Večerni plam žarí nebó,
Čez gore zliva se, višine,
Mračí tihota že doline,
Zvonovi „Ave" že pojó.
Sin materi roko podá,
„Ne toži", reče, „zdrava bodi,
Če tudi daleč pot me vodi,
Moj duh pri tebi je domá.
'Z očesa zbriši si solzé, —
In kedar slišiš omarijo,
O spomni se, da k teb' hitijo
Iz ptujih krajev vse željé.
Oziraj v jasno se nebó,
Večernica ti bo nosila
Od tvoj'ga sina pozdravila
Čez sinje morje, čez goró."
In šel je sin na daljno pot;
"Vetrovom jadra so razvili,
Valovi srečno jih nosili,
Rešili jih morjá togot.
Na stermem bregu tam stojí,
Pod njim se penijo valovi,
Raztresajo nebó gromovi,
In stari hrast se v dno zruší
Sercé mladenču trepetá,
Okamnjeni so mu koraki;
In stergajo se zdaj oblaki,
Večernica mu zamigljà.
Zavrè mu v žilah mlada kri,
Pogum mu vname spet očesa,
Ga zvezde tolažé, nebesa,
V njih matere spomin živi.
Oblak prinaša mu slovó
Iz daljne, srečne domačije,
In omarije glas mu bije
Z večerno sapo na uhó.
Mu serce vedno tolaží,
Mu up navdaja zvezda mila, —
Al enkrat več se ni vernila
In med oblaki otamní.
In zabolí ga zdaj sercé.
Okó se tamno v dno ozira,
Mu v ustih tožbe glas zamira,
Mu lica mlade obledé.
„ O mati! kje te najdel bom,
Kje draga, zlata domovina?" —
Odgovor daje razvalina —
Nad njo bučí sodivni grom.
