Laží po kmetih

Laží po kmetih
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 25 (21.6.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V enim kraji se je veliko kmetov za to umaknilo, de niso volivcov za Ljubljanski zbor hotli voliti, kér jim je neki potepuh v glavo vpletel, poslušajte, kaj? Je rekel, de so to same goljufije, s kterimi hočejo kmeta vjéti, de bi se podpisal, po tem bi mogli pa vsi, kakor na Hrovaškim, soldatje biti, in kader bi bilo treba, bi dali vsim puške na rame, pa bi mogli v vojsko iti. Na to veliko zabitost ni nič druziga odgovoriti, kakor, de je tisti, ki s tacimi lažmi kmete punta, zgrabljiv volk v ovčji koži, ki se ga božja šiba ne bo ognila; kdor pa tacimu sleparju verjame, je vès butast, in na znanje daje, de nima zdravih možganov v glavi. ‒ V drugim kraji, ko so oklice zastran Ljubljanskiga in Dunajskiga zbora brali, se je mende neki starec prederznil reči: Ali se vam ljubi te laží poslušati? Postave, ki jih tukej obetajo, jez že domá od cesarja imam. In tacimu napihnjenimu goljufu in šuntarju ljudjé bolj verjamejo, kakor duhovnam, kterih nobene laží ne morejo obdolžiti, in ki jih velikrat učé, de vsaka laž, bodi še tako majhna, ali naj bo tudi iz same norčije ali šale, če tudi nikomur nič ne škoduje, je po sveti véri vselej ojstro prepovedana; kolikor hujši odgovor pa še le tistiga čaka, ki bo vse tiste krivice na rami prenésel, ktere so se zavoljo njegoviga šuntarja zgodile! Ali ne véste, kmetje, de postave, ki jih bodo na Dunaji vstavili, bodo vezale vas, in vaše otroke, in vnuke, in kdo ve koliko rodov zanaprej? Postave bodo na Dunaji vstavili, vi pošljite svoje poslance, ali jih ne pošljite; posestniki, rudnarji, mestjani i. t. d. so svoje poslance izvolili, ki bodo na Dunaji vse pertéže in butare potožili, in polajšanja prosili, in ga bodo tudi dobili, kolikorkoli bo moč, ne le za-se, ampak tudi za svoje naslednike; vi se bote pa za ušesi praskali, ko bodo nove postave že zdelane in razglašene, in bote cvilili rekoč: Ta in ta težava bi bila nam lahko polajšana, ako bi bili poslance na Dunaj poslali, in naročili, de v ti in ti reči naj nam polajšanja pri zboru in Cesarju sprosijo. Zdaj se sicer še ne vé, ali so se kje takim potepuham zapeljati dali, de bi poslancov ne bili zvolili, ali ne, kér je povsodi precej pametnih mož, ki svoje pameti še niso ne zapili, ne zapravdali; in se ne dajo ne mavharjem, na kozjim dohtarjem za nos voditi; vender to svarjenje ne bo od več, de se bodo kmetje v enacih okolišinah zapeljivcov varovati vedili.

Veliko tacih puntarskih laží raznašajo plašurji, lenuhi in rokomavsarji, ki v pregrešni lenobi po sencah špeh kuhajo in maslo cvrejo, ki si ga je kmet v pótu obraza pripravil. Taki neték hiši dvojno škodo naredí, ko pride; pervič, pri kmetu vsakoršnih vráž natrosi, ga šunta in mu laže, kakor misli, de kmet rajši sliši, de drugič, obilniši in bolj tolst milodar od njega izpuli. Torej je silno potrebna reč, de bi pri vstavljenji soseskinih (srejnskih) napráv, tudi to vstanovili, de vsaka soseska ali srejna naj svoje lastne uboge redí, nobeden pa ne sme v druge občine zahajati, kér bi dolžnost bila, de bi taciga precej v njegov lastni kraj gnali, in bi pri tacih naredbah tudi od nikogar v ptujini milovšini ne smel pričakovati. Veliko je potepuhov in vlačugarjev, ki se jim ne ljubi delati, in se domá še nekoliko anajo ljudí nadlegovati, torej jo potegnejo v ptuje kraje, kjer jih ne poznajo, ljudem lažejo, de zavolj take ali take bolezni ne morejo delati, de so pri soldatih bili pokaženi, ali celò žugajo, de jim bodo pogodili ali zacoprali, ako jim ne dajo, kar hočejo imeti i. t. d., in so takó velika nadloga ljudém. Takim rečém bi se zlo nasprot delalo, ako bi vsaka srejna svoje uboge preživila; tudi bi bilo resnično ubogim veliko lože, lenoba pa bi se krotila, zlasti kér bi se moglo skerbeti, de bi se taki malopridneži tudi pod kakim drugim imenam okoli ne plazili.