Nezvani varuh

Nezvani varuh. Branislav Nušič

Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.

Izdano:	Mladika 2/9/10 (1921), 153–157
Viri:	dLib 9/10
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Gospod llija Gjurgjević spada v tisto vrsto uradnikov, o katerem bodo listi, ko umre, pisali: Zopet je eden od stare uradniške garde odšel. Vse njegove lastnosti, vse uradniške vrline, so združene v eni sami besedi: točnost. On se je posluževal najpretkanejših sredstev in celo vohunstva s pomočjo uradnih slug, da je izvedel sleherni dan, koliko kaže ura in koliko minuta na uri oddelnega načelnika in svojo uro je sleherni dan navil, da se mu ne bi nikoli pripetilo, da zakasni pisarno in ni se, kakor drugi uradniki, posluževal ure na stolni cerkvi.

Pa ne samo, da je pazil in bil do minute točen v pisarni, ampak je to točnost raztegnil tudi na vse ostale posle. On se je na primer zbudil vselej ob 5. uri zjutraj, a ob peti in tričetrt je bil že na glavnem trgu. Šel je, da kupi samo pol kilograma mesa, zato pa je sleherno jutro oblezel najprej ribiče, da poizve za ceno ribam, potem branjevke, da čuje ceno jajc, kapusa, česna, fižola in šele potem je šel k mesarju, kupil meso in ga poslal po služkinji domu.

To je bilo že ob šesti in tričetrt. Tedaj je pil kavo pač v eni od onih kavaren na trgu, razume se, zadrževal vsakega mimoidočega, ki je kaj kupil na trgu in ga vprašal, koliko je plačal.

Ob sedmi je šel k Todoru jestvinarju, da pregleda včerajšnji račun. Njegova hiša je kupovala pri Todoru na knjižico in on je sleherno jutro stopil v štacuno, da pregleda knjižico, da izpregovori s Todorom eno ali dve besedi in da krene ob polosmih v pisarno, kjer bo vseeno še prvi.

Todor jestvinar je mlad človek, zelo uslužen in uljuden. Služil je kakor oni v starem testamentu, sedem let pri nekem gospodarju, ki je prva leta Todorove službe pil seltersko vodo, a poslednja kreozot. Ker se je točno prepričal, katerim bolnikom se daje kreozot, je Todor poln nade gledal v svojo bodočnost in samo tega ni mogel predvideti: da-li mu gospodar po svoji smrti zapusti štacuno ali vdovo. Eno od dveh je na vsak način pričakoval, ali po smrti gospodarjevi mu vdova sporoči, da že od detinstva svojega goji simpatije do nekega telegrafista, pa ker jo je Bog osvobodil »prisiljenih« vezi, je srečna zdaj, da dá »svojemu srcu odduška«. Zato pojde ona za telegrafistom, a njemu prepušča štacuno, katero ima za toliko in toliko let izplačati. Tako je Todor postal svoj gospodar in to na najuglednejšem mestu beogradskega trga in tako je podedoval, poleg ostalih, tudi gospoda llijo Gjurgjeviča kot stalnega odjemalca.

II.

Vedelo se je, šepetalo se, govorilo se, da bo gospod Ilija upokojen; vedel je to tudi sam in se udal v božjo voljo, ali vendar je ukaz o upokojitvi treščil vanj kakor strela z vedrega neba.

Ko ga je prečital v uradnem listu, je storil samo: Uh! — in takoj prijel za svinčnik, opljunil ga in pričel računati koliko bo njegova pokojnina.

Slednjič je izračunal in se potolažil, ali ni se potolažil naslednji dan, ko je oproščen službe stopil v penzionarsko življenje.

Prvo kar ga je ujezilo, je bilo to, da je moral zdaj tudi on, kakor znani, najnemarnejši uradniki, navijati svojo uro po uri stolne cerkve.

Bil je, razume se, točen kakor doslej. Ob peti in tričetrt je bil že na velikem trgu, ob šesti in tričetrt je pil kavo pred eno od onih kavaren, a ob sedmi že je bil pri Todoru, da pregleda knjižice. Izpregovoril je s Todorom eno ali dve besedi in ravnotako izvlekel uro iz žepa in pogledal, ob polosmih je vstal, zakašljal, šel, prišel do vrat in se zopet vrnil v štacuno.

»Daj mi, prosim te, stolico, da se malo odpočijem. Mnogo sem hodil po trgu že od jutra« — lagal je on Todoru in sebi.

