Kdaj bojo kantonske poglavarstva s županijami v slovenskih krajih svoje opravíla v domačim jezika obravnovati začele?
| Kdaj bojo kantonske poglavarstva s županijami v slovenskih krajih svoje opravíla v domačim jezika obravnovati začele? anonimno |
| |||||||||||||
Od mnogih straní se razodevajo pritožbe, de nektere kantonske poglavarstva v slovenskih krajih ne dopisujejo županam v domačim jeziku, kteriga razumejo, ampak po stari predšusčni šegi v nemškim, kteriga ne razumejo. Tako ravnanje, ktero posebno tam, kjer so župani razločno prosili, de naj bi se jim v njim razumljivim domačim jeziku dopisovalo in v domačim jeziku tudi županijski dopisi prejemali, napravlja nezadovoljnost po deželi, kteri bi se tako lahko v okom prišlo.
Nihče ne terja, de bi si naše cesarske vradíje med sabo slovensko dopisovale, ker to ljudstva ne dotika, in slovensko ljudstvo se ne vtikuje v to, kar njega ne zadéva.
Ali drugači je takrat, kadar ima vradíja z ljudstvam opraviti. Če se s Slovencam, ki v pisarnico pride, po slovensko govoriti mora, scer vradnika ne razume – je ravno taka, če se mu iz pisarnice piše.
Vstava, od presvitliga Cesarja vsim narodam podeljena, jim zagotoví pravíco, de tudi njih jezik veljá; – v vsaki deželi ima clo deželni jezik prednost memo vsaciga druziga; v slovenskih krajih je v vsih postavah in ukazih, ki pridejo od ministerstva in deželniga poglavarstva na svitlo, slovenski jezik izvirni jezik (Urtext), njemu na levi stojí nemški; – ministerstvo in deželno poglavarstvo govorí v svojih postavah in razglasih k Slovencam v slovenskim jeziku, – vikši deželna sodija je ojstro ukazala, de se imajo s slovenskim ljudstvam v njegovim jeziku zapisniki (protokoli) napravljati.
Ker tedaj povsod drugod se ravná po ljudskih potrebah in pravicah – ali ne bojo začele tudi kantonske poglavarstva na Slovenskim tako ravnati?
To ni prazna reč, scer bi je ne bili Cesar v vstavi razločno izgovorili, ampak se vpira na žive potrebe vsaciga ljudstva, ki svoj jezik govorí.
Tudi naš domači jezik, tako lep kakor vsak drug, je zadobil po vstavi pravíco, v pisarnice priti, pa ne le iz gôle domišlije, ampak iz žive potrebe, ker večina Slovencov le slovenski jezik razume.
Če bojo mogli taki župani, ki le domač jezik razumejo, še okoli hoditi, de jim bo kdo iz pisarnice dobljene popise razlagal in tolmačil, je to ravno nasprot ravnanju vikših vradij.
Gotovo je, de nekteri župani nemško prav dobro razumejo in de ti ne tirjajo, de bi jim vradije slovensko dopisovale, – ali župan bo mogel potem sam prestavljati, kar bo imel soseskam oznaniti, ker sosesčanje bojo terjali, da se jim vsaka reč v domačim jeziku naznani, in imajo tudi pravíco to terjati. Če se bo pa to prestavljanje le županijskim oklicavcam prepustilo, kakor nekdaj „gerihtsdinarjem“, bomo doživeli ravno take zmote, kakor so jih ti oklicavci v létu 1848 v več krajih takrat napravili, ko so cesarski patent zastran desetíne in tlake oklicovali, rekoč: „Vse je dolj, vse je proč, desetína in tlaka.“
Vsakimu županu, če tudi nemško dobro razume, se bo tedaj bolj vstreglo, če se mu v domačim jeziku dopisuje.
Nasproti je pa več tacih županov, ki le za silo enmalo nemški jezik lomiti znajo. Taki bojo prišli v take silne težave, kakor ne davnej tisti rihtar na Dolenskim, ki je imel v razglasu „Obječt-Veränderungen“ prestaviti, in ker te besede ni razumel, si ni mogel drugač pomagati, kakor de je „objehverenerunge“ prestavil, kar noben človek ni razumel.
Koliko županov pa je, ki le edini domači jezik znajo!
Vsim tem težavam in vsim pomotam se tedaj lahko pomaga, če se to spolni, kar vstava zapové, – če namreč vradije z ljudstvam v lepim domačim jeziku ustno in pismeno se pogovoré. Zato vprašamo: kdaj bojo kantonske poglavarstva v slovenskih krajih županijam slovensko dopisovati začele?
Ker se to vprašanje vpira na pritožbe od več straní, in ker sega v potrebe ljudstva, smo dolžni ga naznaniti z vošílam, de bi se pravične terjatve spolnile.