Kekec in divji mož
Bogdan Novak
Mladika,1994
Spisano: Uredili Maruša Kolšek in Petra Obrez
Viri: Novak, Bogdan (1994). Kekec in divji mož. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Bogdan Novak – Kekec in divji mož

Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Kekec in divji mož

1

Lepo so peli zagorski zvonovi v pomladni popoldan. Tako lepo, da so pred večer zvabili Kekca, Tinko in Meno na vrt. Tam so posedli za mizo, z rokami so si podprli glavo in zamaknjeno poslušali petje zvonov. »Oh, kako lepo pojejo,« je vzdihnila Tinkara, vsa zardela v okrogla lička. »Saj tudi res pojejo,« je rekel Mežnarčev Gregec, ki so ga vsi v Kranjski Gori klicali Kekec. »Kar poslušaj! Takole pojejo.« Pa je zapel s svojim zvonkim glasom v ritmu zvonov:

»Bingele, bongele, k maši zvoni, trije ga nesejo, eden pa spi!«

»Kekec, kako znaš ti lepe pesemce!« je očarano dahnila Mena. »Vedno nove si izmišljaš.« »Takole se pa na citre sliši,« je rekel Kekec in začel na citrah oponašati zvonjenje zvonov, da sta deklici kar vzdihovali od začudenja nad takim mojstrstvom. Kekec pa je kar igral na svoje citre, na tiste, ki mu jih je stric Prisanek dal za njegovo piščalko. Takrat, ko je bil Prisanek še hudoben in je Kekca prisilil, da mu je divje koze pasel. O, pa je Kekec potem strica Prisanka nasukal da je bilo joj, citre mu je izvabil za piščalko in še malho cekinov. Kekec se je ozrl proti Prisanku, ki je imel še zasnežen vrh, prav tako so bili pobeljeni sosednji vršaci. Pozna pomlad je bila, v dolini je bilo čez dan že prijetno toplo, ponoči pa se je še ohladilo. Topli majski vetrovi so začeli topiti sneg na Mojstrovki za Malo Pišenco, Velika Razora, Škrlatice in Špika. Vedno bolj se je tajal sneg in vedno večje so bile vode, ki jih je dolina nestrpno pričakovala za zeleno rast. Na koncu bo večni sneg in led ostal le še v senčnih žlebovih in zajedah po skritih globelih in usekih. Ta se ne bo stalil tudi v največji vročini. »Kako lep večer,« je vzdihnila Tinkara in si z levico popravila na hrbet debelo kito pšeničnih las, ki ji je bila zlezla naprej. »To se pravi, da bomo jutri imeli še en lep dan,« je rekel Kekec. »Še dobro, da me ne bo pralo na poti v Rovte.«  Deklici sta vzdihnili od žalosti. Jutri mora Kekec spet v Rovte, da bo služil pri Koroščevih, kakor je lani. Tinkari in Meni pa bo dolgčas. S Kekcem je bilo vedno tako zabavno. Le kdo ju bo spravljal v dobro voljo z izmišljotinami? Kdo ju bo zbadal in kdo strašil, kdo prepeval in igral na citre? Nobeden ne zna tako lepo kot Kekec. Tinka je žalostno sklonila glavo, pa tudi Meni so se orosile oči, ko je poslušala Kekčevo citranje. Lani jo je bil rešil iz rok hudobnega Bedanca, ki ga je doletela pravična, a strašna smrt v Mali Pišenci, odpeljal jo je s Kosobrinove police. Zdaj je tu našla svoj drugi dom, sirota brez očeta in matere, pa jo bo Kekec že zapustil. Tudi Mena je ob tej misli žalostno sklonila glavo. Najrajši bi kar na glas zatarnala: ovbe, ovbe, Kekec, nikar ne hodi, nikar naju ne zapuščaj. »Kaj sta pa tako žalostni?« ju je podražil Kekec. Je bilo tudi njemu hudo, da nekaj časa ne bo videl Tinkare in Menare, pa je svojo žalost prikril z objestnim zbadanjem. »Hej, Tinkara, saj si tako žalostna kot naša pokojna koza Keza, preden je poginila tam na Gmajnici. Pa kaj! Zdaj imamo dve kozi in nam je še lepše. Namesto mene bosta pasli kozi in biciko, ki sva jih z Menaro prignala od Kosobrinca. Prav nič vama ne bo dolgčas na paši, bosta videli. Še na Kekca pozabita, ko bosta letali za pisanimi metulji in za zlatimi rožicami. Ha, še na Kekca pozabita!« »Kako lahko govoriš tako neumno,« se je jezila Mena. »Kako naj te pozabiva, ko pa si me rešil pred hudobnim Bedancem? In dnevi na paši bodo sivi in pusti, ker ne bo slišati tvojih citer in petja, pa tudi zaukal ne bo nihče. Kaj nama bodo zlate rožice, ki tako hitro ovenejo, če jih utrgaš? Kaj nama bodo pisani metulji, ko jih nikoli ne ujameva? Samo ti, Kekec, si naju vedno spravljal v dobro voljo.« Kekcu je bilo kar nerodno od tolikšne hvale, da ni vedel, kaj naj bi rekel. Mu je, jezičniku, vendarle enkrat zmanjkalo odrezavosti in besed. V zadregi je spet pobrenkal po citrah. Tokrat bolj poskočno in veselo. Za hribi je ugašalo sonce v zlati večerni zarji, Škrlatica je bila vsa škrlatna in takšni so bili tudi oblaki na nebu. Senice in penice so ščebetale še zadnje večerne novice, da bodo z mrakom utihnile. Tih vetrič je zavel iz zagorskega sveta, da je šelestelo listje na hruški, pod katero so sedeli. Nekje visoko na nebu je še krožil samoten orel v neprestanih krogih, ne da bi enkrat samkrat zamahnil s krili. Pač pa je sem ter tja glasno zapiskal, da je drobno divjad spreletel srh v strahu pred grozovitim plenilcem, ki je imel gnezdo nekje na Mojstrovki. S travnikov je dehtelo po spomladanskem cvetju. Ključavnice, kakor so rekli narcisam, so že odcvetale, zdaj so dehtele bolj navadne cvetice: plavice, zrcalca, zlatice, regrati in hlebčki. Najlepše rože pa je bilo najti samo višje v hribih, od zlatega čeveljca do očnic. »Kekec,« je zaskrbljeno rekla Tinkara, »pa glej, da boš pazil nase pri Koroščevih v Rovtah, da ne boš silil v nove nesreče. Ti si tak nagajivež in nemirnež, da se vedno zapleteš v kakšno nevarnost, potem so pa sitnosti. Kar spomni se Pehte, Prisanka pa Bedanca…« »Pehte, Prisanka pa Bedanca!« jo je zateglo oponašal Kekec in cepetnil z nogo ob tla. »Pa kaj? Pehta je morala iz naših krajev, Prisanek je postal priljuden gozdni mož, Bedanec pa se je zvrnil v prepad in ga je Pišenca odnesla na oni svet. Ha, Kekec se ne boji nikogar! Je pogumen Kekec in z njim ni dobro češenj zobati, to menda veš, Tinkara. Kdo pa je Pehto pregnal, če ne jaz? Kdo Prisanka nasukal? Pa Bedanca ukanil? Kaj? Kekec je pogumen, se nobenega ne ustraši.« »Le nikar se preveč ne bahaj,« je vzdihnila Tinkara in sklepala roke v grozi, »da te ne bo zadela huda nesreča.« »Pih!« je Kekec zaničljivo pihnil skozi nos, »še nobenega se nisem ustrašil, pa se tudi ne bom. O, mi je že bilo hudo, sem bil že v škripcih, ampak Kekec se vedno znajde, vedno prave zvijače naplete, da druge vanje ujame.« »Le pazi nase v Rovtah in preveč po hribih ne zahajaj,« ga je posvarila tudi Mena. »Si že pozabil, kako je le malo manjkalo, pa bi naju dobil v pest hudobni Bedanec.« »Dobil, dobil,« se ji je brezskrbno smejal Kekec. »Pa sem ga nasukal, da je bilo joj« »Seveda si ga nasukal,« je rekla Menara, »ko si pa imel volka. Če naju volk ne bi rešil, bi naju Bedanec ujel.« »Res je« je Kekec sklonil glavo. »Ubogi moj volkec. Ni si zaslužil smrti s hudobnim Bedancem, ni!« Za hip je pomolčal ob spominu na zvestega prijatelja, potem se mu je naglo vrnila stara samozavest. »O, če pa ne bi imel volka, bi se pa drugačne zvijače domislil. Brez skrbi, Kekec jih ima za ušesi, da je joj! Mi jih ne zmanjka tako hitro.« Pa je spet zaigral na citre, da je bilo lepo. Še pijanega krojačka Turenčka, ki ga je pot ravno peljala mimo Mežnarčeve hiše, je ob tej muziki zasrbelo v podplatih, da se je nehal opotekati z ene strani ceste na drugo, ampak je zdaj v ritmu citer odplesal na vas kar po sredini pota, da je bilo videti prav smešno. »A naju boš kaj obiskal, Kekec?« je skrbelo Tinkaro, ki je bila zelo navezana na svojega predrznega bratca. »Seveda vaju bom, vsakih štirinajst dni, vsako drugo nedeljo pridem domov na obisk in lepih daril vama prinesem,« jo je tolažil Kekec. »I, saj ne grem na koncev sveta, da bi solze točila, Tinkara. Samo do sosednjih Rovt grem, h Koroščevim, kjer me bodo lepo sprejeli in gostili kot lastnega sina, saj sem jim Mojco slepote ozdravil. In prav je, da Mojco pa Rožleta obiščem, saj smo prijatelji.« Potem se je poredno nasmehnil, oči so se mu navihano zaiskrile, usta šegavo skrivila. »Ti bom kaj lepega prinesel iz gora, Tinkara,« ji je rekel z resnim glasom. »Sem slišal, da se na Špiku najdejo zmajeva jajca. Eno tako jajce bom poiskal in ga dal pod Koroščevo kokljo, da se bo mlad zmajček izvalil. Potem ga bom na vrvici pripeljal domov, da ga boš imela in vzredila v velikega zmaja, ki te bo požrl!« Kekec se je smejal, Mena, ki je bila starejša od Tinke in ni več nasedala takim strašljivim zgodbicam nabritega Kekca, se je samo smejala in zmajevala z glavo. Pač pa je Tinka, ta zmešana Tinkara, izbuljila oči od groze in je vsa prestrašena zacvilila: »Kekec! Joj, Kekec, nikarte mi ne nosi mladega zmaja! Ne maram zmaja, ki nas bo vse požrl. Ovbe, ovbe!« »Prav, ti pa ne bom prinesel zmaja,« je rekel poredni bratec, »ti bom prinesel tri zmaje. Na vrvici jih pripeljem kot mlade psičke. Ja, tako bo!« Tinka je zavreščala od groze, planila je pokonci in kriče stekla v hišo. »Mama! Mama! Reci no Kekcu, da ne sme pripeljati zmaja v hišo!« je vpila in se skrila v izbi pod mizo, na prag hiše pa je stopila mati. »No, kaj pa že spet imate?« je rekla strogo. »Kekec, nikar mi ne plaši Tinke, da se potem še tri dni ne upa iz hiše. Bi rad, da te namažem z leskovo mastjo? Jih že dolgo nisi dobil.« »Oh, mati, samo šalili smo se! Nič hudega nisem mislil, le malce sem se pošalil. Počakajte, takoj jo potolažim!« Zaklical je v hišo: »Tinkara! Tinkara! Le pridi nazaj, saj te ne bom več strašil.« Po dolgem prigovarjanju in ko je šla ponjo v izbo Mena, ki ji je morala obljubiti, da jo bo branila, je Tinka le prilezla izpod mize na dan. Še vedno je imela od strahu za krajcar velike oči in drobno srčece ji je v prsih tako grozno razbijalo. Kekec je igral na citre in je ni več strašil. Samo nekaj je mrmral in deklici sta vedeli, da gode sam zase, kadar sklada kakšno pesem. Prav veselili sta se, da bodo potem skupaj zapeli novo pesmico. Koliko si jih je že izmislil Kekec! Če le ne bi bil tako poreden, si je mislila Tinka, če me le ne bi tako strašil. »Jo že imam!« je vzkliknil Kekec. »Novo pesmico za našo Tinkaro. Le poslušajta!« Že so njegovi prsti drobili po citrah in zvonko je zapel:

»Ko se bom vrnil jeseni, spet bodo špii ledeni, jaz pa prinesem darilo, ki Tinko bo razvedrilo: zmeraj rad Kekec nagaja, zato pripelje ji zmaja!«

Ob zadnjem verzu je Tinka že spet zavreščala, planila je pokonci in cvilé zbežala v hišo. Mati je rekla: »Kekec, zdaj je pa zadosti! V hišo, večerjat in spat! Saj se že mrak spušča.« Kekec se je smejal, zadovoljen, da je spet prestrašil sestrico Tinkaro, ki jo je sicer imel zelo rad. A kaj more, ko mu pa vedno vse sveto verjame, kar ji natvezi, potem pa tako vrešči, kadar ji pove kaj groznega. Je vsakič prevelika skušnjava, da bi lahko odnehal. Pospravil je citre v leseno škatlo in jih odnesel v hišo kjer so posedli za mizo. Mati je vsem trem otrokom nalila vročega mleka v krožnik in jim z žlico nadrobila vanj koruzne žgance. Kekcu zvrhan krožnik, saj fant pojé za tri. Pa tudi skače in nori čez dan za tri. Hvala Bogu, da gre jutri za čez poletje h Koroščevim v Rovte. Bo vsaj malo mir pred njim, si je mislila mati. Oče je bil na delu, nekje visoko v gozdovih je drvaril za plačilo. In kako naj brez trde moške roke kroti takega živega fantalina? Mati je vzdihnila. Še dobro, da je šla Jerica v Trento služit k teti Neži. Le kako bi drugače živeli pri toliko lačnih ustih? Od lanske jeseni je tu še Mena, sirotica, ki je ne more kar zapoditi od hiše, ko nima svojega doma na svetu. Ovbe, ovbe, hudo je v revščini. Pa so se že razveselili, ko je Kekec od Prisanka prinesel malho zlatnikov, a čez tri dni so se do zadnjega spremenili v suho listje. To je Prisanek nasukal Kekca, lahkovernega tepčka! Še dobro, da je oče že prvi dan s Prisankovim zlatnikom dolg poplačal pri trgovcu Jazbecu, da so lažje zadihali. No, pa tudi dve kozi in eno biciko je Kekec lansko jesen pripeljal s Kosobrinove planote, tako da je vsaj mleka dovolj pri hipi in bicika že ima dva jagenjčka. Taki siromaki pa le niso več, kakor so bili, je tiho razmišljala mati in opazovala otroke, ki so cmokaje otepali žgance in srebali še vroče mleko. Ko so se najedli, so šli spat v podstrešno izbo. Vsi trije so imeli isto sobico. Kekec je imel posteljo ravno pod lino, ki je bila za okno. Deklici sta koj zaspali, kakor hitro zatisnili oči. Tinkara je stokala v spanju, kot bi sanjal o hudobnem zmaju. Kekec se je nasmehnil. Dvignil se je, da je koruzno ličkanje v posteljni vreči tiho zašumelo. Klečal je in strmel skozi lino. Zunaj so bile žareče zvezde, oblaki so se razpršili in nebo je bilo jasno. Polna luna je svetila na zagorski svet, obsijala ga je s srebrnino svojih bledih žarkov. Severne stene vršacev so bile videti, kot bi čeznje lil slap mleka. Tihota je vladala nad dolino, le čuk je kdaj pa kdaj skoviknil nekje v daljavi. Vmes je hripavo zalajal lisjak sredi gozda. Kekec je vzdihnil. Jutri navsezgodaj bo moral oditi v Rovte. Čez čas se je ulegel in že ga je potegnilo v sanjski svet.

2


Kekca je lovil Bedanec. Tekel je za njim, črn v skuštrane lase in razmršeno brado, kosmat po lopatastih rokah in s hudobnimi črnimi očmi, kakršne ima sam vrag. O, je Kekec tekel na vse kriplje, pa mu ni mogel pobegniti. Že je čutil hudobčevo vročo sapo na tilniku, zdaj zdaj ga bo zgrabil. Kekec je hotel zaklicati na pomoč, ovbe, ovbe, pa ni mogel niti odpreti ust, kaj šele izpustiti kakšen glas in tudi noge ga niso več ubogale. Že je začutil Bedančevo roko na rami, tako mu jo je položil na ramo, da se je siromak Kekec kar stresel. »Kekec! Kekec!« je vpil Bedanec in ga stresal. Tresenje je postajalo vedno močnejše in Kekec si je pomel oči. Hvala Bogu, saj je samo spal v domači postelji, skozi lino že tipa prvi jutranji svit, za rame pa ga stresa mati in vpije napol šepetaje: »Kekec! Kekec! Zbudi se!« Samo da ni bil Bedanec, le sanjalo se mu je. »Oh, mati!« je Kekec skočil iz postelje, objel jo je in poljubil. »Kakšne strašne sanje sem imel. Bedanec me je lovil!« »Č bi to vedela, bi te pustila še malo spati,« mu je šegavo rekla mati. »Da bi ti Bedanec v sanjah vlil dovolj strahu, potem bi te minila volja, da bi še kdaj zašel v kakšno pustolovščino. Mogoče bi bil potem bolj miren in ubogljiv, ne pa da delaš vse po svoji glavi in rineš iz nesreče v nesrečo.« Kekec se je samo posmejal, skočil je v prtnene hlače in si obul cokle. Popravil si je naramnice in že je stekel proti stopnicam, ki so vodile navzdol, v dnevno izbo. Med vrati se je obrnil, še enkrat pogledal speči Tinkaro in Menaro; tisto, ki mu je bila sestrica in tisto, ki mu je bila kakor sestrica. Obe sta spali, pa čeprav je mati precej glasno budila Kekca. Debelušna Tinka je imela napeta lička in našobljena usteca. Njen obražček je bil zardel od globokega spanca, pšenični lasje razpletene kite pa so mu bili kot zlat okvir. Mena je spala mirno, počasi in globoko je dihala. Sredi kostanjevih las, ki si jih je strigla bolj na kratko, je imela že zrelejši obraz dvanajstletne deklice z malce upadlimi lici. Kekec si je vtisnil v spomin njuna obraza, saj ju dolgo ne bo videl, ko pa gre služit k stricu Korošcu do pozne jeseni. Ta čas ju bo lahko obiskal kvečjemu vsako drugo nedeljo. Poredno se je nasmehnil, ko je pogledal strašljivo Tinko in se spomnil, kako jo je sinoči strašil s pesmico o zmaju. Obrnil se je in stekel navzdol. V izbi mu je mati že pogrela mleko in žgance. Čeprav je bil še zaspan in ni imel teka, se je potrudil in pojedel vse, kajti pred seboj je imel dolgo pot do Rovt in med potjo se lakota najrajši pojavi, to je že vedel iz izkušnje. Najbolj si lačen, kadar nimaš kaj jesti. »No, pa grem,« je Kekec rekel materi. Na pleča si je obesil škatlo s citrami, čez ramo je vrgel malho, v roke pa je vzel gorsko palico, ki je bila na koncu okovana z železno konico. Da, prav s to palico je bil prebodel roparskega orla, ki se ga je lotil sredi planine. Najprej je orel hotel odnesti Kekca in takrat mu je za opomin le odbil nekaj peres, ki jih še zdaj nosi za klobukom. O, drugi pobiči zmorejo kvečjemu petelinja in srakoperjeva peresa, orlovska nosi samo Kekec! Drugič pa je roparski krivokljun hotel odnesti Kosobrinovo biciko, pa ga je Kekec z okovano palico pribodel na zemljo, da je smrt storil. Naj bi zajce lovil po gozdovih in gorskih pašnikih, ne pa da ropa drobnico! »Kekec, pazi nase!« mu je pred hišo naročala mati in mu popravila klobuk, ki si ga je preveč gizdavo potisnil nazaj. »Pazi nase in Koroščeve ubogaj. Glej, da jim ne boš delal sivih las, jih imajo že brez tebe dovolj. In nikarte ne zahajaj daleč v gore, da ne napleteš kake nove neumnosti. Predrzen ne bodi, ker jo boš nekoč skupil še za nazaj, kar si zaslužiš.« Pokrižala ga je mati in poljubila na čelo. Potem je ostala na pragu in gledala za njim, kako koraka po poti proti goram, kjer se cesta obrne proti Rovtam. Šentani pobič, tako priljuden, lepe kodraste lase kostanjeve barve ima, a že zdaj pri dvanajstih letih je nabrit za tri. Kaj šele bo, ko bo odrasel! Tako je razmišljala mati in se vrnila v hišo. Se mora kar hitro zasukati. Prebuditi mora deklici, jima pripraviti zajtrk, potem pa gredo do poldneva okopavat koruzo, ki že lepo poganja iz zemlje. Kekec jo je brezskrbno mahal po poti proti goram. Pot se je združila s široko vozarsko cesto, ki je peljala proti Vršiču in bo Kekec na njej ostal del poti, preden bo zavil v rovte. Malo vstran je ob cesti tekla Pišenca, ki se ob odcepu deli v Malo Pišenco in Veliko Pišenco. O, kolikokrat je že hodil po tej poti! Skoraj miže bi jo že lahko prehodil. Uprl je pogled proti gorskim očakom. Sonce jih je že dobro obsijalo. Špik se je ves svetil na levi, Prisanek je bil naravnost pred njim, Mojstrovka na desni. Čisto zadaj za Krnico je bil Razor. Gore so bile na vrhu še pokrite s snegom. Kar hladno je velo s planin ob jutrih in Kekcu ni bil nič odveč debel brezrokavnik iz ovčje kože. Ga je kar lepo grel čez hrbet. Visoko nad njim je pel čopasti škrjanček. Kekec si je z dlanjo zastrl oči in gledal za njim. Pel je in se dvigal vedno višje, kot da bi rad poletel na vzhajajoče sonce. Ampak potem je nenadoma utihnil, zložil krila in kot kamen padel proti zemlji. Tik nad tlemi pa je razširil perutki, zaprhutal in začebljal, kot da bi se veselil svoje igre. Kmalu so se mu pridružili še drugi. Letali so kvišku, padali, čebljali in se spet dvigali med oblake, ki so bili ob robu gore, kakor hitro pa so se oddaljili od zasneženih vršacev, so se razblinili v sončnih žarkih. Kekec si ni mogel kaj, da ne bi zažvižgal. Oponašal je najprej škrjančke, potem penice, siničke in vrabce in kar je bilo še tega pernatega drobiža po grmovju in pod nebom. Je že res, kar pravijo stari ljudje, si je mislil Kekec, dobra volja je najbolja. Če je človek mlad in vesel, prežene vse težave. Še v stiski, kadar ga je pestila Pehta ali ga je tepel Bedanec, se ni vdal, ker je ohranil dobro voljo. Samo popustiti ne smeš, obupati ni vredno, potem pa gre, si že zmisliš kako ukano, da se izvlečeš iz najhujših škripcev. Vzel je Kekec svoj pastirski klobuk z glave, vrgel ga je visoko v zrak in zaukal na ves glas, da je odmevalo med gorami. Ptički so kar utihnili za hip in pozabili čebljati, Kekec pa je z desnico že ujel klobuk in si ga posadil nazaj na glavo. Še enkrat je prešerno zaukal. O, le naj vedo, da gre Kekec po dolini proti Rovtam, naj vedo, da prihaja predrzni pobič, ki je užugal celo hudobnega Bedanca. Kaj pa je to? Kdo vriska na drugem koncu poti, pri rovtarskih senožetih? Kekec je prislonil dlan k očem, da si je naredil senco pred sončno svetlobo in napel oči. Dva otročaja sta mu tekla po cesti naproti. Večji je metal klobuk kvišku in mu odgovarjal s piskavim vriskanjem, ki je bilo še najbolj podobno petelinjemu kikirikanju, vsekakor pa ne pravemu pastirskemu ukanju. Zdaj ga je Kekec že tudi bolje razločil. Bil je dolgin, za glavo večji od Kekca, s predolgimi rokami, ki so kar opletale okoli njega med tekom, kot da bi ne vedel, kaj naj bi z njimi. Na dolgem vratu je imel nasajeno okroglo pegasto bučo, ki se je razlezla v nasmeh od enega ušesa do drugega, na tej betički pa je bil visok, zašiljen pastirski klobuk, ki ji je bil prevelik in bi skril najmanj pol betice, če se ne bi zagozdil za dvema štrlečima uhljema. Na sredi obraza so bile izbuljene oči prestrašenega zajca. Precej za fantom je zaostala dekliška postava. Kekec je dvignil v zrak gorsko palico in zavriskal: »Rožle! Juhej! Rožle! Mojca!« Res sta bila Koroščeva dva: Rožle in Mojca. Rožle je že prisopihal do Kekca, ki se je ustavil in ga čakal. »Kekec!« je sopel Rožle, ki je bil od teka ves upehan. »Si le prišel? O, kako sva te čakala. Se te nisva mogla učakati, zato sva ti šla kar naproti.« Objela sta se stara prijatelja in potem je Kekec objel še Mojco, ki je pritekla za Rožletom precej manj upehana. »Kekec!« se ga je veselila tudi Mojca. »O, kako te čakamo! Vidiš še zdaj me oči niso izdale, odkar si mi jih pozdravil s Pehtinimi zdravilnimi kapljicami. Kako lepo je življenje, če vidiš. Vsi te čakamo doma, tudi oče in mama. Veš, kadar si ti pri nas, je tako zabavno, ko znaš pripovedovati tako zanimive zgodbe.« »Ja, jezik imaš pa res namazan. Ti bi samo z govorjenjem izvabil cekin od vile Škrlatice,« se mu je smejal Rožle. »Še od strica Prisanka si si izgovoril malho zlatnikov, a kaj, ko te je divji mož opetnajstil in so se že čez tri dni spremenili v suho listje, hi hi!« »Pazi, Prisanek gre!« je nenadoma zavpil Kekec in z roko pokazal za Rožletov hrbet. Rožle je zavreščal, izbuljil oči in se pognal v dir, kar so ga nesle noge, ne da bi se oziral. Kekec se je začel smejat in kar tolkel se je z rokami po kolenih. Zavpil je za bežečim prijateljem: »Rožle! Hej, Rožle! Saj ga ni, Prisanka! Samo pošalil sem se. Vidim, da si še vedno tak strašljiv zajček kot včasih.« Rožle se je zdaj ustavil in v varni razdalji pogledal nazaj. Ko je videl, da res ni divjega moža, se je osramočen vrnil. »Saj sem kar tako bežal, da bi ti veselje naredil,« je zagodrnjal s povešeno glavo. »Zagotovo!« se je smejal Kekec. »Še zdaj se treseš kot šiba na vodi, samo da bi me razveselil.«  Tudi Mojca se je smejala plašljivemu Rožletu. Skupaj so se napotili proti Rovtam, kjer se je že videla Koroščeva hiša, ki je bila napol zidana, napol zgrajena iz debelih brun. Je bil Korošec kar premožen. Ni imel v hlevu samo bicik in koz, ampak tudi dve kravi. »A citre si tudi prinesel?« je Mojca vprašala Kekca. »Da nama boš spet lepe pesmice igral.« »Seveda,« je prikimal Kekec. »Citer zdajle ne morem igrati, pač pa lahko spotoma eno zapojemo. Poslušajta, kakšno sem zložil, potem pa bosta povzela za mano.« In je zapel s svojim zvonkim glasom:

»Ko ti prsi žalost stiska, pesem si zapoj veselo, naj piščal prešerno piska, da srce bo spet drhtelo, kot škrjanček iznad polja pobič naj na glas zavriska: dobra volja je najbolja, ko ti prsi žalost stiska…«

Kekec je zajel sapo in ju pogledal z iskrečimi se očmi: »No, dajta, zapojta z mano! Pesem si zapoj veselo…« Objeli so se čez rame in pojoč odkorakali po cesti proti Rovtam, peli so iz srca kot škrjančki nad poljem, z obraza pa jim je žarela sreča. Nenadoma se je Kekec ustavil in rekel: »Piščalko bi moral imeti, to je! Takoj jutri se odpravim v goro, da si bom poiskal kakšno jelšo. Takšno piščalko si bom naredil, da bo kar sama pela! Zdaj je ravno pravi čas, ko so jelše še vse muževne.« »Nikar!« se je zgrozil Rožle. »Kekec, nikar ne hodi v goro, da se ti kaj ne zgodi.« »Saj ne bom šel sam,« ga je Kekec prijateljsko lopnil z dlanjo po hrbtu, da je kar poskočil. »Saj boš šel ti z mano. Kajne?« Rožle je od strahu ostrmel in onemel. Samo z izbuljenimi očmi je golčal in nemo odpiral usta ob misli, da bi moral s Kekcem v goro, kjer je na vsakem koraku skritih toliko nevarnosti!

3


Čudovito je bilo rovtarsko jutro pod Špikom. Pri Koroščevih so otroke zbudili že zgodaj. Je šel Korošec travo kositob prvem svitu, dokler je še mokra od rose in kosa dobro reže. Otrokom pa so potisnili v roke lesene vile in grablje, da so hodili za koscem in trosili travo iz pokošene redi po vsej senožeti, da se bo dobro sušila. Na pokošenem pobočju, ki se je rahlo vzpenjalo, je vse gomazelo. Pajki, koblice, hroščki vseh barv, vmes celo pikapolonice, gosenice, vse je lezlo sem ter tja, ker jim je kosa uničila varno zavetje nad glavo in skrivališče. Ptice pevke so frfotale po pokošeni travi in pridno lovile nezaščitene žuželke. Mojca je našla čudovito pikapolonico. Dala si jo je v dlan in počakala, da ji je hrošček zlezel na vrh sredinca. Potem mu je govorila: »Leti, leti, pikapolonica, k Tinkari poleti in ji povej, da je Kekec srečno prispel in mu je lepo z nami. Leti, leti, pikapolonica!« Res je hrošček razpel perutnice in odletel visoko v zrak, kjer jim je izginil izpred oči. »Jaz imam nekaj boljšega,« se je zasmejal Kekec. Našel je bil velikega rogača. Previdno ga je zgrabil z dvema prstoma na sredini, da ga hrošč ni mogel uščipniti z veliki kleščami, potem ga je pomolil proti Rožletu, ki je zavpil od groze. »Poglej, Rožle, kakšnega kleščmana sem našel. Ta ti odščipne prst kot bi mignil.« Rožle je odskočil, ampak je Kekec silil za njim. Zdaj se je prestrašeni fant pognal v dir čez travnik, Kekec pa je tekel za njim in vpil: »Rožle, počakaj, ti ga bom spustil za srajco!« Šele ves upehan in zadihan je odnehal. Rožle je v varni razdalji trepetal kot trs v vetru. Še ata Korošec se mu je smejal: »Ti zajec, ti!« Potem se je zresnil: »Zdaj bo pa dosti. No, le grablje v roke in vile, pa na delo. Ne bomo do večera na senožeti!« Tako so trosili travo za naglim Korošcem, ki je urno kosil brez prestanka, razen kadar je koso obrisal s šopom trave in jo nabrusil z brusnim kamnom, da je odmevalo v skalovju nad senožetjo: sek-sek, sek-sek, sek-sek! Potem je spravil brus v kravji rog, poln vode, ki ga je imel obešenega za pasom, se na široko ustopil in rahlo upognjen naprej zamahoval s koso. Ko je odzvonilo poldan, je bil senožet pokošena in trava raztrošena. Korošec se je odkril ob zvonjenju in si z velikim robcem obrisal prepoteno čelo. »Tako,« je dejal. »Ravno prav smo končali. Tole še raztrosite, potem pa pojdemo domov, kjer nas mati že čakajo z obedom. Jutri bomo pa obračali.« Otroci so pohiteli in razmetali še zadnje redi. Potem so se skupaj odpravili domov. Mojca in Rožle sta bila še kar utrujena, Kekec pa nič. Še vedno ga je razganjalo, da je vso pot skakal sem ter tja, od enega do drugega, in jezikal. »Tebi pa tudi ne zmanjka besed,« je Korošec zmajeval z glavo, ko je stopal po cesti s koso na rami. »To je pa res,« je govoril Kekec. »Si mi jih ni treba izmišljati, mi kar same prihajajo na jezik. Kot drobno proso se mi usipajo iz grla, se potočijo po jeziku in skotalijo iz ust. Vsaka reč je preprosta, stric Korošec, če le veš, kako se ji streže.« »Potem mi pa povej, kako se ušesa zamašijo, da me ne bodo več bolela od tvojega večnega jezikanja,« se mu je dobrodušno režal Korošec. »Le kje vse to pobereš?« Po obedu, ki jih je že čakal na mizi, je Kekec zaprosil Korošca: »Stric, a greva lahko z Rožletom v gozd? Saj bova do večerne paše že nazaj. Zdajle nimava pravega dela, pa bi lahko malce pogledala po gozdu za kakšno muževno jelšo, da bi si piščalko naredil. Vedno ne morem s seboj citer nositi, piščal pa porinem v žep, da je vedno pri roki. A lahko greva, stric Korošec?« »Le pojdita, bom vsaj v miru podremal,« je privolil Korošec, ki se je že zleknil na klop in si s klobukom pokril obraz, da ga med spancem ne bi nadlegovale pikajoče muhe. »Ampak za večerno pašo morata biti doma. Pa ne rinita previsoko v gozd, da se vama kaj ne pripeti. Saj za Rožleta se ne bojim, je tako prevelik strahopetec, ampak ti, Kekec, ti pa kar kličeš neprijetnosti k sebi.« »Nič se ne bojte, stric Korošec,« je samozavestno odvrnil Kekec, »saj bom previden in bom pazil nase. Sicer se pa znam vedno izmazati.« Pa sta krenila na pot Kekec in Rožle, ki mu ni bilo dosti do tega, da bi se klatil po nevarnem gozdu, v katerem je za vsakim grmom slutil vsaj volka, če ne že medveda. Šla sta naravnost proti gozdovom ob vznožju Špika. Spotoma sta srečala pijanega krojačka Turenčka, ki ju je strašil, naj nikar ne hodita v goro, ker je tam divji mož Špik, ki ju lahko zgrabi. Rožle je kar hropel od strahu in korak mu je zastal. Kekec pa je samo odmahnil z roko, rekoč: »Ovbe, stric Turenček, kaj boste razkladali o Špiku, ko vi drugega divjega moža ne poznate, kakor tistega, ki se Šnopec imenuje in smrdi na deset metrov. Ojej, ta vas je zgrabil in vas res dobro drži ter stresa, ta divji mož vas ne bo več izpustil, dokler vas v grob ne položi.« »Ti pobič prelicani!« se je razjezil Turenček in si je še dolgo bentil v brado, medtem ko sta fantiča že odšla iz vasi proti Ruševemu grabnu, po katerem je zdaj, v pozni pomladi, še tekla snežnica. V zgodnji pomladi je po grabnu tekel cel hudournik, poleti pa je bil suh žleb. »Tule ob vodi bova najlažje prišla v hrib,« je rekel Kekec. »In tudi jelše imajo rade bližino vode.« Pot, i je bila komaj opazna, je bila tako strma, da sta si grizla kolena. Kekec se je oziral naokrog, pa ni videl nobenega primernega drevesa. Tudi močan jelšev grm bi bil dober za piščalko. Sredi gozda sta naletela na grmado skalovja, poraslega z maom, v katerem je zijala globoka luknja. Rožle je prijel kamen in ga zalučal vanjo. Kamen je zaropotal v luknji, potem pa je zašumelo in iz nje je prišel silen piš. Veter jima je razmršil lase. »Ojej, to je pa zabavno!« se je razveselil Rožle in spet vrgel kamen v luknjo. Spet je zapihalo iz preduha. »Le zakaj piha vsakič, kadar vržem kamen?« se je čudil Rožle in spet vrgel. »To je vendar čisto preprosto,« mu je hitro začel tveziti Kekec. »Spodaj v votlini leži pod skalovjem velikanski zmaj. Če vržeš kamen in zadaneš zmaja v glavo, je jasno, da jezno zapiha. Še kakšen kamen mu vrzi, pa bo začel bruhati ogenj in žveplo iz jame.« Rožle se je naglo odmaknil od odprtine in zašklepetal z zobmi. »Greva hitro naprej,« je zastokal ves bled. »Ojej, le zakaj sem metal kamenje v luknjo? Le kaj me je premamilo?« Kekec se je poredno nasmihal. Rinila sta naprej v breg. Kmalu sta prišla na skoraj ravno gozdno jaso. Bila je polna belih jagodovih cvetov. Še kak mesec, pa bo vse rdeče od močnic. Nenadoma je Kekec obstal in dal prst na usta. Z roba jase na desni je bilo slišati zateglo vekanje. »To bo srna,« je Kekec šepnil Rožletu. »Pojdiva pogledat.« Šla sta po robu gozda v smeri tožečega vekanja. Tisto, kar sta zagledala med prvimi drevesi na robu, ju je silno pretreslo. V gozdu, meter ali dva od jase, se je bila v nastavljeno zanko ujela mlada srna. Žalostno je vekala, ker jo je zgrabil divji lovec, hudoben, bradat dedec nizke rasti, a plečat za dva. Z eno roko jo je držal okoli vratu, v drugi roki pa se je bleščal dolg lovski nož, ki ga je držal visoko v zraku. Očitno se je pripravljal, da bo zaklal nesrečno žival. Rožle je stal z odprtimi usti in se je začel ritensko odmikati nazaj proti jasi, tako se je ustrašil ob pogledu na divjega lovca. Kekec pa ni rekel ničesar, ampak se je naglo zaprašil v možaka, skočil mu je na hrbet in ga začel biti s pestmi po glavi. »Ti hudobec!« se je zadrl kot obseden. »Boš izpustil ubogo žival? Ti preklicana hudoba!« Zgrabil ga je za črne lase in gosto brado ter na vso moč cukal, da so mu v rokah ostajali predivasti kosi. Divjak je bil zaradi nepričakovanega napada tako presenečen, da mu je nož padel iz rok, izpustil pa je tudi srno, ki se ji je pri tem izmaknila zanka in je svobodna urno pobegnila v gozd. Lovec je bil že zajel sapo po prvem presenečenju in je ugotovil, da se ga je lotil samo nedorasel fantič. Začel je grdo preklinjati. Z rokama je segel na svoj hrbet, snel si je malega vražička s pleč, ga dvignil visoko v zrak in zalučal od sebe. Kekcu je kar sapo zaprlo, ko je letel po zraku, še bolj pa, ko je priletel na trda tla, čeprav so bila porasla s praprotjo in maom. Dobro se je udaril in pretreslo ga je ob padcu, da je videl kar zvezde plesati okoli sebe. Še preden se je lahko pobral, je že bil divji lovec pri njem. Zgrabil ga je, si ga položil čez koleno krive in kratke noge, potem ga je začel mikastiti. »Na, mali hudobec, da boš vedel, kdaj si mi srno zapravil!« se je drl možakar in mu jih z lopatasto dlanjo nalagal na zadnjo plat. Kekec se mu je zaman skušal iztrgati. Čez čas ga je možakar nehal mlatiti, toda z vrvjo mu je trdno povezal roke. »Ker si spodil Špiku pečenko izpred nosa, mi boš za kazen leto dni služil!« je pribil bradati možak in se odpravil naprej. Surovo je potegnil za seboj Kekca, ki ga je imel privezanega na vrvi. Rožle se je potuhnil v grmovju na robu jase. Ovbe, ovbe! Hudobni divji mož Špik je zgrabil Kekca! In leto dni mu bo moral služiti. Nesrečni Kekec! Gledal je za njim, kako se na vrvi opoteka za krivonogim divjim možem. Ko sta izginila med drevjem, se je Rožle vzdignil in stekel kar počez po hribu navzdol, kakor so ga nesle noge. Ni se menil za veje grmovja in dreves, ki so ga šibale po telesu. Kajti čimprej mora domov in povedati, da je Kekca ugrabil hudobni gorski divjak Špik. Ovbe! Ovbe! Rožleta je močno stiskalo v prsih in med tekom se je ves čas oziral nazaj, če ga morda ni Špik opazil in se pognal za njim. Toda imel je srečo. Živ in zdrav je pritekel v dolino in zdivjal proti vasi, kot bi mu gorelo za petami.

