Maruška
Mateja Reba
Spisano: Ana Potokar
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


SIR
Miška Maruška se je sprehajala po poti. Že od daleč je videla, kako se nekaj sveti. Nekaj rumenega kot sonce. V nosek ji je priplaval slasten vonj. Mmmm… Kar sline so se ji pocedile. Tako lahko diši samo sir! Tisti najboljši, z majhnimi luknjicami. Tisti, ki se kar stopi na jeziku! Pohitela je, kolikor so jo nesle noge. In res, ob poti je ležal košček sira. Kdove, kdo ga je tam pozabil? Mogoče je šla babica Nežka iz trgovine, pa ji je padel iz cekarja? Mogoče je Mihec potepinček, jedel obložen kruhek, pa mu je sirček smuknil na tla? Vseeno je, od kod je prišel, zdaj je bil tu. Slasten, zapeljiv. Že je stegnila tačke po njem in se oblizovala. Kako se ji bo prilegel! Hotela je zasaditi zobke vanj, ko je od nekod zaslišala glas:< »Pozdravljena, Maruška!« Le kdo jo moti sredi prijetnega opravila? Bil je mišek Pišek, njen prijatelj. »Pozdravljen, Pišek!« je rekla. Kar malce neprijazno, če povemo po pravici. »Kaj pa imaš?« je radovedno vprašal Pišek. »Sir, saj vidiš!« je odvrnila Maruška. »Našla sem ga!« »O, kako slastno diši!« je vzkliknil Pišek in ga poželjivo opazoval. »In luknjice ima, ta je najboljši!« »Res je,« je prikimala Maruška. Videla je, kako si Pišek želi sira. A našla ga je ona! Toda Pišek je njen prijatelj… Malo je razmišljala, potem je prelomila sir na polovico: »Na, izvoli, dovolj ga je za oba!«  Pišku so se zasvetile oči. Ko sta se okrepčala, je predlagal: »Pridi, Maruška, pojdiva se igrat!« Stekla sta na travnik. »Sirček je res slasten,« je premišljevala Maruška, ko sta se igrala. »A prijateljstvo je več vredno kot vsaka dobrota.« 

K BABICI
Babica je Maruško povabila na obisk. Joj, kako se je miška veselila! Babico je imela zelo rada. Vedela je tudi, da ji bo pripravila kaj dobrega za pod zob. Maruška se je vse dopoldne pripravljala. Stala je pred omaro in izbirala obleke. »Naj vzamem tole modro z belimi pikami?« se je spraševala in se ogledovala v zrcalu. »Ne,« se je končno odločila. »To sem imela že prejšnjikrat!«  Rumena ji je bila že premajhna, bela je bila umazana. In zelene ni nikoli marala, čeprav ji je mama rekla, da ji lepo pristoji. »Tole bom oblekla!« se je končno odločila, ko je našla rožnato obleko. Bila je nova in babica je še ni videla! Zdaj si je morala izbrati še pentljico za rep. Bele ni našla, rdečo je posodila prijateljici Maški. Končno si je izbrala modro in jo skrbno privezala. Potem si je obula še bele nogavice in lakaste čeveljce. Na glavo si je posadila slamnik. Ogledovala je svojo podobo v ogledalu in bila si je všeč. »To bo babica vesela. Spet bo rekla, da sem najlepša miška na svetu!«  In miška jo je mahnila na obisk. Hodila je po poti in gledala oblake. Rada jih je opazovala, ker je vedno videla kaj novega. Zdajle, recimo, se ji je eden zdel podoben veliki hruški. Tako je hodila in sploh ni opazila, da je sredi poti velika luža. Cmok! Spodrsnilo ji je in padla je vanjo. Ojoj! Lepa oblekica je bila umazana, čeveljčki blatni. Pentlja je odpadla z repa, le slamnik je po naključju pristal na travi ob poti. Maruška je zajokala. Najraje bi šla domov, a bila je že skoraj pred babičino hišo. Vsa solzna je pozvonila pri njenih vratih. »Na, glej, kakšna sem!« je zajokala. »Tako sem si želela, da bi bila lepa zate! Pa sem padla v lužo in sem vsa umazana! Zdaj nisem več najlepša miška!« Babica se je nasmehnila. »Zame boš vedno najlepša. Ker si moja Maruška!« Objela je miško. Potem sta šli v kuhinjo, kjer sta ju čakala rozinov kolač in kakav. To je teknilo! In Maruška je povsem pozabila na umazano obleko.

