Narodopisne slike našega naroda. II. Slovenska vas

Narodopisne slike iz našega naroda II. Slovenska vas
Spisano: Iz Slovenski Narod, letnik 2, številka 10-12. (Maribor, 1869)
Viri: dLib(10) dLib(11) dLib(12)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Srečna je ta naša ves,
Ki 'ma fantov lih za n' ples.
Nar. preg.

Stari zgodopisec Prokop pripoveduje, da so Slovenci raztreseno (neki grško) stanovali. Ali hoče s tem samo to reči, da niso v večih mestih, pač pa po vaseh živeli, kdo more to razsoditi! Če bi pa denes kdo hotel o tem pisati, bi moral reči, da se velike skupne slovenske vasi le bolj pri vzhodnih – bolj raztrošena stanovišta pa bolj pri zapadnih Slovencih nahajajo. Gorati svet zapadnega dela Slovenije ni kraj za velike skupne vasi. Značaj slovenske vasi je tedaj le pri vzhodnih. bolj v ravnem stanujočih Slovencih na tanko izražen; in zato so bodem posebno na ta kraj Slovenije oziral, ki mi je tudi iz lastnega očevida boljo poznan, nego severnozapadni.

Veliko slovenskih vasi vzhodne Slovenije je postalo iz ene v zadrugi (komunionu) živeče družine. Broj zadružanov se je naime s časom pomnožil, treba je bilo več stanovanj, več hramov postaviti, iz ene zadruge so kakor roji pri bečelicah, nove mlade zadružice se oddelile, in tako je nazadnje iz ene zadruge velika vas postala. Še dan denes so po Slavoniji, ki je bila nekdaj, kakor sam akademikar Kurelac pripoznava, po Slovencih obljudena, nahajajo velike vasi, v kterih se nahaja le po dvoje troje priimkov ali osebnih imen. Da, čul sem pripovedovati, da so vasi po Slavoniji, v kterih imajo vsi vaščani le eno isto ime. To je gotov dokaz , da so vsi iz iste družine proizšli. In sploh se stanovniki iste vasi med seboj le za »rodja ke« kličejo, t. j. za ljudi, ki so si v rodu ali v žlahti. Tudi imena takih vasi pričajo, da so iz ene familije izrastle. Navadno je njih ime nominativus pluralis, izlazeči na inči, enci, anci, onci n. pr. Belatinci Moškonjci in enaki; kar toliko pomeni, kakor da so nekdaj v njej stanovali očaki Belatin, Moškonj s svojimi družinami. Vasi s takimi imeni najdemo posebno veliko v Podravini, od Ptuja dole do Donave, naj več pa na malem Štajerji in okoli Varaždina. Posavje ima menje takih imen, v primorskih straneh jih pa spet srečamo, to da ne tako gosto kakor vzdolž Drave. In še denes vidimo, da bogatin grad, ki ga je sezidati dal, rad po sebi naimenuje. Cislajtanski Slovenci so se v teku časa mnogo bolj pomešali, nego hrvaški in ogrski, pa tudi pri njih so še denes da za mnoge rodovine iz njih imen določiti, v kterem kraji, v kteri vasi so nekdaj njih očaki živeli. Tako n. pr. so Zdolšeki gotovo iz tistih vasi in krajev poizšli , kterim se Zdole pravi; Slomšeki iz Sloma itd. Celo natanko bi se to določiti dalo, če bi mi imeli osebni in topografični leksikon.

Naj popreje si bodem prizadeval naslikati slovensko zadrugo, kakor n. pr. povsode po civilnem Hrvaškem najde, ter s to sliko čestitemu bralcu pomagal si domišljevati, na kak način je iz ene zadrugo cela velika vas postala. Kakor še denes kajkavski Hrvati, ali da jih z genetičnim imenom imenujem: Slovenci po civilnem Hrvaškem v zadrugah žive, ravno tako so gotovo tudi cislajtanski Slovenci nekdaj zadružno živeli. To se vsaj logično deducirati more. Mimogrede naj omenim, da so se zadruge v novejših časih jako razdevati začele, in v enem stoletji morebiti ne ho nobene več. Temu je posebno to krivo, ker se z Bachovim državljanskim zakonikom niso v soglasje spraviti dale. Zadružno življenje bi zahtevalo celo drugo načelo nego je bilo tisto, na kterem se je avstrijski državni zakonik osnoval. Nekteri so veliki protivniki zadružnega življenja, ter vso njegove istinite in navidezne hibe proti njemu kot orožje obračajo. Jaz sem nasprotno velik privrženik zadružnega življenja, in sicer zato, ker v zadrugi vidim sliko staroslovanske komunistične občino. Ko se je vstroj staroslovanske občine pod uplivom idej germanskega in romanskega sveta do svojega temelja razdjal, tačas je ta komunistični vstroj iz občine v familije v zadruge pobegnil, ter se v njih do nas živih neoskrunen ohranil. Socijalno vprašanje začenja tudi že na naša vrata trkati, in bo tako dolgo trkalo, dokler se ne bo do dnevnega reda spelo. Tačas se bodemo po naših zadrugah ogledali, pa jih najbrž ne bode nikjer več naiti. Pridržavam si, o slovanskem socialnem vprašanji, pozneje svoje misli razodeti.

Na Hrvaškem so še denes najdejo zadruge broječe 40—50 glav, pojedine celo, ki jih imajo 120 do 150. V vojniškej pokrajini so zadruge za vzdignenje vojsko velika korist, kajti iz mnogobrojne zadruge se brez velike škode za gospodarstvo lahko da 10—15 mož vzdigniti.

