Pisatelja Janka Ručigaja prvi honorar

Pisatelja Janka Ručigaja prvi honorar
Fran Maselj - Podlimbarski
Spisano: 1914
Viri: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-HOHIPYES
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ko je dobil pisatelj Janko Ručigaj letošnjo zimo najvišjo pisateljsko nagrado, kar jih je bil kdaj prejel, in je vesel takšnega uspeha začel graditi ob ulici Dobrega kredita lastno vilo, se je živo spomnil svojega prvega honorarja, ki ga je prejel pred šestintridesetimi leti. Služil je takrat v večjem, že večinoma ponemčenem mestu kot računski podčastnik ali manipulant. Ručigaj je bil tiste davne čase pri škadronu važen faktor; z njim je vsak računal in on je vse zaračunal, kar treba za dragonce in njih konje. Ta častni posel je dosegel zaradi svoje učenosti, katere se je bil v šolah kolikor toliko nabral, preden so ga poklicali k vojakom. Ravno tolika je bila njegova učenost, da je rodila v njem neko slovstveno srbečico, ki se rada zbudi v mladem, s fantazijo obdarjenem, za vsako lepoto in nelepoto dovzetnem človeku, ako se čuti nesrečnega in čita lahkokrile romane. In teh je prečital Ručigaj cele kope. Njegova duša je bila razdeljena na dve plati: ena plat je plavala v mučni skrbi za vojaški blagor, druga v slasti zaužitih romanov. Iz njih si je nakavkljal v teku let precej romantičnih nazorov, ki so silili pri vsaki priliki in nepriliki na dan. Kot kapetanov pisar je užival pri oddelku primeren ugled; vsem je veljal za junaka peresa, kar je tudi bil, za najnižji privesek vojaškega birokratizma, za potrebno zlo. Moštvo se ni treslo pred njim, a uvaževalo ga je; pozdravljalo ga ni tako okorno in strumno kakor častnike, nihče ni okamenel pred njegovim pogledom, nikomur ni zastala sapa ob njegovem grmečem glasu. Tovariši podčastniki so ga spoštovali zaradi njegove dovtipnosti in izobraženosti, strmeli so ob njegovi smeli prosveti in zijali so vanj, kadar je pri veselici v posebni kantinski sobi razvijal nazore, ki jih vselej ni bilo mogoče spraviti v sklad z vojaškimi predpisi. Polkovni adjutant, ki je moral natančno prečitati vsako vlogo, došlo v adjutanturo, ga je nekoč polkovniku označil za svobodomisleca, ker predrzen se mu je zdel široki slog in vihrava misel Ručigajevih spisov.

Njegova nadarjenost ga pri vojakih ni mogla dvigniti kvišku, šla je za njim kot neko sladko breme. Ob urah, ko je smel tajno razprostreti peroti svoje domišljije, je srkal iz nje tolažbo in neke nade na bodočnost, v službi pa je liki coklja ovirala polet njegove razbrzdane duše, hrepeneče po vse drugačnih poslih.

Na novega leta dan 1879. leta je sedel Ručigaj ob sedmih zjutraj pri pisalni mizi in pisal v dnevno raportno knjigo, kaj se je zgodilo od prejšnjega dne posebnega in važnega pri oddelku. Za njim je stal dnevni korporal Smuk, ki je prišel javit, kaj je novega pri četah.

"Dragonca Čepona 4. čete je privedla snoči patrola pijanega v vojašnico. Dopoldne je dobil dovoljenje, da gre na kolodvor po svoj kovčeg. Šel je in ni se vrnil. Gospod četnik Skok so poslali patrolo za njim. Sedaj se Čepon nahaja v zaporu," je raportiral korporal.

