Lov na race
15.9.1906 211
Avtor Odysseus (ps.)
I)
„Damjan, jutri grem na race s čolnom po Ljubljanici, " vzklikne Nalim lanskega leta zadnjega julija proti prijatelju Damjanu, srečavši ga na cesti.
Damjana itak že poznamo izpod ¬ listka „Povodnji mož" ...
„A na race greš? Jej, jej, jej, pa bi Ti tudi lahko mene enkrat povabil! Tako lep čas imam! " odvrne Damjan.
„Kar jutri pojdi z mano, Damjan, če hočeš," reče Nalim.
„A jutri, zakaj pa ne? Ali bomo kaj prigriznili in zaliti imeli seboj? Saj ti greš za cel dan, bo že kaj treba!"
„I seveda , ljubi moj Damjanček," ga potolaži Nalim, „ vzamem seboj dosti provijanta. Če greš Ti, moram pač vzeti veliko škatljo morskih postrvi, veliko škatljo tonine, malo šunko, prekajen goveji jezik, eno salamo, dva hlebca kruha, dve kili sira. Deset klobasic, ki jih bomo na prostem kuhali, pa kakih 25 portorik."
„A vina pa ne boš nič seboj vzel? " se začudi Damjan.
„Vidiš, na vino sem pa čisto pozabil, Tebi na ljubo ga vzamem dva demjona, skupaj 18 litrov.
„A 18 litrov? Kdo pa pojde še z nami?"
„Prijatelj Bonifacij s svojim sinom Rafaelom in moja dva čolnarja Florijan pa Topličar."
„Ne vem, če ga bo dosti, " zamrmra Damjan , „no, pa saj ga Bonifacijevemu sinu Rafaelu ne bom dosti dal. Mislim, da bo gviralo! Šunka mora pa najmanje tri kile imeti! "
„Kaj pa Ti govoriš, da ga ne boš dal, saj je vino moje! "
„Res je to, ampak če se peljem jaz s Tabo, sem jaz Tvoj „Kiichen und Kellermeister", kakor sem bil svoje dni v Bosni, drugače pa ne grem s Tabo," se odreže Damjan.
„Pa bodi! — Kako je že bilo tisto v Bosni, ko si Turka ujel? Ti si menda vpil: „Gospod gautman, Turka sem ujel! " Stotnik Ti odvrnil: „Že prav, doli ga pripelji." Ti si pa rjovel: „Kako, če me ta hudič ne spusti?"
„Bodi no tiho! Jej, jej, jej, jaz ne vem, zakaj Ti zmeraj tako v nič devlješ moje zasluge in me hočeš vleči! Saj imam vendar medaljo! "
„Seveda, pro ecclesia et pontiftice," ga zafrkne hudomušni Nalim. „Torej, Damjane, če greš z mano, jutri zjutraj točno ob šestih na „Jeku"! V dežju pa ne grem. Servus!"
„Servus, z Bogom."
Podavši si desnici sta se prijatelja ločila.
II)
Drugo jutro je šel dež.
Nalim se vkljub nalivu pripelje s svojim provijantom na „Jek".
Tam dobi ob mostu Gradaščice čakajočega Damjana zavitega v havelok — prezebajočega in premočenega.
„Hudič, zebe," pravi čakalec, „pa mokro je.
„Damjan, v takem vremenu ne grem, saj vidiš, kako lije; po vrhu nas pa utegne ujeti popoldne še nevihta! Bonifacija pa tudi ni! Brez njega pa nikamor ne morem; on ima psa, jaz pa ne! "
„Kaj bo dež in nevihta! Ali imaš provijant seboj ? — Imaš? Torej kar pojdimo, ko imaš že vse tako lepo pripravljeno! " zavrne Damjan. „ Ali imaš veliko puško tudi seboj? "
„Imam, v čolnu mora biti; najbrž jo je prinesel Florijan, pri katerem jo imam spravljeno."
Nalim se obotavlja, ali bi šel ali ne, medtem pa pride Bonifacijev sinček Rafael vprašat Nalima: „Papa vprašajo, če gremo ali ne?"
Nalim odvrne : „Pojdemo , Damjanu ni mogoče zdržati."
Par minut nato prijadra Bonifacij s sinom in psom Krimom in hajd po Ljubljanici . — —
III)
Komaj pridemo v Široko mlako — četrt ure nad „Jekom", povpraša Damjan Nalima: „Ti, kje bomo pa fruštkali? Jaz sem lačen in žejen!"