Od daleč je zadruga s svojimi mnogobrojnimi poslopji slična mali vasici, kakor se n. pr. v gorenjskih hribih najde, celo ker Slovenec rad vsako poslopje za sebe stoječo postavlja. Hiša za sebe stoji, konjak za sebe, svinjak za sebe. hram za sebe, vsaka komora za sebe, in še nekaj drugega za sebe, kar je za vsakdanje potrebe, kar mi pa estetika brani s pravim imenom povedati. Vsa ta poslopja so s plotom zagrnjena, ki se odzadaj proti polju na široko odpre. Proti cesti ima plot navadno po dvoje vrat, ena tik drugih. Ena vrata so mala za ljudi, druga pa velika za živino in vozove. Ko sem prvokrat še kot dijak po zemljah ogerske krone tastran Donave popotoval, so mi je posebno to čudno zdelo, ka sem videl na kmetih v slabih plotih povsod tako velika in čvrsta vrata. Plot je bil časih raztrgan in deloma podrt, z eno besedo tako slab, da še detetu prelaza vbranil ni, vrata v njeni so pa bila kakor na trdnjavi. To se mi je tim bolj čudno zdelo, ker sem bil v mojem rojstnem kraji le na hibaste lese navajen. Jaz bi djal, da to pride brž ko ne od tega, ker se je v starih časih v zemljah ogerske krone davek od vrat plačeval, ki so se na velika in mala ločevala. Da bi se ta davkovni predmet dovoljno vidljiv predstavil, je v navado prišlo velika in čvrsta vrata postavljati. In res, še denes se najdejo dvoriščna vrata, ki so veča nego sama hiša, navadno so celo enako rimskim slavolokom s posebno streho pokrita.

Zadružna hiša, ki je, djal bi, tako rekoč metropola vseh drugih v krogu stoječih poslopij, ki naproti njej v razmerji poddružnic stoje, je precej prostorna, t. j . široka in dolga; zmerom je pa le razizemna, nadstropnih nisem nikjer našel. V njej stanuje kuče-gazda, in ta je zmerom naj stareji cele družine. On je glava cele zadruge, njemu se morajo vsi drugi sodružani pokoravati, on edini ima pravico vse druge v strah prijeti in v strahu držati.

Na cesto gleda zadružna hiša zmerom le s pročeljem (stirnfront), v pročelji ima zmerom le dvoje oken, ki se vidita po dnevi kakor dve črni, po noči pa kakor dve žarečo oči. Troje ali več oken v pročelji, to so zelo redke prikazni. Starinska hiša jih nobena nima. Strešne svisli —na Kranjskem paž, na Štirskem pajža imenovane — nad oknoma so navadno za kakega pol cepeliša čez-nj stoječe in z deskami zabite. V tem zabitku so iz izrezane navadno po dve lini t. j. okna, ki se ne zapirajo. Memogrede omenim, da gre zaljubljena slovenska deklica po noči rada v to lino stat, v zvezde gledat in vasovalca pričakvat. Narodna pesem pravi, da »reče deklica, da gre spat, gre pa le v lino stat.« Ne mara, da je naša lina ono isto, kar pri Srbih »visoki čardaki«, ki se tolikokrati v njih narodnih pesmih napominjajo. Ta lina ima pa še en drug namen, ona ni samo za ponočno sestanke zaljubljene deklice, nego ona prav prozaično dimnjak nadomestuje. Ptuji touristi se v svojih potopisih posmehujejo iz našega naroda, češ, ka nima dimnjaka na strehi. Da bi pa touristi vedeli, da se dim zato skoz svisli napeljuje, ker se na na hiši meso suši, bi morebiti palčko, ki jo taki radi nad našim narodom lomijo, spet skup stikali. Pri cislajtanskih Slovencih jo sicer malo kmečkih hiš, ki ne bi svojega dimnjaka skoz streho speljanega imele, nasprotno je pa pri Ogerskih in Hrvaških Slovencih, ki veliko svinj rede, in pri njih je malo hiš najti, ki bi imele dimnjak skoz streho izpeljan.

Stopimo zdaj skoz mala vrata na zadružno dvorišče. Čudili se bodemo velikemu prostoru, ki se za dvorišče, v narodno-gospodarskem smislu rečeno, potrati. Če je zadruga količkaj veča, je dvorišče toliko, da bi se lehko cela kompanija soldatov po njem sem ter tje vežbala. Na sredi dvorišča stoji neko poslopijčje, ki ga jaz kot štajerski Slovenec nisem na prvi mah prepoznal. Na četirih od vseh strani odprtih lesenih stopah je streha, pod streho je pa iz ilovače narejena podolgovata na pol cilindrična stvar. Naj bolj je še podobna grobu kake egiptovske mumije, ali pa tistim pokritim nosilnicam, ki jih po bolnišnicah imajo. Kaj je to? bo radovedno čestiti bralec prašal, ravno kakor sem tudi jaz prašal, ko sem prvokrat to vidil. To je peč, v kteri se kruh za celo zadrugo peče; in sicer je ta peč samo in nalašč za kruh narejena. Ker so vsa poslopja sploh skoz le lesena, že varnost proti ognju zahteva, da peč za kruh ni v kakem poslopji, zlasti ker je za mnogobrojno zadrugo treba pogosto kruh peči. Tako peč ima vsaka zadruga, se pri drugih nezadružnih hišah se gostokrat najde.

