Motimir in motnje pri kronanju

Čez natanko sedem dni

Motimir molče lebdi

nad bučečo avtocesto,

ki vijuga v belo mesto!

Todkaj vsepovsod plakati,

res veliki in bahati,

vabijo vrle meščane

in meščanke in krajane

in turiste v dvornao,

kjer med muziko in hrano

bodo kronali kraljico –

najbrhkejšo lepotico!

»Vups! – pa sem prispel do kraljev,

teh okronanih vladarjev –

prav na kronanje kraljice,

če držijo govorice!«

Duhec vedro si popeva

in neslišno polebdeva,

vups! – vijuga med meščani,

ki se drenjajo v dvorani.

Odlebdi jim tja nad glave,

premotri počez postave

in podstavke in police,

a nikjer je ni – kraljice!

Ker je duh in duh je moder,

duhec odlebdi za oder …

Tam zagleda jo kraljico –

mojduh! – pravo lepotico!

Kar se ne primeri zmeraj –

on že ve, saj ni od včeraj,

da le pravljične kraljice

so rojene krasotice!

Pred kraljico vrtoglavo

bliskajo, kakor za stavo,

črne škatlaste naprave –

duhec kar miži od slave!

»Dosti snemanja za zdaj,

gremo , fantje – tam je čaj!«

k sreči sam protokolar

pogasi bleščavi žar.

A ni časa za odmor –

že naprej gre ta protokol.

Duhec tiho odlebdi,

ko ugasnejo luči …

»Joj, predolga mi je vlečka!«

»Miss ne more biti tečka!«

duhec sliši tih dvogovor,

sam pa kar molči v odgovor.

»Z vlečkami so res težave,

če spotaknejo države!«

v duhu tiho se hahlja,

dvigne vlečko ped nad tla.

Da kraljice ne spotakne,

se potihem ji primakne

sam v nevidni vlogi paža,

ki kraljevski lišp prevaža.

Že odpira se zavesa,

preko odra gre princesa

in za njo cel rep blaga

slavnostno lebdi čez tla!

»Vlečka sama ji lebdi!«

završi iz vrst ljudi,

ki ne vejo, da miš-maš

je zakuhal duhec – paž …

Ko pa končno sede krona

na lase kraljice trona,

duhcu vse se zdi nejasno –

kot bi bil prispel prekasno!

Kakšna miss – mar lepotice

kronajo se za kraljice?!

Tile vezejo otrobe

sleparijam na obrobe!

In odločno . »Oh, pardon!« -

duhec sname mikrofon,

niti hipca ne odlaša,

ko z mrtvaškim mirom vpraša:

»S spoštovanjem in brez zlobe,

mar tu kronate podobe

in imate za kraljico

prvo mesto lepotico?«

Vse molči in komaj diha -

mikrofon nad vlečko niha,

ne da bi ga kdo držal,

kot bi sam v zraku stal!

Kdo nevidni je govorec –

je čarovnik ali norec,

ki pripravlja strašen trik

z atentatom za zapik?!

»Hočejo mi vzeti krono!«

miss nakremži se v limono.

A naj še tako cepeče,

vsi so skameneli v sveče!

Duhec malce postoji,

pa se mu za malo zdi,

da držal bi dolgo vlečko,

za navadno lepo tečko!

Urno hrbet si vzravna,

vlečko pa spusti na tla –

naj kdo drug posodi pleča,

če ga mika taka sreča!

Razočaran se zgosti

in priplava pred ljudi,

kakor dolg je in širok

po dvorani vrisk in stok …

»Duh je nosil njeno vlečko –

konec je, prižgite svečko!«

krikne sam župan in milo

zgrudi se županji v krilo …

Duhec si umirja dih

in izzove blag prepih,

ko rahlja molekule,

trde kot frnikole!

So že rahle,že bledijo

pred osuplo lepotijo;

preden mestne lepotice

si popudrajo bledice,

spet neviden, kot je prav,

odlebdi čez rob težav.

Skozi streho, pod nebo,

smukne v hrastovo drevo …