Najlepši božič
| Najlepši božič Pavel Bobnar |
| |||||||||||||
Bila je tiha sveta noč. Debeli, gosti in mehki snežni prt je zagrnil hrib in ravan in pritisnil strehe nizkih kolib in koč. Zvezde so brlele na nebu in bile zavite v svetel pajčolan. Tako prijazno so migljale kot nekdaj pastircem, ki so hiteli molit Zveličarja v jaslicah. Veter se je potajil in ni motil svečane tišine. A z vsem tem je zemlja hitela, vreč se, v svojem krogotoku skozi vsemir ...
To noč se je dogajala v tihi Jeanovi sobi prelepa idila v največji sreči ...
---
Mira leži v lepi mahagonijevi postelji. Iz polodprte peči trepti odsev ognja na svetli sobni opravi. Mira sliši, da zunaj hodijo ljudje. Mnogi od njih se radujejo Božiča in si pripovedujejo o Detetu, ki se je nekdaj rodilo v Betlehemu, in — srečni so ... Tudi ona je srečna ... Ob njej sloni Jean in gleda z napol priprtimi očmi v rumeni odsev ognja, ki se blišči na njegovih lakastih čevljih. Oba mislita v najlepših letih svojega življenja na to, kako bo njuna sreča še mnogo večja, ko bo v njenih nežnih rokah počival sladki plod ljubezni, ki ga bosta oba obdala z najtoplejšo in najpazljivejšo ljubeznijo.
Čas je potekal v hrepenenju ... Tihotna božična noč jima šepeče obet sladke tajne ... V srcih poje svetonočna sreča in se preliva v čudoviti refren glorije večne ljubavi ...
»Pravijo za ljudi, ki se rode na Božič, da imajo neka svojstva, katera niso vedno najudobnejša, ali katera sicer niso vsakemu dana. Pravijo, da so takšni ljudje dalekovidni in medialni ... No, — kako ti je, dušica?« vpraša toplo Jean in pogladi mlado ženo po razpuščenih laseh.
»Čutim ... zdaj — pojdi ... « dihne ona z nežnim drhtečim glasom.
Jean odhiti skozi vrata na ulico ...
Mira molči. Z napol priprtimi vekami izgleda kot dete, ki se na materino zibanje pripravlja da zaspi. Vsa zavzeta od tega nejasnega pričakovanja, trepetajočega vzburjenja, nepojmljivega vzhičenja je sklenila roki na prsih vzkliknila: »Ljubi ... ljubi moj angelček!«
Jean se je vrnil ... Kmalu za njim pribiti dr. Robert. Mladi ženi so polzele preko lic male biserne kapljice. Solze ... Tiho je plakala in zrla v angelčkov obraz sredi gostih smrekovih vejic. — Jean vztrepeta ... »Ali ni to ono, kar imenujemo božanstvo?! Kako je to veličastno! Da li je milost pri tem? ... Ginjen pristopi k postelji in lahno položi roko na Mirino čelo.
»Ti plakaš! A zakaj plakaš?«
Ona nalahno zapre oči in ostane tako tiho jecajoč. Njena prosojna obleka je narahlo drgetala v rezki luči. Lasje so se ji razsuli po prsih in zlato zasijali v odsevu iz peči. V daljavi so se oglasili zvonovi. Božič ... »Torej to noč« — je mislil Jean — »se je rodil Bog. Majhen in nepoznan, zaničevan in umorjen na križu ... « A tu kraj njega plaka žena, tako blizu njegovi duši ... O skrivnost večnega božanstva, kdo naj te doume?! ...
Dolgo je trajala tišina. Nenadoma so se zabliskale Miri oči od velikega začudenja. Gledala je Jeana s tako krotkim in vdanim pogledom, da se mu je tisti hip razlila v srce neka čudovita blesteča svetloba. Njegov obraz je žarel od radosti, vendar je bilo nekoliko občudovanja v njem. Zagledal je baš to, kar je doslej v sanjah in podobah manjkalo njegovi duši.
Mira mu je porodila zdravo žensko dete ...
»Salve — mati!« zakliče dr. Robert. »Naj bo blagoslovljen sad tvojega telesa ... «
Angelček iz voska nad prižganim božičnim drevescem je plaval v zraku, kakor da je živ in bo zdaj zdaj odletel. Rožnati rokci z natančno izdelanimi prstki sta bili koprneče dvignjeni kvišku in tik za njima se je blestela ljubka glavica z zlatimi lasmi ... Jean je videl na tem obrazu še nekaj drugega, nekaj, česar ni moči z besedami izreči, niti spraviti v misli, nekaj, kar je mogel človek le občutiti, uživati ... Ponosno in veselega srca poljubi svojo drago mlado ženico, saj je ta čas doseglo njegovo srce vrhunec sreče. »Hvala ti, Mira, od vsega srca ti hvala! Dala si mi sladko malo hčerko. Mislim, da je to moj najlepši Božič.«