Zadružna hiša stoji po dolgem (längenfront) v dvorišče, ki je na drugih straneh obdano ali z živinskimi stajami, ali pa s tako imenovanimi komorami. Za stajami že bolj na polji pa stoje stogi sena in slame. Stopimo najpoprej v občo zadružno hišo. Predno v njo pridemo, moramo skoz podstenje. Ker morebiti nekterim bralcem, posebno zapadnim Slovencem ne bo poznano, kaj je podstenje, hočem to opisati, kolikor se s peresom opisati da. Laglje bi se za oči se ve da, z malimi risi načrtati dalo, pa to za list, ki ni ilustriran ne gre. Tudi med štirskimi Slovenci podstenje ni povsod poznano. Streha stoji za kako tri cepelišča čez hišo ven, ter je zarad veče stalnosti s stopi podprta. Prostor, ki je med temi stopi in pa hišno steno, se imenuje podstenje. Časih drži dolž cele hiše, časih je pa krajše. Podstenje je tedaj neki pokriti hodnik, djal bi, neki portikus pred hišo. Navadno je do oprsja z deskami zabit, više gori pa zmerom odprt. Jaz bi djal, da je podstenje specifično slovenski značaj v stavbi. Le škoda, da ga naši stavbini mojstri celo zanemarjajo. Na Hrvaškem se še povsod najde, na Štirskem pa le še pri starejih hišah, pri novejih zidanih ga nikjer več ni. In vendar bi mogel razumen zidarski mojster kaj estetičnega in zraven tudi praktičnega iz njega narediti. Če je Švicar znal in vedel svoj narodni stavbeni zlog estetično razviti, zakaj ne bi tudi mi našega mogli. Če morebiti še nobeden naših mojstrov ni o tem premišljeval, hočem zadovoljen biti, če sem s to opazko kterega na razmišljevanje o tem predmetu podteknil, in tako na narodni stavbeni zlog napotil. Če druga na podstenji ni, je gotovo sklednik z jedilnim orodjem, ali pa kakšna druga polica. Ne morem si kaj, da sklednika ne bi še posebno omenil, in sicer ga zato še posebej napominjam, ker sem ga še pod vsakim podstenjem tako gotovo viseti videl, kakor je amen na konci očenaša gotov. Iz podstenja se pride še le v pravo vežo, ki je pa sploh le mala, ker jo deloma podstenje nadomestuje. Zadružna soba je lepo prostorna. Okolo in okolo za stenami in okrog peči so hrastove klopi, navadno so v samo steno vtrjene. V starinskih hišah se malo stolov najde, ampak le klopi na iksnih nogah stoječe. Da je miza velika za veliko družino, tega mislim, mi ni treba še posebe reči. Razen že omenjenih dveh oken na cesto držečih, ima zadružna soba še eno, ali tudi dvoje oken, ki na podstenje in na dvorišče gledata. Kader god pa sem jaz v kakšni zadružni sobi bil, zmerom sem občudoval ogromno-veliko peč. Ona je v resnici mali plavž. Ko da bi bila veliki hudodelnik, stoji z dvema, tremi železnimi obroči za kot priklenjena. Nemci na svojem narodu vso hvalijo, ali je hvale vredno, ali pa ni. Tako se n. pr. s tem hvalijo, da so nekdaj njih očaki se radi po medvedovih kožah valjali, ter podpiraje si rdečelase kuštrave glave z lakti iz dolgega časa zijale pasli. Na tem vatlu hočem tudi jaz našemu narodu eno hvalo odmeriti, ter reči, da se rad na peči valja, posebno po zimi, kader se delo pretrga. Na topli peči ležati, pa skoz okno gledati, kako okolo božiča zunaj krivec s snežinkami kolo pleše, bogme to ni nič menje ugodno in nič bolj slavno, nego se po medvedovem kožuhu valjati.

Naš narod si je od nekdaj svojo hišo raje iz lesa tesal, nego iz kamenja zidal, in to jo tudi vzrok, da minimalno skornobenih stavbenih ostankov iz naše stare dobe. Celó svoje trdnjave so si stari Slovani, kakor nam zgodovinopisci poročajo, iz lesa stavili.

Kakor sem že omenil, stojé okrog dvorišča zadružne komore. Komora je spalnica enega k zadrugi spadajočega zakonskega para. Ker so tedaj komore le zgolj spalnice, zato sestoje enostalno samo iz četirih sten, vsaka stena ima eno majhno okence, in pred vrati je malo podstenja, in kterega se tudi peč loži. Kaderkoli se zadruga za en novi zakonski par pomnoži, se mora nova komora postaviti. Komor je tedaj toliko pri zadrugi, kolikor je zakonskih parov. Časih so drže druga druge, najraje se pa vendar le vsaka za sebe samostoječe postavi. Od daleč bi človek mislil, da so bečelnjaki. V enakih komorah je, kakor oča Homer pripoveduje, v Troji stanovalo Prijamovih petdeset zetov z njegovimi hčerami, in petdeset sneh z njegovimi sinovi. Če se ženska glava iz ene zadrugo v drugo zadrugo v zamož vdaje, dobi razen navadne »bale« še kakšno kravico, druge dote na pr. v gotovini pa nikdar ne, naj je zadruga še tako bogota. Na Hrvaškem tedaj na kmetih ni težko nevestice zbirati, vse so si v tem enake, da nobena dote nima. Moške glave se le redkokdaj iz domače zadruge ženijo.