Vajenci so mu prinesli stolico in on je sedel in opazoval odjemalce, kako kupujejo in opazoval vajence kako polnijo mošnje; opazoval je tehtnice, kako se gugajo in tako motil sebe, dokler ni prešel čas, da odide v pisarno in tedaj mu je nekako odleglo.

To je približno tako, kakor lačen človek, ki opoldne občuti največji glad, pa se zamoti, dokler ne preide poldan in tedaj mu je lažje.

Potem, ko je glad za pisarno minul, se je Ilija dvignil in hajd na kalimegdan in od tam po ulicah, kjer se gradijo hiše in pri vsaki od teh, prebije pol ure ali po celo uro, zamerujoč, da sobe niso udobnejše in da kuhinja ni manjša ali da niso pustili malo več prostora za vrt in tako karsibodi, samo, da je rešil čas do poldneva.

III.

Tako danes, tako jutri in gospod Ilija se je privadil, da opazuje v štacuni Todorove odjemalce, kako kupujejo, vajence, kako polnijo mošnje, tehtnice kako se gugajo. In dočim je spočetka sedel samo pol ure, da se zamoti, dokler ne preide oni čas, ko je treba v pisarno, se je zdaj že navadil in od sedmih zjutraj sedi tako do poldneva.

Privadil se je on, privadil tudi Todor in privadili tudi vajenci. Poznali so stolico gospoda Ilije, ki je vedno stala na istem mestu, poznali so tudi njegov red: ob deseti zjutraj so mu vajenci sami naročili kavo.

Spočetka, razume se, je g. Ilija samo opazoval odjemalce in štacuno, ali sleherni dan več se je bolinbolj udomačil. Začel je že razumeti vse vrste kave, vedel je za ceno mandeljnom, svečam, olju, popru, bombonom; vedel je, koliko se sine popustiti, koliko se ne sme.

»Ali daste lahko to olje po šest grošev in pol?« vpraša služkinja Todora.

»Ni mogoče!« odgovori gospod Ilija.

Ali zdaj, ko se je udomačil, je začel prihajiti tudi popoldne. Ob sedmih zjutraj pride, sede na svojo stolico, opoldne gre obedovat, ob dveh popoldne se vrne, zvečer pa, ko se zapre štacuna, odide.

In dan na dan se je še bolj udomačil.

Pride služkinja, na primer, in prinese riž, ki ga je zjutraj kupila.

»Gospa pravi, da ta riž ni dober, ako imate, dajte drugega.«

Tedaj Todor zine, da objasni, kako da je to najboljši riž v Beogradu, ali gospod Ilija ga preseče:

»Ako ji ni prav, naj ga poljubi in pusti. Mi nimamo boljšega.«

Ali pa pride dete in pravi:

»Mati pravi, da je to slabo stehtano, tu ni kilogram soli.«

»Ni ga, ne« — se zadere g. Ilija — »jaz sem s svojimi očmi gledal, ko se je tehtalo. Nesi jo svoji materi in povej ji, da ni tu ni zrnca več in zrnca manj.«

Pa ne samo to, ampak zdaj so tudi vajenci dobili nekak strah pred njim. Pazi na vsako malenkost.

»Hej, hej, ti slepec, kaj ne vidiš, da razsipaš kavo. Skloni se in poberi; kaj ne veš, da vsako zrno velja zlato.«

Tako se zadere na enega, potem zopet na drugega: »Zakaj ne obrišeš ta pokrov od olja, kaj ne vidiš, koliko prahu je na njem. Ušesa ti izvlečem, ako pride odjemalec pa se vrne zavoljo tvoje zanikernosti.«

Pa ne samo v take malenkosti, umešaval se je dannadan v še večje posle. Sedel je na primer Todor za mizo in pisal pismo.

»Kaj pa pišeš?« — vpraša ga llija z glasom varuha.

»Malo olja naročim« — se opravičuje Todor.

»Koliko ga je še?« vpraša dalje g. llija.

»Še ga je nekaj, nismo brez njega.«

»E, potem pa ga ne naročiš. Pusti in naroči pred postom; boljše je, da imamo tedaj sveže olje.«

»Ali da se ne zakasnimo« — se opravičuje Todor.

»Ne bomo zakasnili« — veli odločno gospod llija — »ko bo čas, ti že porečem.«

In siromak Todor strže započeto pismo.

IV.

