Narodopisne slike iz našega naroda. IV. Baba
| Narodopisne slike iz našega naroda IV. Baba |
| |||||||||||||
Vkup dekliči,
Vam bom vina kupil! -
Bež'te babe,
Vam bom hrbet lupil!
Nard. pes.
Statistikarji so izračunili, da pride na vsakih deset ljudi po ena stara baba. Deseti del vsega človeštva je tedaj v obliko starih bab vtaknen. Slovenski narod, brojeći en miljon in dvesto tisoč duš, imel bi tedaj v tem broji 120.000 bab. Ta broj je tolik, da je vredno, ka temu desetemu in sicer celovitemu delu našega naroda malo bliže v lice pogledamo, ter pozvemo kakšen je, kakovo je njegovo dejanje in nehanje, in ktero mesto zavzema naši narodni zadrugi.
Babo na tanko definirati je žgečljiva reč, morebiti bolj žgečljiva, nego bosonog po koprivah bresti. Posebno težko je najti tisto mejo, ki deli ženstvo od babstva vsako k sebi. Definicija babe mora biti kakor vsaka druga točna, to je, njen obseg ne sme biti preširok, da ne bi v svoj kolobar tudi en del tistih žen zajel, ki so sicer že blizo babstva, pa vendar še ne celo v njem; — na drugo stran obseg definicije pa tudi ne sme biti preozek, da ne bi v njeni vse babe prostora imele, in neke prav po krivici iz njegovih ojnic izključene, in tako rekoč iztisnene bile. Gotovo je le toliko, da se tam babstvo začenja, kjer so ženstvo neha? Jaz se s takimi brenclji ne bom mnogo okolo muhal, ter raje rekel, kakor naš narod reče: vsaka črna krava je mavra, vsaka stara ženska je baba. Kdor je s to definicijo zadovoljen, dobro! Kdor ni, mu ne morem pomagati! Če pa kdo babo bolje definirati ve in zna, široko mu polje! Sploh pa mislim, da na točni definiciji babe že ni toliko ležeče, saj vendar vsak čest. bralcev vé, kaj je stara baba.
Vsaka ženska glava nosi v sebi klijco starobabstva. Že mala punčica kaže v marsičem, da je kakor se reče, »babje sorte.« Le opazujte jo, pa se bodete prepričali, da že iz nje stara baba gleda. Kakor ima smrt povsod, kjer ljudje žive, svoje mlade, ima tudi starobabstvo povsod kjer so ženske, svojo zalego. - Velikokrat so more slišati, kako mlada prevzetna deklica babo s starobabstvom pita, ali baba jej zna odvrniti: pozre pozretasto, če nečeš biti kdaj stara baba, se pa le mlada obesi! V teh besedah leži strašna logika za vso žensko polovico ne samo našega naroda, nego vsega sveta. Navadno pa smisli in logike teh besed mlada deklica ne premisli, do njenih ušes take besede pribrnijo in zopet odbrnijo kakor hrošči pomladanskega večera. Deklica si misli: he he! do tačas je še dolgo, da bom baba postala, imam še dosta časa mladovati!
Starobabstvo je pravi tartarus za ženstvo. Vsaka mora v ta stan, če ne z lepa pa se porine. Cerberus, ki pred starobabjim tartarom na straži stoji, ima toliko glav, kolikor baba let, in vsako novo leto mu tudi pa nova glava več priraste. Ktero je enkrat on za rep vlovil , te ne spusti več. —
Celo naravno je tedaj, da se vsaka ženska starobabstva brani, dokler in kolikor so le kaj more. Ona zatajeva leta, če jih le še količkaj tajevati more; ona si sivce iz glave puli, če so jej jeli v laso zahajati, pozneje pa, ko jih je že celi legijon, jih s črnilnimi mazili vošči; ona si z umetno roko rožico na lice slika, če jej naravno že veneti začenjajo; tam kjer kosti svoje robe prenesramo iz polta prodirajo, se lepo ogrinja. Pa kdo bi vsa ta skrivnostna sredstva naštel, s kterimi se ženske babstva branijo! Nazaduje je pa vendar vse zastonj. Vsaka reč le en čas trpi. Takega likalnika svet še ni izumil, pa ga tudi ne bo, s kterim bi se dale gubo in grbe po obrazu do gladkega olikati. Le gracije in muze in vile ostanejo zmerom mlade, pa te tudi le v domišliji. Še Medičejski Veneri in Ticijanovim madonam ne bo glodajoči čas zaprinesel. Od babstva, kakor od smrti, ne odkupijo ne kupi zlata, ne mlado lice, ne dobre besede, ne plemeniti stan. Babstvo se ne da s silo opoditi, njemu ni mogoče se lokavo izogniti, proti njemu ga ni korena, ga ni sredstva. Najhuje je pa gotovo to, da se, kakor sem že rekel, ne da zatajiti, ne prikriti.
Starobabstvo sicer ni sramotno, ali nevšečno, je pa, nevšečno, zelo nevšečno. O njegovi nevšečnosti me možko glave še pravega pojma nimamo. Nek grški modrijan je rekel, da bogove pred vsem drugim posebno za tri reči hvali, prvič za to, da je človek in ne živina, drugič za to, da je Grk ne Barbar, in tretjič za to, da je mož in ne baba. Zapojmo tudi mi kolikor nas je, glorijo bogu za tisto blagodat, ki jo kot možki po prirodnih zakonih vživamo. Vem, da bo marsiktera naših čitateljic jezna na ta listek, posebno pa na mene pisatelja, pa jej ne morem pomagati. Če se ktera hoče prav krvako maščevati, naj kot nasprotni komad naslika deda. Tako si ne bodemo mogli drug drugemu kaj očitati. Ali naj ne pozabi omeniti, da starodedstvo najmanje za celih dvadeset let pozneje na naša vrata potrka, nego starobabstvo na ženska, in te predpravice ne prodamo za kar si bodi, še za koncesijo gorenjske železnice ne!
