Motimir na modni reviji

Motimir zlebdi v dvorano –

mojduh! – vse je okrancljano,

brez ljudi, a nalsnjači,

tod so videti domači!

Le da tile ne lebdijo,

trmasto se tal držijo,

in namesto iz praznine

vse blazine so iz žime!

Nekam trde surovine –

vse bolj goste kot doma

so prosojne sestavine

naslanjačev iz neba!

Duhec oblebdi lestenec,

radoveden kot učenec,

ko v dvorano prifrli

sila smešen trop ljudi.

Na sredini včrnem fraku

prehiteva vse v koraku

skoraj plesnem čuden mož,

živčno duha šopek rož.

Krili z dolgimi rokami,

govori, menca z nogami,

kot bi moral na stranišče,

pa ne ve, kje naj ga išče.

Ob straneh pa, kot učenke,

dolgih, lepih nog mladenke

frfotajo z oblačili

kot nervozni vrabci v svili!

Živčen tič, tale kretor –

vups! – divja kot imperator

po dvorani dol in gor,

prav bi mu prišel odmor!

Duhec sliši, da z revijo

nove mode pred žirijo

bo ta čudni Škricesrače

patentiral – nove hlače!

Kdo bi misli, da oprave

so na zemlji za razstave,

in da takale obleka

čisto obnori človeka!

Radoveden kot le kaj

duhec odlebdi nazaj

in pokuka v garderobe

med obleke nove dobe …