Predno mu more Nalim odgovoriti, že pove „kapitan ladje" pristen Trnovec Florijan: „Gospod, nič pred ne, ko v Kapševem grabnu, tam je naš ta prvi štacijon."
„Kdaj pa pridemo v Kapšo v Graben? " zvedavo vpraša Damjan Nalima.
„Če ne bomo lovili, v poldrugi uri, drugače pa okoli desetih."
„Ti, Nalim, pa nikar nič gor grede ne jagajmo , bomo rajši nazaj."
„Bomo videli," se je glasil lakonični odgovor Nalimov.
Damjanu se njegova želja ni izpolnila, ker sta Nalim in Bonifacij dvakrat izstopila iz čolna, zalezla in ubila sedem velikih rac.
Ena raca je padla od Kapševega grabna , kamor smo prispeli prilično ob desetih dopoldne, kakih 300 korakov proč v grmovje. Pobirat jo je šel prijatelj Bonifacij s svojim psom.
„Sedaj bomo pa fruštkali" določi Damjan, „meni se že pajčevine predejo po črevih" ter z mogočno svojo roko seže po demijonu vina.
Natoči kozarec, ter ga zvrne sam, češ „bomo videli, če ni zagiftanu" konštatuje, da je vino dobro, natoči zopet kozarec, ga poda Nalimu, ki vino popije in vrne kozarec Damjanu. Leta kot „Kiichen- und Kellermeister " zopet natoči kozarec, ga popije do dna, češ „bomo videli, kaj bo rekel" , zopet natočeni kozarec poda Rafaelu, ki mu prazni kozarec vrne. Damjan kozarec zopet napolni ter si ga vlije v grlo, rekoč „Bonus vinus". Zopet napolnjeni kozarec poda Florjanu, ki ga izpije, Damjan si nato privošči še eno čašo, nalito čašo poda Topličarju in vrnjeno izpraznjeno čašo na novo napolni ter jo popije, rekoč : „En glašček ga bom, vsaj danes jaz eigentlich še nič pil nisem und wirsprechen nur vom Eigentlichen! "
Kot „Kiichenchef" otvori nato veliko škatljo morskih postrvi in razdeli njeno vsebino med čolnarje, Nalima in Rafaela; tudi nam je privoščil drobtinico kruha.
Vsak izmed nas je dobil po eno ribo, ostalih šest izginilo je v brezdnu Damjanovega želodca. — Nalim se je spomnil takrat na onega „lintverna", ki je šest devic za „fruštek" požrl misleč si pri tem: „ta lintvern je paglavec proti Damjanu in šele začetnik!"
Nato odpre Damjan objestno škatljo tonina, za kojo je prijatelj Nalim plačal cel goldinar ali dve kroni sedanje avstrijske veljave.
Damjan jo je jedel sam ter ni privoščil nobenemu soudeležniku ekspedicije niti grižljaja; ko se je škatlja že hudo praznila, silil je v eno mer v Bonifacijevega sina Rafaela, češ „tole moramo pa za papa pustiti, da bode imel kaj jesti, ko pride z raco nazaj " — pri tem pa v enomer pridno segal v škatljo ter se mastil z oljnatim toninom, hkratu ga pridno zamakaje z vinom — dokler mu ni Nalim tonina in vina konfisciral — seveda v nepopisno žalost Damjanovo, ki je trdil, da je v Alžiru več toninskih škatelj pojedel, kakor jih je Nalim videl.
Tega mu Nalim ni hotel verjeti, dobro vedoč, da Damjan vkljubu priznani in večkrat ad aculo sdemonstrirani svoji požrešnosti pločevine ne je — pač pa le vsebino takih pločevinastih škatelj.
IV)
V tem se vrne Bonifacij z raco.
„Jej, jej , al' si jo le dobil? Kje je bila? Ali v grmu ? No, jaz bi jo bil tudi dobil, vsaj sem že v Bosni v grmu našel svojo flinto, ki sem jo proč vrgel, ko sem tekel pred Turki! "
Bonifacij reče Damjanu: „Kaj jesti mi daj, jaz sem lačen!"
„Ali jedel boš tudi? Jaz sem mislil, da boš samo jagal, jedli bomo pa mi. Saj imamo tako malo seboj! Torej jesti češ, glej ga no požeruha! Od kod si doma? "
Damjan načne tri kile težko gnjat; najlepši kos, ki ga je odrezal, privošči sebi, Bonifaciju in drugim pa kost, češ „saj to je najboljše pri šunki."