Starobabstvo se ne začenja pri stanovitom broji let. Ena pride preje, druga pozneje v ta orkus. Sploh bi se dalo to za dijagnozo starobabstva postaviti, da se ima ženska od tistega časa med babe šteti, kader je čas s svojim strupenim jezikom nje lice tako zlizal, in svojim kot lemež dolgim zobom tako razbrazdil in razjedel, da na njem ne obvisi nobeno možko oko več, ampak da so prineskuteno proč obrne; — ali z drugimi besedami: kader žensko bitje ni več po tem, da bi se možko srce v ljubezni za-nj ogrelo. Če je enkrat ta dijagnoza vstanovljena, potem ne pomaga nič več. Ktera je enkrat baba, ta ne bo nikdar več kaj drugega. Baba je baba, pa ostane baba. Časih se zgodi, da med srčnim poželenjem in med brojem let postane boj. V takem boji zmerom leta nadvladajo. Med tem ko je naime lice že vse razorano, je časih srce se zmerom mlado ostalo. Med razoranini licem in mladim srcem je pa ni nagodbe, še tako ne, kakoršna se je med Hrvati in Magjari skrpala. V ženskem srcu vse struno poprej popokajo, nego tista, ki ljubezen pomeni. Na njej sami brenka časih še stara baba kakor nekdaj Paganini. Za ta anakronizem ima več opravdajočih fraz. Ona pravi, da le na starih panjih sladko koreninice rastejo, da se bršljan najraje starih zidin oklepa, da stari hrami, kader se vžgejo, še le pravo vročino dajejo, da je jabolko še le tačas prav dobro, kader se je obležalo in omedilo, da le na razvalinah novina oživi, da če mlada koza rada sol liže, stara še solnico poleg poje! Kaj pa da! Pregovor pravi: kar so babi htelo, to se babi snelo (sanjalo). To so res lepe in tudi resnično fraze, ali na babo s zaljubljenim srcem vpotrebljene stoje kakor sedlo na kravi. Kader baba vidi, da so zastonj vsi njeni napori, v možkem srcu ljubezen do sebe obuditi, tačas jej poči zadnja struna v srcu , ki odsihdob samo še razcebedrane žveglje kaže, in s žensko harmonijo jo zazmerom pri kraji. Odsihmal neha tudi svoja leta brojiti, in nazadnje sama več ne ve, koliko je stara, in to jej je tudi všeč. Od sedaj tudi več krinke pred licem ne nosi, ona nima nobenega razloga več, zavoljo kterega se ne bi kot prava baba pokazala.
Žensko življenje je zares prava tragedija. Nobena ne pade po svoji lastni krivdi v starobabstvo, ampak nad vsako to šibo vihtijo više oblasti. Na nekdanjo slavo, na nekdanje lepše dni, na nekdanje zmage ostane le še spomin. Še hranjeva kakovšno škrbico zrcala, kterega si je bila tačas kupila, ko je še komaj kakih šestnajst vuzmov brojila. Zrcalo se je potrlo, steklo oslepilo, pa tudi njeno oko omrenilo, Še hranjeva kak oblehnel album, kako zbirčico bilets doux, kako škatulico v mehki beli bombaž postlanih zob, ki so jej nekdaj izpuli, ali izpipani bili. V svojih prostih urah gre te drage spomine nekdanjih dni ogledavat. Vsakokrat globoko zdihne: oj kje je moje lice, kje je moja mladost, in solza se jej vrtno.
Kako poetična so imena: Zorica, Danica, Zlatica, Ljubica, Mladina, Cvetena, Milka in enako, če je imenositeljica mlada kapljica. Kolika je pa ironija, kader čas imenositeljico po dolgem drevoredu letnih številk v starobabstvo porine. Gotovo bi se baburi lepšo prilegala taka-le imena: Škrebetalka, Blebetuša, Ropotola, Godrnjala, Klepetulja, Škrbozoba, Kozonoga, Čenča, Beblja, Kavsa in enaka. Ženske bi morale svoja imena najmanje trikrat v svojem življenji spremeniti. Kader je mlada, kader je mila, kader je sladka, tačas naj se kliče z enim poprej že naštetih imen. Kader gre v zamož, tačas jej dekliška imena že več ne pristujejo. Kot žena bi se morala zvati: Jasna, Dobra, Nježa, Jagoda, Božena, Blažena in enako. Za babjo dobo sem že gore naštel imena, ki bi se jej pristjala po mojih mislih.
Da mi pa ne bo kdo očital, ka babo kozmopolitično slikam, ter da se ne držim ojnic, ki so v naslovu, pod kterim pišem, zaznamovane, bom v prihodnje samo o tem govoril, kar naš narod o babah pravi.