"Torej ob enajstih k raportu z njim!" je velel Ručigaj ter zapisal dogodek v knjigo. Dovršivši svoje jutranje poročilo, je poslal knjigo kapetanu. Potem si je prižgal pipo, legel v posteljo in se poglobil v roman, ker se ni maral precej na novega leta dan lotiti ogromnih del, ki jih je treba izvršiti po letnem zaključku. Do desetih je čital. Tedaj mu je kapetanov služabnik prinesel ukaz, naj pride ob enajstih tudi on k raportu zaradi dragonca Čepona, o katerem je prišla od mestne policije ovadba, da je včeraj popoldne na časti razžalil mestnega policaja Pikelmuca. Ta vest je manipulanta jezila. Čepon mu je s svojim neprevidnim celo zločinskim korakom pomnožil pisarska dela. Ob enajstih je torej stal pri raportu, kjer je zvesto vlekel na uho, kaj pripoveduje skesani grešnik kapetanu o svojem včerajšnjem pustolovstvu. Kapetan je izpraševal mirno, nič razdraženosti ni bilo v njegovih besedah, ker pregrešek je bil tak, da on ni imel oblasti soditi in kaznovati ga, marveč je spadal v višjo pristojnost.

Ručigaj je moral ves dogodek natančno vedeti in proučiti, ker je moral o njem spisati kazensko prijavo (species facti) in jo predložiti polkovniku, ki po svoji uvidevnosti in pravici ali sam kaznuje grešnika, ali pa ga izroči vojaškemu posadnemu sodišču. Po končanem raportu je ukazal kapetan manipulantu, naj popoldne pokliče Čepona v pisarno, naj ga zasliši še enkrat in naj potem sestavi natančno kazensko prijavo, ki naj mu jo prinese drugi dan v podpis. Dolgo je tisto popoldne poslušal Ručigaj izpoved Čepona, ki je stal v spremstvu dnevnega korporala v škadronski pisarni, preden se je njegova misel jasno zarila v vse posameznosti kaznivega dejanja. Obtoženec je pred podčastnikom svobodneje govoril o svojem prestopku kot pred kapetanom; razžaljenje policaja Pikelmuca je slikal kot nedolžno šalo, s katero je hotel potegniti človeka, ki je delal red, ne da bi ga bil kdo klical, v družbo. Čim prostodušneje je govoril dragonec, tem zanimivejši se je zdel dogodek Ručigaju, na čigar romantike polno glavo je vsako burkasto dejanje silno vplivalo. Ko si je bil na dobljenih podatkih sestavil ves osnutek kazenske prijave, je poslal Čepona nazaj v zapor, sam pa je poslal v kantino po okrepilo za večerno delo. Šetajoč po sobi je ob litru vina premislil svojo nalogo. Ko je zadnjič predložil polku kazensko prijavo o dragoncu Janezu Buzakljunu, ki je bil svojemu tovarišu izmaknil nekaj denarja, je primer obdelal prepovršno, zato so iz polkovne pisar ne poslali škadronu nos, mu vrnili spis in Ručigaj je moral pisati znova. Nocoj hoče posvetiti v stvar z bengalično lučjo, in če treba, pisati do jutra. Tako je bil ustvarjen Ručigaj, da so mu vinski duhovi pri priliki zdramili vso tisto duševno navlako, s katero mamijo romanopisci svoje bralce: živahni slog ter vihravi in široki način pripovedovanja. Sedel je k mizi, odprl zavoro izpod svoje bujne fantazije in pisal nastopno:

Kazenska prijava Gotard Čepon, s Kurjega brda, 20 let star, katoličan, samec, 1877. leta potrjen, dragonec, služi prvo leto, se je učil na ljudski šoli, zna slovenski brati in pisati in je na vojne članke zaprisežen. Zjutraj Silvestrovega dne je dobil Čepon veselo novico, da leži zanj kovčeg na kolodvoru. Ob desetih, ko so bili konji že objahani in v konjušnici vse opravljeno, mu je dovolil četnik Skok, da gre po svojo pošiljatev. Pripasal si je sabljo, pogledal se v zrcalu za dva krajcarja, pa hajdi po kovček. Nič se ni domislil, da bi zgrešil pot na kolodvor, čeprav jo je premeril samo enkrat, namreč meseca oktobra, ko je šel v veliki družbi novincev s kolodvora v vojašnico. Takrat je bil razposajen in vinjen, kakor bi šel z ženitovanja v hišo vojaških muh. Toda ta pot ni bila tako ravna. V bližini vojašnice se je še spoznal, ko pa je zavil krog neke cerkve in zagledal pred seboj gozd široko razraslega drevja, ves pometen in preprežen z gladkimi poti, se mu je svet tako zmešal, da naprej ni vedel, nazaj ni znal. Prekoračil je tisti park in njegovo oko je zadelo ob nove vrste dolgih in visokih hiš. Na levo in desno same ulice, zdaj pa človek razsodi, katera bo prava. Kupil si je viržinko, da bi kazal blagostanje in imenitnost ter s slamo za ušesom zbujal spoštovanje do domačega polka. Popraševal je ljudi po poti; pa vsak ga ni hotel razumeti, ker po nemški se Čepon ne zna udariti. Kdor je pomiloval njegovo zmoto in zadrego, mu je kazal na levo, na desno in naravnost. Pripetilo se je dvakrat, da je ubirajoč ulice, soteske in zagate, prišel prav na tisti trg, ki ga je bil že prej premeril. In zdelo se mu je, da se vrti kakor zvezda v vsesvetnem prostoru in množice gledajo nanj, zakaj Gotard Čepon je čvrst fant, njegove pravilne in prijetne poteze lica vlečejo poglede tovarniških deklet nase. Lahko bi vprašal policaje, ki so se dolgočasili na vseh oglih, po pravi poti, toda Čepon ne ljubi policajev, odkar ga je preteklo jesen v Ljubljani, preden so ga bili deli v vojaški stan, ukajočega po mestu, mož te bire vteknil čez noč v zapor. Tu in tam je postal pred trgovino in se zazrl v lepo izložbo novoletnih daril. Prijetno se mu je zdelo to ogledovanje, ker dolgo že ni bil tako prost kakor danes, ko so ga izpustili za kratko uro iz hiše pokore na svobodo. Naposled je naletel na dve ženski, ki sta šli v njegovi smeri in sta govorili slovensko. Vprašal ju je za pravo pot in ena tistih ga je napotila nanjo. "Idite, brhki vojak, naprej za nosom! Glejte, to ravno pot zapira velika rumenkasta hiša. Vidite? V treh minutah zadenete obnjo. Tista je kolodvor," je rekla mlajša tistih žensk, mu pokazala s prstom in se mu šegavo posmejala. Čeponu je odleglo, prijazno se je zahvalil za točno navodilo, vedno zroč na kolodvor, da mu ne bi ušel izpred oči. Ženski sta šli z njim in spotoma jima je vse povedal, kako in kaj: pisali so mu z doma, za božič so mu poslali nekaj denarja, in zdaj gre še po kovček, ki bo poln jabolk in prekajenega mesa.

Tedaj je rekla starejša ženska: "Ti, junak, ugajaš mi, kolikor te je med rdečo kapo in svetlimi škornji. Toda sedaj ne dobiš na kolodvoru ničesar. Ali ne slišiš, da zvoni poldne?"

"Poldne?" se je začudil naš dragonec. "Morda pa še ni. V mestu vedno zvone, da več zaslužijo."

"Res je poldne. Le poglej: nekateri moški gredo odkritih glav. Železniška skladišča sedaj zapirajo. Čakati moraš do dveh."

Čepon si je popravil čepico,udaril s sabljo ob tla ter zaklel.

"Dolga bo," je zazvonkljala mlajša ženska v vojakov obraz, trd, rdečkast in gladek, kakor bi bil izklesan iz kraškega marmorja. Njeni nosnici sta poigravali v veseli nagajivosti.

"Kdo je ob enajstih nakrmil mojega Ezava?" je glasno mislil dragonec, dvignivši glavo, kakor bi v višavah iskal vzrokov za hitri tek časa.

"Kdo je Ezav?"je sladko vprašala starejša ženska.

