Nemoderna novela

Nemoderna novela
Marija Kmet
Izdano: Slovenska žena 1912
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.Uredi

Tisto noč se je vsulo vse polno pestrega cvetja po krilnatih daljavah in blestečih poljanah.

Mina je vstala in se je opotekla, toliko žarkov je planilo nanjo. Vsa omamljena je za hip zaprla oči, jih spet široko odprla in sklenila roke. „Ah, solnce, solnce, kako si veliko in mogočno!"

Potem je vzela obleko in se mehanično napravljala za na pot v mesto, v pisarno.

„Dejal je, da pride danes," je mislila glasno, in lahek nasmeh ji je skrožil tenke ustnice.

Popravila si je frizuro, nadela slamnik in odhitela po ulicah, v ono visoko hišo, kjer je dan za dnem preždela v zatohli pisarni, polni temnih orisov in mrtvaških senc.

***

„O, Mina — dobro jutro!" jo je pozdravil Ivan.

Dvignila je glavo in se mu nasmehnila v pozdrav.

„Mi ne podaš roke?" je pristopil on bliže.

„Ne morem — glej ravno sredi vrste sem," je dejala ona in spet hitela dalje s pisanjem na stroju.

Ivan jo je nekaj časa nemo gledal, potem pa je pričel jezno: »Vraga — ne prenesem več tega!" vrgel klobuk na mizo in trudno sedel na stol. „Ne prenesem več tega, da me tako hladno sprejemaš. In to ni danes prvikrat! Sediš pri delu, in mi niti ne podaš roke! Delo ti je več, kakor pa sem ti jaz!"

Mina ga je začudeno pogledala, neko razočaranje je privrelo v njene trudne oči, in počasi je zmajala z glavo.

„Ivan — tako si malenkosten?"

Ivan je planil kvišku in drgetaje govoril: „Kaj — malenkosten! Ti imenuješ to malenkostno? Pomisli vendar, da človeku časih vstane, vstane misel, da ..."

„Da ...?" ga je prekinila Mina in sklonila glavo niže v delo.

„Da — me ne ljubiš več!" je izustil Ivan hlastno, stopil k oknu in naslonil razpaljeno čelo na šipe.

Mina je prenehala z delom in roke so ji padle v naročje.

„Vedela sem, da boš dejal tako." Vse medle so se ji zastrle oči, in komaj slišno je rekla:

„Ivan — pojdi! Jutri popoldne v aleji."

„Podiš me? Mi—na!" Grozeče jo je pogledal in prijel za klobuk.

„Pojdi!" Proseče so se ji dvignile oči.

Stopil je k vratom.

„Jutri — Ivan!"

Zaprl je vrata in odšel.

***

Rdeče je žarelo nebo, ko se je vračala Mina zvečer iz pisarne. Počasi je stopala, težke so bile stopinje, kakor bi bile vklenjene v trdi tlak. Od vednega sedenja jo je bolelo vse telo, časih se je pretegnila, pa z lahnim vzdihom se je spet zvila v dve gubi in šla malomarno dalje, kakor preje. Časih je pogledala po izložbah, ozrla se je tupatam po umetniških slikah. Tedaj ji je zažarelo oko, nekaj daljnega, prošlega ji je napolnilo dušo. Obstala je pri sliki in mislila ... Časih, da časih si je mislila svoje življenje tako vse drugačno, kakršno pa je bilo sedaj!

Mislila si je, da bo živela lepe dni, ki bodo polni same lepote, samega srebra, samega solnca. Prešerno je zrla bodočnosti v oči. Takrat, da — takrat je še živel oče —! Bogat je bil — in obetal ji je zlate gradove. „Lepo boš živela," ji je večkrat dejal, „dobro se boš imela." In Mina je živela v visokih idealih, nikdar ji niso misli stopile na zemljo, le višje, višje je hotela, in tam zgoraj nad oblaki je videla belo pot, rožnato pot, ki bo edino le zanjo, za Mino — kdaj? — Ah, potem, potem, ko bo odrasla ...

In potem? Prišlo je ono navadno, kar pride vsak dan. Le za Mino ni bilo navadno.

Oče je bil lahkomiseln, ogoljufali so ga. Postal je čez noč berač. Vsled velike nesreče ga je zadela kap.

