O binkoštih, krizah in cvetličnih dneh
| ← Intervencija | O binkoštih, krizah in cvetličnih dneh Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Živi šah → |
| |||||||||||||||
Milostna!
Nekateri se jezé zaradi letošnjih binkošti, da jih ni, toda se ne jeze zaradi vere in duše, jezé se namreč zaradi posvetnega blaga in nečimrnih koristi. Pravijo: ker birme ni bilo o pravem času, ampak je bila teden dni poprej, da niso mogli ustreči vsem naročilom zaradi srajc in oblek in šimi čevljev birmanskih in da imajo zato izgubo.
Takega stališča ni odobravati.
Jurjevanje je bilo preneseno trikrat, tombola tudi trikrat, preloženi sta bili iz tehtnih vzrokov, pa so bili nazadnje vendar vsi zadovoljni, do treh zjutraj so se pijanci drli po cestah.
In če se je prihod svetega Duha preložil na teden poprej, nego ga naznanja pratika, se tudi ni zgodilo brez tehtnih vzrokov. Ne vem, kdo ga je preložil. Toda ne dvomim — kdor ga je, ga ni brez sporazuma z imenovano božjo osebo. To pa je edino, kar je merodajno. Da bi bilo treba sporazuma tudi še s kakršnimikoli šiviljami, krojači in čevljarji, ne stoji zapisano ne v ustavi svete Cerkve ne v ustavi nebeške kraljevine.
Ali ni res, milostna?
Vam je oboje prav, kajne, ali so binkošti o binkoštih ali so teden prej? Vi ste že davno opravili birmo, in kar je, to je. Opravili ste jo in upajmo, da se je sveti Duh obnesel nad Vami! Če se ni obnesel, se pa ni in se ta reč ne da več popraviti. Sicer pa ženskam ne škoduje dosti, če se ni — »milostne« so lahko vendarle.
Za botrico letos tudi niste šli — sem že slišal praviti. In so pravili, da tudi Vaš »on« ni šel. Pravijo, da je užaljen. Globoko da je užaljen zaradi dvanajstink. In da je pristopil k skrajni opoziciji, da vse raztrga, kar je pisano ali tiskano v cirilici. Cirilica je tisto, česar ne zna brati, tega je dosti!
Sinoči sva sedela vkupe in se je strahovito znašal nad dvanajstinkami, da so nepotrebna novotarija cirilska. Mi Slovenci da smo vajeni četrtink — še četrtinke so dovolj majhne in jih je treba šest ali sedem, da se priveže duša. Kaj bodo Slovencem dvanajstinke — je rekel Vaš dedec in ima zategadelj prav. Najbolj hud je pa na one zadnje dvanajstinke, veste, ki notri stoji, da je ukinjeno poravnalno postopanje.
Veste, milostna, Vaš dedec je zadnje dni jako učen postal, o vsem govori in vse bolje ve — to ne bo imelo dobrega konca!
Rekel je, da je trgovina v strašni krizi — kdo ve, kje je slišal to razodetje, in da se trgovina že poprej ni splačala uglednejšim verižnikom. Vendar da ni bila čisto brezupna, dokler so jo preudarni zakoni ščitili in so nudili možnost, da se trgovec vsako drugo leto poravna s 25%. Sedaj je poravnava ukinjena. Ampak, je dejal, da so hkratu s poravnavo ukinjene tudi korenine solidne trgovine! — In je potem prijelo Vašega dedca, da je pričel rohneti, naj mu prineso še šest dvanajstink vina in naj mu prineso porcijo cirilice, da jo bo z zobmi raztrgal in krvavo požrl in kosmato. Pri drugi mizi so sedeli neki gospodje, vkupe so stikali glave in kimali: »Tegale bomo volili, ta zna!«
O, milostna, tako globoko je padel: volili ga bodo!
Vedno sem ga bil lepo učil, naj hodi pametne poti, naj pusti vse druge pijance in naj se drži mene! Za zgled sem mu postavljal Vas, kako varčujete pri obleki, da skoraj hodite brez, in še pri laseh da ste pričeli. On pa nič in je trdil, da je ob treh zjutraj v baru najugodnejši kraj in čas za kupčije, tam da je ljubljanska borza. In pred meseci, ko še ni bilo dvanajstink, da mu nisem lepo svetoval: zdajle je čas, zdajle se požuri s poravnavo, kavalirsko se poravnaj s 25%, plačilo jim obljubi v desetih letnih obrokih, prvi obrok naj doteče čez pet let, jaz pa da mu bom za garanta, kajti meni je vseeno, ker nič nimam. On pa je vihal nos, da mu za poravnavo ni dovolj ugodna konjunktura, konjunktura, seveda konjunktura! Kdo ve, kje je zopet to besedo pobral! Ali Vi, milostna, kdaj rečete konjunktura? Zadnjič sem slišal neko gospo, ki je svojo služkinjo zmerjala z »neumno konjunkturo«. In je bila služkinja jako užaljena, menda je šla tožit. Zdaj ima Vaš dedec svojo konjunkturo — še za botra ni mogel, mu ne nese toliko!
Za poravnavo je že prepozno. Pa je tudi prepozno, da bi po gostilnah preklinjal dvanajstinke in trgal cirilico. Rajši naj si kaj drugega izmisli, kaj pametnega, kaj takega, da mu bo neslo!
Na primer so jako priljubljeni cvetlični dnevi. Kdor nima denarja in bi ga potreboval, pa skliče cvetlični dan in potem se naj vsi drugi nanj ozirajo! Vsako nedeljo in vsak praznik je kateri. In so Ljubljančani zelo veseli in ponosni.
Recite svojemu dedcu, naj še on poskusi in naj skliče cvetlični dan!
Oziroma bi zanj morebiti bolj kazala cvetlična noč. Ponoči ni tolikšna konkurenca. Ponoči ga tudi bolj poznajo. In bo cvetlična noč sploh več vrgla kakor cvetlični dan. Ponoči imajo ljudje dosti več denarja kakor podnevi. Podnevi je kriza, tolikšna, da še za kruh nimajo. Ponoči pa ni nobene krize, niti za pijačo je ni. To je jako zanimiv pojav iz narodnega gospodarstva, da je kriza samo podnevi. Zato naj Vaš dedec ponoči poizkusi svojo srečo! Ponoči ljudje imajo in dajo in še ne vprašajo, zakaj. Ponoči je jako ugodna konjunktura za cvetlični dan.
To mu prijateljsko svetuje Vaš precej vdani
- Fr. Ž.
(Jutro, 15. maja 1925)]