4


Divji mož Špik je godrnjaje lezel v hrib po strmih grapah. Hodil je po komaj opaznih stezah, ki jih je poznal samo on. Jezno je vlekel za seboj Kekca, ki se je opotekal, da bi skoraj nekajkrat padel. »Nikar me tako ne vlecite, stric Špik!« je zatarnal Kekec. »Kaj sem vam pa storil? Samo nedolžno žival sem ubranil pred vašim nožem. Kaj pa jaz more za to, če se mi žival smili? Ali vas ni sram, da ste hoteli zaklati nedolžno srno? Kaj ste res tako okrutni, stric Špik, da bi storili kaj takega?« divji mož se je za hip ustavil. Obrnil se je h Kekcu. »Še kaj hujšega bi lahko storil. Povem ti, da tudi bom, če ne boš spravil predolgega jezika za zobe. Molči, pobič, in hodi za menoj!« Kaj je hotel Kekec, kot da je tiho stopal za Špikom. Ga je še preveč bolela zadnja plat od udarcev, ki jih je dobil malo prej, da bi se drznil znova izzivati. Še dobro, da je Rožle pobegnil temu divjaku. Rožle bi umrl od groze v njegovem ujetništvu. Tako pa zagotovo že teče proti domu povedat, da je Kekca ugrabil gorni mož. A kaj mu bo to pomagalo, saj ne bodo našli Špikovega domovanja v tem temačnem gozdu, pa če ga bodo iskali sto let. Samo nase se bo moral zanesti. Po vedno bolj gostem in temnem gozdu sta hodila, po stezah tik nad grozljivimi prepadi in samotnimi brezni skozi goste krošnje se ni videlo niti zaplate neba. Sem ter tja se je slišalo med njunimi koraki jezno bevskanje kakega lisjaka. Drugače je bilo v gozdu tiho, kadar nista ravno stopila na suho vejo, da je rezko počilo. Divji mož je delal kar dolge korake. A kaj – korake! Špik je lomastil skozi gozd kot kakšna ponorela divja zver. Bil je globoko sklonjen naprej, ko je hodil in čez ramo je imel konec debele vrvi na katere drugem koncu je bil privezan Kekec. Med hojo se je pobič večkrat poskusil osvoboditi, a zaman. Z vrvjo je bil res privezan samo okoli pasu, toda roke je imel posebej zvezane na hrbtu tako trdno, da si jih ni mogel razvezati, naj se je še tako trudil in rahljal vezi, ki niso popustile niti za dlako. Vdal se je v usodo in se ni več poskušal reševati, kajti roke je dobil precej obdrgnjene, hkrati pa je komaj lovil sapo in dohajal divjega moža, ki jo je naglo brisal pred njim. To je torej ta gozdni mož Špik, ki so se ga bali vsi otroci v dolini? O njem so krožile najbolj grozljive zgodbe, češ da je samo surovo meso. Ponoči da včasih pride v dolino in ugrabi kakega kričavega in porednega otroka ter ga odvede v svojo gorsko domačijo, ki je ni videl še nihče. Od tu naprej strašljive zgodbe, ki so jih odrasli pripovedovali otrokom ob samotnih zimskih večerih, po potrebi pa tudi takrat, kadar so bili ravno poredni, niso imele enakega nadaljevanja. Po enih naj bi Špik ugrabljene otroke požrl in jih ne bi videli nikoli več. Po drugih naj bi spet obdržal otroke za hlapce, ki so ga stregli, mu pasli divje koze in obdelovali gorsko posestvo, lovili zajce in krotili volkove. Kekec je upal, da so resnične te druge zgodbe in ga bo divji mož pustil pri življenju. Tako trda mu še nikoli ni predla, to je res. Saj, kako ga je Špik vsakič pogledal, kadar se je čez ramo ozrl nanj! Hudobne strele so mu švigale iz oči in Kekec se je vsakič kar zdrznil od strahu, kadar ga je oplazil ta morilski pogled. In vse to zaradi ene srne! Ker mu je preprečil, da bi ubil srnico, ga zdaj divji mož tako sovraži. Gotovo mu kuje najbolj grozno maščevanje in zato si tudi tako jezno nekaj gode v brado, ko koraka pred njim. Ovbe, ovbe! Ko bi vsaj že kmalu prišla na cilj! Kekca so že pošteno bolele noge, saj ni bil vajen tako naglo hoditi čez drn in strn. Zavila sta navzdol, v temačno globel. Kekec je prisluhnil. Bolj sta šla navzdol, manj svetlobe je bilo v temni globeli in močneje se je slišalo šumenje vode. Slap! To mora biti slap, je pomislil Kekec. In res ga je kmalu uzrl. Steza, po kateri sta šla, se je nenadoma razširila, globel se je razprostrla v ravnino, na obeh straneh strmo obdano z visokim skalovjnem, po katerem so lahko plezali samo gamsi. Jasa v dolini je bila le redko porasla z drevjem, tako da se je razsvetlilo. Na dnu doline je Kekec zagledal v snegu in dežju preperelo pastirsko kočo, narejeno iz samih skodel. Zraven nje je bila še manjša, kakor da bi bila za šupo in hlev. Toda za kočo so bile visoke previsne stene, ki so se strmo vzpenjale pod oblake. Sredi skalovja je izvirala obilna voda, ki je v grmečem slapu padala kakšnih trideset metrov globoko. Ko se je raztreščila v razpenjenem tolmunu za kočo, je pritekla mimo nje kot mirna gorska rečica, v kateri so bile pikčaste postrvi. Je Kekec takoj opazil eno, ko se je kot blisk elegantno pognala iz vode za žuželko, ki je krilila nad gladino. V tej temačni soteski, kamor je sonce opoldne posvetilo kvečjemu za urico ali dve, je torej prebival divji mož Špik. Res ga je vlekel naravnost proti koči. Nič ni imel zapahnjene. In je bilo Kekcu takoj jasno, zakaj ne. Komaj je Špik odprl vrata v kočo, po katerih se je od znotraj slišalo praskanje, že je iz nje planil velikanski ovčar. Bilo je ganljivo, pa tudi malce strašljivo, videti cvilečo črno zverino, kako je mahala z repom, cvilila in se vzpenjala s sprednjimi tacami na rame čokatega možička, ki ga je prijateljsko trepljal po hrbtu in iz razmršene goščave, ki mu je obraščala obraz, godel prijazne besede. »No, no, mrcina, umiri se! Je že dobro, Ris! Marš, pojdi, zdaj je pa zadosti!« je godel Špik in odrival psa. Potegnil je Kekca za sabo. »Pridi! In Risu ne hodi blizu brez dovoljenja, ker ti bo mimogrede pregriznil vrat!« Opozorilo je bilo skoraj odveč, kajti zdaj je Ris posvetil malce pozornosti tudi Kekcu. Naježil se je, spodvil rep med noge in razprl gobec v prežeče režanje. Pokazal je velike, ostre čekane. Kekec je kar vzdrhtel ob misli, da bi se ta pes utegnil pognati vanj. Volkec, ki ga je bil nekoč ugrabil Pehti in je potem storil tako žalostno smrt z Bedancem, je bil pravo ščene proti tej razjarjeni zverini. Črn, s srednje dolgo dlako, močan, plečat in mišičast. Se je videlo, da ga Špik dobro hrani in skrbi zanj. Če bi se zagnal v odraslega človeka, tudi največji orjak ne bi ostal na nogah. »Mir!« je rezko ukazal Špik. Razvezal je pobiča. »Vidiš, Ris, to je zdaj tvoja ovca, ki jo boš čuval. Nikamor ga ne smeš pustiti iz doline. Si razumel? Čuvaj fanta!« Obrnil se je k pobiču. »Tako, ti preklicani potepin! Če ti je kaj do življenja, nikar ne poskušaj pobegniti iz doline, ker ti bo Ris pregriznil nit življenja, še preden boš utegnil zavpiti ne.« Mrko ga je gledal, potem se mu je obraz malo omečil. »Kako ti je pa sploh ime, ti poskočna bolha, ki se v ljudi zaganjaš? Da bom vedel, kako naj kličem svojega kozjega pastirja.« »Kekec mi je ime!« je odvrnil pobič. »Kekec si rekel?« se je začudil Špik in se zamišljeno pogladil po bradi. »Hm, hm! Sem že slišal zate, ja. Ti si bil tisti, ki je Pehto nagnal, pa Bedanca ugonobil. Ampak zapomni si, da jaz nisem kot onadva, to si zapiši za uho! Pobič, z mano se ti ni treba mance igrati. Bog te obvarji, če bom ugotovil, da me hočeš opetnajstiti. Bova kar hitro poračunala.« Pri teh besedah je Ris zamolklo zarenčal, kot da bi hotel potrditi jezo v gospodarjevem glasu. »A Kekec da si?« se je še vedno čudil divji mož. »Sem slišal, da si bil za pastirja tudi pri mojem sorodniku Prisanku. Da si mu divje koze pasel. Ga ne maram, tega Prisanka, mi je nekoč dosti hudega naredil, tako da sem mu prisegel hudo maščevanje.« kar stresel se je ob misli na Prisanka. Stiskal je pesti od jeze in bliskal z očmi. Potem se je umiril in dejal bolj prijazno: »No, pustiva to. Stare zadeve so, ki tebi niso nič mar. ampak, povej mi no, a veš, kje ima grad Prisankova prijateljica, vila Škrlatica?« »Seveda,« je dejal Kekec. »Bil sem pri njej, ko sem pri Prisanku služil.««  Divji mož Špik ga je zdaj gledal že skoraj prijazno. Z roko mu je prijateljsko skuštral lase. Prežeče ga je vprašal: »Pa bi ti meni pokazal pot, ki pelje do vile Škrlatice?! »Morebiti,« je previdno odvrnil Kekec, ki mu nekaj v Špikovem vedenju ni bilo povšeči. »Zakaj bi pa radi prišli do vile Škrlatice?« »Hm,« je dejal Špik, »kar tako. Stara prijatelja sva.« »Če sta stara prijatelja, potem ste jo že večkrat obiskali in poznate pot do nje, stric Špik,« mu je dejal Kekec in se poredno namuznil. »Kaj? Bi rad norce bril iz mene, preklicani pobič?« je vzrojil divji mož. »Nikarte, stric Špik,« ga je naglo miril Kekec. »Samo vedel bi rad, zakaj bi radi k vili Škrlatici. Ker na sumu vas imam, da ji ne boste nič dobre naredili.« »Poslušaj!« mu je rekel Špik. »Če mi pokažeš, kje se pride do Škrlatice, te še isti dan izpustim. Še nekaj cekinov ti bom dal, saj jih ima vila na pretek v svojem gradu. Ti mi samo pokaži pot do njenega gradu, pa te izpustim. Prav?« »Nič mi ni prav, stric Špik,« mu je pogumno odvrnil Kekec, čeprav ga je bilo strah. »Ker vi bi radi nekaj hudega storili Škrlatici. Zato vas ne bom nikoli peljal k njej, pa če me obdržite deset let in še več v ujetništvu. Si boste že morali sami poiskati pot k njej.« Divji mož Špik je zarjovel od jeze in pritisnil Kekcu takšno zaušnico okoli ušes, da ga je kar odneslo po tleh. »Na, paglavec!« je zavpil, da je odmevalo v skalovju. »Boš že še pristal tudi na to, da boš Špika peljal k vili Škrlatici. Le počakaj! Čez par dni boš že drugo pesmico godel.« Pomignil mu je z glavo, naj gre v kočo. Tam je Špik, ki mu je kot nema senca sledil ob vsakem koraku ovčar Ris, razpihal ogenj na ognjišču in naložil polena, da se je prasketaje razvnel. Prižgal je tudi lojenko v lončenem podstavku in jo postavil na mizo. Kekec se je razgledoval po koči. Bila je prostorna, da je bilo malo takih na planini, kjer so bili pastirji. Na eni strani je bilo veliko ognjišče z ražnjem in kavljem za kotel, zraven štirje grobi stoli in velika miza, stesana s sekiro iz plohov. Na drugi strani je bila pregraja, nekakšren listnjak, poln suhega listja. Na desni so bila vrata, ki so vodila verjetno v Špikovo čumnato. Špik je Kekcu odrezal kos ovčjega sira in zagozdo rženega kruha. Zraven mu je dal kozarec hladnega kozjega mleka. »Na! To je vse za večerjo, ko si mi pečenko prepodil.« Še nekaj si je zagodrnjal v brado, da je bilo slišati kot Risovo renčanje, potem je utihnil, ker se je sira in kruha lotil tudi sam. kdaj pa kdaj je odrezal kos sira in ga vrgel Risu, ki ga je ujel v skoku, hlastno zmlel in pogoltnil, potem pa spet prežal na nov kos. »Saj bo jutri kaj boljšega,« je rekel Špik. »Pojdem s puško na log, pa boš dobil srnjo pečenko, ki jo imaš tako rad, kakor sem videl, ha ha!« Ris je zadovoljno zacvilil, kot da bi ga bil razumel. Ko je Kekec pojedel in popil mleko, mu je Špik pomignil proti listnjaku v kotu: »Spat se spravi! In premišljuj, kje se pride k vili Škrlatici, sicer te bom naklestil, da boš ves črn.«  Kekec je tiho zlezel na listje in se zleknil. Gledal je Risa, ki je ležal pred ognjiščem. Špik si je nekaj polglasno godel v brado, zdaj sebi, zdaj psu, ker ni nikoli toliko povzdignil glasu, da bi ga razumel tudi Kekec. Ogenj je prasketaje lizal s plameni velike bukove klade. Kekcu so lezle oči skupaj. O, le kaj ga je vleklo na goro po piščal, si je mislil. Le zakaj se je moral potem še zaprašiti v divjega Špika? Danes je rešil iz njegovih rok srno, jutri pa bo divji mož ustrelil drugo. Ničesar ni dosegel, razen tega, da je zdaj Špikov ujetnik. Bogve kaj ga bo še doletelo, preden se bo lahko vrnil v svojo zagorsko vas v dolini. Bo sploh še kdaj videl mater in očeta? Pa Mojco, Tinkaro in Rožleta? Milo se mu je storilo pri duši in kar na jok mu je šlo.. že spet je ušpičil veliko neumnost, ki jo bo moral drago plačati. Ampak potem se je spomnil na srnico, kako je žalostno vekala v Špikovih rokah in nič več mu ni bilo žal, da jo je rešil pred nožem tega divjega moža. O, prav nič ga ne bo peljal k vili Škrlatici, ki ji gotovo naklepa kaj hudega. Kar naj ga pretepa, tudi če ga ubije, ne bo izdal svoje prijateljice, ne! Pač pa si bo izmislil kaj pametnega, da bo lahko tega divjaka nasukal. Tako kot še vse odslej. Bo že še videl Špik, kdo je Kekec in kako je z njim češnje zobati. Se mu bodo še koščice v grlu zataknile, da se mu bo zaradi Kekca še dolga leta kolcalo. Kar počaka naj ta Špikova hudoba, si je mislil Kekec in tuhtal, kako bi divjaka ukanil, a ga je prej premagal spanec. Sam ni vedel, kdaj ni več videl plamenov na ognjišču, ker so se mu zaprle oči.

