Kje so doma duhci

V Duhodolju, vrh sveta ,

tam duhovi so doma –

lahni, zračni, kakor dim,

v hišah iz prosojnih rim.

Strehe iz opek meglice,

ta nadstrešek perutnice,

in za tla parket oblakov,

da ni slišati korakov.

Ker duhovi so sanjači,

vsepovsod so naslanjači,

narejeni iz neba

in nevidnega blaga:

trojni, dvojni in enojni,

kot duhovi so prosojni,

in na njih so vse blazine

polne puhaste praznine.

Take, da duh zdrsne vanje,

ko da bi drsel skoz sanje,

in na njih je moč sedeti

ali duhasto lebdeti.

Torej ni nič čudnega,

da vsak duh, ki kaj velja,

obvladuje vse veščine

iz lebdenja in tišine!

Duhci ljubijo svoj mir –

vsak duh duha svoj kvartir

in nevidno v svet lebdi,

ves drugačen od ljudi.

Nespodobno tam se zdi,

če se duh preveč zgosti

pa pokaže vso postavo –

roke, noge, trup in glavo.

Duhodolje je vsevidno,

gleda tudi skoz nevidno –

kaj bi duh počel s pojavo,

kazal duhasto opravo!

Duh lahkotno zdrsne skozi,

ne da bi kaj škodil koži,

se sprehaja skozi zrak,

tih, neviden in lahak.