To je bilo čisto vsakdanje — in vendar jo je butnilo in treščilo iz oblakov na trda, kamenasta tla, in vsa preplašena se je ozrla po svetu, ki ji je bil tako tuj v svoji realnosti. Trde štrene so se ji omotale okrog nog, in težko je hodila po novi poti. Jela je gledati okrog sebe, oči so se ji širile vsled razočaranja, a sčasoma je postala trda, in ostre poteze so se vdolble v njen obraz.

Mati je slabela. Sedela je doma in časih ni cele dneve izpregovorila besede z Mino. Mina je šla v pisarno in skrbela za mater in zase. Trdo je bilo življenje ...

Še vedno je stala pred izložbenim oknom in strmela v sliko. Pa vzdramila se je. Pogladila se je po čelu in spet šla dalje po ulicah ...

Zvonovi so peli večerne pozdrave. Mini pa se je zdelo, kakor bi ji nesli vse želje in vsa hrepenenja k pogrebu. Prišla je v ozko ulico. Motno so se svetlikale redke svetilke. Ob oglu je stal slepec in vlekel počasi in trudno harmoniko, da je zaječala časih, kakor bolne misli o polnoči porojene. Odprla je vrata temne hiše in stopala tipaje v temi po stopnicah. Težko dihaje je dospela do stanovanja, vzela ključ in vstopila v sobo.

V majhni sobi, ki jo je imenovala v solnčnih dneh svojo, je odložila slamnik in se vrgla na stol. Segla je s prsti v lase in se naslonila na kolena. Tema se je širila ...

Tako čudno ji je vršalo v glavi, bobnelo in drvilo preko daljnih gora in voda. Odšla bi bila — odšla — kam? Razmeknila bi bila vse tiste stene, razdrla okna, skočila vun — vun — kam?!

***

„Ali bo že večerja ali ne?" je vprašala mati iz sosednje sobe.

Vstala je Mina, se udarila po čelu in dejala sama sebi: „Ah, neumnica! Kaj bi vedno s tistim: „Bi — bi — bi —! Če pa ne gre!"

Odšla je v kuhinjo in jela pripravljati večerjo. Smejati se je morala sama sebi, da se je spet enkrat podala na ono zapeljivo pot prešernega, mamljivega, dehtečega cvetja in žarenja.

„In tako presneto realno je vse okrog mene, in jaz — ha — da morem še zaiti kdaj! — Da me ni že vse to iztreznilo!" In hitreje je delala — in delala —, le časih ji je za pol trenutka obstal pogled na neki točki, da se ji je zvrtelo, kakor ob mamečem blisku.

***

Pozno v noč je bilo, ko je sedela pri materi v sobi. Sključena in vsa upala je napol sedela, napol ležala mati v naslonjaču. Koščeni prsti so bili sklenjeni, majhne oči so zrle na Mino, ki je brala časopis.

„Kaj je novega?" jo je vprašala mati.

„Nič posebnega. Da, tu je nekaj. Ona moja prijateljica, veste, ki je hodila časih k meni, se je omožila."

Mati je zaprla oči.

„Omožila se je. In bila je mlajša od tebe. In ti — ti — kaj čakaš?"

Začudena se je ozrla Mina vanjo.

„Jaz, mati?"

„No, ti — da. Pobrigala bi se lahko malo bolj za to. Godi se nam slabo, ti ne boš večno mlada, in jaz, jaz bi imela rada malo udobnosti v zadnjih dneh“

„Saj skrbim, mati. Vam česa nedostaja?"

„Ah, nedostaja! Menda je polno dobrot okog mene?" Jezno se je premeknila mati in mrmrala sama zase.

„Dobrot — oh, seveda —" je tiho ponavljala Mina. »Dobrot! Razkošnosti ni."

„Tudi za silo gre težko," je topo odgovorila mati.

„Potrpite! Dobim večjo plačo in ..."

„Kaj, in? — Omoži se, pa bo vsega konec."

„Pa — kako?"

»Kako!" Začudena jo je pogledala mati. „Kako? Kaj ne hodiš več z Ivanom? Kaj se je razdrlo?"

