Kaznovana izdaja

Kaznovana izdaja
Hyacinthus Carnecensis (Josip Benkovič)
Izdano: Slovenec, 16/2–4, 8–10, 12, 15; 1888
Viri: dLib 2, 3, 4, 8, 9, 10, 12, 15
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

VII.Uredi

Na predvečer Malega Šmarna so bile vse kranjske ulice polne ljudi, ki so drli na glavni trg gledat zbrano francosko vojsko. General Beloti jezdil je na bistrem konji sem in tje globoko zamišljen. Blizu njega je stal Boštjan in se nekako zaničljivo oziral po ljudeh. Pet topov je bilo pripravljenih, da je vzamejo vojaki seboj.

Častniki so silili generala, naj pelje vojno po desnem savskem bregu. Boštjan pa je svojeglavno trdil, da bodo veliko preje dospeli do odločenega mesta, ako krenejo po levem bregu. Beloti je zaupal bolj grdemu izdajalcu, kakor pa izkušenim svojim svetovalcem; odločil se je za levo stran.

Proti polunoči odrine vojna iz Kranja proti Smledniku. Ponosno, a nerodno jezdi Boštjan poleg generala. Nasmeh, ki mu igra okrog usten, kaže, kako mu je nočno potovauje všeč.

Izdajalec pelje Francoze čez Vranšico naravnost proti Trzinu. Pet je odbila ura v zvoniku cerkve sv. Florijana, ko so se prikazali prvi vojaki vrhu trzinskega gozda. A ne majhen strah je prešine, ko zagledajo v mali daljavi pred seboj sovražno vojsko. Po veliki cesti sem so prihajali avstrijski vojaki pod poveljstvom generala Felseisa.

Pretekli večer so nekateri beguni iz Trzina prišli tudi na Brdo in tu pripovedovali, da pridejo Francozi sem doli. Felseis ni popolnoma veroval tej novici, a vendar je ukazal vojakom pripraviti se na odhod in na boj; drugo jutro pa je na vse zgodaj odrinil od tod sovražniku naproti. Ko so jih Francozi opazili, imeli so oni Dob že za seboj.

Beloti, kateremu srce ni veliko manj upadlo, kakor vojakom njegovim, ukaže hitro iti v dol in postaviti se v bojno vrsto.

Dobre četrt ure potem je že stalo sedem tisoč Francozov na širokem travniku poleg cerkve. Za hrbtom jih je varoval hrib, na levi so imeli cerkev in na desni jih je mejila Pèšata.

Glavni tabor je bil narejen okrog cerkve, kjer so stali topovi. Cerkev sama je bila polna orožja, smodnika in drugih bojnih priprav. Beloti je stal v zvoniku z nekaterimi častniki in z Boštjanom, in se neprenehoma jezil zdaj nad tem, zdaj nad onim. Celó Boštjana je začel zbadati, ker jih je na tak kraj zapeljal. Ta je bil ves preplašen videč, v kako zadrego je spravil Francoze; bal se je že za svojo glavo; najraje bi ušel, pa nikakor ni mogel.

Ravno je dospel Felseis s svojimi vojaki do Trzina, ko se je dež tako močno ulil z neba, kakor bi se bil oblak utrgal. V kratkem časi so bili vsi do kože premočeni. Vkljub tolikim težavam postavi general svoje brambovce sovražniku nasproti. Potem stopi prednje in je s krepkimi in navdušenimi besedami osrčuje k boju. Vsem njegovim vojakom se je bralo veselje na obrazu, ni ga bilo bojazljivca med njimi.

Vsi drugačni so bili pa francoski vojaki. General sam je kazal vso srčnost le z besedami; jezil se je in kričal. Kakor bi ga hud duh preganjal, tekal je semtertje, zapovedoval, zabavljal in grajal vse ob jednem. Tudi vojakom njegovim je upadlo srce. Nekteri so kar trepetali ne le pred pretečo smrtjo, temveč tudi pred ojstrimi besedami poveljnikovimi. Boštjan, ki je stal v prvi vrsti, tresel se je kakor šiba na vodi, ker vojske nikdar še videl ni. Vedno se je nazaj pomikal, a zadej stoječi vojaki so ga le naprej potiskali.