V površnih čitah smo videli dozdaj sliko zadruge. Poglejmo pa zdaj v pravo vas, in sicer v kako veliko vas ogerskih ali hrvaških Slovencev. Pred vsem bo našo pozornost zanimalo to, da je ena hiša kakor druga. Vse so si enake kakor krajcarji. Hiša z dvema oknoma izpod zakajene pajže, mala vrata, velika vrata, dvoriščen plot, pa zopet kakor s konca: hiša z dvema oknoma izpod zakajene pajže, mala vrata itd. — tako stoje hiše po vasi po eni, tako po drugi strani gori in doli, kakor poedini elementi električne baterije. Če stoji vas ob veliki cesti, je vsa vas samo ena dolga ulica, ki se v sredini razširi v precej velik trg. Vaški trg je, kar se njegove podobe tiče, nepravilen, najraje je jajčaste podobe. Hiše so namreč sred vasi bolj razen stoječe, proti obema koncema se pa zopet bliže skup stikaje. Če pa vas ne stoji ob cesti, se jajčasta podoba trga bolj v okrogljasto premeni. Večkrat pa vas nima trga, in v taki vasi stoje poedine hiše s svojimi poslopji raztresene kakor n. pr. polica pri šahu (schachbrettartig). Iz topografične lege mnogih slovenskih vasi je to očividno, da je bil namen prvih naselnikov brez dvojbe ta, da si za svoje selišče izberejo skrito, varno, zavetno mesto, kje na strani, kjer ne drže ne trgovinske ne vojskine ceste. Pred vasjo se navadno nahaja ali kak hrib ali kak gojzd, ki jo zaslanja ali kakšno drugo topografično napotje, ki rani prihod v nje brani. Posebno se to vidi na Hrvaškem. Zagorje zavolj svoje zavetne skrite lege je trikrat bolj z vasmi posijano in obljudeno, mimo mnogo bolj rodnega pa odprtega posavskega polja. V prejšnjih časih je stala županova hiša na najvišem mestu v vasi, iz kterega je župan svojim občinarom s trobenjem svoja povelja oznanjal. Naš učeni Popovič, ki je bil v Arclinu blizo Vojnika rojen, piše v svojem leta 1750. v Lipsiji in Frankobrodu tiskanem delu: Untersuchungen vom meere o našem županu (suppmanp suppleute) in njegovem trobenju tako-le: »Wenn ein soleher befehlhaber oder windischer dorfsohulze seine untergebenen zur entrichtung des zehenden, zur jagd oder andern frohndiensten zusammenberufen soll, so begibt er sich auf eine anhöhe, und blässt auf einem grossen horne gewisse töne geschicklich ab, welche das bauernvolk verstehet, was der Suppan durch sein blasen angededentet hat. Ich bin der sichern meinung, dass die Wenden, als sic noch herrn über vielce länder gewesen, auf diese art ihre mannschaft zu kriegsdiensten werden autgebothen haben. Dieses hornblasen dünkt mich ein ueberrest aus den alterthümern der mittlern, ja noch älterer zeit zu sein«.

Tako je pisal Popovič pred sto in dvadesetimi leti. V naših narodnih pesmih tudi gospodar na rog zatrobi, kader hoče svoje služabnike pred sebe poklicati. V mojem rojstnem kraji so pred letom 1848. ko je še tlaka in desetina bila, grajšinski hlapci tudi s trobenjem kmetom oklicavali naj pridejo po deseti nasad: in tudi tržni črednik je na rog trobil, kader je občinsko čredo zbiral in na pašo gnal.

Take so bile naše starinske vasi. Pri nas jih je le še malo, po Ogerskem in Hrvaškem pa še imajo denes svoj ostro izražen značaj. Poglejmo še v vas, kakoršna se nahaja n. pr. tam kje na ptujskem polji, ali v savinski dolini. Humorist bi jo tako-le opisal: s svinjakom se začne, s svinjakom neha, okolo in okolo nič kakor sami svinjaki, ravno kakor ob turški meji graničarski čardaki. Za svinjaki so kozolci, za kozolci živinske staje, za stajami hiše, vsred hiš pa zelena tratica z lipo. Hiše niso več vse lesene, ampak že zidane, ne stoje več vse s pročeljem proti cesti, ampak z vrati t. j. po dolgem: nimajo več samo po dvoje oken na čelu, ampak navadno po troje; tretje je kamenčino, kjer »onadva« spita. Dim se ne vleče več po zapajži med svislami, ampak dimnjak stoji ponosno vrhi streh, kakor štimanemu fantu »pušeljc« za klobukom. Med okni je videti mnogokrat sv. Florjana naslikanega, kako s zavihanim rokavom iz vodrice na gorečo hišo vodo vliva, ali pa sv. Jurija, kako se s zmajem bojuje, časih pa tudi sv. Martin, kako s sabljo plašč reže, pod njim pa kruljev na pol nag berač roki po njem steguje; redkeje se najdejo sv. tri božje osebe, ali pa Marija z detetom v naročji. Nad hišnimi vrati ali pa za dimnjakom je navadno letnica zapisana kdaj je bila hiša zidana, časih tudi šifra gospodarjevega imena. Hiša je zunaj in znotraj lepo pobeljena, le ob doljnji Sotli se najdo lesene hiše zunaj pobarvane, ali pa so temno rjave z belimi prepasi, kar je zelo mično videti. Naš narodni pregovor, ki pravi; na strehi so goste prekljice, v hiši so lepe deklice, je v nevarnosti s časom celo ob svojo veljavo priti, pa ne zavolj tega ker bo morebiti lepih deklic manjkalo, ampak zavolj tega, ker je po naših vaseh zmerom menje s slamo kritih hiš. Naš vaščan ljubi pred vsim dve barvi, naime belo in pa pisano. Vsem stvarem, ki se našemu vaščanu prijetno vidijo, vsemu kar mu je koristno, vsemu kar mu jo milo in drago, vsemu kar za lepo poznava, vsemu temu prilastuje belo barvo, in res sta izraza l e p o in b e l o v narodni frazeologiji mnogokrat sinonima. V naših narodnih pes pesmih se najde: beli dan, beli svet, beli ban (primeri beli car), bela solza (solza veselega ginjenja), beli oblak (neviharen), beli mlin, beli hram, bela cerkvica, bela pristavica, beli dvor, bela miza, beli stol, bela oštarija, bela postelja, beli kruh, bela nedra, bela roka; od Ljubljank se pravi, da so bele kakor repe, beli život, beli šinjek. beli laket, bolo ličice itd. Posebno se pridevek belo rad robenini pridevlje: bele pleničke, belo platno, bela plahta, bela robata, bela ruta, bela kikljica, beli rokavci, belo krilo, bele rjuhe. Hrvaške Slovenke se še denes celo v belo oblačijo, le na glavi nose rade kak črlen ali žolt robec. Nasproti pa ostale Slovenke nosijo skoz bele peče drugo oblačilo pa pisano. Pa tudi mestom in vasem se v narodnih pesmih rad pridevlje epiteton bel. Jaz sem našel: bela Ljubljana, beli Varožlin, bela Ribnica, bela Koprivnica, beli Dunaj, beli Gradec, Celje je belo in veselo, bela Sava, bela Goričanska ves, pa tudi: beli Vlah, beli mnih itd. Gotovo so si morali stari Slovenci tudi smrt kot dobrodejno bitje misliti, ker njej narodne pesmi in pripovedke skoz pravijo, da je b e l a žena. Pisano ima naš vaščan naj raje svoje pohištvo. Pisana so vrata, posteljo, škrinje in omare. Na etnografični razstavi v Moskvi se je spoznalo, da je pisano pohištvo trdo slovanski znak.