Tedaj je razumela Mina. Seveda, bil je tu nekoč Ivan, govorila je z njim, mati je slišala, da se tikata. Kaj pa, da je mislila takoj na možitev.

Nasmehnila se je trudno in govorila počasi: „Ah, mati. Ivana mislite? Moje misli so daleč od možitve!"

„Seveda, le zoperstavljaj se! Postarala se boš — o še spomnila se boš mojih besed! Vzemi ga! Dobro službo ima. Kje dobiš dandanes izlepa takega ženina, kaj? Uradnik, pokojnina! — Ne bodi neumna, Mina! In — mene poglej, stara sem — o — o."

Mati je sklonila glavo.

Mina je vstala. In zastudila bi se ji bila mati, da bi je ne bila videla tako vso bolno in raztrgano po mukah, iz življenja prikipelih.

»Greste v posteljo?" jo je vprašala tiho.

„Pusti me —!" je dremaje odgovorila mati. Potem pa je mrmrala sama zase: „O — o Mina — še pomnila me boš — o — da — in bi imeli lepe sobe — lepe — o ..."

***

Tiho je bilo po aleji. Svinčene štrene so se vile po nebesu, in veter je dihal hladne vzdihe in jih polagal med lahno zelenje, ki je zatrepetalo in završalo ...

Ivan je čakal ob kostanju in časih nestrpno vztrepetal in zmajal z glavo.

Gori po aleji je prihajala Mina. Počasno je stopala in zrla v tla. Ivan ji je šel nasproti.

„Pozdravljena!"

„Pozdravljen!"

Segla sta si v roke.

„Kam?" je vprašal Ivan.

„Kamor hočeš."

Šla sta. Tiho je bilo vse okrog njiju. Ni bilo besed izpočetka, a čutile so se v njunih dušah.

„Rekla si, da naj pridem. Kaj je?"

Mina je pričela: „Dejala sem ti bila, da si malenkosten. Bilo je že dostikrat, da si me začudeno pogledal, in kakor neka temna slutnja, ti je prišla v oči. Vedela sem, da dvomiš o moji ljubezni."

„Ne dvomim. Le začeta misel je bila o dvomu," je del tiho Ivan.

„Ne izgovarjaj se! — Zahotelo se ti je zunanjosti, sladkih besed, mehkih pogledov. Zahotelo se ti je priseg na večno zvestobo."

„Ne! — Mina!" je del proseče.

„Pusti me, da izgovorim. Že dolgo mi je ležalo na duši. Ali glej, v zunanjosti ne vidim ljubezni. In vidiš, jaz — jaz nisem taka — nisem sladka. Življenje me je poučilo drugače. Vidiš, ko sva se bila srečala, sem te bila vzljubila, in ko si me vprašal, če hočem s teboj na pot, sem ti podala roko in sem ti dejala, da te ljubim. Ni bilo to dovolj jasno? Kaj je treba pri vsakem srečanju novih priseg, novih obljub?"

„Ali Mina, človek sem, razumi vendar! In človek se lahko moti."

„Ha! In mislil si, da si se v meni zmotil?" Ironično ga je pogledala.

„Ah, Mina!" Prijel jo je za roko, ki jo je pa ona izmeknila.

„Ali ne znaš brati z obraza dušnih besed? Kaj mora priti beseda na dan? Kaj se ti ne zdi, da se z besedo pretrga vse ono tenko in sveto, ki polje v duši? Ah, Ivan, da si mogel dvomiti le en trenutek!"

Spet jo je prijel za roko in ji pogledal v oči.

„Mina, ne dvomim več! Vem, da me ljubiš."

„Za koliko časa?" mu je rekla smehljaje.

„Ne vprašaj tako!" Mračno je pogledal, se obrnil vstran in izpustil njeno roko.

Mina pa ga je pogledala z dolgim pogledom, polnim ljubezni in žalosti. Ivan je ni videl. Ko pa se je obrnil, je postal njen obraz spet trd in nem kakor preje.

„Pojdiva, ne prepirajva se več!" je del Ivan izpremenjeno in jo hotel prijeti pod pazduho.