DAN POLJUBČKOV
Ko se je Maruška tistega jutra prebudila, je bila nenavadno dobre volje. Skočila je pokonci, odgrnila zavese in poslala soncu z roko poljubček. »Dobro jutro, sonček! Pridno siješ na nas. Rada te imam!« Sonček je bil vesel poljubčka in se je nasmehnil. Potem je veselo odskakljala v kuhinjo. Mama je kuhala belo kavo zanjo, na mizi sta jo že čakala svež kruh in maslo. Maruška je objela mamo in ji dala poljubček: »Tako lepo skrbiš zame. Rada te imam!« Mama je bila vesela poljubčka. Srečno se je nasmehnila. Ko se je miška najedla, je šla na dvorišče. Oče je ravno popravljal gugalnico, ki se je prejšnji dan polomila. Maruška ga je objela: »Hvala, očka, ker si popravil gugalnico!« Dala mu je poljubček na lice in veselo se je nasmehnil. Potem je prišla na obisk babica. V cekarju je prinesla domače orehove rogljičke. Posebej za Maruško jih je spekla. »Hvala, babica! Najboljše piškote na svetu pečeš!« je rekla Maruška in ji dala poljubček. Babica jo je stisnila k sebi. Popoldne se je šla miška igrat na travnik. Pošiljala je poljubčke rožicam in potoku, pticam in oblakom. Vsi so se ji veselo nasmihali. Zvečer je z nasmehom na licih legla v posteljo. »Danes je bil tako lep dan, dan poljubčkov! Večkrat bi ga morala imeti! Vsi bi morali imeti kdaj dan poljubčkov! Potem bi bil ta svet še lepši!« Zaprla je utrujene očke. Srebrna luna, ki je kukala skozi zavese, se je nasmehnila, ko je zaslišala njene besede. In ko je Maruška zaspala, ji je poslala srebrn poljubček na lice.

LUTKA
Maruška, Maška in Pišek so se igrali na travniku. Miški sta prinesli svoji lutki, mišek pa avtomobilčke. Zelo so se zabavali. Naenkrat so ugotovili, da jih nekdo opazuje. Majhna, siva miška! Še nikdar je niso videli! »Živijo!« je rekel Pišek, ki je bil najbolj pogumen. »Kdo si?« »Jaz sem Liška!« je rekla miška. »Nenavadno ime!« je menila Maruška. Liška je le skomignila. »Nisi od tod!« je ugotovila Maška. »Z mamo sva prišli na obisk k teti, ki tu živi!« je povedala miška Liška. »Bi se rada igrala z nami?« je vprašal mišek. Liška je veselo prikimala. »Na, posodim ti avtomobilček!« je dejal. Liška ga je z veseljem vzela in potem sta tekmovala, kdo bo hitrejši. Maška in Maruška sta ju opazovali. »Kako lepo lutko imaš!« je rekla Liška Maški. »Jaz nimam niti ene!« Stegnila je roko proti lutki. »Pusti!« je vzkliknila Maška. »Nisem ti dovolila, da jo lahko vzameš!«  Liška je žalostno povesila glavo. V očeh se ji je pokazala solzica. Lutko je hotela samo pobožati. Obrnila se je in hotela oditi. »Počakaj!« je zaklicala Maruška in ji v roke potisnila svojo igračo. Liška jo je pobožala in ji jo je hotela vrniti. »Kar imej jo!« je rekla Maruška. »Za zmeraj?« je vprašala miška Liška presenečeno. Maruška je prikimala. Liška je srečna stisnila lutko k sebi in jo stekla pokazat mami in teti. Maški je bilo nerodno. »Mislila sem, da jo hoče odnesti…« je rekla osramočeno. »In ti si ji dala svojo najljubšo lutko!« je dodala čez čas. Maruška je prikimala. »Toliko imam! Mamo in očeta, dom, lepo mehko posteljo, v kateri spim, vsak dan okusno hrano, imam vaju in tale travnik! Zakaj potem ne bi mogla podariti navadne lutke?« Maška je molčala, ker ji je bilo nerodno, Pišek pa je Maruški veselo pomežiknil.