V slovenskih narodnih pripovedkah, pesmih in pri govorih je baba zmerom malopridna prikazen, in sploh ima naš svet babe slabo v čislih; o njih mnogo zlega, dobrega pa prav malo pripoveduje. Posebno morajo snehe mnogo od bab prestati. Ena narodna pripovest pripoveduje, da je baba hotela na petek večer sneho prisiliti, naj prede. Sneha bi bila rada spat šla, baba je pa le v njo tiščala, da naj prede. Ko jej baba ni že nikakor miru dala se oglasi Torkjla pod oknom. »Nocoj je petek večer — jo je Torklja svarila — pusti, baba, sneho spat!« In še-le, ko jo je Torklja tretjokrat, babo svarila, je baba odjenjala. Pa celo Torklje se baba časih ne vstraši. V St. Vrazovi [1] literarni zapuščini, našel sem to-le narodno pripovest: Enkrat je na torek baba perilo imela. Ko je krop pristavljala, se je Torklja v dimniku oglasila: pusti baba, pa beži, ne de (bode) dobro za te! Baba pa na to predrzno odgovori: zakaj bi pustila, kdo mi more v moji hiši zapovedati, Torklja v drugič reče: pusti baba, pa beži. ne de dobro za te! — In ko jo tudi tretjekrat brezvspešno svari: pusti baba, pa beži, ne de dobro za te! prileze po lestvi dole iz dimnika. Baba pobegne v hišo, pa kliče moža na pomaganje. Za božji časm ga prosi, pokrij me hitro s tvojima rokama in nogama, Torklja me bo! Mož res stori babi po volji, in pri tej priči je tudi že Torklja v izbo stopila, pa rekla: kaj tukaj si? sem te vendar našla, tvoja sreča, da ta hrastova drva na tebi vidim; da tega ni bi te že naučila, kako se na torek večer perilo dela! To izrekši, je Torklja odšla, baba pa nikdar več na torek perilo prala. – V razjasnilo naj memogrede omenim, da so pri vzhodnih Slovencih torek in petek (tudi za četrtek sem čul) Torklji posvečeni dnovi, ter da boje gospodinjo glava zaboli, in še celo hudo zboli, če se na torek perilo naredi.
Če ti zjutraj na tešče maček pot preteče, ali pa če te kaka stara baba sreča, to pomeni nesrečo! Če si se v kakem važnem poslu kam napotil, le vrni se, pa ga raje na drug dan preloži, kajti drugače boš kako god nepriliko in sitnost imel, Srečo pa pomeni, če ti zjutraj devica s polnim vrbasem nasproti pride. Voznik vsak zakolne, če mu kaka baba pred vozom cesto preseče. Nekoliko let je, kar sem se neke nedelje popoldan od Polhance proti Brežicam peljal. Po cesti je šlo mnogo ljudi k večernicam v Brežice. Dve ženski, po starosti sodeč mati in hči, naprosite mojega voznika, naj jima dozvoli na voz sesti, da ne bodete prvega blagoslova zamudili. Na vozu je bilo dovoli prostora, in tudi teže nobene. Morebiti je voznika mlado lice hčerke zapeljalo ali je pa mislil bogu dopadajočo delo storiti, če ženski po njegovi dobroti blagoslova ne zamude; — bilo eno ali drugo, ali pa oboje, vstavil je konja, in ženski se vsedete na voz. Voznik vdari z vojkami. in mi zdrdramo naprej; pa komaj kakih dvajset korakov daljine smo prevalili, kar se zadnjih koles eno zdrobi, in naga os po kamenji zaropoče. Voznik je v prvi mah nebo in zemljo preklel. Saj pravim, je jezno rekel ter strašno grdo ženski pogledal, ko da ste samo oni tega krivi — le bab nikoli na voz ne jemati, kmalu je nesreča tu! Žensk ni nobena marna čmrknila, skobacali ste z voza in z menoj vred peš v Brežice šli. Voznik je za nami še hudo klel. Babe niso za drugo —. nam je za popotnico djal — nego da bi se vse na gromadi sežgale! Iz tega se vidi, da je svojo nesrečo le ženskama na dušo nakladal.
Če noseča baba komu figo pokaže, pravijo, da se dotičnemu bolezen na očeh naredi, da dobi tako zvano pšeno. Bog je bojda tačas babo ustvaril, ko drugega nobenega posla ni več imel. Pa se tudi pripoveduje, da je bog možkega hudič pa babo vstvaril, ko sta se boje med seboj skušala, kdo bo preje človeka naredil. Pregovor pravi: baba volk, baba vrag. O hudobi stare babe pripoveduje naš narod to-le: Tačas ko so Judje, Kristusa s križem naplečih na Golgato gnali, so boje spotoma en žrebelj zgubili. Ko so potem Kristusa na križ pribijali, in zapazili, da jim četrti žrebelj manjka, so bili v veliki zadregi, niso vedeli, kako bi si pomagali. Premišljavali so in tuhtali so semtertje, kaj jim je storiti, in kako jim je storiti? To njih neprilike zapazi stara baba. ki je bila ravno poleg prišla, pa jim pravi : bedaki bedasti, kaj premišljujete! denite eno nogo vrh druge, pa lahko obedve z enim žrebljem pribijate. Zdaj se je Judom pred očmi zasvetilo, in res kakor jim je baba svetovala, tako so storili.