5


Divji mož Špik je že navsezgodaj prebudil Kekca. »Kar pokonci, lenuh!« je vpil nanj in ga za nogo vlekel iz listnjaka. »Pri meni ne boš lenaril in si slanine nabiral.« Kekec si je zaspano pomel oči. Oh, kako bi še počival in se pretegoval! Toda hudobni Špik mu ni dal miru, dokler ni vstal. Postregel mu je žgance z vročim mlekom, vmes pa ga je ves čas priganjal: »No, le hitro pojej! Kaj se obiraš? Daj, daj, podvizaj se!« Kekec je jedel, kakor je mogel hitro, čeprav so mu oči skupaj lezle, da je komaj videl, kje naj z žlico zajema. Ko si je z rokavom obrisal usta in dal žlico v prazno skledo, mu je Špik rekel: »Posodo boš pozneje pomil v potoku. Zdaj pa pojdi z mano!« Peljal ga je k šupi, ki je stala poleg koče. Odsunil je vrata vanjo in mu razkazal svojo živino. »Tole kozo Meho boš vsak dan pasel, da se bo nažrla do sitega. Ampak prej boš vzel tale srp, nažel z njim trave in jo nametal zajcem. In glej, da ti kateri ne uide.« Špik je odšel v kočo, Kekec je zgrabil srp in košaro, spleteno iz vrbovih vej, in odšel po travo. Za njim je šel kot senca ovčar Ris. Ko je Kekec začel žeti travi, se je Ris lepo zleknil v senco pod grm in ga prežeče opazoval. »O, le počakaj,« se je jezil Kekec, »je tudi zate že urezana palica. Boš že še videl!« Ris ni niti trepnil z očmi. Gobec je imel na sprednjih šapah in nepremično je gledal pobiča, kako jezno meče travo v košaro. Iz koče je prišel Špik. Čez ramo mu je visela puška, prastara kremenjača. »Le glej, da boš vse postoril,« mu je zabičal Špik. »in ne hodi predaleč od hiše, da ne bo Ris raztrgal.« Kekec je bil kar zadovoljen, ko mu je divji mož izginil izpred oči. Odnesel je travo v šupo in jo začel pokladati zajcem. V zgornjih dveh kletkah sta bila po dva velika siva orjaka in v spodnji večji kletki celo krdelo mladičev. Takoj so se vrgli na travo in jo začeli pridno gristi: bilko za bilko. Kekec se jim je smejal ko jih je gledal, kako migajo z gobčki. Previdno je zaprl vse tri kletke. Še tega bi se mu manjkalo, da bi mu zajci pobegnili. Gorni mož bi mu ušesa potrgal, če mu ne bi naredil še kaj hujšega. Ozrl se je za psom. Ris je ležal zunaj pred vrati in ga ni izpustil izpred oči. Kekec je odvezal kozo od jasli. Poiskal je dolgo vrv, na kateri ga je še prejšnji dan vodil divji mož. Zdaj jo je navezal kozi okoli vratu, potem jo je odpeljal iz hlevčka. Privezal jo je k drevesu v bližini koče, okoli katerega je bilo dovolj sočne trave. »Na, pa se pasi, če te je volja, Meha mehasta,« ji je rekel. »Kekec te že ne bo pazil in si nog brusil za teboj. Nimam časa.« Koza mu je odgovorila s tožečim meketanjem, potem se je posvetila paši. Bila je videti čisto zadovoljna. najprej je osmukala z gobcem vse listje z grmovja, ki ga je lahko dosegla, šele potem je bila zadovoljna tudi s travo. Kekec je vzel svojo in Špikovo skodelo, iz katerih sta zajtrkovala, pa tudi drugo umazano posodo, kar je je našel. Zmetal jo je v košaro in odnesel k rečici. Tam je posodo dobro oribal z drobnim peskom, ki ga je našel ob vodi ter še enkrat oplaknil. Odnesel je posodo nazaj v kočo. »Tako, zdaj se bom pa tebi posvetil,« je rekel Risu. »Le čakaj!« Ris je res stal pred vrati in ga čakal, kot da se mu posmehuje. V kočo pa ni hotel. Je morda vedel, da bi Kekec lahko planil iz nje in zaloputnil vrata ter jih zapahnil? Potem bi jo zlahka podurhal domov. Ampak Ris je bil pameten. Ostajal je zunaj in začel slediti Kekcu šele, ko je prišel iz koče. »Na!« je rekel Kekec in mu pomolil kos sira. Ris se sploh ni zmenil za sir, naj mu ga je še tako ponujat. Zato mu ga je vrgel pred vrata, tik pred gobec. Ris ga je povohal, vendar ga ni vzel. Nasprotno, zaničljivo je odšel nekaj korakov proč. Kekec je slabe volje pobral sir in ga vrgel kozi Mehi, ki ga je požrla s slastjo. Hvaležno mu je meketnila. »Seveda, bedasto kozo Meharo še ujameš na sir, psa pa samo na mastno pečenko,« je godrnjal Kekec. »Bo treba počakati, da bo v hišo prišla pečenka.« Vrnil se je v kočo in pretaknil vso sobo. Špikova čumnata je bila zaklenjena, v veliki izbi pa ni bilo nič posebnega. Pač! Blizu ognjišča je pod stropom na vrvici visel zajeten kos prekajenih rebrc s slanino. Kekec je previdno odrezal košček ob strani in potem odrezano mesto zdrgnil z roko, da se ni poznalo. »Tole ti bo malce drugače dišalo,« je rekel Kekec, spravil pipec v žep in vrgel košček slanine pred psa. Toda Ris je bil dobro izšolan. Od daleč je povohal slanino, vendar jo je pustil na tleh. Ni se dal premamiti. Kekec je razočaran vrgel slanino kozi, ki jo je naglo pohrustala. Koza Meha je bila pač takšna, kakršne so vse koze: požrla je vse, kar je dosegla z gobcem. Bolj je bilo nenavadno, bolj ji je teknilo. Zdaj je vzel Kekec srp in košaro ter se napotil ob širokem potoku, kakor da gre po travi. Toda ni prišel dlje kot do konca dolinice. Kakor hitro je skušal stopiti v breg ali nadaljevati pot po soteski, v katero je izginil potok, je že planil predenj Ris in začel jezno renčat, pripravljen na skok. Poglej na njegove zobe ni bil nič kaj prijeten, zato se je Kekec rajši obrnil. Odšel je nazaj proti koči, Ris pa za njim. Kekec se mu je poskusil približati. Pes mu je pustil še kar blizu, ko pa se ga je hotel dotakniti, da bi ga pobožal, je nevarno zarenčal in odstopil nekaj korakov nazaj. »Si pa hudo nepodkupljiv pes,« mu je rekel Kekec. »Takega še nisem videl. Pa nič hudega, te bom že stuhtal, kakšen si. O, tudi zate se bo našlo zdravilo.« »Začel je razmišljati, kako bi opetnajstil psa, da bi si pridobil njegovo spoštovanje, toda kmalu so mu misli ušle drugam. Nad ozko dolinico v globeli se je prikazalo sonce. Kraj je takoj postal bolj prijazen, kot da bi ga obsijali čarobni žarki. Ptiči so zažvrgoleli bolj veselo. Nad smrekami je zaokrožil jastreb. Čez dolino je pritekel srnjak in skočil prek potoka. Za hip se je ustavil, ko mu je Kekec zategli zažvižgal. Obstal je kot okamenel, pogledal v Kekca, nato pa puhnil kot blisk naprej v goščavo. Oh, kaj sem si spet nakopal na glavo, si je mislil Kekec. Tule bom moral prebiti najmanj leto dni, v tej pusti tihoti. In služiti Špiku, skrbeti za njegove zajce in za bedasto kozo Meho. Dolgočasno bo takšno življenje. Napel je ušesa. Zazdelo se mu je, kot da sliši zagorske zvonove iz domače vasi. Je veter prinesel zvoke nad dolino? Ne, to ne morejo biti zagorski zvonovi, saj je domača vas zdaj zares za devetimi gorami in devetimi vodami. Ga je Špik odvlekel daleč od doma. Najmanj dobro uro hoda mora biti do doline, potem pa še toliko do domače vasi. Le kaj mu je bilo tega treba! Kekec je zagledal pikapolonico, ki je priletela na cvetek rumenega lapuha. Previdno se ji je približal in jo ujel v pest. Potem je razprl dlan in pustil drobcenega hroščka, da mu je zlezel po roki na najvišji prst. Govoril ji je: »Leti, leti, pikapolonica, leti h Koroščevim in jim povej, da je Kekec ujetnik hudobnega Špika in da se mu toži po domači zagorski vasi. Leti, leti, pikapolonica…« Pikčasti hrošček je razprl krilca in odletel visoko v zrak. Kekec ga je spremljal s pogledom, dokler ni hrošček postal tako majhen, da se je iz pikice razblinil v nevidni nič. Potem se ni mogel premagati, takšno domotožje ga je obšlo. Razjokal se je kot otročaj. Ampak potem je besno skočil pokonci, cepetnil je z nogo in zavpil Risu, ki ga je osuplo gledal: »Ne, nisem takšna mevža, kot je Rožle! Jaz sem Kekec! Ne bom se cmeril, ne bom solzic točil, ne!