Plovemo po Ljubljanici navzgor proti Radni in Dolgemu grabnu.
Mi drugi smo bili hitro pri kraju z beraškimi grižljaji šunke, ki nam jih je bil Damjan privoščil — a on je cmokal še pri Radni, ko si je zadnji grižljaj porinil v usta — torej dve uri naprej od Kapšovega grabna. Nalim določi: „Klobasic ne bomo kuhali, dež gre, na prostem jih ne moremo! Sicer smo pa itak že do grla siti jedi! "
„Zakaj pa ne, " protestira Damjan. „Siti, siti ? Kdo je sit? Saj jaz še nič jedel nisem!? To bi bila lepa, sit, sit, pa nič jesti! En grižljajček sem pojedel, pa en požirček sem popil! Jaz sem žejen in lačen! Jutri bodo pa klobasice smrdele! Kar tukaj v tile bajti jih bom jaz skuhal, ti in pa Bonifacij pa pojdita malo za racami!"
Ugodilo se je požrešni želji še bolj požrešnega Damjana. Bonifacij in Nalim gresta zalezavat race ob strugi Ljubljanice noter do Dolgega grabna. Ubila sta jih deset, a glej smolo, ena zopet ni stala na strel, temveč par sto korakov od bajte, kjer je Damjan klobasice kuhal, jedel prekajen goveji jezik, sir, in kruh, padla v grmovje.
Nalim in Bonifacij prideta nazaj in povesta Damjanu, da vkljub vsemu trudu izbornega psa „Krima" nista mogla race spraviti iz robidovja ven.
„Če je raca moja, če jo vjamem, grem pa jaz ponjo " se bahato odzove Damjan. „Tvoja je, če jo vjameš! Tu moja roka! " odvrne Nalim.
„Alstn gut! "
Damjan in Rafael gresta v najhujšem nalivu v robidovje raco lovit. Damjan lezel je od ene strani po vseh štirih v robidovje, od druge pa Rafael.
Nakrat pa zagrabi Damjan za nekaj gorkega in zavpij: „Jo že imam, moja je! "
Rafael pa zastoka: „Pustite no, gospod Damjan, za mojo roko držite! Spustite me no!" Damjan uvide vsi svojo zmoto — spusti roko Rafaelovo, dozdevno raco.
Raca bila je pa faktično v grmu. Izkušeni alžirski in bosenski vojak izmislil si je pa nov bojni načrt:„Rafael naj raco iz grma prižene meni v bližino, potem bomo pa naprej govorili! "
Rečeno, storjeno!
Nepopisna gonja na obstreljeno raco se je pričela!
Ko pride raca v neposredno bli¬žino Damjanovo, se vstopi v vsej svoji dolžini — dolg je namreč kakor žrd in bi delal čast vsakemu pruskemu gardnemu polku kot desni „Flugelmann" — poleg grma in se z vso težo svojega dobro rejenega telesa — tehta namreč 164 kil — zvali na grm in pokoplje pod sabo tudi raco. Tako jo je tudi vjel in jo potegni izpod svojega obilnega trebuha. Da je bil po obrazu in rokah popolnoma opraskan od robidovja, ga ni prav nič ženiralo — saj je za to dobil raco — raca je bila njegova.
Prišedši nazaj Damjan s triumfom in samozavestjo pokazuje raco, pripoveduje s primernimi okraski, kako jo je ujel, potem pa sne sedem in pol parov klobasic, tako da je na vsakega izmed nas ostalih petero odpadla samo polovica klobasice.
Bog mu jih blagoslovi! Smo si mislili.
V)
Vračali smo se, plena smo imeli zadosti.
Kar zagleda bistrogledi prijatelj Bonifacij v bližini Farjevca celo tolpo rac na vodi.
Damjan vpraša: „Al' je kanon ladan? "
„Je, pa nikar ne streljaj brez stojala ž njim, odvrne Nalim.
Kanon je namreč ona velika puška, o kateri smo že početkoma govorili. Enocevka je, sistema Laukaster kaliber 4, z dva metra dolgo risano cevjo, ki strelja tudi na razdaljo 400 korakov uspešno. Patroni zanjo imajo tri centimetre v premeru in so dolgi 12 centimetrov. Streljati se mora ž njo na ta način, da se cev položi na železno stojalo, nakar se puška naravna. Kopito se nasloni na sedež v čolnu in nato sproži puška.
