sliši. Dajmo toraj vsi besedici „de“ slovo, in v književni jezik povsod „da“ vpeljimo: 1) ker je še v nekterih krajih Slovenskiga v navadi; 2) ker jo večina slov. pisateljev že rabi; 3) ker je sploh lepoglasnija, kakor de glasnica „a“ kakor je celimu svetu znano, samo nekterim Krajncem še ne, je prijetnija, kakor „e“); 4) ker jo naši ilirski bratje rabijo, in ni upati, da bi jo, našemu „de“ vstreči, opustili.
2. Mi priporočamo končni „om“ namesto „am“. Kdor je rojeniga Horvata ali pa tudi beliga Krajnca govoriti slišal, temu se „om“ ne bo tako gerd vidil, kakor nekterim Slovencem, ki so se za opominjeni „om“ namest „am“ potegnili, češ ker je lepoglasniji. Če pa mi „om“ priporočamo, sklona „am“ nezaveržemo; „am“ imajo ženske imena, „om“ pa moške. Ali ni to velik spredik, da mi moške in ženske imena razločimo in pišemo, napriliko, bratom in sestram, sinom in hčeram itd.? Tudi česki jezik ima pri ženskih imenih „am“, pri moških „om“. Poprimimo se toraj vsi v 6. sklonu edinobroja (instrumental) in 3. sklonu višebroja moških in rečnih imen izhoda „om“: 1) ker so se ga imenitni pisatelji že poprijeli; 2) ker je pri Kupi na Krajnskim izključivo v navadi; 3) ker je po ministerskem ukasu v javne šole upeljan; 4) ker ga Iliri rabijo, kterim se moramo, kar je naj več mogoče, bližati.
3. Nekaj posebniga v slovenskim jeziku je, da rečni spôl u višebroju brez uzroka postane ženski, in ženske priloge dobiva. V neki častiti knjigi smo clo brali: „dragi deca“ rečni spol z moškem prilogom! Pri druzih Slavjanih je to vse drugači; rečni spôl, kar se že samo po sebi razume, povsod rečne priloge dobiva, pri Slovencih pa se je to zgubilo. Pa – ni rés – ni se zgubilo; še je pri Kupi sploh v navadi, in nobeno dete ne bo zoper to grešilo. Mi smo večkrat nalaš take oblike v molitnih knjigah poiskali, in brati ukazali. Tako, postavim, „hudobnim bodo zaperte vrata nebeške“ so nam naši beli Krajnci, ki so vendar še Slovenci, tako brali: „bodo zaperte vrata nebeške;“ mahom pa vsak še enkrat besede ponoví tako: „bodo zaperta vrata nebeške.“ Na prašanje, zakaj tako? smo vselej dobili odgovor, da mora to tiskarna zmota biti. Ko smo pa zaterdili, da v resnici na Krajnskem tako govoré, nam je bilo odgovorjeno, da je to grozno gerdo. – Slovenci, nikar se ne motimo, ampak spoznajmo: gerdo je to, gerše kot se nam in vam vidi, in nekaj prav sramotniga v našem jeziku; to storí, da je naš jezik tako mehak, bi rekli tako babji, da ne Nemcem, ne druzim Slavjanom ne dopade. Slovenci se hvalimo, da imamo naj starejše dokumente. V g. Metelkovi gramatiki sta dva natisnjena, pervi se začne: „Glagolite po nas redka slovesa,“ pazite: „redka,“ ne „redke.“ Tisti jezik je pač veliko bližej iliršini, kot naši slovenski. Samo zato, ker se bojemo marsikteriga Slovenca razkačiti, poterdimo, da je to naš starinski jezik, zraven pa tole vprašamo: Če je tak staroslovenski jezik, zakaj ga pa ne posnemate?? Po tem takem to niso nobene nove oblike, kakor bi nekteri Slovenci radi, ampak stare, – naše navadne oblike pa so bolj nove. –
Dajmo toraj rečnimu spolu u višebroju nazaj njegovo pravico, in prilog povsod z njim vzajmimo: 1) ker Slovenci poleg Kupe še dan današnji tako govoré; 2) ker so naši slovenski preddedje tudi tako govorili; 3) ker se to znajde tudi v druzih slavjanskih narečjih; 4) ker vsi jeziki, kteri besede gibajo, postavimo latinski in greški, neutrum v višebroju za neutrum imajo, ne pa za femininum; 5) ker to naj več k lepoglasju našega jezika pripomore.