Stali ste si že nekaj časa obe vojski nasproti. Felseis je čakal, misleč, da bodo Francozi prvi začeli boj. Ker pa le nič ni bilo, postali so brambovci nestrpljivi; zato je dal on znamenje k napadu. Zgodilo se je to okolu devete ure dopoludne. Dež, ki je med tem skoraj prenehal liti, ulil se je pri naskoku z nova in zdaj še hujše kakor preje.

Avstrijski vojaki, videč svojega vojskovodjo meč zavihteti, zaorijo navdušeno kakor iz jednega grla: »Živel cesar! Živela domovina!« in planejo kakor besni levi čez Péšato nad sovražnika. V istem trenotku zavpijejo tudi, Francozi in stopijo par korakov naprej.

Krvav boj se vname. Sablje se zabliskajo, puške in topovi zagrmé. Na obeh straneh se hrabro bojujejo, nobeden se noče umakniti. Ker dež vedno še lije, topovi in risanice nič ne pomagajo. Streljanje poneha, a še grozovitejše klanje se uname; začnó se bojevati s sabljami, bodali in puškinimi báti. Precéj časa je trajalo to smrtno mesarjenje. Slednjič se posreči Avstrijcem priti sovražnikom za hrbet. Francozi obkoljeni boré se po levje na življenje in smrt, pa vsi njih poskusi so zastonj. Mož za možem, vrsta za vrsto pada pod ostrimi meči štajarskih brambovcev kakor snopje pod srpom na širni ravnini.

Med najhujšim bojevanjem zbeži Boštjan iz vojske krvaveč na desni rami. Na poti proti Mengši sreča Nandeta gredočega v Trzin. Kratek razgovor med njima se konča s tem, da se oba vrneta v vas Avstrijcem pomagat. Nande vzame nekemu mrtvemu vojaku meč in drvi besno naprej proti sovragu, Boštjan pa se bolj leno pomika za njim.

Blizu Pèšate nastane grozna zmešnjava. Brambovci so zajeli generala Belotija. Nande se zažene tje in misli na prvi mah prebosti obkoljenega poveljnika. Ta pa ugleda za Nandetom Boštjana. Jezé se mu oko zabliska in besno se zapodi s konjem proti njemu; pa ne zadene izdajalca, marveč s tako silo Nandeta po glavi, da mu jo pri tej priči prekolje. Boštjan, videč svojega prijatelja v krvi na tleh, pobegne ves preplašen iz vojske.

Kmalu potem, ko je slednji bojišče zapustil, pokazal se je ogenj v vasi in sicer na treh krajih ob jednem. Ker nobeden ni gasil, razširil se je plamen in užigal sosedna poslopja.

Beloti, zapodivši se togotno nad izdajalca Boštjana, odtegnil se je tako svojim vojakom. Na treh krajih je že krvavel. Vidoč svojo vojsko razkropljeno in pobito, zaleti se v beg. A kroglja zadene njegovega konja, da se mrtev zvrne in potlači pod se generala. Zmagalci hitro priskočijo in ga zvežejo. Kar je Francozov še ostalo - in teh je bilo jako malo - pobegnili so na vse strani.

Boj je končan. Okolu šeststo Francozov pokriva krvavo bojišče. Zajezila se je Pèšata s premnogimi trupli. Vjetih jo bilo še jedenkrat toliko, kakor mrtvih. Le mala peščica jih je ušla proti Ljubljani, zapustivši za sabo tabor, topove in drugo vojaško pripravo.

Seveda je tudi Slovencev nekaj padlo, a to število je bilo v primeri z onim zeló majhno.

VIII.Uredi

Avstrijski vojaki potegnili so Belotija v nezavesti ležečega izpod ubitega konja. Prenesli so ga v tabor k cerkvi in ga položili na mehko ležišče. General je imel precej ran, a nobena ni bila nevarna.

Felseis je ukazal po končanem boji ogenj gasiti. Ta je vpepelil v kratkem časi mnogo hiš; a ko so vojaki prihiteli na pomoč, bilo je kmalu pogorišče omejeno.

General je preiskal med tem francoski tabor in se polastil topov in vsega orožja. Zdrave vjetnike je poslal še isti dan v Celje.