"Moj konj," je zagrmel Čepon, ki ima navado glasno govoriti. "Polovica mojega življenja mi mora biti, tako so me učili to zimo. Jaz in on, oba morava služiti do zadnje kapljice krvi cesarju in državi. Sakra!"

Ženski sta se prestrašili in starejša je zalepetala: "Moj Bog, tvoj konj se je že oglasil, ko je videl, da žro njegovi tovariši oves. Gotovo je dobil požrešni Ezav svojo lečo. Čas je, da poskrbiš za svoj obed."

Na takšne malone veleizdajalske besede dragonec ni odgovoril.

Ona pa je tolažilno nadaljevala: "Pusti konja v nemar, hrabri branitelj domovine, in stopi z nama v tole gostilno. Midve sva zaposleni v predilnici precej tu doli za oglom in semkaj hodiva na kosilo."

Nato se je posladkala mlajša: "Opoldne treba jesti." Te dobre in umestne besede so se prijele Čepona kakor svilnata obleka ženskega telesa. Obšla ga je želja po slastnem prigrizku, prevzela ga je ženska bližina.

Postali so pred vrati, poleg katerih je na tabli, viseči na zidu, na slikanih mnogo dobrih stvari, ki mimogredočim sladkosnedežem zbujajo potoke slin. Tudi naš dragonec se je vdal omami višje gastronomije ter stopil za ženskama. V hiši tolažbe in užitka jih je objela prijetna gostilniška toplota, udaril jim je v nosove vonj po pečenki in omakah. Stisnili so se ob konec dolge mize, kjer je bil za delavki rezerviran prostor. Precej dolgo se ni mogel razveseliti, ker neprestano mu je ležala na duši skrb za Ezava. Ali je dobil svojo polno porcijo krme, ali mu tisti zanikrni študent, ki ima poleg njega svojo Diano, ni utrgal pest ovsa in ga primeknil svoji kobili? Šele pri drugem poliču je prižuborela neka sreča v njegovo srce; prijetno in toplo mu je postalo sedečemu med ženskama, ki sta se s svojima kolenoma dotikali njegovih; tako na tesnem so morali obedovati. Vnel se je kratkočasen, iskren pogovor in kmalu je vojak vedel, da se starejša ženska imenuje Agata in je teta za pet let mlajše Jerice. Na sv. Silvestra popoldne se v tovarni ne dela, zato sta prosti in se lahko pobavita s človekom, ki je dobre volje. In udobrovoljil se je Čepon. Vino mu je udarilo v glavo, postal je prešeren, ker dolgo že ni užival tako blagoslovljene prostosti. Zdelo se mu je, da je danes izpuhtel iz njega ves vonj po konjušnici, ki je sicer z devetimi konjskimi silami udarjal iz njegove obleke. Pozabil je na svojega Ezava, ki mu je skraja kakor angel varuh migal iz daljave in ga svaril pred grehom.

Čepon je dal postaviti predse tretji polič vina. Nalival je ženskama, ki sta kmalu zagoreli v lica. Slekli sta jopi in dragonec je videl, da se je začela Agata že nekoliko sušiti, medtem ko je bila Jerica podobna svežemu jabolku. Obe sta se mu zdeli lepo vzrasli in vsega zanimanja vredni. Okrenil in posmejal se je zdaj na desno, zdaj na levo. Prijala mu je ženska družba, saj odkar je bival na drugem koncu mesta, še ni govoril s prijaznim človekom, nikar pa z žensko.

