'

Na dvorišču
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Na dvorišču, Ciciban, 1949/50, št. 2, str. 24-25, ilus. Benko.
Dovoljenje: {{licenca- Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Živo kakor na mravljišču
v soncu mrgoli otrók.
Zbrali so se na dvorišču
Aleš, Branko, Mihec, Rok …

Žogo brcajo usnjeno,
da odbija se ob steno,
kosajo se za izid.
»Gol,« zavpije mladi Vid.


Pod topolom v krogu zbrani
v pesku kopljejo predor.
Saj pri Vranduku so lani
tak zgradili umotvor.

Pred garažo v popravilo
pripeljejo avtomobil,
ki privabil je obilo
mladih rok in novih sil.

Gume, zračnice, ventili,
vse je zanimiva stvar.
So vijaki popustili?
Pušča mar rezervoar?

Vsi pomagajo z nasveti,
da bo avto spet nared.
Delavci to bodo vneti,
ko stopili bodo v svet.

»Jaz šofer bom,« pravi Janko,
»vozil bom na uro sto!«
»Jaz pilot bom,« meni Branko,
»moja cesta bo nebo!«

»Jaz mornar bom,« pravi Jovo,
»bom premeril ocean,
če odkrijem zemljo novo,
slaven bom in spoštovan.«

»Jaz pa zidal bom tovarne,
večje kot je Litostroj,«
pravi Mejček – »in livarne,
kot jih zida očka moj.«

Izpod avta se prikaže
vznak ležé šofer Damjan:
»Vse bo v redu, kakor kaže,
zdaj naš posel je končan.«

Brž orodje v torbo zmeče,
vlije vodo, jo zapre,
delovno obleko sleče,
zavrti, motor užge –

pionirjem se zahvali,
urno zgrabi za volan:
»Vsi ste danes pomagali
za petletko in za plan.«