O ljubezni pri ljudeh in fižolu
| ← Važne reforme | O ljubezni pri ljudeh in fižolu Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Glavnjača → |
| |||||||||||||||
Ali je svet čuden ali sem čuden jaz — eden izmed naju je gotovo. Ne razumem ga več, pa ne vem, ali je svet takšen, da ga ne, ali sem jaz tisti.
Zdi se mi: včasih sem ga razumel. Oziroma ga sploh nisem razmišljal. Marsikatera reč je, da jo človek čisto gladko razume, dokler je ne razmišlja. Če ga pa prime in prične in razmišlja, pa se mu kmalu kaka reč zdi čudna.
Ne vem, kaj je zdaj prišlo nadme, da ne morem drugače, in razmišljam svet in se to godi tudi, če pijača sinoči ni bila slaba in jo je plačal kdo drug. Ali je to od let ali od modrosti? Pa se mi svet in na svetu ljudje neusmiljeno zde čudni — ne vem, ali se zde drugim tudi.
Na primer sem bil zadnjič v operi; z menoj je šla žena, brez ljubljene žene ne grem nikamor — že zaradi klobuka ne in spodobnosti. Namreč ljubljena žena gleda na klobuk, da ga imam zasukanega na pravo stran, tako da ni pentlja spred, in če srečava znano gospodo in je treba, da spodobno pozdravim, pa me sune. Če me sune s komolcem, pozdravim na desno, če me sune s kolenom, pozdravim na levo, in potem zopet pazim, da klobuk ne denem na glavo napak zasukanega. Odkar me je prijelo, da premišljam svet, mi klobuk in pozdravljanje rada hodita navzkriž; ženi, hvala Bogu, ne hodita, žena sveta ne premišljuje.
Torej, kakor rečeno — bila sva v operi. Že dolgo nisem bil in ne vem, če bom še kdaj — nak, prečudna se mi zdi ta reč, ne razumem je več!
Toliko petja in godbe in mrgolenja nog, vse pa samo zato, da se dva v tretjem aktu vzameta!
Pa če bi se že vzela lepo, po katekizmu in paragrafih, z oklici in pismom in pojedino in poroko! Toda se ne, nego se vzameta kar tako in le za kratek čas.
Komaj sta se vzela, se ona kesa, da sta se, in se kesa še on, da se ona, in tudi žlahti ni prav in so potem kreg in rožljanje in obup in mrliči, vse vkupe s štirideset godci in štirideset pevci in štirideset pari nog in traja ta reč noter do pol dvanajstih, občinstvo pa navdušeno!
»Ne razumem občinstva,« sem dejal, »ne razumem onih na odru — vsi vkupe so blazni!«
Žena me je sunila s kolenom in sem takoj prijazno pozdravil na levo.
Toda me ni sunila zaradi pozdrava, nego je rekla, naj ne kričim tako, da ne bo kdo razžaljen.
Kar se tiče razžaljenja, sem seveda zoper sleherno razžaljenje in ako se je razžaljenje vendarle pripetilo, ni bilo razžaljenje, nego le neljubo nesporazumljenje, ki ga obžalujem in preklicujem. Toda kar je res, je res in ostane res in je tako rekel tudi bik, ki je osla zmerjal za magarca in ga potem prosil odpuščanja.
Res pa je in ostane res, da tistih komedij okoli ljubezni ne razumem več. Zde se mi čudne in se mi čudni zde tudi ljudje, da se jim te komedije ne zde čudne.
Čim bolj razmišljam ljudi, bolj se mi zde čudni in se mi zdi: samo ljudje so tako čudni v ljubezni in nobena druga stvar.
»Na primer,« sem dejal ženi, »če vzamemo svojo parcelo na Mirju. Na treh gredah je posajen fižol, tisti visoki na preklah. Tudi fižol ima svoj poklic v stvarstvu kakor človek: tudi fižol kali, raste, in ko mu pride čas cvetja, se lepo ženi in plodi in se potem po volji božji zadovoljen ozira na mnogobrojno potomstvo.
Toda kje so tiste neumne komedije, ki ljudem spremljajo ljubezen?
Tudi fižol ljubi, seveda ljubi in je to njegov poklic in njegovi usoda in nobenemu fižolu niti v sanjah misel ne pade v glavo, da bi lahko bilo drugače ali da naj bi bilo drugače.
Kdaj se je že kod bralo, da je fižolov cvet zaobljubil deviški stan in se upira možitvi? To je pri fižolu kratkomalo nemogoče, in če bi se vendarle zgodilo, mislim, vesoljne gospodinje bi bile ogorčene in ne bi dale prej miru, dokler ne bi oblast posegla vmes in tak fižol vtaknila na Studenec.
Ali da bi bil fižolov cvet goden za možitev, pa bi mu branila žlahta in bi ljubil le skrivaj, v gluhi noči in s sezutimi čevlji? Potem pa, ko bi reč vendarle prišla na dan, pa da bi nastali kreg in rožljanje in boj in bi en fižol zaklal drugega.
Ali pa, da bi kateri rekel ali katera rekla — ne vem, kako se spola ločita pri fižolu, ko ne nosijo kril in hlač : ‚Samo tega hočem ali samo to in nobenega drugega ali nobene druge!’ In če jima ne bi šlo volji, holaj! — pa bi bila nesrečna ljubezen in poslovilna pisma in mrki lizol ali kakršnakoli druga smrtna kosa!
Vsakdo mi bo pritrdil, da je to neumnost in je res neumnost tolikšna, da se celo mojemu peresu skoraj zdi preneumna. Ali pa, če bi fižolu cvet pričel delati strok, pa bi ga bilo sram pred drugimi fižoli in bi strok tajil in poskušal se ga iznebiti, potem bi pa imel sitnosti na sodniji in v časopisih!
Take neumnosti so preneumne! Namreč za fižol. Za fižol so preneumne. Za človeka pa da niso?
To je tisto, česar ne razumem in se mi zdi čudno in ne vem, ali je človek še krona stvarstva ali je krona stvarstva fižol in bi človek moral v šolo k fižolu.«
Tako sem reč razložil ljubljeni ženi in dal duška prepričanju, da bo treba kaj ukreniti.
Ljubljena žena je bila poražena. Dejala je, da je stvar pretežka za njeno žensko glavo. Videl sem pa, da tudi njo skrbi ta reč, in da se boji, da bo res treba kaj ukreniti. In je rekla, da me lepo prosi, preden ukrenem kaj drugega, da bi se poprej posvetoval s kako pametnejšo glavo, kakor je njena, na primer z doktorjem Rožmarinom, ki da je jako pameten gospod, tako pameten, da še drugi hodijo k njemu po pamet.
Doktorja Rožmarina do tedaj še nisem imel časti, da bi ga poznal osebno, toda je resnično jako inteligenten človek.
Z živim zanimanjem me je poslušal in potem zapisal recept: Bromural in Franc Jožefovo grenčico.
Rekel je, da bodo ta zdravila gotovo pomagala. Sploh je bil jako ljubezniv, in ko sem se poslovil, mi je še lastnoročno klobuk zasukal na pravo stran.
Samo to sem ga pozabil vprašati, komu naj dam zdravila — ali čudni operi ali čudnim ljudem ali fižolu.
(Jutro, 11. februarja 1928)