Odgovor na vprašanje: ali je beseda korun prava slovenska beseda
| Odgovor na vprašanje: Ali je beseda korún prava slovenska beseda? Jernej Medved |
| |||||||||||||
Odgovor na vprašanje: Ali je beseda korún prava slovenska beseda?
De se resnica pràv spozná,
Je treba čuti dva zvoná.
Preljubi domorodec! Vi prosite vès slovenski svét, de bi vam spričal, de je beséda „korún“ slovenske koreníne. Jez pa mislim, de ne bo ravno tréba, per vsih slovenskih cerkvah zvoníti, de bi se vès slavjanski svét skupej poklical, de bi se pràv natanjko prevdarilo in presodilo, de je „korún“ prava beseda našiga rodú. ‒ Kaj bi pa djali, preljubi naš prijatel! ko bi le en sam zvon nam pravo resnico zapél, bi mar ne sméli verjéti, bi še marnje delali, še dvomili, de je „korún“ resnično slovenska, že stara, domača beséda? Slaba bi se nam dostikrat péla, ko bi v spričik prave resníce cel kúp prič potrebovali! Sicer je res dobro, če imamo za poterjenje kake imenitne resnice več in poštenih prič. Ko bi jih pa več imeti ne môgli, bomo mar zató resnico zametovali? De je pa beséda „korún“ pràv domača, stara in slovenska beséda, prosim po željah našiga domorodca, kterimu beséda „korún“ nič pràv dopasti noče, dvéh zvonov glas poslušati:
Perv zvon so môja 86 lét stara mati, ki od svôje matere ali môje babice takole perpovedujejo: „Pred pet in sedemdeset léti, za eno léto ne bo ne sim ne tje naskriž, je v Logaški fari takó grôzno ljudem polje toča poklestila, de so prihodnjo spomlad neizrečeno stradali, in posiljeni bili iti s trebuham za kruham. Ravno takrat se je bilo tudi okrog po Krajnskim razglasilo, de je nov sadež prišel v deželo, kteriga krompir imenujejo. Môja rajnca babica je zvédila, de ga farmani sv. Mihela v Rovtah Verhniške tehantije že obilno imajo, sadé in s pridam vživajo, ín ravno s tem révšini in lakoti figo kažejo. ‒ De bi pa tudi babica s svôjimi otročiči vred se prihodnjimu gladu v bran stavila, in ga v svôjo zemljo zasadíla, teče po zaslišani povedki nategama v Rovte. Pride v neko hišo, kjer so šivarja iméli, in poprosi za novi sadež. Kér ga pa še imenovati ni znala, je nihče uméti ni môgel. Žena perpoveduje, popisuje novo zéliše, ktéro je v Rovtah že v navadi, ne pa, kakor za môjo babico, novina bila. Stara hišna mati, ki je za pêčkam bila in se gréla, kér zgodaj spomladi je še bilo, s temi besédami vsim v hiši pričijočim zavpije: „kéj praji?“ to je, kaj pravi, kaj žena govorí? Babica van no van perpoveduje, de bi rada noviga sadeža za séme kupila ali pa vbogajme dobila, ali kaj je pomagati, kér je nihče ne umé! Naposled se z velikim tuhtanjem in belenjem glave šivár zbudí in zakliče: korúna prosi, korúna! Hišna gospodinja teče potém v svojo klét in pernêse ji četertnico krompirja v velikim pehárji.“ ‒ To so beséde moje stare matere, ki jih je po svoji materi sprejéla. Kdor bi še dvomiti vtégnil, de resnico in beséde svoje matere perpovedujem, sim precej perpravljen se s krompirjem ž njim metati, pa le per sklédi, zraven koščika govedine in polička dobriga dolénca. ‒ Pri takšnim boji mu želim sercé pokazati, de se še žive dni nisim pečal z marnjami in lažmí. To povédko so nam otrôkam naša mati perpovedovali, ko sim še domá fantičik kozé pasel; ni tedaj nova in izmišljena ali v kovačnici kake ošabne babice izkovana. ‒ Morebiti bi nam kdo reči vtegnil: e kaj! babje kvante pobéraš in nas slovensko učiš? Če so pa babe ravnih sèrc, in če smo od mladosti prepričani bili, de so pobožne bile, vselej in žive dni rade rasnico povédale, bomo njih povedke mar zametovali? Ali starim in poštenim ženam čisto nič vére ne gré? Jez mislim, ko bi vse stare žene za lažníce iméli, bi jih po pravici grôzno razžalili!