Mnogo gostov je prišlo h kosilu. Nekaj jih je tudi še po obedu ostalo v gostilni. Pri mizi, kjer je sedel Čepon z delavkama, je posedelo več moških. Dragonec je tudi to družbo udostojil svojih pogledov; zaziral se je vanje, kakor bi razbiral, kaj ta ali oni velja v življenju. Največ važnosti si je lastil srednjeleten mož v policijski uniformi; njegove bodeče oči so neprestano švigale po vseh navzočih, ko da iščejo koga in pazijo na red, ali pa presojajo goste indele tja hvalo sem grajo. To je bil policaj Pikelmuc. Blizu njega je sedel možak v delavski bluzi, še mlad, krepak, šaljiv in zajedljiv. Spravil je mnogo burk na dan, katerim se je smejalo celo omizje; tudi mogočnega Pikelmuca so motile v njegovem opazovanju; včasi se jim je prisiljeno posmejal, kakor bi rekel z visokega stola doli: Dobro je za naše velikaštvo, dokler se ljudstvo zabava s smešnicami. Šaljivcu nasproti je sedel postaven, čedno oblečen mož s temnordečim izrastkom na licu; ta bula je zelo kazila njegov lakajski obraz, ki je razodeval dobro življenje. Možje kazal veliko radovednostin talent za občudovanje vsakovrstnih burk in smešnic. Najmanj je v pivski družbi predstavljal majhen, gobast možic, zakaj pil je merico žganja, medtem ko so imeli vsi drugi vino pred seboj. Njegova glava je bila neprimerno velika in do rdečkasto zalitih oči porastla s sršasto brado. Podpiral jo je z razprtimi prsti desnice, levico je skrival pod mizo. Venomer je nekaj godrnjal v mizo zdaj nemški, zdaj slovenski in tudi v nekem drugem nerazumljivem jeziku. "Tole žganje cedim že celo uro, a lahko bi pil vino in jedel pečenko, pa nočem, ker danes je petek in post," je renčal. Hotel je menda opomniti družbo, da je tudi on tukaj in se spodobi, da se kdo zmeni zanj in ga počasti s prijazno besedo. Ker nihče ni uvaževal teh bogaboječih besed, je dvignil glavo, poškilil po gostih, potrkal z roko po mizi in hripavo nadaljeval: "Denarja imam več, ko vi vsi skupaj in dekleta me imajo rada, oh, rada! Tudi takšno lahko dobim, kakršni sta onidve pri rdečem gospodu s sabljo ob boku. Če se ena skuja, se mi pa druga ponuja." Pri teh besedah se je zazrl v mladega vojaka, češ, ne zameri, ako se kosam s tvojo podjetnostjo in krasoto! Pri izbruhu takšne pijane zgovornosti so se spogledali gosti, Agata in Jerica pa sta se prikupno nasmejali Čeponu, ker dobro se jima je zdelo, da sta ujeli takšnega junaka.

"Čigav si pa, da sitnariš tukaj in se toliko ujedaš?" je vprašal sitneža šaljivec v delavski bluzi.

"Bogkov in kruhkov sem, pravijo mi pa Pimperbeg, če si tako radoveden in mi ne boš zameril," je odgovoril zafrakeljski mož. "Več sem videl na svetu in več vem, kot vi vsi skupaj. Tudi Pimperbeg je posedal v prejšnjih časih z mlado in lepo ženko po gostilnah in kavarnah ˗ o!"

"Kdaj je bilo to?" je vprašal mož z bulo pred ušesom.

"Pred dvajsetimi leti na Turškem."

"Ti si bil na Turškem?"

"Bil, z ženko."

"Kje jo imaš pa zdaj?"

"Ušla mi je, še na Turškem mi je ušla. In vse moje prihranke je vzela s seboj, kar sem jih bil zaslužil z mizarstvom." Pimperbeg je vzdihnil.

"Ali je pobegnila v kakšen harem?"

"Ne, v Egipt je šla. Tam si mlada ženska hitro zasluži."

"Bo že, bo že. To se pa nista kaj zelo ljubila?"

"Skraja sva se imela rada, potem pa sem spoznal v njej prepirljivko in svojeglavko. Če sem zahteval od nje dleto, mi je prinesla oblič, če sem hotel obrezovalnik, mi je podala sveder, če sem ji rekel: Bodi vesela! se je zajokala: vse je storila narobe."

"Stoj, Pimperbeg!" se je zdajci vmešal šaljivec v delavski bluzi.

"Morda si pa naletel na tisto hudo babo, o kateri je pravil letos poleti pri nas na fabriškem dvorišču Bošnjak z medvedom, da je živela nekje doli na Turškem."