Bilo je poleti, po obedu. Odjemalcev ni, Todor je šel v kavarno igrat domino: eden vajencev je šel v mesto, da plača neki račun, v štacuni pa stoji drugi vajenec mirno za stolom, gospod llija pa drema na svoji stolici.

Muhe brenčijo in obletavajo smokve in suho grozdje, a vajenec jih neumorno razganja. Pravzaprav bi tudi vajenec ne bil tako neumoren, dremal bi tudi on kar tako na nogah, kakor dremajo vsi jestvinarski vajenci v poletnem času, ali malo prej jih je dobil po grbi od g. Ilije, ker mu je našel poln žep smokev iz sodčka.

Ko je g. llija tako oddremal kratek san na stolici, je vstal in vprašal najprej po domače:

»Je bil kakšen odjemalec tu?«

»Ne« — odvrne vajenec preplašeno.

»Ali se je gospodar vrnil iz kavarne?«

»Ni se« — odvrne vajenec.

»Hm, hm!« stori g. llija in stopi za stol in izvleče iz predala blagajniški dnevnik in ga začne pregledovati. Pregledal ga je, vrtel z glavo in pisal neke številke na nekem starem škrniclju, ki ga je pobral s tal, sešteval številke in zopet vrtel z glavo.

Slednjič pride tudi Todor iz kavarne. G. llija zapre dnevnik, zamišljen se izprehodi dva trikrat po štacuni, potem se obrne k onemu vajencu:

»Pojdi ven pred vrata štacune.«

Vajenec jo pobriše, zadovoljen, da bo na ulici lahko svobodneje dihal.

G. llija se izprehodi še enkrat, potem dvigne krepko obrvi in se okrene k Todoru:

»Čuj, Todore, tako ne pojde več dalje.«

»Kaj ne pojde, g. llija?« odvrne Todor uljudno kakor proti kakšnemu odjemalcu.

»Pregledal sem ti dnevnik, in da veš, ne dopade se mi. Ti, prijatelj, mnogo trosiš za sebe. Kaj pa to pomeni, ti ena duša, ena guša^[1], pa osem dinarjev na dan. In čemu toliko, ko posebej plačaš kvartir, posebej hrano.«

»Pa ... tako, gre pač, g. llija« — veli Todor.

»Vem, da gre; lahko bi šlo še več, ako hočeš, ali to ne velja, jaz tega ne morem več dopustiti.«

»Ali pustite to vendar g. llija« — veli Todor, kakor da se poskuša osvoboditi varuštva.

»Kaj, da pustim je li? Da pustim in da zapraviš vse!« je planil g. llija. — »E, ne boš, sinko!«

»Ali, kako pa pridete Vi do tega!« prične se upirati Todor.

»Tako, glej, tako. Ali me hočeš ubogati, ali pa boljše da mi rečeš odkrito in pošteno: g. llija, izvolite ven iz moje štacune. Reci mi, reci mi svobodno tako, pa ti ne prekoračim več niti praga.«

»O, Bog varuj, g. llija, kako bi Vam to rekel. Vam vsa čast in spoštovanje, vidim, da ste moj prijatelj in prijatelj moje štacune« — se je začel opravičevati Todor.

»No, če vidiš, da sem ti prijatelj in prijatelj tvoje štacune, potem me tudi ubogaj. Ti ne smeš potrositi več kot šest dinarjev na dan.«

In g. llija je zmagal. Kaj je mogel grešni Todor drugo, nego da je pristal. Puntal se je on tolikokrat v sebi proti temu nezvanemu varuštvu g. Ilije, puntal se je, ko mu je nabijal vajence; puntal, ko mu je s svojo penzionarsko sitnostjo odganjal odjemalce, ali, danes je pustil to, jutri drugo, a vse iz obzira nasproti starosti in »učenosti« g. Ilije, pa je tako postal popoln varovanec, a g. llija popoln gospodar v trgovini.

1. golša

V.

Nekega dne pride g. llija kakor po navadi ob 7. zjutraj, ali ljut kakor ris. Nič ni ta dan očital vajencem, ni sitnaril nasproti odjemalcem in ni izpregovoril besede s Todorom.

Opoldne je šel domov, a po obedu se je zopet vrnil in dokler je Todor igral domino v kavarni, se je on jezno izprehajal po štacuni.

Ko pride Todor, ga naprosi, da odstrani vajence. Todor pošlje enega z nekim poslom, drugega pa požene pred vrata štacune in tako sta ostala sama.