Hladna noč je legla na zemljo. Travnik je bil še vedno pokrit z ranjenimi in mrtvimi vojaki. Ljudje iz sosednih vasi so se približevali Trzinu in pomagali ranjence obvezovati in nositi v hiše. Tudi Boštjan in Lenart sta hodila po bojnem polji, a ne z onim blagim namenom, kakor drugi. Postala sta sicer zdaj pa zdaj pri kakem ranjenci, a opazivši, da je še živ, sta ga hitro zapustila. Ogibala sta se zlasti takih, ki so na pomoč klicali. Ako sta pa naletela kje na kakega mrtveca, pretaknila sta mu hitro vse žepe in pregledala prste.

Bleda luna je sijala tako jednakomerno in hladno z jasnega neba, kakor bi je ne brigale vse te človeške nadloge in reve. Par korakov proč od Pèšate je ležalo dolgo truplo; obraz mu je bil grozno razmesarjen. Tudi do tega sta prišla skrivna tatova. Lenart se skloni k njemu, a hitro se zopet dvigne in stopi v strahu par stopinj nazaj ter nehote zakliče: »Nande! Oh, Nande!«

Spremljevalec njegov pa se surovo zakrohoče in pravi: »No, še vekaj se mi, kakor otročiček! Prav mu je, zakaj pa je bil tako neumen, da je drvil v boj, ko še vedel ni, kaj je orožje. Kar je iskal, to je našel. No, Nandek, je li kaj prijetno tam na onem svetu; so ti li všeč črni bratje? Joka se nobeden ne po tebi, samo ta bebec se hoče. Da bi pokrila že skoraj črna zemlja tvoj ne prelepi obraz!«

To izrekši sune z nogo pred seboj ležeče truplo in odbeži. Lenarta so zadnje besede tako razvnele, da je jezno pesti zavzdignil in se vanj zakadil. Gotovo bi zemlja znova pila kri, ako ne bi Boštjan hitro odbežal. Lenart je gledal nekaj časa mrtvemu bratu v obraz in mrmral. Potem je pokleknil, stisnil krčevito bratu mrzlo roko in mu obrisal strjeno kri z obličja. Vstal je zopet in šel proti Pèšati. Tam se je naslonil na drevo, rastoče poleg vode in se globoko zamislil; zamolklo je godrnjal in jezno stiskal pesti ter je časih zavihtel, kakor bi hotel koga udariti.

»Ti si vzrok Nandetove smrti, ti, hlapec satanov,« govoril je sam s seboj. »Zavoljo tebe je prelil on kri. In zdaj, ko te je otel smrti, očitaš mu, da ga imajo ... Le čakaj ... tudi ti jim ne bodeš odšel, kakor gotovo zdaj tu stojim, tudi tebe bodo dobili v kremplje oni črnuhi ... jaz hočem skrbeti za to. Ne boš več dolgo tlačil zemlje, iztrebil te bom s sveta, ker dosti hudega si že storil ljudem. Izpolnil bom to prisego, ako me tudi življenje veljá. Priča naj mi bo to drevo in mrzlo truplo bratovo!«

Skočil je kakor besen kvišku in zavihtel pest s silno močjo.

Hladan veter je popihljal in perje nad Lenartom jo zašumelo, kakor bi ne hotelo imeti takega zarotnika pod seboj. Odšel je odtod in gredoč mimo Nandeta še enkrat ostro pogledal njegov obraz. Kmalu potem je izginil na hribu med zelenimi smrekami.

Boštjan je odbežal pred Lenartom proti cerkvi, kjer je bil francoski tabor. Prišedši tje ni našel nikogar; vsi so imeli opraviti na travniku z bolniki. Plazil se je nekaj časa plaho okoli, da bi videl, če ga kdo opazuje. Videč pa, da je vse mirno in tiho, stopi k šotorovim vratom, odmakne polagoma zagrinjalo in izgine za njim. Ko je stal sredi šotora in se plaho oziral okrog sebe, slišal je v kotu globoko, težko dihanje. Boštjan stopi tje in zagleda na postelji generala Belotija. Ta se še ni zavedel, odkar so ga potegnili izpod konja. Vsiljenec mu gleda nekaj časa v obraz, hinavski smeh mu zaigra na licih in poluglasno sikne: »Ha, ha, tudi ti si skupil. Le spi, norec; trdno spi, da se več ne zbudiš!«