4. Vsak rodoljub je gotovo že večkrat obžaloval, da smo mi Slovenci od lepote cerkveno-slavenskiga jezika, kteriga nekteri Slovenci za staro-slovenskiga imajo, toliko zgubili. Tako smo zgubili imperfectum in perfectum simplex, zaklicavni sklon, instrumental brez predmeta (praepositio), in leta in leta bodo pretekle, preden se bo vse to zamoglo vpeljati. Nekteri Slovenci v prostem govoru izpušajo končno glasnico, in govoré: dobr' vin' namest „dobro vino,“ lepš' roža, namest „lepša roža.“ Tako se je zgodilo, da smo tudi zgubili gibanje 2. stopinje priloga. Pri mnogih Slovencih se comparativ samo v moškem spolu giblje, ženski se ne giba, rečni spol dobiva možki prilog. Bolj ponatorno je to v ilirskem jeziku, ker se 2. stopnja u vsih 3 spolih giba po navadi priloga. To je tudi v navadi pri nekterih Štajarskih Slovencih in pri belih Krajncih, in če od zgoraj Krajnskiga kdo k njim pride, in jezik zamerkljivo posluša, bo to kmalo zapazil, in kmalo se prepričal, da se to z našem jezikom lepo vzame. To mi zamoremo brez odloge v naš jezik vpeljati, toliko več, ker je tudi v naše šole vpeljano, da se tudi v tej reči sami med saboj in z Iliri zjedinimo.
5. Še nektere besede od povdarka. Povdark je v raznih krajih Slovenskiga mnogo različen, postavim: pri Radoljci, okoli Loke, pri Ribnici, pri Poljancih itd. V nekterih krajih pravijo: Bogá, duhá, snegá, prišèl, tokó itd., poleg Kupe pa: Bóga, dúha, príšel, táko. – Nam ta ilirski povdark bolj dopade, ker stojí na koreninskem zlogu in se ne premika. Kaj nam je toraj storiti? Pustimo vsakimu slobodo, zgovarjati kakor mu je drago; naj Ljubljančan reče: Lani je bilo veliko snegá;“ nikar pa ne branimo Poljancu ali Viničanu zgovarjati: „Letos nismo imeli skoraj nič snéga.“ To slobodo pa nekteri Slovenci kratijo, ker v tacih besedah toliko nepotrebnih povdarkov stavijo. Rabimo rajši povdark, kar je naj bolj mogoče, po redko; saj to govora nič tamniga ne dela, in tudi Iliri ga skoraj nikdar ne rabijo. – Ker od povdarka govorimo, se spomnimo, da imamo Slovenci dvojni drugi sklon edinobroja pri nekterih besedah, navadniga na „a“, in eniga na „u“ z povdarkom, postavim: sinú, strahú, darú, glasú, stanú itd. Ta končnik se nam vidi tako gerd in barbarsk, da njegovo porabo naravnost odsvetujemo. Naj ga prosto ljudsto rabi po ulicah, – v slovesnem književnem jeziku pa pustímo tretjim sklonu končni „u“, v druzem pa povsod „a“ pišimo, toraj sina, straha, glasa itd.