Stara baba, pravijo naši ljudje, je huja kot hudič, kajti kjer hudič sam nič več ne opravi, tje staro babo pošlje. Stare babe se sosebno rade vtikajo v zadeve mladih zaljubljencev, ter jih rade med seboj ovajajo. Posebno rade nad dekleta segajo, ter jih s tem ob dober glas spravljajo, da vsakovrstne njih deviško čistočo omadežovajoče zduhe kakor evangeljski sovražnik ljuliko med ljudi sejejo. Čul sem, da baba s tem zaljubljenca med seboj ovaja in razdruževa, da prsti od novega groba vzete, neopaženo mednju vrže, kader se med seboj pogovarjata. — Kader se mlademu dekletu kak mozolec na jeziku spiči, zna reči: no, je pa že zopet kje kaka stara baba kaj o meni lagala! Narodna pesem pravi: »Razločili so naji (zaljubljence) hudi ljudi in babe tri« . — Stare babe so v našem narodu sploh tudi kot čarovnice razvpite, ter svoje čarovne skrivnosti tudi mlade deklice uče vsled pregovora: kar mladi ne vejo, jim stari povejo. V narodni pesmi zdihne ena taka deklica, ki jo bila kot čarovnica na smrt obsojena tako-le:
Nesrečna coprnija
Ko sem se je naučila!
Zlodej vzemi babo
Ki me je naučila!
O babi, ki je v sumu kot čarovnica, pravijo naši ljudje; baba ve, od česa muhe krepajo, ali pa: baba zna, kaj vrag večerja! — Kader stara baba kaj god od kakega deteta vzame, pa če druga ni kot samo en las, potem začne dete hirati in medleti, baba se pa mladi. Takemu detetu se pravi, da je o b r a n o. Odvrne se to pa tako-le : od treh studencev, ki nikoli ne vsahnejo, se mora voda vzeti, in sicer se mora proti toku zajemati, ne po toku. V tej vodi se mora dete skopati, voda pa potem na ogenj zliti. — Kader se je nenadoma kak hud vihar vzdignil, znala je moja mati reči: bog bodi z nami! se je pa že kje kaka stara baba obesila, da tako grdo tuli. — Blizo Žalca je kraj, ki se mu pravi »na Golcah.« Tu je stala svoje dni protestantiška bogomolja. Ko sem bil mal deček, sem tam okolo krave pasel; tačas je še bilo veliko kupov razmetanih razvalin videti. Na tem kraji, pripovedujejo ljudje, so svoje dni babji semnji bili, t. j. babe so se kupovale, prodavale ali pa z dobičkom ali v zgubo zmenjevale. Ali ima ta pravljica v tem svoj pomen, da se ž njo na razvezljivi protestantiški zakon kaže, ali v čem drugem, nočem razsojevati. — Na pepelnico so v Celji v preješnjih letih, ko tam še ni bilo toliko nemškutarije, kakor denes, iz prnjev narejeno babo na javnem trgu na dvoje razžagali, kar ima, kakor je enkrat gosp. Trstenjak raztočmačil, mitologičen pomen. — Stare babe so boje živ barometer. Čul sem ( prepričal se nisem), da če se stare babe pod nosom poté, to skorejšnji dež pomeni. Pazite, bi na to rekli zapečkarji, če se potrdi ta skušnja, je dobra, če pa ne, škodila ne bo.
Koliko vrednosti ima stara baba v narodno-gospodarstvenem obziru, to še do zdaj noben ekonom ni zračunil, in vendar bi bilo zanimivo vedeti, koliko bab bi tehtalo enega odraščenega zdravega moža. Stare babe niso rade lene, to je obča prikazen. Vedno kaj okolo brklajo in stikajo; če same nimajo opravka, rade druga, drugi pomorejo. Pregovor pravi: baba je babi grebla lan, samo da jej preide dan. Dasiravno pa baba rada dela, za gospodarenje vendar ni. Pregovor pravi: baba gospodar, volk mesar! — Bog ne prizadeni več kakor eno babo pri hiši, še ta je navadno odveč. Pregovor pravi: dve babi v hiši, dva petelina na dvorišči! Kar če toliko reči kot: vedni ravs in kavs. Če je babi Liza ime, pravijo, da pri tisti hiši ni treba psa. Pri tej priložnosti bi zopet zapečkar rekel, kakor sem zgoraj povedal. Staro babo za ženo imeti, to gotovo ni nič poželjivega. Narodna pesem pravi: »stara baba, dolga noč«. Druga narodna pesem pripoveduje, da je mož svojo staro babo »obesil v črni dim, na trdi hrastov klin« in ko je bila že do dobrega okajena »je j e stlačil v koš – pa jo odnesel v varoš ter ljudi prašal: »kaj velja ta stara kost?« — Kaj pomeni pregovor: »spomladni dež, pa stare babe ples«, mi ni prav jasno. Morebiti to, da eden kot drugi nič ne zdasta? ali da eden kot drugi nista dokaj vredna? ali ka-li?