« Stekel je k potoku, kjer si je opljuskal obraz z mrzlo vodo. Risu, ki je takoj pritekel za njim, se je poredno spačil in mu pokazal jezik. »Se zelo motiš, če misliš, da se te bojim! Ne tebe ne Špika!« Zajel je sapo in si zvonko zapel: »Ko ti prsi žalost stiska, pesem si zapoj veselo…« Pel je na ves glas, da je odmevalo po skalovju in med drevjem. Nenadoma pa mu je beseda obstala v grlu, kajti zagledal je gornega moža Špika, ki je prihajal po bregu navzdol. Na plečih je nosil uplenjeno srno. »Ho, ho, si pa dobre volje, kot slišim,« se mu je zasmejal Špik. Ris je takoj cvileč stekel k njemu in se mu dobrikal. »No, si se odločil?« ga je spraševal divjak, ko je prišel do koče in vrgel ubito srno pred hlev. »Kdaj me popelješ k vili Škrlatici?« »Nikdar!# je srdito odvrnil Kekec. »O, se boš že še premislil,« je rekel Špik. »Še prosil me boš, če me smeš popeljati k Škrlatici.« Ko je videlo, da se Kekec ne upa blizu, mu je smeje se dejal: »Nič se ne boj, Kekec, te ne bom tepel. Ampak jesti ne boš dobil prej, dokler mi ne izpolniš želje.« In res je odnesel vso hrano iz izbe v svojo čumnato, ki jo je imel pod ključem, tega pa je nosil na vrvici okoli vratu. Tudi na slanino ni pozabil, a k sreči ni opazil, da je en kos sveže odrezan. Potem se je lotil srne. Pri hlevčku jo je za zadnje noge obesil med podboje vrat, kjer je imel nalašč za to zabita dva cveka. Začel jo je dajati iz kože. Nad kolenom zadnje noge ji je z nožem prerezal kožo okrog in okrog, potem je z lovskim nožem prerezal kožo od nog do trebuha in čez trebuh do goltanca. Enako je naredil še pri sprednjih nogah, potem je žival začel devati iz kože. »Le glej, da se boš česa naučil,« mu je govoril Špik. »Takega mesarskega posla se nočem učiti,« je rekel Kekec in grdo gledal divjega moža. Gorni mož pa se je samo nasmejal. »O, še sline se ti bodo cedile po srnji pečenki, boš videl!« »Kaj vam je pa Prisanek naredil, da ga tako sovražite?« ga je skušal razjeziti Kekec. Špiku se je zmračil obraz, oči so mu potemnele in čelo se mu je nagubalo od jeze. Ampak takoj nato je mirno povedal: »To je dolga zgodba, Kekec, saj zajema precejšen kos mojega življenja! Prisanek je moj brat. Ko sva bila še prijatelja in sva živela pri najinemu očetu Triglavu, sva se oba zagledala v prelepo vilo Škrlatico. Saj si jo videl in veš, da ima obraz kot jutranjo zarjo, oči kot gorska tolmunčka in usteca kot večerni zahod.« Vzdihnil je, potem je nadaljeval strmečemu Kekcu: »Tega bo že nekaj tisoč let nazaj. Ampak Škrlatica je vedno rajši videla mojega brata Prisanka, kot mene. In Prisanek jo je nekega dne nagovoril, da sta pobegnila na svoje, proč od Triglava. Bilo je kot potres, ko sta se odtrgala od severne stene Triglava in pobegnila v noč. Takrat sem se tudi sam ločil od očeta in si našel svoje domovanje tule na gori, ki nosi ime po meni. Zato se danes tiščijo skupaj vsi trije hribi: Prisanek, Škrlatica in Špik. Toda vmes mora biti neka čarovnija, da ne morem najti ne Prisankovega ne Škrlatičinega domovanja, naj še tako lazim po vseh teh pogorjih.« »Kako naj vas potem jaz pripeljem do njiju?« je bil Kekec radoveden. »Hm,« se je Špik pogladil po bradi in zamišljeno pogledal Kekca. »Rečeno mi je bilo, to mi je že davno nekoč povedala Pehta, da bo priletela čez gore ptička, ki bo v kljunčku nosila seme. Spotoma ji bo seme padlo iz kljunčka na skalo, na kateri bo zrasla visoka smreka. Iz te smreke bodo stesali zibelko in v njej bo zavekal pobič. Ko bo ta zrasel, me bo lahko popeljal k Prisanku in Škrlatici, ker bo premagal tisočletno čarovnijo, zaradi katere ne moremo priti več skupaj.« »In to mislite, da sem jaz?« se je zasmejal Kekec. »Čisto mogoče, da si,« je bil prepričan Špik. »Ker je bilo tudi rečeno, da bo ta isti deček pregnal Pehto iz naših krajev in Bedanca ugonobil. Zato vem, da me le ti lahko popelješ k vili Škrlatici.« Oči so se mu lesketale v mraku, ki se je spuščal nad dolino, kot da so se mu ovlažile. Kekec bi mu za hip že skoraj verjel, potem se je spomnil, da sicer divji mož ni prav nič ljudomil. »Stric Špik,« ga je pobaral. »Pa kaj bi naredili Prisanku in Škrlatici, če bi vas popeljal do njiju?« »Prisanka bi zgrabil in zabil v zemljo prav do pasu,« je razlagal Špik, »medtem ko bi vilo odpeljal na svoj dom. Za vedno bi bila moja ta gorska krasotica. In njeno bogastvo tudi. Morda bi pa sploh ostal v njenem gradu. Pravijo, da ima čudovit grad, poln kristalnih lestencev, srebrnih svečnikov in menda obeduje iz zlatih krožnikov z zlatim priborom, pije pa iz srebrnih kelihov, okrašenih z dragulji.« Špik je postal čisto zasanjan. Nehal je dajati srno iz kože in je z lovskim nožem v okrvavljeni roki strmel predse, kot da vidi Škrlatičin grad pred seboj. Kekec se mu je zasmejal: »Ne bo žgancev iz te moke stric Špik! Ne bo jih, ne! Kajti vi ste hudobnež in bi grdo ravnali z vilo Škrlatico!« Špik se je zdramil iz svojega sanjarjenja. Jezno je poblisnil z očmi po Kekcu. Potem je zarežal vanj: »Boš čez par dni že čisto drugače govoril!« In si je res strašni gorni mož skril vse srnino meso v svojo čumnato, kjer ga je trikrat zaklenil. Kos stegenske pečenke pa si je sam spekel za večerjo nad ognjiščem. Rezal si je slastne kose, ki jih je kdaj pa kdaj privoščil tudi Risu. Metal mu je koščke na tla, da je pes zadovoljno golčal, ko je med ostrimi zobmi mlel svojo večerjo, kakršne že dolgo ni imel. »Ti pa spet v listnjak!« se je Špik zadrl na Kekca. »Brez hrane ostaneš, vse dokler mi ne obljubiš, da me boš peljal do gradu vile Škrlatice.« »Tudi ne bi hotel jesti vaše pečenke,« mu je zabrusil Kekec. »Imate še zdaj krvave roke, ker ste ubijali nedolžno žival.« Ampak bil je tako lačen, da bi jedel tudi surovo meso, če bi mu ga kdo dal. Ležal je na listju in skrivaj opazoval Risa, ki je dobival najslajše kose. Na koncu si je Špik z rokavom obrisal mastno brado, da se mu je še bolj svetila kot običajno, ker je mast samo razmazal, psu pa je vrgel stegensko kost, ki se je je Ris lotil še posebej zadovoljno. Kekec je od besa in lakote, ki mu je krulila po želodcu, jezno stisnil oči.