6. Mnogokrat smo se že čudili, ko smo v časopisih ali knjigah brali: „zlo me veseli, zlo se govori, hiša je zlo velika“ itd. Obernimo se zopet k Slovencem poleg Kupe. Če tukaj eden kaj taciga bere, stermi in nemore nikakor zapopasti, kako da te besede skupaj pridejo. Beseda „zlo“ pri druzih Slavjanih pomeni hudo, schlimm, übel. Tudi v nekterih slov. knjigah beremo: „odreši nas od zlega; beli Krajnci še dan današnji molijo: „odreši nas od zla; tudi v novem „katekizmu za male šole“ (na Dunaji 1850) smo brali: „kaj je hudo ali zlo;“ – kaj da je „zIodej,“ je po celem Slovenskem dobro znano. – Temu vkljub pa v časopisih in knjigah beremo zlo v pomenu močno ali jako, sehr, überaus. Ta pomen besede „zIo“ se menda ne da nikakor opravičiti, toraj ga tudi mi napakam prištevamo, in njegovo rabo odsvetujemo. Namesto „zlo se govori“ pišimo rajši: močno, jako, mnogo, povsod, – govorimo: jako me veseli, hiša je silno velika itd. Beseda „jako“ se sploh premalorabi; čeravno ilirska, seže vendar dalječ v slov. zemljo, je lepa in povsod razumljiva, in saj tudi bolj neznane ilirske besede, na priliko paliti, dospeti, karati, krasno itd. večkrat beremo. Koliko ilirskih besed pa najdemo tudi, na priliko, v poezijah našega slavnega Koseskiga. Popolnama imamo toraj namesto v pomenu „sehr“ napčniga zlo pisati jako. – Tako najdemo tudi besedo „kupec“ v pomenu Handelsmann. Ta beseda je scer dobra, toda ona pomeni 1) ein Häuflein, acervulus; 2) Käufer. Velik razločik pa je med Handelsmann in Käufer. Prav bi bilo, da se besede „tergovec“ za Handelsmann poprimemo, saj so terg, teržiti, teržen dan po celem Slovenskem znane besede.
7. V „Ljublj. Časniku“ smo brali, da g. Močnik slovensko matematiko piše. Matematika pa potrebuje znaminj. Eno tako napčno znaminje se nam zdi „gl.“ za goljdinar. Beseda „goljdinar“ je druzim Slavjanom popolnama neznana (Čehi velé zlati, Iliri forint), pa tudi ni slovenska, je namreč spaček nemškiga „Gulden.“ Res da Krajnci zdaj nimamo druge, in jo moramo še rabiti, samo na Koroškem in Štajerskem je ranjš, poleg Kupe pa ranški v navadi, pa je menda tudi spaček od Rheinisch. Kako bomo ta dnar ob kratkem zaznamovali? Moretiti z „gl“? – Poglejmo na Nemce, njih je blizo 40 milijonov, in njihova beseda „Gulden“ je dobra, pa vendar si je ne upajo z „gl.“ zaznamovati, ampak ostanejo pri starem znamnju fl. (florenus), ktero rabijo tudi Francozi inTalijani, kader od našega dnara pišejo. Kakšna pa je pri Slavjanih? Eni pišejo goljdinar, znamnje gl.; drugi ranjš; znam. rn., tretji forint, znam. fr., zopet drugi zlati, znam. zl. Ali ni to prava confusio babylonica! Ker se v imenu zjediniti ne moremo, zjedinimo se saj v znamnju, ktero zna vsak po svoje zgovarjati. Mi nasvetujemo staro znaminje fl. 1) ker ga cela zapadna Evropa rabi; 2) ker je dozdaj navadni gl. germanizm, germanizme pa moramo iz slovenšine iztrebiti; 3) ker je še pri nas v vsih šolah, kancelijah, štacunah, davkinih knjižicah in vsih računih v navadi; 4) ker je to matematičko znamnje, kakor je postavim, # cekin, ¢ cent, £ funt i. t. d. – Pa še nismo gotovi.
