Motimir in avdienca pri kraljici

In tako je Motimir,

ne da bi prijel rapir,

rešil zlato imovino,

tata spravil ob žepnino.


Ko kraljičini dragulji

spet na varnem so v šatulji,

duhec vabljen je na čaj,

kot je dvorni običaj.


Avdienca pri kraljici,

ker pomagal je pravici!

Dvorni kancler, strog in suh,

dlakocepi, češ da duh


pač ne more piti čaja

in kot dvorni kancler vztraja,

da če že, naj nosi frak –

duh je pravzaprav kar nag!


Naj se še tako usaja,

pa ga doleti le graja,

saj rešitelju zaklada

gresta hvala in nagrada!


»Brez draguljev ni kraljice

ne brez žezla vladarice –

duh ne moti me pri čaju,

vsaj pove, kako je v raju!«


kanclerja miri kraljica

in si mirno pudra lica.

»Če posodiš mu svoj frak,

duh se ti ne bo zdel nag!«


Malodane pade vznak

kancler, ko zapušča prag

vladarice in kraljice –

primojduh, kakšne kaprice!


Po neljubem zapetljaju

pa le znajde se na čaju

duhec v fraku in meloni

in prav čedno se prikloni …


Dobre volje je kraljica –

kanclerju sivi betica,

kot bi se v bližini krone

kisal v fraku kos limone!


Duhec posveti se čaju:

primojduh, diši kot v raju!

čajni lističi izbrani

vonjajo po žlahtni prani!


Nič ne de, če duh le duha

čaj in to, kar kuhar skuha –

duh pač ni, kakor ljudje –

hrano duha – in ne je!


Ker pogovor gladko teče,

duhec marsikakšno reče

in tako navduši družbo,

da ponujajo mu službo!


»Bil bi pravi duh bedak,

če bi še kdaj nosil frak –

in imel bi za soseda

kanclerja, ki mi preseda!«


sam pri sebi tuhta duhec,

tiho odlebdi kot gluhec,

ki preslišal je nagovor

in zato molči v odgovor.


A kraljica brž spregleda,

da duh v duhu se preseda –

saj je dolg seznam nagrad,

sam pove naj, kaj bi rad!



Vsakdo ve, da svet ne zna

nagraditi prav duha,

najbrž dobri stari lovor

je premalo za odgovor.


Motimir naj le pove,

s čim mu razvedri srce.

Sramežljivo, tih za hip,

duh izreče: »Rad bi kip!


Kipi so mi res povšeči,

prav posebej pa ležeči –

saj duh tudi speč lebdi

in nikoli ne leži!


Kip pa, imenitna reč,

trden in težak kot kleč,

naj stoji ali leži,

trdne zemlje se drži!«


Sramežljivo dahne duhec,

tiho odlebdi kot puhecc.

»Duhavreden argument –

naj bo bron ali cement?«


Duhec dahne: »Raje bron,

bron zveni lepo kot zvon!«

»Torej bron in ne cement,

kancler, spiši dokument!«


se kraljica brž odloči.

Kancler je podoben toči –

duh da bi imel svoj kip,

takle neobstojen tip!?


A na glas ne reče nič,

duh je le nevaren tič,

sploh ne veš, kdaj ti lahko

seže z roko skoz telo …