PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Bilo je nekoč lepo dekle. Ko se je nasmehnilo, ji je vzcvetela na ustih vrtnica. Ko je zajokalo, ji je debel biser kanil iz očesa. O dekletu se je toliko govorilo, da je celo cesar zvedel o njeni lepoti. Sklenil je, da jo vzame za ženo. Poslal je sluge, naj jo pripeljejo na dvor. Cesarjevi odposlanci so odšli, vzeli dekle, jo posadili v cesarjevo kočijo in jo odpeljali. Med služabništvom je bilo tudi hudobno dekle, ki je hotelo ogoljufati cesarja, da bi se poročil z njo. Hodili so, hodili in lepotico je zažejalo. Hudobnica je dejala: »Če mi dovoliš, da ti izkopljem oko, dobiš vode.« Le¬potici ni preostalo drugega, privolila je. Hudobnica ji izkoplje oko, ga skrije v škatlico, ji da vode in spet odidejo dalje. Potovali so in potovali in spet je lepotico žejalo. zavistnica ji reče: »Če dovoliš, da ti izkopljem še drugo oko, dobiš vode.« Dekle je bilo zelo žejno; ni ji ostalo drugega in je privolila. Hudobnica ji izkoplje še drugo oko, ga skrije v drugo škatlico in da lepotici vode. Ko so ženske, ki so bile v drugem vozu, videle, da je dekle slepo, so dejale: »Kaj bi cesarju slepo dekle ? Kako naj se pokaže med ljudi? Pustimo jo tu v gozdu in pojdimo naprej.« Pustili so dekle in odšli. Preoblekli so hudobnico in jo pripeljali k cesarju. Dejali so mu, da je to tisto dekle. Cesar se je poročil z njo. Minilo je precej časa. Cesar je venomer čakal, da se bo dekle nasmejalo in ji bo padla vrtnica iz ust ali da se bo razjokalo in ji bo kanil biser iz oči. Toda žena se ni ne smejala in ne jokala. Bila je zamišljena in namrščena. Slepo, lepotico je v gozdu našel sivobrad starček. Pripeljal jo je k sebi na dom. Dekletu se je pri starcu dobro godilo in mu je gospodinjilo. Nekega dne je starček kihnil in dekle se je zasmejalo. Z ust ji je padla^ vrtnica. Dala jo je starcu in rekla: »Dedek, tu imaš vrtnico, pojdi in jo prodaj v mestu! Hodi po ulicah in vpij: »Vrtnico za oko! Vrtnico za oko!« Kdor ti bo dal oko, mu daj vrtnico.« Starec Vzame vrtnico in odide v mesto. Začne vpiti po ulicah: »Vrtnico za oko, vrtnico za oko!« Vsi so se čudili, toda nihče ni kupil. Ko je šel mimo cesarskega dvora, se na oknu pokaže cesarica in vpraša: »Kaj prodajaš, dedek?« Ta ji odgovori: »Vrtnico ža oko!« Cesarica vzame škatlico, jo odpre, mu da oko in vzame vrtnico. Starček je vzel oko in ga odnesel dekletu. Ta si ga je vtaknila na pravo mesto in spregledala. Minilo je nekaj časa in dekle se je zopet nasmehnilo. Z ust ji je spet padla vrtnica. Dala jo je starčku, naj gre in jo proda za oko. Starček vzame vrtnico, odide v mesto in začne spet vpiti po ulicah: »Vrtnico za oko, vrtnico za oko!« Vsi so se čudili, toda nihče ni kupil. Ko je šel mimo cesarske palače, se pokaže na oknu cesarica in vpraša: »Kaj prodajaš, dedek?« Starček odgovori: »Vrtnico za oko!« »Daj jo meni, dedek, jaz ti dam oko!« Potegnila je iz nedrij škatlico, jo odprla, vzela ven oko in ga dala starčku. Starček ji je dal vrtnico, vzel oko in ga odnesel dekletu. . Dekle je dalo oko na pravo mesto in spregledalo še z drugim očesom. Nekoč je bilo dekle žalostno. Razjokala se je in iz oči so ji kanili biseri. Dala jih je starčku in mu naročila, naj kupi zanje to in ono za hišo. Starček je vzel bisere, šel v mesto in jih prodal cesarici. S temi vrtnicami in biseri je hotela cesarica presle¬piti cesarja. Nekoč se je zasmejala in pokazala vrtnico, ki si jo je že prej skrila v usta. Drugič si je nalepila biserov pod oči, se naredila, kot da jpče in spustila drage kamne cesarju v naročje. Starček je še velikokrat odšel v mesto in prodajal rdeče vrtnice in bisere. Cesar je to zvedel. Dvorjani so mu povedali, da cesarica kupuje vrtnice in bisere. Tedaj je cesar spoznal cesaričino sleparijo in sklenil zadevo urediti. Sklical je najlepša dekleta, bogata in revna, na prejo. Zbrale so se lepotice iz vse dežele. Tudi starčkovo dekle je prišlo

Sedele so okoli ognjišča, predle in po vrsti pele, kar je katera znala. Cesar je sedel in poslušal. Prišla je vrsta tudi na starčkovo dekle, ki je sedelo z zakritim obrazom v kotu in predlo. Dejala je: »Jaz ne bom pela. Povem vam pravljico!« Zavrtela je vreteno in začela. »Poslušaj, vreteno! Nekoč je živelo dekle. Ko se je zasmejalo, ji je vzcvetela na ustih vrtnica, ko pa je zajokalo, so ji pritekli biseri iz oči...« Tako je dekle, ne da bi se kaj ustavilo, povedalo vse svoje trpljenje. Cesar je poslušal zgodbo do konca. Potem je dvignil dekletu zagrinjalo in dekle je zableščalo kot sonce, tako lepo je bilo. Cesar se je takoj poročil s starčko-vim dekletom. Lažno lepotico pa so nagnali čez devet dežel prav tja v deseto.


Bolgarska pravljica