ROJSTNI DAN
Maruška je imela rojstni dan. Že nekaj dni prej se je veselila zabave. Povabila je svoja prijatelja: miška Piška in miško Maško. Mama ji je spekla veliko torto, oče je pripravil vrč limonade. »Le kaj mi bosta prinesla?« se je spraševala Maruška. Lani je od Maške dobila lepo pentljico za rep, Pišek pa ji je prinesel knjigo o živalih. Mogoče… mogoče ji bo Maška prinesla pisano rutico? Ali pa kolebnico? Kaj pa novo žogo? In česa se bo domislil Pišek? Ji bo kupil pojočo skrinjico, lutko. Ji bo morda pripravil kakšno presenečenje? Prijatelja sta prišla ob napovedani uri. »Naj darilo pove, kar čuti srce!« je rekla Maška in ji zaželela vse najboljše. Maruška je nestrpno strgala pisan ovojni papir. Joj, kakšno lepo rutico je dobila! Z makom in plavicami. »Da bi bila srečna, vesela in bi vedno pesmi pela!« je recitiral mišek pesmico, ki si jo je sam izmislil. Podal ji je pisan zavitek. Maruška je radovedno pokukala v notranjost. Joj, kako je bila razočarana! Pišek ji je naredil ježka iz kostanja. »Saj je samo kostanj!« je rekla razočarano. Mišek je žalosten povesil glavo in odšel. »Potrudil se je in sam naredil nekaj zate!« je rekla mama. »To pomeni, da te ima rad!« Maruški je postalo nerodno. Ni se lepo obnašala. Stekla je za miškom in ga ujela. Prijela ga je pod roko. »To je najlepši kostanjev ježek, kar sem jih kdaj videla! Zato, ker ga je naredil moj prijatelj!«  Pišek se je nasmehnil. Jej, kako so se veselili! Peli so in plesali, igrali so se in jedli torto, dokler trebuščki niso bili polni. »Imela sem čudovit rojstni dan!« je zvečer premišljevala Maruška. »Pa ne zaradi daril. Zato, ker sem praznovala skupaj s prijatelji!«

BOM VELIKA
Miške in miški so sedeli na travniku in se pogovarjali o tem, kaj bodo postali, ko bodo veliki. »Jaz bom babica!« je povedala Maška. »Ne moreš biti babica, naprej moraš biti mamica!« se je zasmejal Pišek. »Ne razumeš! Babica je tudi miška, ki pomaga majhnim miškam na svet!« je pojasnila Maška. »Delala bom v mišji porodnišnici in pestovala mišje dojenčke!« »Postal bom raziskovalec!«  je ponosno rekel Sašek. »Hodil bom po svetu in odkrival še neodkrite travnike, hribe in doline!« »Jaz bom učiteljica!« je dejala Kaška. »Učila bom risanje v mišji šoli!« »Jaz pa glasbenik!« je zasanjano rekel Mišec. »Igral bom na violino in kitaro!« Vse miške in miški so drug za drugim povedali, kaj si želijo postati, le Maruška je molčala. »Kaj pa boš ti, Maruška?« je nazadnje vprašala Piška. »Kaj bom?« se je nasmehnila. »Jaz bom radovedna, vedoželjna, prijazna, odprta. Rada bom imela vse dobre in manj dobre miške in jim skušala pomagati, kolikor bom mogla. Sejala bom smeh in ljubezen!« »Že, toda kaj želiš postati?« je zanimalo Saška. »Če bom taka, ne bo pomembno, kakšen bo moj poklic!« je pojasnila Maruška. »Kjerkoli že bom, bom prava miška. In to je edino, kar si želim!«