Najbolj mastne ve naš narod pa o babjem jeziku pripovedovati. Ko sta bog in sv. Peter po svetu hodila, sem čul pripovedati, sta prišla tudi enkrat do neke hiše, kjer sta na dvorišči ded in baba metlje vezala. Baba je metljišče držala, ded je pa na-nj resje vezal. Babi ni bilo nikakor prav ali je ded tako ali inako vezal: zdaj jej je bila vez pretrda, zdaj zopet prerahla. Drla se je nad njim, da se je grdo razlegalo po vsej okolici. Ded jej ni ne ene besedice upogovarjal, tih je bil, ko da nič ne čuje, pohlevno je naprej metlje vezal, pa babo pustil se dreti. Gospod bog reče Petru: hodi, hodi pa pomiri babo, meni se dedec smisli; baba nima nobenega razloga se tako nad njim raznašati! Sv. Peter gre na dvorišče, pa začne babo z lepa miriti. Naj ima potrpežljivost z dedom, je djal sv. Petor, saj vidi, da dobro metlje veže, da ni lepo, in celo greh, ka se tako huduje, in tako zlodja nad njim. Te pomirljive besede so pa babo še-le prav vjedle in razkadile. Zdaj začne tudi sv. Petra šentati, ter ga tako s psovkami obsuje, da je sv. Peter mislil, da toča po njem pada. Sprevidel je , da z dobrim babe umiril ne bo, kajti baba je vsako njegovih pomirljivih besed grdo zabelila. Pa vendar je še imel potrpljenje ž njo; čakal je, da bi vtihnila, da bo mogel vsaj do besede priti. Čakal je dolgo časa, pa je zastonj čakal, baba si ni najmanjega odduška dala, brez prestanka je v eno mer naprej klepetala. Nazadnje je le sv. Petru žolč zakipel. Gre pa popade babo, pa jo vrže na tla, in jo gnjavi in gneti, da je babi kar jezik iz čeljusti visel. Sv. Peter zgrabi jezik, pa jej ga iz goltanca iztrga. Ko je nazaj k gospodu bogu prišel, in povedal kako in kaj, ga je gospod bog ostro posvaril zavolj tega njegovega nepremišljenega ravnanja. Da bi pa za človeštvo vendar kak prid in hasen iz iztrganega babjega jezika prišel, je bog jezik blagoslovil, ter Petru ukazal, naj ga v zemljo vsadi. Sv. Peter je to storil, in iz tega babjega jezika je potem zrastel hren, ki še dan denes v svojem perji kaže obliko dolgega babjega jezika, v svoji lutosti in reznosti, k i vsakega kdor ga je v nos dari in v jezik vgrizne, pa živo spominja, na babjo togoto. — Škoda, ka za to našo narodno pripovest ni Ovid vedel, on bi bil gotovo iz nje lepo metatnorfozo naredil.
Značajno za grizljivost, vjedljivost in ostrino babjih jezikov je tudi to, da v nekih krajih tistemu železu, ki ga mesarji za pasom-obešenega imajo in ob kterem svoje nože brusijo, pravijo: babji jezik. — Pregovori pravijo: da ima babji jezik v sebi toliko ostrih besedi, kolikor riba belica kosti; — da se morajo biki za rogove, babe pa za jezike vezati ; — narodna pesem pa pravi:
Babam jezičnim
Polomi kosti itd.
Slovenska frazeologija pravi, da otroci žnodrajo, deklice šepetajo, fantje se pogovarjajo, možje posvetujejo, žene pomenkujejo, starci spominjajo, bedaki žlobudrajo, stare ženske kramljajo, babe pa brbljajo, klepetajo, jezike stegujejo in nad ljudmi brusijo, ljudi obirajo, kvante kvantajo itd. Dasiravno pa imajo babe navado, predno kaj zinejo, z roko si usta obrisati, češ da jim bo beseda čista in poštena, vendar je njih govor večkratih bolj kalužen nego bister. Pregovor pravi : babji golč, pa lisičji laj na mesec! enega kakor drugega veter odnese.
S žensko glavo je pač pravi križ; dokler je mlada jej drugi miru ne dadu, kader je pa stara, pa ona druge nadleguje. Vse v babi s časom pojema, samo v jeziku jej životna moč zmerom bolj žilava prihaja, vse v njej otrpneva, vse trhli, vse mrli, vse se trupi, samo jezik prirodnemu zakonu nasproti vedno gibčneji postaja. Pravijo, da so zarad te lastnosti podplati iz babjih jezikov ustrojeni neraztrgljivi, Pravijo, da če bi kača, babo za jezik držala pa še bi ž njim klepetala. Če je več bab skupaj, gre kakor v mlinu, vsaka vsem drugim odgovarja, pa poleg tega vendar še zmerom toliko časa zmor, da v eno tudi še svojo besedo vmes vtika. Pregovor pravi : tri babe, tri gosi smenj dan stori. Če se baba z dedom pravda, je pravde in prepira skoraj kraj in konec, ded je pametneji, pa jenja. Babji jezik sicer še nekoliko časa blebeče, ker se je bil že preveč zaletel, pa se ne more z lahka zopet obvstaviti, nazadnje se pa vendar umiri v svesti, da je zmagal. Druga je, če se dve babi v krogu sprimete. Nobena noče prva jenjati, kajti tista zmaga, kteri zadnja beseda ostane, iz za to zadnjo so časih po celi božji dan pipljete. In ko ste že vsaka k sebi šli, in druga drugo več ne čujete, še druga na drugo vpijeta, samo da vsaki zadnja ostane. V boji so babino orožje burklje in lopar, kader pa do tepeža pride, tačas so pa le za kite love, kakor purani za žnopre. — Če je baba sama, kaj mislite, da jej jezik mir da! nak, ona se z mačkom razgovarja, ona nad slabim vremenom godrnja, in celo nad vetrom krega, ona se sama s seboj razgovarja, in vse svoje misli na glas misli, in kader jej že vsakega drugega predmeta zmanjka, tačas začne moliti. Koliko zaslugo ima taka molitev, to sam bog ve!
