Ob najhujši uri
| ← Konji belci gredo mimo | Ob najhujši uri Pesmi v prozi Srečko Kosovel |
Rekviem življenju → |
| |||||||
Najhujša ura obupa pride, najhujša ura. Kadar bo teht-
nica v ravnovesju, takrat bo prišla. In niti bilka ne bo
vztrepetala, da bi prevesila tehtnico: žívi! In niti veter se
ne bo zganil, da bi ti rekel: pojdi! Najhujša ura obupa
pride, najhujša ura. Kadar bo tehtnica v ravnovesju, ta-
krat bo prišla.
Takrat bo prišla, kadar boš stal med poldnevom pol-
dneva, polnočjo polnoči: sam, brez drugov, sam, brez zve-
zde, in ne boš vedel imena, s katerim bi klical Boga.
Najhujša ura obupa pride. Takrat ko ne boš vedel, za-
kaj si rojen in kam si poslan. Kakor sodnik boš tožil ve-
soljstvo, da te je rodilo. Stal boš s ciankalijem v roki pred
belimi vrati: Naj vstopim? Naj vstopim? Naj vstopim?
Stal boš pred belimi vrati, spoznal njih skrivnost, njih
strašno skrivnost, da ne moreš umreti, utrniti se, posta-
ti nič.
Zlata tišina ti bo odgovarjala: »O, tudi nič je nekaj, kar
ti kljubuje!«
In niti bilka ne bo vztrepetala, da bi prevesila tehtnico:
žívi!
Ti pa boš živel še dalje.