6


Vsak dan se je divji mož že navsezgodaj odpravil v gozd. In vselej je peljal Risa pred kočo, kjer mu je zabičal, naj pazi na Kekca, da ne bo pokazal pete. Ker Kekec je ostal trmast in mu ni hotel obljubiti, da ga bo peljal k vili Škrlatici. Zato mu tudi ni puščal jesti. A Kekec se mu je že smejal v pest. Ko je videl, da bo moral pri gornem možu stradati, si je medtem, ko je bil Špik v gozdu, po fantovski navadi z roko nalovil postrvi v potoku. Potem si jih je lepo spekel na ognjišču, nabodene na vrbovo vejo, in se najedel do sitega. Ribje glave in kosti je vedno skrbno zakopal v gozdu za hišo. Pasel je kozo Meho, skrbel je za zajce, da so imeli vedno dovolj trave za pod zob, sicer pa je poležaval na soncu in sanjaril, kako bi jo popihal iz temačne doline. Precej dela je imel tudi s piščalko. Ko se je potikal po dolini, kolikor mu je Ris to dovolil, je našel lep, močan grm sive jelše. V njem si je odrezal palico, primerno debelo za piščal. Najprej je s pipcem od nje odrezal primerno dolžino, potem je palico izvotlil, izvrtal luknje ob strani in izdelal ustnik, kar je bilo najbolj občutljivo delo. Ko je zapiskal nanjo, je še odpravil nekaj pomanjkljivosti, potem jo je do konca izrezljal, da je bila lepa tudi na pogled. »Hej, juhej!« je zavriskal Kekec, ko je bila piščalka izdelana. Brž je nanjo ubral nekaj pesmic in potem je ves dan piskal, da si je preganjal žalost in osamljenost. Cel teden je že bil pri divjem možu, ujet ko murenček v škatlici. In temu primerno so bile njegove pesmice žalostne kot ujetega ptička tožba, da je včasih še Ris začel zavijati od žalosti. Gozdni mož Špik ni hodil vsak dan iz globeli le zaradi lova. Lovil je samo takrat, kadar je potreboval meso. Sicer je imel tudi veliko njivo koruze, ki si jo je po potrebi mlel v moko s kamnitimi žrmljami. Pač pa je iz gozda vselej prinašal čudna zelišča, ki jih je potem sušil v senci. Kekca je poučeval, za kaj je katera zel dobra in kako jo mora sušiti. Bil je prav vesel, če je Kekec pokazal, da si je zapomnil, kar ga je divji mož učil. »Mogoče boš pa nekoč še dober divji mož,« se mu je smejal Špik. »Če te obdržim več kot leto dni, ti bo nekoč zrasla prav takšna brada, kakršno imam sam in bova krasen par.« Si je Kekec svoje mislil. Kar stiskalo ga je pri srcu. Bo še videl, hudobec, kdo bo leto dni pri njem! Ob prvi priliki mu jo pobriše. In ta prilika mora priti! Kekca je bila kar groza ob misli: kaj pa, če te prilike ne bo? Mora priti! Če drugače ne, bo moral pokončati Risa, da bo lahko pobegnil. Zamišljeno je pogledal proti svoji okovani gorski palici, ki je bila postavljena pokonci v kotu. Kot bi uganil njegove misli, je Ris dvignil glavo in ga pogledal. Življenje je teklo dalje. Tako je Kekec ležal v senci visoke bukve in si piskal na piščal, ko je zaslišal Risovo zateglo cviljenje. Najprej je mislil, da cvili od veselja, ker se je Špik vrnil iz gozda prej kot običajno. Ampak potem divjega moža ni bilo od nikoder, Ris pa je še vedno cvilil. Bolj žalostno kot veselo. Kmalu ga je tudi zagledal, kako gre proti njemu. Šepal je po treh nogah, četrto je previdno držal spodvito v zraku. Ulegel se je blizu Kekca v mah, lizal si je tačko in vmes kdaj pa kdaj zacvilil. »Si si tačko ranil, kaj, grdavš!« ga je spraševal Kekec. »Si na trn stopil? Ali si se samo porezal na ostrem kamnu? Te je jež zbodel?« Potem se je odločil. Dvignil se je in se počasi približeval Risu. Pri tem mu je prijateljsko prigovarjal z umirjenim glasom, da ga ne bi prestrašil. Ris ga je pozorno opazoval. »Nič se ne boj, ti bom izvlekel trn,« mu je govoril Kekec. »Prav počasi ga bova izvlekla. Samo dobro ti hočem.« Segel je z roko proti Risovi ranjeni šapi. Tedaj je Ris zamolklo zarenčal. Vendar le ne tako divje kot ponavadi. Kekec je tvegal. Ni se ustavil, ampak ga je prijel za tačko in jo dvignil. Ris je še vedno nevarno režal. Pobič mu je pregledal šapico. Hitro je videl velik trn, ki se je živali zabodel v blazinico na šapi. »Zdajle ga bova izpulila. Malo bo bolelo, pa boš že prenesel.« Kekec je z nohtom desnega kazalca in palca trdno zgrabil trn in ga sunkovito potegnil. V hipu je bil zunaj, Ris pa je zatulil na ves glas. Vendar se je takoj pomiril. Ovohal si je taco in ugotovil, da trna ni več in da se je bolečina zmanjšala. Dvignil je glavo in hvaležno pogledal Kekca. »Sva zdaj prijatelja ali ne?« ga je vprašal Kekec in ga pobožal po glavi. Ris se mu je tokrat prvič pustil pobožati. Celo zadovoljno je zagodel. Potem pa, kot da bi se spomnil ukazov, se je dvignil in odmaknil za nekaj korakov. Skoraj je že lahko hodil z ranjeno šapo. Zdaj ali nikoli, je pomislil Kekec. Če te zdaj pridobim, te bom, sicer nikoli. Odločno ga je poklical: »Ris!« Pes je radovedno dvignil glavo. »Pridi sem! Pridi k meni!« Ris se je dvignil in obstal, kot da se obotavlja. »Ris! Sem pridi!« je rezko ponovil Kekec. Zdaj je pes sklonil glavo in počasi prišel h Kekcu. »Tako, razbojnik! Priden si!« ga je pohvalil Kekec in pobožal po glavi. »Zdaj si Kekčev, to si zapomni.« Preveč skušati pa ga ni hotel. Naj se pes navadi, da ga bo moral ubogati. Prihodnje dni ga je dresiral. Zdaj je Ris že vzel hrano iz njegovih rok in prišel k njemu na klic. Kekec ga je navadil tudi teči po palico. Ris je prav užival v tej igri. Pobič mu je zalučal palico daleč na travnik, pes pa se je lajajoč pognal za njo, jo zgrabil z zobmi in renče od veselja prinesel pred Kekca, veselo pričakujoč, da jo bo lahko šel iskat znova. !Hi, hi!« se je veselil Kekec. »Sem Pehtinega volka nasukal, pa sem tudi Špikovega Risa ukanil!« vendar je bilo njegovo veselje kratkotrajno. Ravno si je lovil v potoku postrvi, ko je prilomastil iz gozda razjarjeni divji mož. »A tako?« se je drl. »Se mi je kar zdelo, da imaš nekje jesti, čeprav ti vso hrano zaklepam. Zato sem se danes prej vrnil iz gozda! Si mislil, da boš Špika ukanil? Ribice bi si rad privoščil, kaj? Boš imel ribico, ja! Boš še lovil sapo kot riba na suhem!« Zgrabil je Kekca za lase in ga vlekel h koči. Pri tem k sreči ni opazil, da je Ris sprva nekajkrat nejevoljno zarenčal. Ko pa je videl, da se Kekec ne upira Špiku, se je pes pomiril. Divji mož je iz koče prinesel dolgo vrv. Vrgel je en konec čez vejo bližnjega drevesa in ga ujel. »Jejhata, stric Špik,« je prestrašeno zatarnal Kekec, »menda me ne mislite zaradi teh nekaj rib kar obesiti?« »Obesiti, obesiti!« je ponavljal Špik in mu zvezal roke, potem pa nanje privezal en konec vrvi, ki je visela z veje. Z nekaj zamahi je potegnil Kekca kvišku, da je zabingljal na rokah. »Takole boš visel ves dan, dokler mi ne boš obljubil, da me boš peljal k vili Škrlatici!« je tulil Špik. »Oh, tole je pa kar prijetno,« se je lagal Kekec, samo da bi jezil Špika. »Vedno sem se rad guncal. Hvala, stric Špik, da ste mi naredili guncnico.«  Veselo se je zagugal na vrvi, čeprav so ga roke zabolele v zapestju in ramah. »Kar gobezdaj!« se mu je posmejal Špik. »Bomo videli, kaj boš povedal čez čas.« Obrnil se je in odštorkljal v kočo. Potem ga ni bilo več na spregled. Ris se je pred kočo ulegel na tla, glavo je položil na sprednje tace, oči je nepremično upiral v obešenega Kekca in sem ter tja tiho zacvilil. Kekcu je bilo zelo hudo. Vsi sklepi na ramah so ga boleli in bolečina se je iz minute v minuto stopnjevala. Zdelo se mu je, kot da se mu bodo roke ločile od telesa in bo padel na tla. Strašno ga je vleklo proti tlom, kot bi mu nekdo privezal težke kamne na noge. Zaradi bolečine se ga je lotevala omedlavica, mrzel pot mu je stal na čelu. Vendar ni niti javsknil. Imel je še srečo, da je visel v senci drevesa, saj bi ga sicer sončna toplota še bolj izmučila, kajti bilo je ravno nekaj čez poldan, ko je sonce še kukalo v dolino. Vseeno je kmalu dobil suha usta in mučila ga je huda žeja. Tako je visel vse do večera. Vmes je nekajkrat izgubil zavest. Ko ga je prišel divji mož Špik le odvezat, ga je spustl na tla, a Kekec ni mogel stati, zato je telebnil po tleh. Ris je pritekel in ga polizal po obrazu. »Nič naj se ti ne smili trmoglavec!« je kriknil Špik in brcnil psa, da je cvileč pobegnil. Še nikoli ni bil gospodar tako surov z njim. Špik je Kekcu razvezal roke in ga odnesel v kočo. Kekec je že prihajal k sebi. Opazil je, da je v koči, vendar ni vedel, kateri del dneva je. V koči je bilo vselej temačno kot zvečer. Špik mu je močil čelo s hladno vodo. O, kako dobro mu je delo! »No, me boš jutri peljal k vili Škrlatici, ali naj te zjutraj spet obesim?« ga je spraševal Špik. Kekec ni mogel spraviti besede iz sebe, le nemočno je odkimal z glavo, čeprav mu je sleherni gib povzročal bolečino. »Ti trma zagamana!« je zarobantil divji mož, vendar v njegovem glasu ni bilo več videti prave jeze. Odšel je v svojo čumnato in brskal po njej. Ko se je vrnil, je imel v roki vrečko iz platna. Nad ogenj je pristavil kotliček in ko je voda v njem zavrela, je vanjo vsul nekaj zelišča, ki ga je hranil v vrečki. Nekaj trenutkov je pustil čaj stati na robu ognjišča, potem ga je nalil v skodelo in ponudil Kekcu: »Na, Kekec, spij tole, ti bo dobro delo zoper bolečine.« Kekcu je prijal topel čaj, saj je bil tako zelo žejen. »Tako,« je zagodrnjal Špik. »Več ga ne dobiš, ker bi sicer zaspal. Pet požirkov zoper bolečino, deset za spanec, iz katerega se ne bi zbudil do jutra, petnajst pa za večni spanec. He he, to je poseben koren lečen. Pripravil sem ti zvarek iz njegovega listja in nastrganega korena.« Kekec se je res naglo počutil bolje. Sicer še ni mogel kaj dosti gibati z rokami, a vsaj sklepi v ramah, komolcih in zapestjih ga niso več tako hudo boleli. Zaradi čaja je bolečina postala kar znosna. Skrivaj si je dobro ogledoval, kakšna je vrečka, v kateri je Špik hranil koren lečen. Špik je nesel vrečko nazaj v čumnato in Kekec se je kradoma ozrl za njim. Toliko, da je videl, kam jo je odložil. Divji mož pa se je vrnil z lončkom, polnim masti. »Na, zapestja si natri,« mu je rekel. »Jazbečeva mast ti bo dobro dela.« Kekec si je previdno namazal od vrvi odrgnjeni zapestji. Malce sta bili otekli. Vsakič, ko se je s prstom dotaknil rane, ga je zabolelo. Stisnil je zobe, da ne bi zajavkal. O, ne bo naredil veselja tej bradati hudobi, ki ga tako grdo muči, da bi mu izdal svoje prijatelje. Kekec je Špika divje črtil. Še Bedanca ni tako sovražil, pa mu je bil dosti hudega storil: k drevesu ga je privezal in s šibo tepel. Ko se je Kekec namazal z mastjo, ki mu je hladila ranjeni zapestji, se je tiho zavlekel v listnjak, kjer se je ulegel na hrbet, ker drugače ni šlo. V glavi pa je začel kovati načrt, kako bo nasukal hudobnega Špika, da ga bo pomnil za vse življenje. Le počaka naj, kajti Kekec se je že domislil prebrisanih ukan in strašnega maščevanja! O, za vsakega raste palica v leskovem grmu, tudi za Špika!