Babji jezik pravijo, je na eni strani srp, na drugi kosa, spredaj pa dleto; žnablji so noži, zobje pa žrmlje, gorje tedaj tistemu, ki ga babe, kakor se pravi, skoz usta vlečejo! — Enega Kranjca sem čul enkrat reči: baba ima konci jezika šivanko, konci šivanko zopet jezik, in konci jezika zopet šivanko! — Kjer meč ne rani več, tam bojé babji jezik še hudo vseka. Proti babjim jezikom ga ni junaka. Najbolji jezični dohtar, ki ima jezik s stotinami paragrafov podkovan, proti babi, ki zna vso enciklopedijo psovk na pamet, ni nič. Kant je djal: dialektika je tista umetnost, po kteri se zna mnogo brbljati. Če je to res, potem so naše babe velike dialektikarce. Tudi nekaj! Pravijo, da stara baba še sedem let brez duše živi, brez jezika pa ne eno minuto več. Kader je pa za celo umrla, pravijo, se mora njen jezik še posebej vbiti. V grobu boje noben črv v njega ne zagrizne, kajti vsakemu bi tak zagrizljaj življenje stal, tako je strupen. V pekli bodo — če je res kar ljudje pripovedujejo— vse stare babe za jezike priklenene, ker drugače še samim hudičem ne bi bilo prestati.
Pa kljubu vsemu temu so vendar babe potreben koeficijent človeškemu družtvu. Zelo bi jih pogrešali, če jih naenkrat ne bi nikjer več bilo. Za neka opravila so kakor nalašč stvarjene. Noben porod se brez babe ne svrši, se ve da se reče: več je bab pri porodu, bolj je dete kilavo Kaj bi pa še-le bilo, če bi ta posel možka roka opravljala! Okolo deteta je vsak drug odraščen človek bolj okoren in nespreten nego baba. Ona pred otrokom počepne, pa se pred njim zavrti in smeji, da otrok zares misli, da je tudi baba otrok, pa če se jo popreje plakal, se zdaj tudi začne vrteti in smijati. Baba pita otroka nežno in potrpežljivo, kakor srakoper svoje mlade. Tudi poroke in svatbe ni nobene, pri kteri ne bi kaka stara baba posla imela. Če drugega posla nimajo, pa zijale v cerkvi prodajajo in svojo nedositljivo zvedavost in radovednost pasejo. Kader svatje pri mizi sede, ženo babe sneho od mize proč, pa doli v klet. Tam jej vence z glave snamejo, jej okolo glavo pečo zavežejo, in tako kot ženo opravljeno zopet k mizi nazaj pripeljejo. To se ve, da so sneha pri tem babjem opravilu po zgubljenem deviškem stanu joče. — V preješnjih časiih, ko so zdravniki po naših deželah še bolj redki bili, in tudi še denes v bolj odležnih postranskih krajih, bile so babo zdraviteljice. Posebno se hvalijo za celjenje ran, in za ozdravljanje strtih udov, rok ali nog. Babe znajo uroke odpravljati, gliste preganjati, ječmen na očesu požeti, bule napeljavati; za lišaj, za srab, za gorečico, za kolcanje, za drisko in kar jo takih malih bolezen, za vse znajo zdravilno pripomočke. Baba vračarica ima v svoji škrinji celo apoteko: kafro in orehek, gabež in hebet, komulice in teloh, bezgov in lipov cvet, polhovo mast in enako stvari. In če že baba za noben drug posel ni, je za to, da po zimi perje čeha, poleti pa gobe bere. Sploh je tudi to babji posel, da pri mrličih čuje. Pregovor pravi: ta je slab mrlič, za kterim saj ena stara baba k pogrebu ne gre. Na Hrvaškem je še denes po nekih krajih navada, da se za pogreb stare babe najamejo, ki za mrtvecem togujejo. Te babe na ves glas tožijo, pesmi žalostinke popevajo, se po prsih s pestmi tolčejo in lase iz glave pučejo. O deklicah se pravi, da solze prelivajo, o ženah da jih točijo, o babah pa, da jih cede. Babje solze pri našem narodu nimajo velike vrednosti, kajti pregovor pravi: babji jok pa mačkine solze!
V enem obziru se mi naše stare babice pa vendar-le zelo mile in drage, in sicer v tem , da so one najzvesteje ohranile stare narodne nošnje, stare običaje, stare pripovedke, stare pesmi, stare pregovore, in čisti lepi slovenski jezik, ki se je v ustih našega mlajšega zaroda tako grdo razvlažil. Kaj bi dal, ko bi vse to vedel, kar naših 120.000 starih babic ve in zna. Na naših starih babicah ima slovenska reč veliko zaslombo. Ves drugi narod se bo preje potujčil, predno naše stare babice. In če bi kdaj tujstvo naš narod v svojih valovili potopilo, verujte mi, naš narod bi v obliki kake stare babice izumrl. Tedaj čast in poštenje našim starim babicam v tem pogledu!
Razen bab ženskega spola, ima tudi bab možkega spola, tako znanih babjekov. O teh ne bom govoril, drže so pregovora: kar se med nami možkimi skvasi, naj se med ženskimi ne razglasi. Vsak rad svoje pregrehe in svoje napake pred svetom prikriva, tudi mi možki svoje. Če nam pa hoče ktera izmed ženskih naše pregrehe našteti, nimam kakor sem že rekel celo nič proti temu.
»De gustibus« se ne da prepirati. Moj okus je od nekdaj bil, stare babe v njih djanjih in nedjanjih študirati, in tale listek je vspeh teh mojih študij, ki mi jih gotovo nobeden zavidal ne bo. Naj mi bo prihodnjič dozvoljeno k koncu še to povedati, kako, kje in kdaj sem bil na starobabje študije napoten.
