Vihar je bojni grozni vtihnil,
ura! dobljena zmaga je.
A mnog junak svoj duh izdihnil
pod mahljaji sovraga je.
Pač bil se hrabro vsak kot lev je,
kdor živ, kdor mrtev tu je zdaj;
otet, utrjen stol kraljev je,
otet je doma krasni raj.
In zbere že na bojnem polji
borilce hrabre gospodar;
njim, ki junaki so najbolji,
svetinje zlate daje v dar.
Pripel že vrsti je vojakov
vladar poguma častni znak:
»Čemu pa znamenja junakov
ti braniš borcev se prvak?«
»Nevreden nisem pač odlike,
a dosti vrednejših poznam;
to znamenje časti in dike,
dovoli, kralj, da tistim dam.«
Primigne kralj; — junak pa stopi,
kjer mož pri možu v krvi spi,
najbližnjemu v mrličev tropi
pripne na prsi znak časti.
»Kar meč, kar strel jih je pomoril,
v tem enem sem odlikoval;
teh slednji manj kot jaz ni storil,
več kot mi vsi je žrtvoval!«
Spoštljivo kralj glavo odkrije,
ž njim vrste vse se odkrijo,
oko junakom solze lije —
po mrtvih bratih jim teko.