8. Še najdemo mnogo za grajati, o pravopisu lastnih imen. V prav novih knjigah, tudi v Javornikovem sv. pismu in v časopisih se bere: Gaca, Caharija, Lacar, Jezus Nacarenski i. t. d. Jeli mar res glas grečkiga ζ enak našemu c? Ali nam ne bo vsak mladeneč, ki se začenja greško brati učiti, povedal, da je ζ = σς, toraj njegov glas berž ko ne popolnama enak našemu z v Gajevem pravopisu. To kaže, da so Slavjani čerko z v prav izvirnem glasu v svoj pravopis vzeli. Nemški z ni enak v glasu greškimu ζ, in če Nemci pišejo Nazareth (pri njih lastna imena izvirni pravopis ohranijo) se napak bere Nacareth, prav pa Nazaret. O lastnih imenih toraj, če vam izvirni pravopis ne dopade, nam saj čerko z ohranite, zakaj če jo mi tudi po velevi Gajeviga pravopisa beremo, smo izvirnemu glasu gotovo bliže, kakor če c pišemo in zgovarjamo.
Nek rodoljub nas je lani ali predlani v „Novícah“ opomnil, da nikarmo pisati v imenu Marija čerke j, ker je nepotrebna, gerda viditi, in nas brez potrebe odcepi od vsih Slavjanov in od cele Evrope. Prišla je tudi na svitlo knjižica: „Maria, mati pobožnih otrók,“ v kteri je imé Marija brez j pisano. Ročno jo otroci berejo, in čerke j nič ne pogrešajo. To kaže, da je res nepotrebna. Če je pa v resnici tako potrebna, zakaj se pa v 3. sklonu slov. pisatelji s samem povdarkom zadovolijo, in pišejo „Maríi, saj jo tudi tukaj nekteri izrekujejo „Mariji3. Nepotrebna pa je tudi, za očí gerda in ločivna pri vsih lastnih imenih iz latinskiga na zlog ia izhajočih. Vkljub imenovanemu opominu v časopisih in skoraj v vsaki, tudi novi knjigi najdemo: Marija, Lucija, Cecilija, Rozalija i. t. d.
Pa še več. Tudi povsod beremo: Austrija, Austrijanski, Italija, Azija, Galicija (zraven pa vendar tudi Galicia, Albania), in clo milijon, Sijon i. t. d. To je bogme čudno in barbarsko! Kaj se res v nobeni slov. besedi dve glasnici ne snidete? Kaj porečemo k besedam: nauk, zaime, pooblasten, preišem i. t. d.? Če pojdemo tako naprej, nam bodo kmalo nekteri tudi v take besede kak j ali v vcepili, p. najuk. Kaj se slovenska izreka tacih besedi v resnici bistevno od latinske razloči? Mi dozdaj tega razločka ne poznamo. Slovenci! kar so vsi narodi za dobro spoznali, nikarmo popravljati in se brez potrebe od njih ločiti. – O pravopisu lastnih imen mi tole svetujemo: Tuja lastna imena pišimo v izvirnem pravopisu, pri bolj navadnih po izgledu Talijanov namesto ph pišimo f, nam. th t, nam. y i, pri nenavadnih ohranimo popolnama izvirni pravopis.
Da se kak jezik izobraženim jezikom prištevati zamore, se tirja, da je prost napák, v oblikah stanoviten in lepoglasin. Če se vse nasvetovano v slov. jezik vpelje, mi s terdnem prepričanjem izrečemo, da nam ne bo mogel nihče očitati: slov. jezik je premehak in nepripraven za javne poslove.
1) Ker enostranost ni nikdar pravilo »Novíc« bila, smo radi vzeli pričujoči dobro pisani sostavek va-nje – v prevdark častitim bravcam. Vred.
2) Res, da so začeli naši verli Štajarski bratje take besede opušati, spoznavši njihovo gerdoglasje. Nekteri pa jih hočejo po sili h knjiž. veljavnosti povzdigniti, in jih še pišejo. Ni davno, kar smo v nekem Štaj. dopisu »lehko« in »den« brali. – Pis.
3) V višebroju imajo lastna imena skoraj v vsakem jeziku kaj posebnega. Tako moramo tudi Slovenci v 2. sklonu na koncu čerko j pisati, postavim 5 češena si Marija. Ta sklon se pa poredko rabi. Pisatelj.