Ogledajmo se po sobi. Miza je »na štiri vogle rezana«, razen klop stojé v njej še stoli. V kotu nad mizo visi sv. razpela. Na eni strani je navadno slika Adama in Eve, kako pred grehom srečna v paradiži živita, na drugi strani pa, kako nju v greh zapeljani angelj s žarečim mečem iz paradiža goni. Druge zelo navadne slike so: beg v Egipt, pot v nebo in v pekelj, Marijino in Jezusovo srce, gospodarjev in gospodinj patron itd. Pa tudi šaljive sliko se sem ter tje vidijo n. pr. mlin, v kterem so star babe meljejo pri »pajkelcu« pa kjer že fantje na nje prežijo vse pomlajene iz njega prihajajo. Pri peči je stara lesena ura, vsa od muh onesnažena. En kazalec ima podobo sulice, drugi pa strele, in s tem orožjem morita sedajnost, ter jo pahata v tisto vrečo, ki ne bo nikdar polna, v vrečo, ki se jej večnost pravi. V stransko kamrico hočemo samo malo pokukati; dve visoko postljani postelji se nam prikažete. Naš vaščan mnogo ceni dobro ležišče, in sploh se nahajajo snažno in čiste postelje po naših vaseh. Ta kompliment mora vsak nepristranec našemu narodu narediti. Na Dunaji nisem tako lepih blazin našel, kakor na Hrvaškem pri kmetih. Tudi v kuhinjo ne bodemo hodili, kajti našo gospodinjo dé, da je vsak moški v kuhinji napoti.

Da naši vaščanje na skedne in hrame radi sovo ali škanjca ali čuka z razpetimi perutnicami pribijajo, to je stara — ne navada, ampak — razvada; »Novice« so to že dostikrat grajale, in prav je, da so to neopravdano trpinčenje kmetom koristnih ptic grajale, pa naši vaščanje le še nočejo jenjati. Na hlevu vidimo tri križce iz blagoslovljene leske pribite, ker to boje živino more brani. Na vratih konjske staje je pa velikokrat prilepljena slika kakega generala, če ne celo cesarja, ali pa celo krdelo ogerskih huzarjev. Poglejmo si dvorišče. Na sredi dvorišča je velik kup gnoja. Dober gospodar se boje odkrije pred njim. Okolo gnojišča noslja in stika breja plemenska svinja. Jaz je ne bi v narodopisno sliko slovenske vasi jemal, da me ne bi njen v podobi zakrivljen rep živo spominjal, da v dobi tiskovnih pravd živimo, in da je bolje in varneje denašnje dni o svinjah govoriti, nego o politiki. Ne daleč od svinje »raca po blati kvaca«, tako sem našel zapisano v Popovićevem »Untersuchungen vom meerc« ter se srdil zakaj mesto kvaca ni kobaca. Naprej tam se dva našopirjena purana kakor dve gosposki kočiji po dvorišči sem ter tje vozita. Žnoder jima visi kaj smešno čez kljune, pa vendar se zelo resnobno in gravitetično nosita, gotovo sta tekmeca radi kakšne purice. Petelinček belček skoči na hlevček pa zakukurika: kikiriki na gnezdu čepi; jarčka devička pa med tem pod hlevčkom po peščeku brčka. Mati kokoš, ki je ravno kar jajce znesla, veselja jaska, da se do treh sosedov čuje, kokot jej pa odgovarja: kokokokodaje, polne polne dile jajc! Malo otročlje sedi na hišnem pragu pa polža ogleduje, ter se mu grozi, da mu bo hišo ubilo, če mu roge ne pokaže; in res, ko da bi bil polž besede razumel, ter se za svoj tovor zbal se začne sliniti in rogo na svitlo rivati. Zdaj lesa zaškriplje, berač z rastrganimi rokavi, cunjasto mavho in grčavo palico v suhi roki se prikaže in krevlja počasi proti hiši v Boga ime prosit. Pes, ki je do zdaj stegnen na sobici ležal, zalaja nad njega, ter ga godrnjajo v hišo spremlja, tudi gosi stegujejo vratove va-nj, ter sikajo s jeziki kakor kače. Dete se ga ustraši, pusti polža, ter zbeži v kuhinjo materi za krilo. Tam vzadaj za skednjem stoji star oreh, pravi velikan je, ter je že trem hišnim zarodom jederce za božične in velikonočne potice in kolače dajal. Trije, kakor kodelje veliki vrabljevi gnezdi so na njem. Vrabci cele vasi se na njem zbirajo, kader imajo med seboj kakšno pravdo, kader se kter vrabelj ženi, ali kader se pomenkujejo, kam pojdejo proso krast. Vrabelj je »mal ptič, pa dela velik krič« pravi naš pregovor. Ni ga dne na leto, da vrabelj ne bi kmetu česa ukradel. Narodna pesem pravi o vrabljevi nepoštenosti takole:

Možek žito sije,
Vrabec se mu smije:
Džumber džumber
Čap čap čap!

Taj pretegli vrabec!
Možek žito vozi,
Vrabec se mu grozi itd.

Vsaka hiša v vasi ima svoj ogradek, svoj vrt. Razen navadnega povrtja in sadja raste v vrtu klinčec in sipek, bezeg in drenek, dišečo matere božje pleničice, zali fantje, turšek, in v kakšnem kotu celi grm pelina. Pred vsemi drugimi cvetlicami je pa rožmarin najbolj v čislih. On ne raste prosto v vrtu, ampak v lončecu na kuhinskem okenci. Rožmarin je brez dvojbe pravo slovensko narodno bilje. Rabi se pa v dveh zelo različnih slučajih, namreč kot kropilo kri mrličih, in kot nevestna kitica pri svatbah. Glasoviti nemški pesnik Schiller je djal, da so tam gotovo dobri ljudje doma, kjer se mnogo poje. Jaz bi pa djal, da so tam še bolji ljudje, kjer se poleg petja še rožice goje, in to je pri nas, po naših slovenskih vaseh. Da se rožice goje, to sem ravno kar rekel, da se pa tudi poje, kdo tega ne ve! Po naših vaseh se čuje petje ne samo po dnevi, ampak kakor v gaji, kjer slavički gnjezdijo, tudi po nočeh. Kako idilično je n. pr. slišati vasovalca, kader v mirni tihi noči zapoje: »Po celi vasi luči ni, pri moji ljubci so pa tri itd.«

Naš vaščan je sploh samo poljedelec, in ker mi vso našo narodno moč le iz njega crpimo, za tega delj pravijo naši protivniki zaničevalno, da smo mi Slovenci »ein bauernvolk«. Naj bi jim bilo, samo da nas pri miru puste. Za ribarenje našemu vaščanu ni mnogo mar, za lov pa še menje, rad pa goji čebelice, in malo vasi je, v kterih bi se ne našel vsaj en uljnak. Saj pa tudi naša vaščanka rada medene kolače peče, še raje pa medeno slaščino pije. Za svilarstvo je še precej nemaren, rad pa kupčuje in barantuje, posebno na Kranjskem, toda le po malem, bolj na drobno. Za kupčijo in barant ima zares neko nagnenje, pa tudi sploh dobro splava. Tudi male obrtnije se je z vspehom poprijel, in tudi v tem prednjačijo kranjski Slovenci. V tej vasi so sitarji, v onej kartačarji, naprej tam rešetarji, nadalje slamnikarji itd. Vsaka vas ima svoj poseben obrt. Drugače so pa naj navadneja rokodelstva v vsaki slovenski vasi najti. Tam na potoku stoji mlin. Noč in dan se urno obračajo kolesa, na ktera voda v slapu grmi; v mlinu pa klepeče, da se mora vse po dvakrat reči. Naš vaščan memo mlina gredoč si domišljuje, da klepet v mlinu pravi: »vsak pol, vsak pol, vsak pol«, kajti na mlinarja sum leti, da preveliko merico jemlje. Više mlina stoji pila. Pilarstvo to je dobiten in pošten obrt. Pila, kader jo voda gori in čvrsto panj po sredini prereže, hrošči našemu vaščanu po ušesih, ko da bi vedno rekala: »groš, groš, groš!« Tudi kovaštvo je denarno rokodelstvo, kajti iz kovačnice ves božji dan zvoni: »petica, petica, petica!« Poleg kovačnice je tkalec. On jo glede poštenja še na slabejem glasu nego mlinar. Vse gospodinje se nad njim hudujejo , češ da jih pri laknu goljufa; zato si domišljujejo, da tekalni stol pri tekanji glasno mojstru očituje: »tat-tatek, tat-tatek, tat-tatek«. Zidar se po zimi kaj klaverno nosi, ker ni zaslužka. Po letu mu baje ni bila nobena pečenka premastna, zdaj po zimi mu pa ni nobena hruška presuha in pretrda. Ta nečimurnik pravi: bog mi daj le še zimo prebiti, po leti si bom že sam pomagal. Tam naprej stoji trebušina mesar s krvavim predprtom med podvogami, ter po žepih z denarjem čreblja. Vaščan pa pravi o njem: mesar, ta je mož! kamor seže tam je groš. Naj bolji v denarnih zadevah je pa kožar, kajti o njem se pravi: da kože kroji, pa dukate broji. Vsaka vas mora imeti svojo krčmo, notri pa natakarico srčno, pravi pregovor. Krčmar je važna oseba v vasi. Če nobeden nima ščinkastega nosa, on ga ima. Kdor njegovemu vinu ugovarja, temu odgovarja: je pač takšno, kakoršnega je Bog dal, kaj morem jaz zato, da ni bolje. Če pa kdo vino hvali, tačas pa precej na Boga pozabi, ter bahato de: tega smo pač pridelali. Lončarji se radi z lončenim basom dražijo. Poglejte tam-le krojača, prste ima dolge in sklepaste kakor

predeč pajek noge. Cela njegova postava je podobna krojaškim škarjem, posebno trljikaske noge, ktere pri šivanji zmerom drugo vrh druge zaškrnene drži. Brada mu bode iz suhega lica, ko da mu bi same šivanke ven bodle. O črevljarji zbadljivo pravijo, da njegova žena zmerom bosa okolo hodi, ravno kakor tudi kovačeva kobila. Zdaj Ženejo pastirji vaško čredo na občinski pašnik, trije paglavci, jih zapazivši, so vderejo za njimi, ter jih tako-le popevaje spremijo skoz vas:

Kravarji lepo trobijo,

Ko kravje parklje robijo;
Svinjarji lepo piskajo,
Ko svinske repe stiskajo; itd,

Še marsiktero enako poglavsko pesmico bi znal povedati, ker sem nekdaj bil sam izvršilni član poglavskega ceha, pa bi se utegnil kdo še bolj nos vihati, kakor nad mojimi ljudskimi pesmicami o slov. ljubezni.

Kaj pa jedo po naših vaseh? Narodna pesem pravi: Repa, korenje, slabo življenje, zraven pa pristavi: Slanina pa zelje, to je veselje. Da je pa tudi repa dobra, priča druga narodna pesem, ki pravi: Dobra je dobra — kisela repa — ki sta jo ribala — hlapec in dekla. O močniku se pravi: da je Kranjske dežele steber. Najbolj narodne jedi so pa brez dvojbe Kaša in pa žganjci. Slasten ogrizek ima vsakter Adamov sin rad, tudi naš vaščan ne dela iznimke. Njegova »ta stara« ne sme samo tega vedeti, od česa muhe crkajo in pri kterem konci se začne repa lupiti, ampak mora tudi znati iz orehov potice peči! Narodni pregovor pravi: o sv. Miheli (kader je žetev in mlačev pri kraji) smo se najeli, o sv. Frančiški smo klali prašičke. Kader imajo terice in mlatiči »likof«, tačas brez sirnatih štrukljev ne sme biti. Pri furežih, pri sedminah in pri svatbah, še časih celo neizmerno troši. Na pustno ali mastno nedeljo so mora svinjska glava v kislem zelji kuhati, to je že stara navada. Pri svatbah je glavna jed šartelj. Pa kdo bi vse nabrojil, kar se po naših vaseh čez leto pojé!

Ob velikih praznikih, ob ženitbah, ob trgatvi, ob godovih in sploh ob vseh izvenrednih veselicah naš vaščan rad iz možnarjev in pištolj strelja, da se po vsej okolici ve, kje so dobre volje.

»Široko je po sveti, ozko pa po domačem dvorišči« pravi naš narodni pregovor; pa naš vaščan raje ostane na svojem ozkem dvorišči, nego ka bi išel po širokem svetu n. pr. da bi se izselil v dalnjo Ameriko. V tem pogledu je naš vaščan velik filister, pa nam je drago, da je. Njegova narodna praktična filozofija mu veli: »dalje boš prišel, daljo ti bodo ljudje kazali, če imaš toplo ognjišče, ostani doma, kajti tuja vrata po hrbtišči tepejo«.

Po naših vaseh se še veliko grdih vraž najde. Tukaj jih ne bom našteval. »Narodov« listek bo še pozneje za to prostorček imel. Kar se mene tiče, jaz sem jako rad v društvu ljudi, ki se duhov in strahov in hudiče in copernije boje, ki jih sveta groza obide, kader čujejo uro polnoči biti, ki se o mraku več mimo pokopališča ne upajo, za ktero ima noč neko posebno moč; kajti jaz vsem tem njih naravno fantazijo zavidam itd. Takih ljudi je še dan denes po vseli slovenskih vaseh dosti. Vsaka vas ima svoje stanovito mesto, na kterem, če ne vsak petek, vsake kvatre pa gotovo straši. Vsaka vas ima kakšno staro babo, ki je na sumu copernije, ki zna dete uročiti, ali komu kaj »narediti« in še druge hudobne vraže uganjati. Če ta baba umrje, in je mesto vaške čarovnice izprazneno, precej postavi javno vaško mnenje drugo na nje mesto; ena mora biti, tú vse nič noe pomaga. Babica je sicer pohlevna in krotka kakor žabica, bolj misli na drugi svet nego na ta, ali ker je vasi treba čarovnice, mora čarovnica biti. Med tem ko ona morebiti doma v svoji pajžici (dachstübchen) moli, si pripovedujejo pri kolovratih, da so jo videli na metlji v oblak jahati, da je šla tje, kjer imajo viljci pod predsedništvom peklenske hudobe svoje zborove in svoje plese itd. Takim čarovnicam pravi naš narod, da so šembilje.