"Kaj pa je pravil Bošnjak?" je vprašal mož z bulo, ker je pričakoval smešnico.

Šaljivec je bil precej pripravljen povedati svojo povest. Okrepčal se je z dobrim požirkom iz kozarca, potem je začel: "Živel je nekje v vzhodnih krajih ˗ tako je pravil Bošnjak ˗ kmet, ki je imel zelo hudo ženo. Karkoli bi ji ukazal, vselej je storila nasprotno. Neko jutro ji je, odhajajoč na njivo, rekel: ,Danes mi ne nosi obeda na njivo, ker pridem zgodaj domov. ' Ko je bilo poldne, glej jo ženo, ki trese obed za njim. ,Dobro' reče kmet, vzame obed ter sede. Bila pa je na kraju njive jama, malone brez dna, pokrita z zelenimi vejami. In kmet pravi ženi: ,Sedi, kamor hočeš, samo ne na ono zeleno vejevje, ker tam se ti lahko pripeti nesreča.' Komaj je žena to slišala, že je skočila k vejam in je razmahoma sedla nanje. Pa, o groza ˗ veje so se pošibile, polomile in žena je padla v jamo. Proti večeru je šel kmet domov. Naproti mu prideta njegova otroka, ki jokajoča vprašujeta po materi. To ga je užalostilo. Zato vzame drugo jutro dolgo vrv ter gre izvleč ženo. Spusti vrv v jamo in vleče gor. Kar vidi, da se je vrvi oprijel starec, ki milo stoka in prosi, naj ga izvleče, za kar mu hoče dati dober svčt, vreden mnogega blaga. Kmet se je usmilil, izvlekel starca ter ga vprašal, kdo je in kako je. Odgovoril je starec: ,Jaz sem vrag; sedmero nas je bilo v oni jami; sto let smo mirno prebivali v njej, včeraj pa je prišla k nam huda baba, katere so se moji tovariši tako prestrašili, da so skokoma pobegnili, a jaz nisem mogel, ker sem na eno nogo hrom. Glej me siromaka, kako sem osivel to noč pred tisto sitnico.' Dalje je rekel vrag: ,Denarja nimam, da bi te nagradil za tvojo dobroto, vzemi pa tole šibico. Jaz pojdem in zlezem v cesarjevo hčerko, nakar bo cesar po vsem cesarstvu iskal človeka, ki bi mu otel obsedenega otroka. Takrat se pojavi ti na dvoru, povej, da umeš izgnati hudiča, udari hčerko s to šibico, in jaz bom precej skočil iz nje. Cesar te za tvojo pomoč nagradi z mnogim blagom. Toda, samo enkrat smeš rabiti šibico, drugič se ti ne bi obneslo.'

Kmalu potem se je po cesarstvu raznesla novica, da je cesarjevo hčer obsedel hudič in da cesar obeta neizmerno blaga onemu, ki bi jo ozdravil. Ko je bil kmet to slišal, se je odpravil na dvor ter rešil po vragovem navodilu cesarjevega otroka velike nadloge, za kar je dobil čuda bogastva.