Mina pa je zamahnila s trdo kretnjo in govorila: „Ostani! Zdaj bi šla spet roko v roki, kaj ne — razgovarjala bi se — in jutri, jutri bi me že spet vprašal, če te resnično ljubim. Ne — pusti! Tako ne bo šlo več dalje."

Zavzdihnila je, se nagnila čisto k njemu in dejala: „Ivan, v tebi ni vere v mojo ljubezen."

„Mina!" Odstopil je za korak nazaj.

»Ni vere — vidiš — in to ni prava ljubezen. Malenkostnost je v njej, ljubezen pa je neskončna. Tako, zdaj veš." Ponudila mu je roko in ga'ostro pogledala. Ivan se je stresel.

„Kaj naj to pomeni?"

„Z bogom, Ivan!"

„Mina — ti — ti greš od mene?"

„In ti si že zdavnaj odšel. Ai nisi začutil smradu v svojih besedah, v sladkih pogledih ? Ali nisi zagledal gnilobe v svoji ljubezni? — Zato — čemu, čemu! — Z bogom!"

„Pa — Mina — pomisli — prejšnje čase ..." Ves se je tresel, slaboten in resen, da se ji je zasmilil. Nasmehnila se je, oči so se ji zastrle in nekaj jo je sililo, da bi ga bila prijela za roke, ga objela, poljubila in vzela s seboj. Pa premagala se je in samo rekla: „Preveč je že besed. Razidiva se!"

Ni imel moči, da bi jo bil prijel za roko, omahnil je, se naslonil ob kostanj in zrl v tla.

Pogledala ga je še enkrat, stisnila oči, se obrnila in odšla s trdimi koraki doli po aleji proti domu.

Ustnice so bile stisnjene, a šiloma je privrelo preko njih: „In vendar ga ljubim, tako ga ljubim ..."

II.Uredi

Polnočne sence so se zvijale v plašnih objemih. Veter je ječal in temne furije so plesale divje plese po ulicah in ploskale z razprostrtimi rokami po širnem mestu.

V sobi je bilo plašno in zatohlo. Tesno se je gibal zrak med stenami. Zdajpazdaj je zaskelela rana bolnih trepetov.

»Koliko časa še?" Trudna je zavzdihnila Mina. Bilo je leto po onem razstanku z Ivanom. In vse to leto je mati hujše bolehala, da je prebdela Mina cele noči ob njej. Časih ji je bilo vse tako zoprno.

Zaprla bi bila vrata stanovanja, se umila v mrzlem studencu in odšla v nov svet, kam drugam, kam drugam, najsi bi že bilo kamor že. Pa mati je ni pustila. S tresočimi vzdihljaji jo je pridržavala doma, z zateglo sapo jo je priklenjala na stol tik sebe. »Koliko časa še? Kje so moči, da jo vzdržijo še pokoncu? Odkod toliko novih sil, da ji ne poči žila bitja in življenja?"

Strahoma je zrla na steklenico zdravil z mrtvaško glavo na belem listku. In časih, ko jo je že vse peklo od prečutih noči in težkih misli, ko ji je že vse bobnelo po ušesih, se ji je zdelo, da jo nevidne sile tirajo k oni steklenici, da bi jo odprla in vlila v materina usta. Od vseh krajev je šuštelo in sikalo: „Čemu ti je treba sedeti tu? Šla bi na rožnato pot! Nisi dolžna tega. Ves materin trud zate je že davno poplačan s tem, da skrbiš za mater že dolgo let. Hiti — hiti! Mladost bo končana — in ti boš stala praznih rok na prašni cesti. Mina, daj, vzemi, vlij! Mina, Mina, hiti, hiti, haaaa." Kakor besna je planila kvišku in se opotekaje naslonila ob posteljo. In še je vršalo: „Hiti, hiti, haaaa ..."

***

„Mina." Stokoma je zaječalo iz postelje.

„Kaj — mati?"

„Pridi! Bliže, bliže!"

Mina je prijela mater za roko, vso mrzlo, potno, koščeno.

„Rada bi — še bi rada — živela ..."

„Mati!"

„Ne govori! Še bi — še — rada živela. Pa je noč — noč okrog mene in v meni. Sapa tu — tišči — odpri — odpri!"

Grgralo in vršalo je v prsih. Mina je skočila in odprla okna.