Stari se djali: non cuilibet licet adire Corinthum. Murko je ta rek v svojem besedniku tako-le prevedel : kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. Tačas, ko sem jaz na Dunaj študontovat se podal, za ta resničen pregovor še nisem vedel. Vzel sem, kdo mi bi zameril, trebuh tudi seboj, in ta mi je veliko sitnarij delal. Že v prvih šestih tednih sem tiste beliče potrosil, ki se jih mati pet let hranjevali, da ni nobeden domači vedel za nje. Študent živi kakor mesec, zdaj je sit, zdaj lačen; zdaj se smeji iz polnega obraza, zdaj zopet klaverno mrli ves votel v znamenji ščipa. Dijak je kakor vrabelj, zmerom je lačen, zmerom bi kaj zobal. Kakor sem rekel, trebuha nisem zunaj Dunaja pustil, in ta je bil pozneje moja naj veča nadloga. Le malokdaj sem ga toliko napasel, da je lepo okroglo obliko polne lune kazal, še hvala! če sem ga v prvem ali zadnjem krajcu ohraniti mogel. Poln trebuh, pravijo pedadogi, se ne uči rad. Verujte Ruperto multum experto, prazen pa nikakor ne.
Nekega jutra nisem, razen klobuka na glavi nič okroglega več v vsem svojem imenji gleštal. Kamo sreče, da sem imel le za onega »šoštarja«, kakor se tačas dijaki male krušice imenovali, da ga bi bil mogel spotoma v kolegij lepo krhel za krhljem iz žepa v usta »spresti!« Kaj sem storil? Pomagal sem si, kakor sem videl, da si drugi tovariši v enakih stiskah pomagajo. Razgrnil sem robec čez mizo, vzel iz omare štiri novo oprane srajce, jih na sred robca del, nasprotne robčeve ogle na skriž zvezal, culico lepo od pazduho vzel, ter tako brhko na njej jahal v notranjo mesto »k strijcu«, ki je tačas na Lobkovičevcm trgu svojo rezidencijo imel. Ker morebiti nekim bralcem ne bo poznano, koga smo študentje tačas za strijca imeli, povem da je bil »strijc« eufemizem za c. kr. glavno založnico. Kakor je neumno, če kdo na krčmi na al kavanina vrata potrka, predno noter stopi, ravno tako neumno je bilo od mojo strani, da sem na vrata založnice, in sicer prav pohlevno in rahlo potrkal, Trikrat sem trkal, ter z nastavljenim ušesom prisluškoval ali mi bo kdo se oglasil s svobodno! Ker se mi pa tudi na moj tretji potrkljaj od znotrej nobeden ni odzval, mislim si po konvencijonalnem pravu imaš zdaj pravico tudi neprijavljen vstopiti. Korajžno pritisnem kljuko, ter odprem vrata. – Joj mene! nisem vedel v prvi mali, ali bi noter stopil, ali bi zbežal od koder sem prišel, ali kaj bi ? — Velika sobana je bila natlačeno polna vse samih zamusanih candravih grdih, starih bab, vsaka s svojo večo ali manjšo culico pod ramo. Ne bom se zlagal, če rečem, da jih je gotovo bilo kakih štiri do pet sto. Iz na stežaj odprtih vrat je tako neznan duh, ali prozaično govorjeno smrad v mene puhnil, da me je skoro znak podrl. Naj raje bi bil pobegnil, pa moja telesna kuhinja je bila v znamenji ščipa, drugače ni kazalo, nego z rezignacijo stopiti v te babje vice. Postavil sem se kot zadnji v red. Pa ni dolgo trpelo, se se že tudi mlajši udje na moj hrbet priklepali. Cigan se nazadnje še celo na batine privadi, kaj se ne bi bil moj nos na babji smrad! Sprva me je bilo malo sram, nisem se upal daleč okrog sebe pogledati, pa tudi to sramežljivost sem že v prvih minutah prebil. Saj pa tudi res ni bilo nobenega pametnega razloga, zakaj bi se moral sramovati. Začel sem, s prva se ve da še malo boječe, okolo sobe se ogledavati, ter družbo muštrati, v ktero sem kot siromašni slovenski dijak prav po nedolžnem zapadel. Molelo se izmed bab, enako kohortnim praporcem v kakej rimski legiji, posamezne možke glavo, ki jih je bilo prav lahko prešteti. Vsi, kolikor nas je bilo v sobani smo stali samo v eni vrsti, kakor jagode, ki so na motvozu nabrane. Naša vrsta je bila potovo petkrat tako dolga kakor sobami, in zato se je morala petkrat prevogniti, in tako so neke vrsto gori, druge pa doli, ali pa med seboj nasproti gledale. Vsakih pel minut je bil eden odpravljen, in vsa vrsta se je za pol koraka naprej premeknila. To naše gibanje je bilo zelo podobno gibanje tiste gliste, ki se jej trakulja pravi. Prvi val še ni do repa prišel, ko se je že drugi pri glavi vzdignil, in počasi skoz vse posamezne člane cele vrste prevozil.