NA MORJE
»Prihodnji teden gremo na morje!« je nekega jutra rekla mama. Maruška še nikdar prej ni bila na morju. »Kakšno je morje?« je vprašala. »Veliko!« je razložila mama. »Kako veliko? Tako kot očka?«  »Večje, veliko večje! Veliko je tako, kot je veliko lahko samo morje!« se je nasmehnila mama in jo pobožala po glavici. »Na morje grem!« je Maruška vsa ponosna dejala prijateljici Maški. »Res? Na morju je lepo!« je dejala Maška. »Kako lepo?« je zanimalo Maruško. »Tako lepo kot na našem travniku?« Maška je skomignila. »Tako lepo in še lepše. Tako, kot je lepo le na morju!« Maruška je tudi prijatelju Pišku povedala, kam odhaja. »Morje je slano!« ji je rekel. »Kako slano? Tako kot preste, ki jih peče pek Brkec?« je bila radovedna miška. »Bolj. Slano je tako, kot je lahko slano le morje!« Potem je končno prišel dan, ko je Maruška šla na morje. Po dolgi vožnji se je znašla na morski obali. Joj, saj mu nikjer ni konca, temu morju! Bilo je čudovite modre barve, voda je bila topla in igriva. In ko je radovednica pomočila prstek v vodo, je okusila, kako je slano. Preste peka Brkca se lahko skrijejo pred njim. Očka in mama sta radovedno opazovala Maruško, ki se je zabavala na obali. »No, kako je na morju?« je vprašala mama, ko je hčerkica prišla k njej po lopatico in kanglico za mivko. »Kako je na morju?« je rekla Maruška zamišljeno. A se je hitro znašla. »Tako, kot je lahko le na morju!« je odvrnila in stekla nazaj med peščene sipine. Očka in mama sta se nasmehnila drug drugemu. Ta njuna Maruška ima vedno na vse pripravljen odgovor!

POREDNI JEZIČEK
Bil je tak čuden dan. Že ko se je Maruška zbudila, je čutila, da se bodo dogajale nenavadne reči. »Dobro jutro, mamica!« je rekla in sedla za mizo. Tu so jo že čakali lonček mleka, svež kruh in sir. Maruška je pomočila nosek v mleko in se namrdnila. »Fuj, kakšno mleko! Ne bom ga pila!« Mama jo je radovedno pogledala. »Kaj je narobe z mlekom?« je vprašala in vzela skodelico. »Čuden okus ima! Ne bom ga pila in pika! In jedla tudi ne bom!« je zatrmoglavila Maruška. Odrinila je stol in stekla na vrt. Mama je začudeno gledala za njo. Na vrtu je oče popravljal samokolnico. »Maruška, prosim, pojdi v shrambo in mi prinesi klešče!« je poprosil. »Ne bom! V shrambi je tema in pajki so tam. Kar sam pojdi!« je jezikala miška in stekla na travnik. Oče je presenečeno gledal za njo. Na travniku je zagledala starejšo miš, ki je s težavo hodila. »Dober dan, deklica!« jo je le –ta pozdravila. »Mi lahko prosim poveš, kako se pride do Sirovega brda?« »Zakaj pa hodite po svetu, če ne veste, kod gre prava pot?« je rekla Maruška odrezavo in zbežala. Vse dopoldne se je miška potepala, potem jo je lakota le prignala domov.Oče in mama sta že sedela za mizo. »Živijo!« je pozdravila miška Maruška in sedla. »Živijo!« sta rekla oče in mama. Mama ji je naložila juhe na krožnik. »Hvala!« se je zahvalila miška. Potem so molče jedli. »Zelo je dobro!« je pohvalila Maruška. Oče in mama sta se spogledala. »Kaj pa te je pičilo zjutraj?« je vprašal očka. »Ah, nisem bila jaz! Moj jeziček je bil danes poreden! Oprostita!« je skesano poprosila miška. Tedaj je skozi okno zagledala starejšo miš, ki jo je prej srečala na polju. Maruška je stekla k oknu. »Oprostite za tisto prej! Nisem bila jaz! Le moj jeziček je bil poreden!«je zaklicala. Stara miš se je nasmehnila. »Nič hudega! Veš, vsi imamo kdaj poredne jezičke. Ni pa lepo, če se to zgodi prepogosto!« »Mislim, da dneva porednega jezička dolgo časa ne bo!« je rekla Maruška in vsi so se zasmejali.


