Motimir si zaželi trdnosti in zaide v trgovino

Motimir priduhca v mesto …

Tam se nad granitno cesto

na podstavku dviga kip,

velik in težak kot hrib!

Joj, kaj vse bi duhec dal,

da tako bi trdno stal,

in občutil vsaj za hip

svojo težo kakor kip!

Trden, gost in neprosojen,

ne pa lahek, neobstojen,

kakor neobdelan dih,

ves obsojen na prepih.

Košček duše bi prodal,

da bi se dotaknil tal,

in z vso težo prečkal cesto,

kot ljudje prehodil mesto.

Neopazen kakor dih

z vzdihom zdrsne mimo njih,

skozi stene trgovine

zrine duhaste obline.

Tukaj vse je trdno, gosto,

videti na moč preprosto,

ko takole greš po tleh.

Skorajda mu gre na smeh,

ko posnema težko hojo

in drži na rokah stojo,

resnim kupcem za petami,

prodajalkam tik ob rami.

A ne vidi ga nihče,

tudi kadar skoznje gre –

le za hipec, kot prepih,

pihne vanje duhec tih …