To v pojasnilo.
Nalim in Bonifacij zalezeta race in na 4 strele odbijeta tri. Ostala jata se dvigne in leti naravnost proti čolnu, ki je bil skrit v obrežnem grmovju in kjer se je nahajal Damjan.
Medtem ko pes race aportira, zagromi strel, tako močan, da sta Kalim in Bonifacij pogledala na Ljubljanski grad, misleč, jeli ni mogoče top od tod naznanjal ogenj — h kratu pa se slišita dva krepka pljuska.
„Ta hudič je streljal" zaupije Bonifacij in brž tečeta z Nalimom proti čolnu — spoznavši takoj situacijo. Krasen prizor se jima je nudil tam!
Damjan se je krčevito držal čolna, do vrat v Ljubljanici.
Nalim zavpije: „Kje je pa kanon?
„Na oni strani v vodi leži!"
„Kaj si pa za vraga počel?"
„Kaj sem pa hotel početi? Race so črez mene priletele, sem pa urezal po njih, me je pa ta frdamana flinta tako udarila, da sem na eno plat jaz padel v vodo, na drugo pa gvir! Tristo jezer zlodjev naj jo vzame, pa vsak naj bo druge farbe!"
„ Al' ti nisem rekel, da ne smeš streljati brez stojala? Sedaj pa si skupil, kar si iskal! Prav se ti godi!"
„Lepo Te prosim, bodi no tiho, pa iz vode me potegni! "
„Ne, prej se spravi na ono stran čolna, kamor je kanon padel. Voda je tam plitva! Kanon vun vzemi, potem bomo pa naprej govorili! Ali misliš, da se bom jaz radi Tebe hodil po nepotrebnem kopat v Ljubljanico? Zate je pa čisto dobro, da si se malo skopal, saj se itak drugače nikoli ne kopiješ, razen če v vodo padeš! Ali si kaj ubil?" reče Nalim.
„Nič! Samo pol rame mi je skoraj odbilo in pa tako klofuto sem dobil, da je še ne pomnim iz svojih soldaških let, ko smo imeli še tiste velike puške Wänzlovke."
Damjan potegne kanon iz vode in se s trudom prikoplje v čoln s pomočjo Nalimovo.
„Sedaj bom pa kaj pil! Žejen sem, pa ustrašil sem se, misleč, da bo treba vodo piti! Vode pa ne pijem, nak, jaz že ne; pravijo, da voda še v čevlju ni dobra! Pa lačen sem tudi! Kopel mi je napravila apetit!"
„Le jej in pij Damjan, saj si zaslužil", reče Nalim. „Če pa hočeš kdaj svoje življenje končati, svetujem Ti v vodo ne hodi! Utonil ne boš nikdar, ker vode sploh ne piješ!"
„Tako je za govor't", odvrne Damjan, slastno mašeč v usta polovico cele salame in zamakajo jo z vinom.
VI)
Prišli smo srečno zvečer z obil¬nim plenom v Ljubljano.
Ni mi treba praviti, da je Damjan oba demjona vina spraznil do dna in med dnevom pokadil cel zavitek portorik.
Zamrmral je samo: „Pol salame je ostalo, al' je ni škoda? Jaz pa ničesar več jesti ne morem! "
Dobrodušni Nalim mu je podaril ono polovico preostale salame.
Zlobni jeziki pa trdijo, da je Damjan še isti večer použil salamo in pa podarjeno mu raco, ki jo je bil ujel!
VII)
Prihodnji dan se srečata prijatelja Nalim in Damjan.
Prvi vpraša drugega: „No , Damjanček, kako je kaj po včerajšnjem lovu? "
„Ti, žejen sem! Kako bi bil jaz šele žejen, če bi ne bil včeraj nič pil! Saj pil sem pa bore malo! Sedaj grem pa na golaž k Rasbergerju, ker sem lačen, jej, jej, jej, tako la¬čen, da me kar trebuh boli! Kar po ¬ konci se ne morem držati!" — In prijel se je pri tem za svoj dobro rejeni trebuh!
Tako se je končal prvi in zadnji lov Nalimov z Damjanom na race — — — zadnji radi tega, ker je Damjan povsem kategorično izjavil, da se kopat več ne pojde!
Tableau!!!,,,