V MOJEM SVETU
Miška Maruška se je sprehajala po travniku. V roki je držala odprt dežnik z naslikanimi rožicami - modrimi, rdečimi in rumenimi. Rada je imela svoj dežnik. Bil je tako lepo pisan. Tedaj je prišla mimo miška Maška. Začudeno je gledala Maruško, ki se je sprehajala pod dežnikom. »Le kaj jo je prijelo?« se je spraševala. Ni se mogla premagati, stekla je k njej in jo pocukala za rokav. »Kaj pa počneš, Maruška?« je radovedno vprašala prijateljico. »Kaj naj bi počela? Sprehajam se po travniku!« je le - ta odvrnila. »Vidim. Ampak zakaj imaš odprt dežnik? Saj vendar sije sonce!« je zanimalo Maško. »Zakaj ne bi smela imeti odprtega dežnika, če sije sonce?« je vprašala Maruška. »Že ime ti pove, čemu se uporabljamo dežnik. Za dež!« jo je poučila Maška. »In kaj potem? Morda zate sije sonce, a v mojem svetu dežuje!« jo je zavrnila Maruška in pod dežnikom odskakljala naprej.
Čez nekaj dni je neprijazno pršilo iz sivih oblakov. Miška Maška je v pelerini, klobučku in škornjih skakala prek luž. Zagledala je prijateljico Maruško. Brez dežnika, s slamnikom na glavi, je mirno stopala pod dežnimi kapljicami. »Maruška, kaj pa počneš?« je vzkliknila Maška. »Ne vidiš, da dežuje? Potrebovala bi dežnik in ne slamnika!« »Ne potrebujem dežnika!« se je nasmehnila Maruška. »Veš, v mojem svetu danes sije sonce!« »Prehladila se boš!« je hotela reči Maška, a je obstala brez besed. Maruškina obleka je bila popolnoma suha! »Adijo!« je pomahala Maruška in odskakljala naprej po poti. Maška se je zdelo, da hodi njena prijateljica med dežnimi kapljicami. Ne, saj ni mogoče! Ali pač?

MARUŠKA SE IGRA
Miška Maruška in mišek Pišek sta se hotela igrati. »Kaj bova počela?« je vprašal Pišek. »Bova skakala ristanc?« »Ne, to pa že ne!« je rekla Maruška. »Ristanc je dolgočasen! Žogajva se ali pa nič!« In sta se žogala, dokler se nista naveličala. »Kaj bova počela sedaj?« je vprašala miška, ko sta utrujena sedla v travo »Hm, lahko bi metala kamenčke v potok!« je predlagal Pišek.. »Ne, to pa že ne!« se ni strinjala Maruška. »To ni prav nič zabavno! Loviva se ali pa nič!« In sta se lovila, dokler jima ni zmanjkalo sape. Upehana sta obstala. »Katero igrico se bova igrala sedaj?« je vprašal Pišek. Maruška je skomignila z rameni. »Kaj, če bi preskakovala oreh, ki leži v travi?« je predlagal mišek. Miška je odkimala. »Nočem skakati! Pojdiva se skrivat ali pa nič!« Pišek se ni hotel prepirati z njo, zato je pristal. Toda tudi skrivalnic sta se kmalu naveličala. Spet sta iskala novo igrico. »Lahko se greva gugat na mojo gugalnico!« se je domislil Pišek, a Maruški spet ni bilo prav. »Ne, nočem se gugati!« se je kujala. »Pa nič!« je odvrnil Pišek in se obrnil. »Kam pa greš?« se je pozanimala miška. »Domov!«  »Zakaj? Ali nisva rekla, da se bova igrala?« »Že, a vedno se hočeš igrati le igrice, ki so tebi pri srcu!« je odvrnil Pišek. »To pa ni prav nič zabavno!« Maruška je malo razmišljala, nato pa predlagala: »Pa se pojdiva gugat! Guganje je lahko prav zabavno!« In sta šla.

