Mati usmiljena
| Mati usmiljena. Fr. L. |
| |||||||||||||
Bilo je pred 59. leti. Po soparnem poletnem dnevu nastal je prijazen večer.
Iz vaškega zvonika v Budeticih na Češkem odbila je ura ravnokar deset. Ponočni vaški čuvaj odtrobi po svoji stari navadi kratko in zahvalno pesem in s hripavim glasom še sam naznani, koliko da je ura. Kmalo potem izgine v temni noči s sulico in svetilnico v rokah. Zopet mirno — tiho — le tu in tam zafrfra kaka ponočna ptica iskaje svoj plen. Vse spi in počiva od trudapolnega dela. Povsod je že po hišah tema — le v bajti pri Haisu še svetilnica na mizi stoječa brli in slabo osvetljuje nizko revno sobo.
Pri hrastovi mizi sedi gospodar, mlad mož krepke postave, in otožno gleda na majhnega, tri leta starega bolnega otroka, katerega mlada bolehna mati vsa objokana nalahkoma ziblje.
»Slišiš, Janez, pojdi spat, glej, deset je že, saj bom jaz pri otroku čula — ti si preveč truden!« nagovarja žena moža, kateri pa nobenega veselja ne kaže, da bi slušal njene besede.
»Nisem zaspan, — reče mož — če si ti trudna, pusti mene pri otroku, bodem ga že varoval.«
V tem se otrok zbudi, glasno zastoka, rokce proti materi vzpenja in milo zajoka: mama — mama!
Mlada mati se hitro vsa preplašena k ljubljenemu otroku pripogne ter ga tolaži: »Jožek, saj sem pri tebi, ali me več ne poznaš, glej tudi ata so tukaj, le spi dete moje.«
Pa otroka ne potolaži materina beseda, od hudih bolečin se zvija in glasno ihti, trenutek obmolkne, pa toliko bolj bridko vnovič zaplaka. Slednjič se vendar nekoliko pomiri, glavico v maternem naročji skrije, bolj mirno soplje — zaspi.
Globoki vzdihljej se izvije materi iz prs in njene usta bolestno zašepečejo: »Ubogi Jožek!« — dete k sebi pritisne, kakor bi se bala, da bi jej najljubšega na svetu ne odvzela neusmiljena smrt.
Kako neizmerna je materina ljubezen! S kakšno skrbjo varuje svoje bolno dete! Nobeden si ne upa besedice izpregovoriti, da bi majhen bolnik ne bil vzbujen. Le stara ura na steni s svojim enakomernim tik tak, tik tak, moti neprijetno tihoto.
Mine četrt ure in otrok se zopet zbudi — zopet kliče mater na pomoč. Krčevito se oklepa vratu matere, kateri obilne solze lijó po bledem od bolehnosti in čuvanja vpalem obrazu; ne vé kaj početi, ne vé kje za bolnega otroka zdravil iskati.
Pa glej, naenkrat se zjasni njen obraz, z nekim tolažilnim zaupanjem pogleda na steno, kjer podoba Matere Božje visi, hiti proti njej — tudi mož se jej pridruži, oba poklekneta in glasno molita:
»O Marija, mati usmiljena, sprejmi tega otroka v svoje varstvo — tebi ga hočeva darovati, tebi v čast pobožno vzgojevati, ob, ne zapusti nas revnih sirot, pusti nam našo tolažbo, najino veselje.«
Onemogla mati položi otroka nazaj v zibeljko in v Božjo voljo vdana opazuje njegov obrazek. Zdi se, da otrok spi — tako mirno počiva.
Pa naenkrat obledi, z ročicami sem ter tje maha, vpije — stoka, kakor bi se s smrtjo boril.
»O Marija pomagaj — Jožek umira!« zavpije prestrašena mati.
Pa otrok ni umiral, prestal je srečno zadnji boj s smrtjo, zaspal je — ni umrl.
Tri tedne pozneje je že Jožek skakal od matere k ateju, je že po svoji navadi jahal svojega konjiča.
Rastel je pod varstvom Marije, matere usmiljene, poslali so ga v mestne latinske šole, katere je prav dobro završil. Vstopil je v bogoslovje in dné 2. novembra 1851 je bil posvečen in sedaj je ta nekdaj hudo bolan otrok — Mariji Devici, Materi usmiljeni v varstvo izročen − škof že 16 let v Kralové Hradci na Češkem. (Dr. Josip Janez Ev. Hais.)