Kmalu pa obrne pogled na mizo, stoječo poleg postelje, kjer je ležalo mnogo dragocenih reči. Zlata ura z verižico, svetal meč, lepa kupa in mnogo drugega je ležalo na mizi. Najbolj je vlekla oči na-se vrečica denarja. Kakor omamljen stegne hitro Boštjan roko po njej. Vse, razun kupe, je izginilo v globoki mavhi roparjevi. Napolnivši si žepe z dragocenostmi in vtaknivši si meč za hlače, umakne se tat iz tabora. Plaho se je ozrl okrog sebe, ko je stopil na prosto, a ker nobenega ni opazil, veselo je poskočil in hitro izginil ravno tam, kjer je pred kratkim odšel Lenart.

Prihodnji dan so se večinoma vsi Trzinci vrnili v vas. Dopoludne so pokopavali mrtve vojake. Nekateri domačini so med drugimi mrtveci spoznali Nandeta in se niso malo čudili, kako je on prišel v boj. Črna zemlja se je zagrnila nad mrtveti. Pretočilo se je obilno solza na tej veliki gomili. Ni ga bilo pogrebca, kateremu ne bi se utrnila britka solza iz očesa.

Bolni francoski general se je med tem predramil in kmalu pogrešil denar, meč in uro. Felseis je sicer ukazal povpraševati in preiskovati, kdo je bil ta čas v taboru in kdo je pograbil dragocenosti; a nihče ni mogel tega vedeti. Slednjič je zapretil ostro kazen onemu, o katerem se zvé, da je kradel. Pa tudi to je bilo zaman. Beloti svojih dragocenosti ni več dobil nazaj. Pet dni potem je že toliko okreval, da so ga na Štajarsko prepeljali, ker ga tú niso mogli več dosti skrbno čuvati.

IX.Uredi

Zmaga generala Felseisa nad Belotijem je Avstrijcem mnogo koristila. V kratkem časi so izgubili Francozi Kranj in skoro vso Dolenjsko. Iz strahú, da bi štajarski brambovci od Trzina ne prišli kar naravnost v Ljubljano, poslal je francoski deželni glavar v Ljubljani dva dni po trzinski bitki oddelek vojakov proti Črnučam, da váruje ondotni savski most. 11. septembra se je naselil namestni vladar francoski v Cekinovem gradu pri Ljubljani in opazoval utrdbe. Ob jednem je ukazal, naj se vojske bolj mestu približajo.

Ko so se Francozi tako na boj pripravljali in delovali, tudi Avstrijci niso rok križem držali. Felseis je stal še vedno pri Trzinu in čakal ugodne prilike, da se pomakne naprej proti Ljubljani. V mirnem časi je pridno nabiral novih vojakov. S Štajarskega so mu poslali nove pomoči, in Gorenjci iz okolice so se prostovoljno vpisovali v vojake. Felseis je vse oborožil in je dan na dan vadil v streljanji. Tudi Lenart in Boštjan sta se pridružila tej vojski.

Ta dva sta se oni večer, ko se je bil prepir med njima unel, v domači koči zopet sešla. Oba sta molčala. Ko pa je začel Boštjan nakradeno blago po mizi razkladati, razvezal se je hitro tovarišu jezik; oba sta govorila tako, kakor bi se nič ne bilo prigodilo. Pogodila sta se, da bodeta delila, ko ne bode nobene nevarnosti več. Za zdaj se jima je zdelo najvarneje vse to poskriti v znano duplo na hribu.

Ko je Felseis razglasil, da bodo vzprejemal prostovoljce v vojake, bila sta ta dva prva med njimi. Vpisala sta se, pa ne radi domovinske ljubezni, kakor drugi, temveč iz gole samopridnosti, da bi se iznebila vsakega suma. Sredi meseca septembra so se Avstrijci od vseh strani vedno bolj in bolj Ljubljani približevali. Na Dolenjskem in Notranjskem sta zlasti Rebrovič in Milutinovič zmagovala. Prvi je Francoze pri Višnji gori prav dobro nasekal, kjer je okrog štiri tisoč môž padlo. Na Gorenjskem sta Hiller in Frimont potisnila Francoze proti Ljubljani.