„Mina — ah." Težko sopeč je dvignila mati motne oči in čudno razmeknila roke nad glavo.

„Še nocoj, Mina, pojdem, pojdem. Daj mi ..."

„Kaj, mati?"

„Življenja, življenja! Ah, živeti — še — še šele." —

Kakor otel pisk je prasnilo iz prsi.

Mina je prijela mater z obema rokama, jo hotela dvigniti, a že v istem hipu so se izbulile osteklenele oči.

„Smrt, ti si," je nemo govorila Mina, sklenila roke in zrla v mater. Nič je ni presenetilo, nič se ni prestrašila. Pripravljena je bila. Zatisnila ji je oči, jo uravnala in sedla tik postelje.

Tiho in šepetaje je govorila: »Končala si, o mati. Počivaj v miru! Dolga ti je bila pot, težka cesta, počivaj, počivaj ..."

Trudno se je naslonila na mizo.

Ječalo in trepetalo je zunaj, pojemal je svetilkin plamen.

Smrt je drhtela po vsem ozračju.

Potem je težko vstala Mina, prižgala tri sveče in še tri, jih postavila ob materino vzglavje in strmela v noč. Nič več ni bilo misli v njo. Nobene misli, ne žalostne, ne vesele. Kakor velik zid se je vrglo na pot njenih misli, vse je zastalo, otopelo, onemelo. Zaprla je oči in zadremala.

***

Zatrepetal jo zvonec. Mina je skočila kvišku, planila k vratom in jih mahoma odprla.

„Dobro jutro, gospodična!"

„A vi ste, postrežnica."

„Kako je materi?"

„Materi?" začudila se je Mina. Ni ji bilo jasno, naenkrat pa si ji je zasvetilo, in bil je ves včerajšnji prizor z novo lučjo pred njo. Počasi je dejala:

„A tako, mati. Matere ni več."

Postrežnica je zazijala in polna usmiljenja pogledala na Mino.

„Ah, gospodična, so torej umrli, umrli. Bog jim daj večni mir in pokoj! Oh, oh, kje pa so? V sobi. Naj pokličem sosede? So že umiti, preoblečeni? Oh, gospodična, pa sami ste, naj pomagam?"

Mina jo je smehljaje gledala, potem pa je trudno govorila: „Slišite, nič nikari ne kličite nobenega! Storite, kar veste, da je prav."

„I gospodična, vsaj Alenko naj pokličem."

„Vaša hči lahko pride, drugim ne pravite, razumete?"

Nemo in majaje z glavo je odšla postrežnica, da se vrne z Alenko.

Ni si mogla misliti Mina, da bi prišle one radovedne klepetave ženice, in bi jo zrle s pomilovanjem in ji govorile besede polne sladkobe in medenih prislovic. Da bi hodile po stanovanju in s kritikujočimi očmi prerešetavale in prervale vse od kraja do konca, od globine do vrha. Stresla se je, če je pomislila na to.

„Da bi prišle, zaprla bi in jim ušla," je mislila.

***

Čez dva dni je stala Mina sama ob materinem grobu. Čudne misli o življenju so ji vstajale v duši.

„Hodila si po zemlji, dihala, mislila, čutila, živela in trpela. Zdaj si umolknila, vse je umolknilo v tebi. Odrevenela si, odmrla. Trda in mrzla ležiš med prsteno plastjo. Kam je odšlo življenje, kam je odšlo?!"

Sklonila se je nizko h grobu, gledala nekaj časa tiho v razrito, rujavo zemljo in šepetala: „Pozdravljena ti, ki si me poklicala na pot, pozdravljena, o mati!“

Pernate lise so se vzbočile na nebu, gore so se pomodrile, in sence so se zožile in posedle nad grobovi ...

III.Uredi

„Pa čemu odhajate gospodična? Premajhna plača, preveč dela?" je govoril gospod.

„Ne eno, ne drugo, gospod," je dejala Mina. „Hočem od tu, hočem od tega mesta. Zdaj, ko mi je umrla mati, tako ni ničesar, da bi me držalo v tem mestu."

„To je res. Prosto pot imate. Odprt vam je svet. To je res, da —"

„In zato torej izstopam iz službe."

„Kam mislite?"