Razen šembilje ima vsaka vas svojo trojalko, ki je pa navadno zlobneja nego šembilja. Vsaka vas ima svojega diplomiranega potepuha, večidel je ta kak spriden dijak. Vsaka vas ima še nekega, ki ga vsak draži, kteremu vsi osla kažejo. Vsakter misli, da ima pravico nad njega seči, in bolj ko se dotični brani, bolj ga cela vas za norca ima. Ž njim je ravno taka kakor z babo čarovnico. Vasi je treba bedaka, je treba norca za družbo in kratek čas, pa si ga postavi, in sicer časi postavi človeka za vaškega norca, ki je morebiti razumneji, nego so vsi drugi skupaj. Slavni angležki zgodovinopisec Bukle jo na temelji statističnih poddatkov našel nek naraven zakon, vsled kterega se vsako leto na Angležkem mora stanoviten broj ljudi življenje vzeti, kajti to zahteva narodno življenje. Iz tega naravnega zakona je on potem dosledno zaključil, da tisti, ki sami sebe ubijajo, ne doprinašajo ta samoumor samo za sebe, ampak za ves narod, tedaj v nekoliko tudi za vsakega poedinega, in da samoumori spadajo med normalne prikazni življenja vsakega naroda. So ve da so procenti in načini samoumorov pri poedinih narodih razni. Ravno tak naraven zakon ne mara vlada tudi po naših vaseh, zastran šembilje in norca. Šembilja in norc po Bukleovi teoriji nista za svojo osebo to, ampak za celo vas. Normalno življenje vseh vaščanov skupaj kot moralična oseba, zahteva, da imajo šembiljo in norca, drugače ne bi bili zdravi. Kakor ima tedaj po Buklejevi teoriji samoumorec zaslugo za cel narod, ravno tako morata tudi šembilja in norc zaslugo za vas imeti, ker te gotovo neugodni nalogi izvršavata. Bog nam grehe odpusti, bo gotovo ta ali oni djal, kakšne pošasti bo spekulativni človeški razum še skuhal, kaj takega še nismo čuli. Pa Bukleove teorije niso zgolj fantazije, ampak imajo pozitivno stalo v zelo točnih angležkih statističnih zapizkih. Pri nas je statistika le bolj igrarija, drugod pa znajo nje važnost boljo ceniti, ter jo bolje na praktično življenje vpotrebljavati. Pa vrnimo se v našo vas.

Na Kranjskem celo ena vas drugo za norca ima. Malo jih je, ki se ne bi š čem dražile. Škoda, da to še nobeden zapisal ni. To bi bilo gradivo za knjigo, ki bo jo naš narod rad prebiral.

H koncu samo še tri znamenja slovenske vasi, ki vsaki naši vasi neizbrisljiv pečat slovenstva na čelo vtisnejo.

Prvo je, da ima vsaka naša vas, če ne cerkvico, pa kapelico, če ne kapelice, brez križa pa gotovo nobena ni. Kakor so štepihi v skrbi fantom, ki jih vsako jesen osnažiti morajo, ravno tako je križ v skrbi vaških deklet, ktere ga večkrat čez leto s kiticami ovenčujejo. Katolištvo našega naroda še zmerom na trdih nogah stoji, in še-le tačas bo začelo omahovati, kader bo z nemškim jezikom tudi protestantički duh v naše kraje pihati začel; to je naša narodnost v veliko veči nevarnosti, in še le tačas, kader nam bodo Nemci našo narodnost v Reni potopili, tačas bo krič, da je katoličanstvo v nevarnosti, popolnoma opravičen. Abotno je tedaj, če branitelji katoličanstva od nas braniteljev narodnosti zahtevajo, naj jim pomagamo. Mnogo bolj temeljito in opravdano bi bilo naše zahtevanje, da naj oni naj popreje nam pomorejo, zakaj če bodo našo narodnost branili, bodo posredno in najbolj zanesljivo tudi katoličanstvo branili.

Drugi pečat slovenstva naših vasi je lipa. Ktera vas jo morebiti nima, je hitro naj zasadi! Kdaj god pridem do kake stare vaško lipe, zmerom rad pred njo postojim, ter se drage volje prepustim, da me sprehajajo rodoljubni občutki, ki se pri pogledu stare vaške lipe sami od sebe obudevajo. Poglejte jo, tam na vrhu moli iz njo nekoliko suhih vej. Kakor nagi lagti iz nje v zrak štrle, ali lipa ne čuti več, one so za njo mrtvi udje. Te suhe veje, to so naši narodni odpadniki. Sicer so one krvi, onega mleka, onega korena, kakor živo zelene veje, ali oni ne čute več ne veselja ne žalosti narodove. Prvi vihar jih bo za zmerom od materinega debla odlomil, in padli bodo lipi na podnožje. Gotovo je to žalosten prizor za vsakega slovenskega rodoljuba, videčega kako se naši lipi veje suše, in kako jih viharji lomijo. Vendar pa postane lipa po taki naravni amputaciji snažneja in zdraveja. Tudi lipino deblo je vrh podnožja dosta razruvano, kukci in črvi in druga gnjusna golazen ga je razjedla, da je lipa, kakor da bi na peterih nogah stala. To je slika politične naše raztrganosti. Ali koj malo više se vse panoge v eno gladko, okroglo in čvrsto deblo zedinijo, iz kterega so pognale zdrave mladike bujno zelenjad. To je slika našo mlade Slovenije. V nje senci so zbirajo fantiči in deklici, modri možje in skrbne gospodinje. Bog jih poživi mnogaja ljeta!

Tretji pečat naše vasi je s l o v e n s t v o samo. Mesta nam je tuja kultura vzela, tako da je Slovenec denes tujce v njih. Tuja kultura jih je zlizala kakor star denar, da niso več prvim podobna. Pa tudi že po naših trgih je svojo roko stegnila. Kakor kukovica v naša gnezda svoja jajca polaga. Mi smo dobre duše, Samaritani, pa skrbimo za nje otročičke; kakšno pa zahvalo od tega imamo, to ve vsakdo. Samo vasi so nam še ostale. Ostale so djal bi, še precej neoskrunjene. Če enkrat tudi nje zgubimo, potem je finis Sloveniae. Dajmo tedaj, da obranimo ta zadnji obkop naše narodnosti! Ta velja!

V Zagrebu.

–p.