7


»He he he!« se je Špik smejal navsezgodaj, ko je prilezel iz svoje čumnate. Zbudil je Kekca tako, da ga je surovo potegnil za nogo. »Le vstani, pobič, kozo napasi, zajce nakrmi, potem pa premišljuj, kdaj me boš peljal k vili Škrlatici,« je godrnjal nad njim. »Pa ne premišljuj predolgo, kajti če mi boš popoldne še ugovarjal, boš spet visel, he he!« Divji mož je odkrevsal iz kolibe in izginil v bregu nad kočo, kjer je bila ozka steza, ki je peljala iz doline navkreber, nato spet v dolino, pa gor in dol, dokler se ni gorski očak Špik zlil z goro Škrlatico. Tja je hodil divjak Špik zalezovat vilo, za katero je vedel samo, da ima grad nekje sredi čudovitega zelenega gaja. Našel jo bo, se je zaklel, ugrabil jo bo in odpeljal v svojo kočo. Kekec se je obrnil na drugo stran in še malce podremal. Toda ni imel miru dolgo. Risu, s katerim sta medtem postala skrivna prijatelja, je postalo dolgčas, pa ga je z zobmi prijel za hlače in začel vleči iz listnjaka. Pri tem je polglasno renčal. »Daj mi no mir!« je zatarnal Kekec, toda Ris ni odnehal, dokler se ni Kekec dvignil, stekel k vodi in si umil obraz. »Brrr!« je pihal in sopihal, potem pa pljusknil prgišče vode tudi v ovčarja, da je poskočil in se med veselim lajanjem otresal vodnih kapljic. Vrnila sta se v kočo. Kekec si je dolgo zamišljeno ogledoval vrata v Špikovo čumnato. Stopil je bliže, ogledal si je vrata in ključavnico, potem je začel brskati po hiši, dokler ni našel tistega, kar je iskal: kladivo in kos debele žice. Na kamnu pred kočo je žico obdeloval s kladivom. Ploščil jo je na enem koncu, dokler ni skoval nečesa, kar je bilo podobno kljukcu. Poskusil ga je potisniti v ključavnico vrat, ki so vodila v čumnato. Šlo je, vrat pa ni odklenilo. Še malo je udarjal s kladivom po kljukcu, pa tudi v drugem poskusu ni bil dober. Ogledal si je odprtino za ključ, ki je kazala na zelo preprosto ključavnico. Potem je še malo ukrivil svoj kljukec, trikrat udaril po njem s kladivom in znova poskusil. Tokrat je bil uspešen: kljukec se je v ključavnici obrnil kot pravi ključ in vrata v čumnato so se odklenila. Kekec ji je odprl. Vse Špikovo bogastvo je bilo pred njim. Ko je raziskal sobo, je vedel, pri čem je. Odrezal si je kos kruha, ki ga je Špik skrival pred njegovim lačnim pogledom, privoščil si je zraven kos slanine, ki jo je bil divji mož preselil od ognjišča v svojo sobo. Tu je bilo še dovolj druge hrane: vrečke s koruzno in rženo moko, kos masla v vodi, vrči s sladkim in kislim mlekom, hlebci kruha, kosi srnjega mesa, ki so se nasoljeni sušili pod stropom, pol kozliča in še kaj. Res je Špik skrbno skrival vso hrano pred Kekcem. Se mu je pa Kekec lahko smejal v pest, kajti vse to bogastvo mu je bilo poslej dosegljivo. Kljukec, ki ga je tiščal v dlani, mu bo vsakič znova odprl vrata v izbo. Pod posteljo je Kekec odkril tudi lesen zabojček. Povlekel ga je na svetlo in odprl. Kar vid mu je vzelo, tako se mu je zableščalo pred očmi. Skrinjica je bila polna večjih, manjših in velikanskih zlatnikov. Bili so taki, na katerih je pisalo Leopoldus, pa Franciscus, pa Franz Joseph, Marija Terezija in še mnogo drugih. Celo s španskega dvora so bili vmes, na njih je pisalo Philipus, nekaj pa je bilo tudi rimskih zlatnikov z napisi Vespasianus in Domitianus. Jih je Špik zares moral zbirati vse življenje, je pomislil Kekec, ko je skrbno zaprl skrinjico in jo porinil nazaj pod posteljo. Sklenil je, da bo za zdaj vse pustil, kakor je bil našel. Skrbno je zaklenil vrata in skril ključ za rob kamna nad ognjiščem. Tam ga Špik zagotovo ne bo iskal. Ris ga je ta čas zvedavo opazoval. Nič več se ni bal tega predrznega pobiča. Upal se je ostati z njim v koči in ni več renče čakal pred dvermi. Kekec ga je sem ter tja ogovoril in ga z dlanjo pobožal po glavi. Ris je zadovoljno golčal. Potem sta šla k potoku lovit postrvi za kosilo. »O, naj le išče Špik pot k vili Škrlatici, saj je ne najde,« je Kekec govoril Risu, ko je lovil postrvi, ki so bile danes nekam nemirne. Tri je pa vseeno vrgel iz vode. Dve je spekel zase, eno za Risa, čeprav sta ga ranjeni zapestji še vedno zelo skeleli. Potem se je Kekec lotil tistega, zaradi česar se mu je zdel dan lepši že vse od jutra. Sklenil je, da bo uresničil načrt, ki se ga je bil domislil sinoči. Odklenil je čumnato, vzel iz nje vrečko s korenom lečenom in ga kar precej vrgel v kotliček z vodo. Potem je vrečko vrnil v sobo in jo zaklenil. Nad močnim ognjem je dolgo kuhal zvarek iz korena lečena, dokler se ni zeliščni čaj spremenil v goščo, ki jo je odlil v leseno skodelo in odnesel za kočo, da bi se tam ohladila. Skrbno je zabrisal vse sledi za seboj, kajti dan se je že prevesil v popoldan in Špik se je utegnil vrniti vsak čas. Čez nekaj časa je previdno vlil ohlajeno goščo v manjši vrček, ki ga je skril v kotu pri listnjaku. Komaj je opral posodico in jo vrnil, kjer jo je vzel, že je prilomastil iz gozda divji mož. Bil je dobre volje. »He he he!« se je zasmejal Kekcu. »Danes sem pa bil že čisto blizu vile Škrlatice. Skoraj se mi je že zdelo, da jo slišim! Še dan ali dva, pa jo bom našel brez tebe, Kekec!« Kekec se mu je samo posmejal: »Stric Špik, vi se radi hecate. No, pa le sedite. Glejte, vam bom večerjo pripravil! Samo če mi čumnato odprete.« »No, nekam bolj spodoben si postal, pobič,« se je smejal Špik. Šel je in odklenil svojo sobo. »Le nakuhaj žgancev in mleka. To je najbolj zdrava hrana. Nocoj lahko še sam prigrizneš. Te ne bom več sili, da bi me peljal k Škrlatici, saj jo bom kar sam našel, he he!« Kekec se je namuznil in pristavil kotlič z vodo za žgance. Špik mu je prinesel iz svoje sobe koruzno moko in šel molzt kozo, medtem pa je Kekec skuhal žgance. Pripravil je tudi globoka lesena krožnika. V tistega, ki ga je bil namenil Špiku, je zlil zvarek iz vrčka, ki ga je skrival v kotu pri listnjaku. Gošča komaj da je pokrila dno. Čez je Kekec naložil goro žgancev, kajti divji mož je bil ješč. Ko se je Špik vrnil, mu je Kekec vzel mleko iz rok in ga dal gret. Vročega je zlil po žgancih, potem je vzel leseno žlico, jo postavil pred gornega moža, zraven krožnik z večerjo in mu želel: »Naj vam tekne, stric Špik!« Špik je poskusil žgance, malce pobrodil z žlico po njih, jih pomešal in zagodel: »Nekam grenijo. Da ni moka žarka? Ali pa se še nisi navadil kuhe, kaj, pobič?«  Dal si je ščepec soli v žgance in potem je jedel brez godrnjanja. Tudi Kekec si je naložil obilno večerjo. Pri vsaki žlici, ki jo je nesel v usta, pa se je spomnil Špikovih besed: pet požirkov zoper bolečino, deset za spanec, iz katerega se ne bi prebudil do jutra in petnajst za večni spanec! Divji mož je godrnjaje pojedel žgance in se oblizoval. Vmes si je godel v brado. Kekec se je ves čas tresel od strahu, ali bo zaradi okusa kaj posumil, pa le ni. Špik mu je porinil svojo prazno skledo in zagodrnjal: »Na, pomil boš pa zjutraj. Pospravi spod nog. Pa spat! Aaaaaa! Sem res nekam zaspan nocoj. Ves dan sem hodil, to je. Me je svež zrak zdelal, he he! No, greva, pobič!« Zapahnil je vrata v kočo. Kekec se je potuhnil v svojem listnjaku, Špik pa se je zehajoč umaknil v svojo čumnato. Kmalu se je iz nje oglasilo glasno smrčanje. Bilo je, kot bi nekdo žagal hlod na dvoje. Kekec je počakal še kakšne pol ure, potem se je dvignil in previdno odšel do Špikove sobe. Zdelo se mu je, da je smrčanje divjega moža še glasnejše. Pritisnil je na kljuko in odrinil vrata. V polmraku mesečine, ki je padala kot srebrno mleko skozi lino v steni, je zagledal Špika, kako leži vznak in smrči, da se trese vse v sobi. Takole v snu je bil videti skoraj priljuden in dobrodušen možakar. »Stric Špik!« je rekel Kekec zdaj na ves glas in ker še vedno ni dobil pametnejšega odgovora kot hrrršššhrrr, se je zadrl: »Stric Špik! Hudoba stara!« Divji mož je nemoteno vlekel dreto, čeprav ga je Kekec tudi zgrabil za ramo in divje potresel. Zdaj je bil Kekec povsem prepričan, da se gorni mož ne bo prebudil do jutra. Začel je skakati po eni nogi, vmes si je prepeval: »Ha, stric Špik, pa vas je Kekec ukanil! Ukanil vas je, prav zares vas je nasukal! Ravno prav kapljic sem vam skuhal, da boste spali najmanj do jutra. Koren lečen vas je uspaval, jaz pa pojdem in vam napletem mrežo v katero se boste ujeli, hi hi hi!« Ovčar Ris je stal sredi sobe in osuplo strmel v Kekca, kaj nori po eni nogi. Pobič se je obrnil k njemu in ga vprašal: »No kaj? Pojdeš z mano, ali boš stražil tega smrčuha ter poslušal vso noč, kako vleče dreto, ta gozdni čevljar?« Ris je stopil s Kekcem iz čumnate. Pobič je zaprl vrata za seboj, potem si je vzel iz kota svojo okovano gorsko palico in se napotil iz sobe. Ovčar ni vedel, kaj bi. Naj ostane z gospodarjem, ali naj gre s fantičem? Kekec ga je že klical izpred vrat: »Pridi, Ris, greva!« Črna mrcina je bila v dveh skokih pri njem. Kekec ga je pobožal po glavi, potem je zaprl vrata v kočo. Naglo je stopil na stezo, ki je peljala iz doline. Kot da se je nenadoma spomnil na svojo stražarsko dolžnost, je Ris nepričakovano planil pred Kekca in negotovo zarenčal, da so se v mesečini zalesketali njegovi strašanski čekani. »Umakni se mi, Ris, ali jo boš pa skupil,« se je razsrdil Kekec. »Zdaj ni čas za šalo. Zaradi tebe mi ne bo šel načrt po vodi.« Dvignil je visoko v zrak okovano palico, pripravljen, da se tudi spopade s psom. Prav nič se ga ni bal. »Marš!« je zavpil nanj. »Umakni se mi s poti!« Stopil je proti njemu, trdno odločen, da bo zamahnil, ko je Ris naglo spodvil rep med noge, žalostno zacvilil in se umaknil s poti, da je lahko šel Kekec mimo. Potem je s sklonjeno glavo pokorno stekel za njim. Moral se je prav podvizati, kajti Kekec je hodil naglo, saj je vedel, da je pred njim dolga in nevarna nočna pot.