To je osrčilo Felseisa, da je tudi on 25. sept. krenil s svojo vojsko proti Črnučam.

Črnuški most je čuval francoski general Fontana z jednim francoskim in jednim laškim batalijonom in z jednim oddelkom lovcev. Dopoludne se je streljanje začelo in trajalo skoraj do večera. Francozi so se hrabro borili. Mnogo Felseisovih vojakov je padlo, a mostú se le niso mogli polastiti. Zato se je umaknil Felseis na večer nazaj do Trzina.

Jako živahno je bilo v avstrijskem taboru tisto noč. Akoravno so bili vojaki dolgega streljanja utrujeni, vendar niso mogli spati. Nekateri so prepevali vojaške pesmi, drugi so se pogovarjali o današnjem boji. Vsak se je hvalil, koliko Francozov je v Savo prekucnil. Če je prvi rekel, da jih je pet poslal na oni svet, trdil je drugi, da jih je osem, tretji petnajst in tako dalje, da je prišlo do čisto neverjetnih številk. Te samohvale ni bilo konca ne kraja.

Le dva moža sta bila v taboru popolno osamljena. Bila sta to Boštjan in Lenart. V kotu sta sedela in ne meneč se za veselo pogovarjanje, sta se na tihem pomenkovala o neki skrivni stvari.

»Jaz sem že sit streljanja,« pravi Boštjan.

»Jaz tudi,« pristavi Lenart. »Kdo bi mogel tako bedast biti, da bi za prazen nič stavil svoje življenje v nevarnost.«

»Meni je ravno okoli ušes krogla žvižgala. Kar mrtvaški pôt me je oblil. Dva Francoza sem pa le podrl. Si li ti katerega?«

»Mislim, da; pa dobro ne vem. Roka so mi je tresla tako, da sem komaj puško v roki držal. Kako bi mogel potem dobro mériti?«

Zadnje te besede je slišal neki mlad tovariš iz one vesele družbe. Hitro je pokazal na Lenarta in zaklical: »Aha, ta je tisti revček, kateremu so se tako sovražniki smilili, da ni nobenega posekal. Sam je ravnokar to povedal. Zraven mene je stal in se tresel kakor šiba na vodi.«

Cela družba se je glasno zasmejala; mnogi so celó pritrjevali tem besedam, češ, da so tudi oni to opazili.

Lenart gleda nekaj časa jezno pred se v tla. Ko pa Boštjan vstane, spravi se tudi on po konci. Boštjan pristopi k družbi in pravi: »Kaj ne da, tovariši, mi smo jih pa poslali nekaj v krtovo deželo! Temu pa ne smete zameriti, saj vidite, da je že star in nevajen v takih rečeh.« Nov krohót nastane po taboru.

Lenart srpo pogleda Boštjana in molčé odide. Šel je ob Pèšati gori in jezno mrmral. Prišel je pod isto drevo, pod katerim se je pred nekimi dnevi zaprisegel, da bode maščeval sebe in svojega brata. Zdaj mu stopi vse to znova pred oči in jeza njegova se podvoji. Zopet se nasloni na ono deblo in polu glasno govori: »Zopet si mi ti na poti, ti ... Kakor si zadnjič s truplom Nandetovim počel, tako si zdaj mene pred tolikimi osramotil. Ne boš več živel štirinajst dni. Ta roka te bode ugonobila. Ne bode nama treba deliti zaklada, ker ti ga ne boš potreboval ... Zdaj se mu moram kazati še prijaznega, da mi ne odtegne denarja, in da odvrnem vsako sumnjo od sebe ... Zaradi tebe pojdem še jedenkrat v vojsko, da se te iznebim za vselej.«

Mrmral je še nekaj, potem pa odšel. Ko se je povrnil v tabor, spali so že vsi vojaki. Tudi on pogrne plašč na zemljo, leže nanj in zaspi.

Drugi dan so hoteli vojaki Lenarta zopet zasmehovati, a general jim je to ostro prepovedal.