G. Ilija obstane na mestu in pogleda Todoru naravnost v oči.

»Ali je to resnica, kar čujem?« vpraša strogo Todora.

»Kaj pa g. Ilija?« vpraša Todor uljudno.

»Ti se hočeš oženiti?«

»Pa« ... zamrmra Todor — »ako Bog da.«

»Kaj moram jaz to šele od drugih čuti?«

»Eh, Bože moj, g. Ilija« začne Todor tako sladko, kakor da bi sladkor sekal. »Povedal bi Vam, kako bi Vam mogel to prikriti, ali s tem ni še nič, samo tako, samo beseda, samo razgovor, kakor se pravi.«

»Dobro, naj bo samo beseda« povzame g. Ilija svoj varuštveni ton »da pridemo torej na stvar. Prvo in prvo: ali ima dekle kaj dote, in če ima, koliko?«

»Nima g. Ilija, dekle je sirota ali zelo dobra in lepa.«

»Nima dote?« se zavzame g. Ilija.

»Nima« odgovori Todor.

A Ilija vzkipi.

»No, torej se ne oženiš z njo!«

»Ali ....« hoče nekaj reči Todor.

»To kar ti pravim: ti se ne oženiš ž njo, dokler sem jaz živ ne bom tega dopustil!«

»Ali g. Ilija ....« začne zopet Todor.

»V tretje ti pravim« grmi g. Ilija »ti se ne oženiš ž njo. Jaz se ne šalim. Jaz vem kaj govorim, in zapomni si to, kar sem ti rekel.«

V Todoru je počil jestvinarski žolč, zagorelo je v njem, kakor da je pogoltnil prgišče popra, treščil je zavoj sveč ob stol in zaklical:

»Oženim se g. Ilija, jaz sem sam svoj gospodar; nimam očeta in nimam varuha.«

G. Ilija je ves vzplamtel, zagrabil škatlo sardin in jih hotel zagnati v Todora, ali se je vzdržal in je samo zamolklo in bolestno vzkliknil:

»Če nimaš očeta in nimaš varuha, imaš pa prijatelja, t. j. imel si prijatelja, ali si ga izgubil. Jaz grem iz te štacune, ali moje srce ostane tu, da veš. Nikoli več ne prekoračim tega praga, tebi pa bo žal, da si me izgnal!« in jezen je sunil v vrata prevrnivši cel zaboj limon.

VI.

Todora je, primojveri močno grizla vest, da je tako postopal z g. Ilijem, ali nazaj ni mogel več. Mogel je trpeti, da mu je za varuha v srcu. In nazadnje, to ni bila več navadna ljubezen pri njem, da bi se ji mogel odreči. Odkar se je ona razvila, ju odkar je moral on siromak sam svoj tobak krasti, samo da ga ne zaloti g. Ilija. Kajti slednji dan, ko je prišla v štacuno služkinja, ki je služila pri Leposavi — tako se je zvala njegova izvoljenka — je on v košaro, katero je prinesla s trga, spustil zavoj čokolade z ljubavno sliko, ali ocukrano sadje v fini škatli, ali fine smokve v škatli, služkinja pa je že vedela, komu je treba to izročiti. In vse te stvari je on, pretkano varajoč g. Ilija, moral naravnost ukrasti.

Nekega dne ji je tako poklonil tudi svoje rodno srce t. j. da se ne bi slabo razumelo, ni on svoje srce kakor zavoj čokolade zgnetel v tržno košaro med peteršilj, kapus in meso in ga tako poslal Leposavi, ampak je odšel sam k njeni materi in se izpovedal in — zdaj najbrže ni mogel več nazaj.

Ali kakor je njega grizla vest, da je tako postopal proti g. Iliji, takšne in še večje muke so mučile g. Ilijo.

Ni to šala, tri leta je on prebil v oni štacuni od 7. zjutraj do 7. zvečer. Ali zdaj, dan mu je leto, in ne ve ne kam in ne kod. A srce ga vleče tja. Gre mimo štacune in pogleda, tako izpod oči, in vidi: stolica njegova stoji na svojem mestu in nihče ne sedi na nji. Oh, kako rad bi vstopil in sedel.

Nekega dne, bilo je popoldne, Todor je kakor po navadi igral domino, a vajenec je dremal za stolom. G. Ilija je šel mimo in videl dve škatli viksa na tleh. E, ni mogel se vzdržati, vstopil je na vrata in se zadrl na vajenca:

»Ti tele ti, dremaš, a ne vidiš, da se viks valja po tleli. Jaz ti pokažem!«

Samo toliko, potem je takoj odšel dalje.