Ni dolgo trpelo, in jaz sem bil sred te babjo armade, ali boljo rekoč babjega morja! Pred menoj baba, za menoj baba, na desno baba, na levo baba, kamor sem se god ozrl, nič kakor baba, pa baba, ter baba. Koga ne bi taka situacija na babje študije napotila? Ker so naši rodovi gori in doli po sobani stali, sem imel pri vsakem slednjem premikljaji drugo babjo podobo kot vis a vis pred seboj. Zdaj je stala ena pred menoj, ki je bila vsa mahova pod nosom. Jaz sem bil tačas še mlečen fantalin, pa sem zelo koprnel po tem, da mi bi bilo kaj žime pod nosom zraslo, in zato sem bog in bogme babi baruse zavidal. Pet minut sem imel časa to barusasto babjo glavo študirati, kar se zopet redovi premaknejo. Pred mene se vstopi zdaj ves bradovičast obraz. V očigled teh bradovic so se mi zavidne misli na baruse hitro razpihnile. Bradovica je gotovo zelo nepotrebna stvar, naj že bo kjer god hoče; če je pa na lici, ali celo na nosu, tam pa ni samo nepotrebna, nego zelo ne všečna. Moja vis a vis baba je imela teh nepotrebnih in nevšečnih izrastlik precejšno število. Z vsemi je živela v miru, samo z eno, ki jej je kakor mali keberček na nosu sedela, je imela hud boj. Ta je bila vsa razbrčkana, in celo žig se je na njej poznal, pa bradovica se je hudo babjim napadom branila, kar je na visočini zgubila, to si je pa na širini terena osvojila. Ostale bradovice je bolj v čislih imela, nobeni ni bilo poznati, da jih mrcvari. Samo s tem jih je nadlegovala, da jim je ščetinice, s kterimi se bile kakor mladi ježeki obraščene, vsake kvatre odstrigla. Meduzo in Harpije so stari kot grde ženske obraze vpodobljali, ali maha pod nosom in bradovic na obradku jim vendar niso delali. Zopet smo se premaknili, zopet druga babja prikazen. Črna je bila kakor vrana pod kolenom, z očmi je v eno mer tripala, strigla in kresala. Okolo sedemnajstih let je z enim pogledom več povedalo, nego naši državni poslanci v vseh svojih dolgih izpričavanjih, zakaj so za dualizem glasovali. Te oči, ki se se nekdaj svetile kakor zvezdice, te oči so zdaj bile motne in skaljene, kakor da bi demante v pajčevino zavil. Zopet smo se za pol koraka premaknili, in zopet se je prikazal drugi babji tipus. Dobro tretjino lica je založil sam nos. Prav za prav nos ni nič lepega na človeškem obrazu, pa naj bi bil še tako antikega grškega reza. Nos te babe je bil toliki, da je bradi v vas hodil; in če bi se bila baba malo napela, bog ve, če se ne bi bila mogla z nosom po bradi popraskati. Zopet se premaknemo, zopet sprememba. Nikdar ne bom pozabil vrata, ki se mi je prikazal! Vse žile, bile in kite je bilo lahko na njem prešteti kakor struno na harpi. Izpod prs, suhih kakor gosli, se se rivale kaplje krvi leno druga za druge v gornje čardake. Zopet se premeknemo, zopet kaj novega. Dolga sloka baba, pretrgana kakor slezena, stoji pred menoj. Po vsem poltu se jej je poznalo, da mlada ni devičevala, nego hudičevala! In tako smo se naprej premikavali, in pri vsakem premikljaji sem imel drugo babjo prikazen pred seboj, kdo bi vse opisal! Čez tri ure sem nazadnje tudi jaz prišel pred cenitelja. Kakor sv. Mihalj dušo, tako je on mojo culico prevzel, in njo vrednost pretehtal. Za precej lahko je bila presojena, kajti samo dva goldinarčka sta mi bila dopitana.
Če se bo kdo naših estetikarjev nad tem listkom spotikal, ter rekel, da stare babe študirati ni pristojen predmet, ta naj pomisli, da je največi odista Horac celo na staro babo odo pel. Profesorji sicer učé, da mora oda opevati »einen erhabenen vwürdigen gegenstand,« Horac se tega pravila ni držal, pa je vendar oče vseh odespevcev. Kakor je Horac staro babo v častno in veličanstveno obliko ode vteknil, in s tem vendar ni to estetično odelo omadeževal in oskrunil, tako ravno nasprotno pusti Homer, da Hektor naj večo krasoto antikega sveta Heleno, za psico ima. Če hoče nad tem kdo nos v nebo vihati naj ga viha nad očetom Homerom ne nad menoj, ki ga samo navajam. Listek pa tudi ne more biti pisan po kalopu sestavkov, ki se po školskih čitankah beró. Sklepam pa ta spis s narodnim pregovorom, ki sem ga v Jarnikovem etimologikonu našel in ki pravi: sam bog je v čisti vodi umit, mi vsi drugi le s pomij!
V Zagrebu.
—p.
______________________ <references>
- ↑ Iz poročila o zadnji seji slovenske Matice smo izvedeli, da St. Vrazova literarna zapuščina še zmerom ni v Ljubljano dospela. Matici se je pismeno in tudi v "Slov. Gospodarji" svetovalo, naj svojega mandatarja v Zagebu pooblasti, da spise od akademije prevzame, in potem Matici pošlje. To se ni zgodilo, in zato St. Vrazovi spisi še denes u Zagrebu leže, in kakor vem se tudi raztepajo; pa bodo še ležali, in se še bolj raztepali, če Matica ne bo bolje skrbela, da jih v svoje roke dobi. Pa, kdor svetov drugih ne sluša, pravi pregovor, naj le sam po svoji glavi skuša. Pis.