X.Uredi

Ker je namestni vladar ilirski videl, da mu od vseh strani preti nevarnost, in da misli general Hiller Francozom celó pot v Italijo zapreti, sklenil je 28. septembra Ilirijo, tj. Kranjsko in sosedne dežele zapustiti.

Popoludne istega dné odpeljali so ranjence in bolnike po Ljubljanici proti Vrhniki. Za temi je odšel glavar z oddelkom vojakov, in v naslednji noči šle so tudi čete, ki so stanovale v Šent-Vidu in v Šiški, po isti cesti. Posadko pri savskem mostu vodil je zadnja dva dni general Pegot mesto prejšnjega Fontane. Tudi ta se je pomaknil proti Ljubljani; pred odhodom pa je dal most podreti, da bi mu sovražnik ne mogel tako hitro slediti. Poveljnik trdnjave se je zaprl na ljubljanski grad.

General Felseis je vse to bolje vedel, kakor so Francozi pričakovali. Hitro se je odpravil na odhod in svetega Mihaela dan na vse zgodaj odrinil proti Ljubljani. Prišedši do Save ni našel niti Francozov, niti mostu. Ne da bi so dolgo pomišljeval, ukaže general narediti za silo brv čez Savo. Hitro so se poprijeli vojaki dela in malo pred poludnem so delo dovršili.

Ob polu jedne so se bližali Avstrijci od vseh strani Ljubljani. Felseis je Savo že prekoračil in se pomikal skozi Ježico. Ravno v tem časi so začeli Francozi z grada streljati. Vkljub tej nevarnosti so se že ob tri četrt na jedno prikazali prvi avstrijski ulanci v mestu, ki so se pa morali kmalu na dunajsko cesto vrniti. Do petih popoludne so bile na raznih krajih v predmestjih straže postavljene, in na dunajski cesti je stalo okrog 120 pešcev in 100 ulancev. Francozi so se skrili za utrdbe.

Ob jednajstih po noči je ukazal župan mestu in predmestjem skuhati kolikor mogoče hitro jedi za štiri do šest tisoč vojakov. Ljubljančani so zelo radi to izvršili in pogostili od dveh do treh po noči Avstrijce.

Lenart in Boštjan sta bila na Poljanah pri pojédini.

Prihodnji dan, 30. septembra, je šel večji del vojakov Francoze preganjat proti Vrhniki; le mal oddelek, v katerem sta bila tudi Boštjan in Lenart, je ostal v mestu, da je stražil posadko na gradu. Po noči so bili Francozi popolnoma mirni; ko se je začelo daniti, slišali so se posamezni streli; ob sedmih zjutraj pa so zagromeli topovi. Ob devetih se je prikazal avstrijski posredovalec pred špitalskim mostom, a Francozi so ga s krogljami pozdravili. Malo pozneje se mu je posrečilo pri cerkvi sv. Florijana priti do trdnjavinih vrat, kjer je pismeno nagovarjal oblegance, naj so udajo. Naznanilo se jim je, naj se do dveh popoludne premislijo in dotlej mora vse streljanje prenehati. Ker pa so Francozi dobrovoljno ponudbo ošabno zavrnili, začeli so ob dveh popoludne zopet topovi pokati. Avstrijci so postavili topove na Golovec, odkoder so streljali na grad. Ob šestih zvečer je streljanje ponehalo. Domači vojaki so dva francoska topova tako poškodovali, da nista bila več za rabo. Nekaj Francozov je bilo ranjenih, a grad je ostal še cel.

Naslednja dva dneva se je streljanje še vedno po malem ponavljalo.

4. oktobra praznoval se je god cesarja Franca I. Slovesne sv. maše v cerkvi usmiljenih bratov udeležili so se avstrijski vojaki v paradi. Cerkev in prostor pred njo sta bila napolnjena z brezštevilnim ljudstvom. Po končani službi božji razlegali so se tisočeri klici: »Živio cesar Franc!« Navdušenje je bilo neizrečeno veliko.