Kakó je pa to, de so Rovtarji, ki so bolj v strani in od céste, kakor Logačanje, popred korún iméli, sadili in vživali? Jez bi djal in ne bom deleč od cila zadel, de od tod: kér so Rovtarji jadra (Mastbäume) za barke in tudi znabiti živo srebro (Quecksilber) v Tèrst vozili, in po tem takim popred, kakor Logačanje korunoviga sémena dobili, ki je iz Amerike v naše dežele prišel.
Če pa Rovtarjem in starim babam véra ne gré, poslušajmo drugi zvon: Gosp. Ignaci Leber, méstni zdravnik v Kočévji, so bili letašno spomlad mésca Velkitravna otrôkam kôze cépit k meni prišli, in so mi od „korúna“ perpovedovali, de jim je znana béseda. In kér so že v Kočevji iz naših „Novic“ zvédili, de krompir „korún“ imenujejo, so mislili, de je hrovaška ali primorska beseda. Perpovedovali so, rekoč: Zgodilo se je, de sim pred desetimi léti k morju blizo Réke šel, kjer imam omoženo sêstro, jo obiskat. In med potam sim zavoljo nočí in hrane posiljen bil, k ljudém zavijati, in jih ene in druge rečí prositi. V néki hiši, kjer sim čez noč ostal, so mi korúna jésti ponujali, pa nisim védil, kaj mi ponujajo, dokler mi znaniga krompirja na mizo ne pernesó. Djal sim jim ‒ še dôbro se spomnim ‒ to pri nas na Krajnskim krompir, ne pa korún imenujemo. Kdo bi mislil, de tudi Primorci krompirju korún pravijo; če mende ravno ne povsod, vunder pa tam, kjer so gospod Leber prenočili. Toliko pa tudi rečem, de gospod Leber niso ravno kaka baba, de bi laží po svétu raznašali, in jim tudi sila ni, kaj taciga vganjati. ‒ Želim pa vunder to še bolj natanjko izvéditi, in drugikrat v Novice dati, de se moji domači Slovjani od povédane resnice bolj natanjko prepričajo.
Naš preljubi in radovédni gospod domorodec L. St. tudi prosijo, de bi jih natanjko prepričali, de je beséda „korún“ tudi slovenske koreníne. Terkajočimu hočemo tudi radi iz serca odpréti. Beséda korún imá ravno tisto koreníno, kakor postavim: korén, korenjak, korenje, korenína, koreník, koreníka in enake beséde.
Grôzno bi mogel vunder svojoglaven biti, ki bi korún hôtel iz kake druge koreníne jemati. Mislim, de zloga „kor“ zavoljo u ne more druge matere, kakor koren zavoljo e iméti. De je pa beséda krompir iz némške „Grundbirn“ izkovana, je ravno takó gotova, kakor de je nemška beséda Kartoffel iz laške tartuffoli ponarejena, zató kér je bil korún popred na Laškim ko na Nemškim znan.1 Krompir smo gotóvo Némcam vkradli, in če hočemo poštêni biti in odpušenje zadobiti, je tréba tatvino poverniti, posébno zdaj, ko smo pravo, čisto in staro imé za krompir dobili, in Némce tudi za kraja odpušenja prositi in se jim iz serca zahvaliti, de so tolikanj časa z nami zavoljo té beséde poterpljenje iméli. ‒
Ko bi pa vunder naš blagi domorodec per vsim mojim pričijočim perpovedovanji per svoji glavi ostali, jim toliko povémo, de ni ravno na tem iméni („korún“) toliko ležéče, de bi vse Slovjane vkupej sklicovali, in se natanjko prepričali, de sim na ravnost resnico govoril. Če kterimu beséda „korún“ ne dopade, naj pa v prihodnjo, kakor dozdaj, ta vse hvale vrédni sadež krompir imenuje. Če ne gledamo na prave slovenske beséde, je gotovo vse eno, ali ga krompir ali korún imenujemo, de ga nam le kuharca ali gospodinja dobro pocvirka in z mastjo pošvèrka, se nam bolj perléže. Če so pa jele „Novice“ slovenski korún v rabo jemati, je to novo znamnje, de jim je hvale vredna skerb za čisto slovenšino pri sercu in de se prizadevajo, naš dolgo zapušen jezik čistiti od ptuje nesnage, za kar jim vsak verli Slovenec veliko hvalo vé.
V Logu per Poljanah na Kočevskim.
J. Medved.
1) Korún semtertje po Slovenskim tudi imenujejo: laška repica, zemljak, podzemljice, čompe i. t. d. Vredništvo.