Čez 5—6 dni, zopet tako popoldne, se je zgodilo to-le: Gre g. Ilija mimo štacune in vidi vajenca, kako jè smokve in sicer one iz sodčka. Ne misleč na nič, plane v štacuno, naklesti vajenca in utrujen sede na svojo stolico. Ko pa je enkrat sedel, mu ne pade niti na pamet, da je prekršil prisego, popolnoma pozabi na ono, kar je bilo in ostane na stolici, kakor da se z nje niti dvignil ni.

Malo kasneje je Todor končal svojo partijo domine in ko se je vrnil v štacuno, je obstal osupnjen na pragu.

»Nič, nič« reče g. Ilija in vstane »zalotil sem tega lopova, zopet je izmaknil smokve, pa nisem mogel, izdržati.«

»Prav ste storili« reče Todor in se dela, kakor da se prej ni prav nič zgodilo.

»Čuj...« prične zopet g. Ilija »hajd ti ven!«

Vajenec stopi pred vrata štacune.

»Čuj« nadaljuje g. Ilija, ko sta ostala sama, »sklenil sem Todor, da ti odobrim ženitev.«

»Hvala Vam,« reče Todor, ne vedoč niti sam, zakaj se ima zahvaliti.

»Ampak, samo,« nadaljuje g. Ilija ker dekle nima dote, moramo stvar pametno urediti. Jaz ne morem dovoliti, da vidva potrosita več nego zaslužita. Naj ona nikar ne misli, da bo nosila nevem kakšne krinoline, balerine in pelerine. Ona mora mene ravnotako ubogati, kakor me ti ubogaš, da bosta mogla priti na kraj.«

»Seveda!« reče Todor in začne takoj govoriti o tem in onem.

Vll.

Zdaj šele so se Todoru odprle oči, zdaj šele je videl, kam še pride z varuštvom g. Ilije in obup se ga je polotil.

Ne bo obstal samo pri štacuni, prešel bo tudi na hišo in na zakon. Ukazoval bo on tudi njemu, kaj naj jé, in njegovi ženi, kaj naj nosi. In potem je, da bi mu bil vsaj žlahta, da bi mu bil tast, stric ali tako nekaj, kaj se hoče, zadelo ga je i:i mora trpeti, ali tako, ni mu ne žlahta ne boter, zakaj bi to trpel?

Kaj naj stori siromak in kako? Ugiba na vse kraje, kako bi se rešil iz pasti. Ne more ga niti zapoditi, ker glej ga, zopet se povrne, a tudi ne more tega trpeti.

Domisli se nesrečnik in neki dan reče tako v pogovoru:

»Kaj ne, g. Ilija, če bi jaz premestil svojo štacuno tja na Dorćol ali v bližino »Slavijo^[1]«, bi Vi tja tudi redno prihajali?«

»To ti niti v glavo ne sme pasti.«

»Ne, ne mislim jaz to, ampak samo tako, prašam ...«

».laz sem se privadil na to mesto in odtod bi se jaz ne premaknil« — odgovori odločno g. Ilija.

In svoji sreči v bodočem zakonu na ljubo, po tem razgovoru, se je Todor odločil za velik in odločen korak. Prodal je trgovino nekomu drugemu pod zelo povoljnimi pogoji, in ko je že vse končal, je že končano stvar sporočil g. Iliji.

Temu so stopile solze v oči.

Zakaj si to storil?« ga vprašal bolestno.

»Pa tako, vzel sem štacuno blizu »Slavije«, ugodnejše mi je.«

G. Ilija je globoko vzdihnil in po dolgem premišljanju je vprašal:

»Ali si mu prodal tudi mene?«

»Komu?«

»Tistemu, ki je prevzel tvojo štacuno.«

»Seveda, povedal sem mu.«

»Povej mu. povej mu, da moram ostati tu. Jaz mu ne bom prav nič na potu. pomagal mu bom, če bom mogel, prijatelj mu bom, kakor sem bil tebi. Povej mu to iskreno.«

* * *

In zares. Todor je prodal štacuno obenem z g. Ilijom. Tam je še vedno na svoji stolici. Novi lastnik stoka inm preklinja Todora in toži vsem, da ga je osleparil, a Todor, osvobojen varuštva, trguje mirno blizu »Slavije« in srečno živi s svojo ženo.

1. hotel v Beogradu.