Dopoludne je streljanje popolnoma omolknilo. Popoludne pa so se slišali zadnji vojni streli. Avstrijci so sklenili z granatami razstreliti ljubljanski grad. Zato so dobili Ljubljančani povelje, naj po drugi uri ostanejo doma in se pripravijo na gasitev, ako bi morda kak ogenj nastal. Povsodi so bile gasilnice pripravljene; po hišah so napolnili vse prazne posode z vodo, in dimnikarji so se zbrali v mestni hiši, da bi brž na pomoč priskočili, kjer bi bilo treba.

Nekaj vojakov je bilo razpostavljenih po hišah, ki naj bi skrbeli za red in da bi hitro naznanili pretečo nevarnost, ako bi se kje ogenj prikazal.

Boštjan in Lenart sta bila v neki hiši na Poljanah. Prvi je stal pod streho in zdaj pa zdaj pogledal skozi lino proti gradu, dočim je imel Lenart spodaj v hiši opraviti. Boštjan je bil danes zelo nezadovoljen. Nekaj časa je stal, potem hodil med strešnimi tramovi sem in tje in slednjič se je usedel na neki polomljen stol.

»Naveličal sem se že tega vednega bojevanja in klatenja iz kota v kot. Opustil bom vse to brž ko mogoče. Dobro sem si prislužil oni zaklad, ki leži tam gori ... nad Trzinom ... v gozdu. Kmalu se vrnem, da vzdignem dragocenosti. To bo življenje ...! Pa deliti bo treba ...! Ne, tega pa ne pustim! Sam bom užival, kar sem sam zaslužil. Enega mi je že smrt s pota spravila. Kaj naj pa z drugim počnem? Kako bi se tega znebil? Vedno se vlači za menoj, kakor senca. Čakaj, Lenart, tudi ti moraš iti kmalu za njim, za svojim ljubeznjivim bratcem, katerega ne moreš pozabiti. Če te Sava odnese, bo li kdo povprašal po tebi, se bo li kdo jokal? Nihče, prav nihče! Lenart, ne boš me več dolgo nadlegoval; ure tvoje so štete!«

Zadnje te besede je Boštjan glasno izgovoril in ni opazil, da je nekdo na stopnicah naenkrat postal. Bil je Lenart, ki je, slišoč izgovarjati svoje ime, nehote ustavil korake in se po končanem govoru prav hinavsko nasmehnil. Kakor bi o tem čisto nič ne vedel, kar se je zgodilo, stopil je potem pod streho.

»No, se bo li kmalu začelo streljanje?« vpraša Boštjan.

»Menim, da kmalu; vsaj v pol ure,« odgovori Lenart.

»Dosti časa sem že tu sam stražil,« zarenči zopet prvi, »dočim si ti spodaj lenobo pasel in se z vinom nalival. Prevzemi zdaj ti to mesto, pojdem pa jaz doli!«

»Ne branim ti.«

Po teh besedah skočil je Boštjan hitro po stopnicah nizdol in ni opazil, kako se mu je Lenart zapačil in se zaničevalno posmehnil.

»Ne boš me spravilo s poti, ne, ti ubogo otroče,« govoril je ta sam s saboj. »Bo se obrnilo! Več ne boš videl Trzina, Boštjane! Rakom in ribam te bom dal v hrano, ki v Savi tako stradajo. Takrat se boš napil do cela. Jutri ali pojutranjem se razkropimo; midva pojdeva proti domu, a domov bom prišel samo jaz ... Zdaj bom izpeljal svoj naklep; zdaj ali pa nikoli ... In zakladi, ha, ha, katere si ti nabral, no bodo tvoji. Lenart sam je bo vzdignil in potratil. To bo življenje! To bo veselje!«

In veselo je plosknil z rokama.

Kmalu potem se je vrnil Boštjan ves vinjen pod streho nazaj. Oba sta se začela prav prijazno pogovarjati in se tolažiti, da pojdeta kmalu domov. Oba sta bila teh misli, da sta se že naveličala bojevanja in streljanja.

Ob štirih so začeli topovi grometi in gromenje je trajalo do osme ure zvečer. Trinajst granatnih krogel je priletelo čez grad v mesto, ki so sicer nekatere hiše poškodovale, a ognja niso nikjer zanetile.