„V Primorje."

„A tako, tako. V Primorje torej pojdete. Imate že službo?"

„Da."

„No torej, gospodična, če je tako, seveda vas ne smem pridržavati še dalje časa tu. Pa v veliko mesto greste, v veliko. Ej, pazite — he — he — mladi ste še, mladi."

Tako jo je pogledal, da bi mu bila dala najrajše zaušnico.

Ugriznila se je v ustnico in dejala: „Z bogom, gospod."

„A — že greste — že. Mudi se vam, mudi. No, no — torej klanjam se, gospodična, klanjam se!" Hitel je k njej, da bi ji podal roko, a Mina je že v tem hipu zaprla vrata za seboj.

***

Vlak je dirjal in dirjal v temno noč ... Iskre so begale, bliskoma so vršale, postale, se zavrtele, in spet trumoma padale na tla. Kam? Izginjale so in se spet prikazavale, kakor so izginjale. Črn dim se je valil, kolesa so udarjala, kakor udarjajo trdi čuti, ki se mešajo v možganih, gor, dol, gor, dol, da se človeku zmeša in mu zakipi kri, da bi butnil z glavo ob zid, se raztreščil in zaspal v divjem grohotu. Prikazovale so se luči, vztrepetale, izginjale. Mina je sedela stisnjena v kotu vagona in zrla skozi okno.

Ko je odhajala, ji je bilo, kakor bi ji bili iztrgali kos duše, prav iz srede, iz tiste žareče srede, ki krvavi noč jn dan. Zdelo se ji je, da se ji je zasekala globoka rana v srce, da so ji odstopili kosi možganov. Prijela bi bila ves tisti kraj, vse tisto mesto, ki ga je jako ljubila, tako vroče, mu bila tako vdana, z vsem bitjem in žitjem svojih misli in čustev, — in vzela s seboj vun v svet.

Plaho se je vprašala: „Zakaj, čemu odhajam? Mi je treba? Ostala bi lahko, tako rada sem bila v tem mestu. Porodilo se je ondi moje življenje, porodila moja mlada ljubezen in — ugasnila —. Ugasnila ?"

Prijela se je za čelo.

„Ne, ni ugasnila. Še živi v meni, burneje, silneje kot kdaj poprej. Ivan, Ivan — ljubim te, še te ljubim!" Zavpila bi bila, da bi bila prevpila ta nočni vlak, to ropotanje, da bi bila ugasnila vse te iskre, pomorila sence, raztrgala oblake.

„Ivan!" — „Pa čemu odhajam?" Hotela je prijeti za prtljago, odpreti vrata — a pri tem je še vedno mirno sedela, in vlak jo je tiral neusmiljeno dalje ... dalje ... dalje ...

„Čemu odhajam? Videla bi ga še". Pa je vsa vztrepetala in topotnila z nogo. Nekaj je kričalo v njej: „Ne — ne — ne! Moraš odtod — moraš!" In sama je sikaje drgetala:

„Moram — moram! Odtod moram, drugam — samo, da pojdem, samo da ne bom na istem kraju. Čemu ravno v Primorje? Ah, čemu — čemu! Iti moram. Vseeno bi mi bilo, če bi šla v Afriko, v Azijo, v Ameriko ali v Avstralijo. V kraj hočem, moram, kjer sem nepoznana, kjer mi je tuj svet, tuj, tudi v zunanjosti, kjer sem mu tuja jaz —."

Dalje in dalje in dalje je šlo, dalje med pošastne sence ...

„O ti solnčna ljubezen, o ti mlada ljubezen, čemu te zapuščam, čemu?" Zaprasnilo je v njej:

„Sama hočem biti — sama — čisto sama!" Da, to je bilo! Mina, ona in svet, in svet in ona — sama, nepoznana. Nihče ni bil poleg nje, nihče na njeni poti ...

Kakor strme skale ji je štrlela samota v oči. Pa vendar neka rezka zavest, da je sama, popolnoma sama, ji je prešinila ude, da je skočila kvišku in pritisnila čelo na mrzle, zakajene šipe.

„Mina in svet! Pozdravljen svet!"

***

Tam v dalji je ležalo Primorje v mračnem in težkem dimu ...