MOJA DRUŽINA
Maruška hodi v mišji vrtec. In tam so se nekega dne pogovarjali o družini. »Prinesite fotografije svojih družin,« je dejala vzgojiteljica Mišolina. In tako so miške in miški prihodnji dan prinesli cel kup fotografij. »No, Pišek, pokaži nam svojo družino,« je rekla Mišolina. Mišek je vsem pokazal fotografijo in zraven razlagal: »To sta moja mamica in očka, to je moj bratec Mišec!« Vsi so radovedno opazovali. »In ti, Maška, si prinesla fotografijo svoje družine?« je vprašala vzgojiteljica. »Seveda!« je odvrnila miška. »Glejte, to sta moja babica in dedek, očka in mamica in sestrica Kaška !« Vsi so z zanimanjem ogledovali Maškino družino. »Maruška, pokaži nam še ti fotografijo svoje družine!« je predlagala vzgojiteljica Mišolina.
»Nimam je!« je povedala miška. »Kako? Si jo pozabila?« se je začudila Mišolina. Maruška je odkimala. »Zakaj pa je potem nisi prinesla?« je zanimalo vzgojiteljico. »Nimam je!« je odvrnila Maruška. »Nimaš fotografije svoje družine?« je bil presenečen Pišek. »Nimam. Moje družine ni mogoče spraviti na fotografijo!« je zatrdila miška. »Kako to?« je želela vedeti vzgojiteljica. »Imam mamico in očka, babici in dedka, tri tete, dva strica, štirinajst sestričen in bratrancev. Toda to ni vsa moja družina!« je razlagala Maruška. » Moja družina so vsi, ki jih imam rada. Moji prijatelji, sosedje. Vse miške in miški, ki jih poznam in so prijazni z menoj. Moja družina so rože s travnika in mravljice, s katerimi se pogovarjam. Moja družina so ptičke, ki mi pojejo. Moja družina so potok, modro nebo in oblaki, ki jih opazujem. Pa veter, dež, sonce, luna in zlate zvezde.« »Res je!« se je nasmehnila Mišolina. »Tako velike družine ni mogoče spraviti na nobeno fotografijo!« 

VOŠČILA
Miška Maruška piše novoletne voščilnice. »Draga babica! Želim ti toplo peč, veliko volne in lepe rože na oknih! Tvoja Maruška.« Potem napiše voščilnico prijateljici Maški: »V novem letu ti želim bratca ali sestrico!« Naslednji je na vrsti prijatelj Pišek: » Želim ti Veliko krtino! Prijateljica Maruška.« Tedaj pride mama. »Kaj pa počneš, Maruška?« vpraša. »Pišem voščila svojim prijateljem!« pove miška. »Poglej!« Mami pokaže voščilnice. »Nenavadno pišeš!« meni mama. »Ponavadi pišemo drugače: želim ti veliko zdravja in sreče!« »Toda zakaj ne bi želela svojim prijateljem tisto, česar si resnično želijo?« vpraša Maruška. »Babico vedno zebe. Zato sem ji zaželela toplo peč. Ker vem, da rada plete, sem ji zaželela veliko volne. Lepe rože na oknih pa zato, ker sama veš, kako je ponosna nanje!« Mama se nasmehne in prikima. »Toda zakaj si Pišku zaželela Veliko krtino?« vpraša. »Ker si že leta želi, da bi splezal nanjo, a je bil do sedaj še premajhen!« pojasni Maruška. Mama jo poboža po glavi: »Le piši voščila po svoje. Lepa so.« Maruška sede za mizo in vzame novo voščilnico. »Draga Maruška! V novem letu ti želim pozimi veliko snega in poleti veliko sonca. Pa veliko prijateljev. In največjo čokoladno torto za rojstni dan! Tvoja Maruška.« Nasmehne se. Zakaj pa ne bi smela nekaj lepega zaželeti tudi sebi?