Položaj francoske posadke na gradu bil je vedno žalostenjši. Število bolnikov in ranjencev se je množilo dan na dan. Uskoki so pripovedovali, da je na gradu le še petnajst zdravih topničarjev in 150 drugih vojakov, ki morejo orožje nositi; da jim kruh poteka tako, da pride na deset mož na dan le jeden hlebec, in da bi se topničarji že davno uprli, ako bi jim poveljnik ne povedal, da je sklenil udati se.

Vse te novice so se potrdile naslednji dan. 5. oktobra ob 1. uri popoludne so odprli sovražniki vrata. Ob 6. uri zvečer je 50 strelov iz topov naznanilo, da so se Francozi podali. Celo posadko, 250 mož, poslali so kot vojni plen v Karlovec. Zvedevši, da je vojska končana, so se Ljubljančani zelo veselili in napravili zvečer razsvetljavo po mestu.

Drugo jutro sta stopila Boštjan in Lenart pred poveljnika in ga prosila, naj ju odpusti iz službe, ker ni nobene vojne nevarnosti več. Dobivši dovoljenje, napravila sta se takoj na odhod. Med potjo sta šla na dunajski cesti v neko krčmo, kjer sta zastonj pila, kolikor sta hotela, ker sta bila vojaka. Boštjan je vlival vá-se, kakor v sod brez dna; kolikor je dobil, toliko je spil. Lenart pa se je kazal nenavadno zmernega, akoravno ga je tovariš večkrat opominjal, naj pije.

Ko sta korakala proti Ježici, bil je Boštjan tako vinjen, da nobena stopinja ni bila trdna, in cesta, dasi široka, je bila zanj vendar preozka. Ako bi ga Lenart ne spremil, obležal bi gotovo na potu. Oprt na tovariša, ki je togote klel in se rotil, prišel je do Ježice. Tam sta ostala v neki krčmi do večera. V večernem mraku sta šla naprej. Boštjan je bil ves omamljen.

Ko sta šla čez savski most, ki je bil le za silo skup zbit, spustil je Lenart nekaj trenotkov tovariša iz rok. Temu pa so že vse moči odpovedale. Zaletel se je v stran in telébnil na kraji mostu na tla. Ko se je hotel zopet pobrati, prevalil se je tram pod njim, tal mu je zmanjkalo in v istem trenotku so ga zagrnili valovi deroče Save. Nobenega glasu ni bilo slišati iz vode, le valovje je jednakomerno šumelo in drlo naprej. Lenart je malomarno pogledal za tovarišem in se hudobno nasmehnil, ko je videl, kako se je Boštjan boril s smrtjo.

Kakor bi se nič ne zgodilo, odšel je naprej in o polunoči je bil že pod domačo streho v Trzinu.

Takoj drugi dan je šel v gozd po skrite zaklade. Denar je vzel, druge dragocenosti pa je pustil.

Nekaj dni pozneje se je raznesla po Trzinu novica, da so Boštjana našli blizo savskega mostu utopljenega. Vaščani se niso veliko menili zanj in niso izpraševali Lenarta, kako to, da se nista skupaj vrnila domov.

Malo časa je zapravljal Lenart naropan denar. Dve nedelji po svojem dohodu v vas je povedal nekemu možu, da je izgubil vse imetje, pa da sam ne vé kje in kako.

O vseh Svetih ga je kar h krati zmanjkalo; nihče ni vedel kam in zakaj.

Čez nekaj mesecev se je zvedelo, da se je Lenart pridružil rokovnjačem, ki so ravno takrat po kamniški okolici kradli in ropali, da je bilo groza.

Nekaj let potem so našli v trzinskem gozdu obešenega moža, ki je bil grdo poraščen in skoraj divjega obraza. Nekateri vaščani so hitro spoznali v tej osobi Laha Lenarta, ki je pred leti kar h krati izginil. Ravno zdaj ga je iskala sodnija zaradi mnogih umorov in ropov in obljubila onemu 500 gold., kateri bi ga živega izročil policiji.

V brlogu poleg drevesa, na katerem je Lenart visel, našli so zarjavel meč in še nekaj drugih reči, o katerih so vsi Trzinci trdili, da jih je Lenart nakradel in sèm nanosil.

Hyacinthus Carnecensis.