Zgodilo pa se je čez nekaj časa, da je hudič obsedel tudi hčer sosednjega kralja. Kralj sporoči cesarju, naj mu pošlje tistega kmeta, ki ume izganjati hudiča, ako tega ne stori nemudoma, naskoči cesarstvoz močno vojsko. Da se miroljubni cesar ogne nevarnosti, precej ukaže, naj gre kmet h kralju. Kmet vzame šibico in se napoti na kraljevi dvor. Tam moli k Bogu in udari s šibico po kraljični, toda vrag ni hotel iz nje. Tako jo je šibal teden dni, pa nič ni pomagalo. Kralj je od dne do dne debeleje gledal in kmetuje postajalo od dne do dne gorkeje. Ves obupan je kmet ukazal, naj na gradu vsako opoldne ustrelijo iz dveh topov. Tako so streljali devet dni in kralj je gledal še debeleje, ker hčerki ni nič odleglo. Ministri so se posmehovali za kraljevim hrbtom in osle so kazali kmetu. Deseti dan je velel kmet, naj ustrele iz vseh petdeset topov naenkrat. In glejte ˗ ko je neumni hudič slišal toliko grmenja, je začuden vprašal iz kraljične: ,Zakaj so streljali dosihdob samo iz dveh topov, danes pa so ustrelili kar iz vseh petdesetih?' Odgovoril je kmet vragu: ,Zato so sprožili danes vseh petdeset, ker se bliža mestu tista huda žena, ki si bival z njo v tisti jami, ako se še kaj spominjaš.' Ko vrag to sliši, skoči ves prestrašen iz kraljične ter reče: ,Ako je tako, potem bežim jaz v lndijo Koromandijo, a ti beži, kamor ti tvoj Bog pomore.' Tako je bila rešena kraljeva hči hudiča in kmet je dobil zopet čuda bogastva. Ako ga ni zapravil, ga še ima."

Vsi gostje so se grohotali smešnici, celo policaj se je hahljal, a tako prikrito in lahno, kakor bi ga bilo pred temi nizkimi bitji sram smehljaja. Ko so se dosti nasmejali in se tudi pogovorili o prepirljivih in svojeglavih ženskah, si je utrl mož z bulo solzo prebavo pospešujočega smeha ter vprašal siromašnega Pimperbega: "Ali svoje ženske nisi šel iskat v Egipt?"

"Šel sem za njo in pet let sem v Egiptu delal in jo iskal. Dognal sem, da živi v Aleksandriji v neki veliki hiši, kjer ženske mreže vežejo za moške."

"Aha! Pa si šel tja?"

"Pisal sem ji, naj se vrne k meni, vse ji bo odpuščeno."

"Bolje bi bil storil, da si vzel šibo in šel iz babe izganjat hudiča."

"Odpisala mi je, naj pridem, da me željno pričakuje.

Šel sem v tisto prekleto gnezdo, pa žene tam nisem dobil. Potegnila jo je pred menoj v Ameriko."

"Ti pa za njo?"

"Res sem se odpravil v Ameriko, pa ženske nisem več našel. Tam sem delal deset let, dokler mi ni stroj odtrgal prstov leve roke." Pimperbeg je dvignil levico izpod mize in pokazal ročno štulo.

"No," je rekel šaljivec, "ako je vse res tako in nam ne cediš laži, tedaj si videl tri dele zemlje in mnogo lahko veš. Ker si tako učen, nam pa povej, kako se suče zemlja, na desno ali na levo?"

Pimperbeg je osupnil kakor dijak, ki je dobil nerazrešljivo nalogo; pogreznil se je v trdovraten molk.

Šaljivčevo vprašanje pa je zanimalo moža z bulo. Pričakujoč novo smešnico je začel s šaljivcem prepirček, kako je s sukanjem zemlje. In možaka sta, režeč se drug drugemu v obraz, neugnanih jezikov trdila vsak svojo, eden, da se suče zemlja na levo, drugi, da se suče na desno. Pokazalo pa se je, da oni v delavski bluzi ne mara človeka lakajskega obraza. Razjarjeno je pobijal njegovo trditev, očitajoč mu, da človek, ki svojemu gospodu maže čevlje in mu krtači obleko, ni sposoben govoriti o važnih stvareh. Lakaju se je za malo zdelo, da ga je prijel nasprotnik za njegov vzvišeni posel. Zadirčno je rekel: "Čeprav imate v tovarnah časa dosti za burke, prave pa le ne veste. Da bo pa mir besedi in obema prav, naj se suče vsaka zemeljska poluta sama zase, ena na desno, ena na levo. Pa mirna Bosna!" ln udaril je s kozarcem tako trdo ob mizo, da je šaljivcu pljusknilo vino v obraz.

Takšna razlaga učenih stvari pa delavcu ni bila povšeči. Vinska vlaga na obrazu ga je razkačila. V gorečnosti prepira se je dvignil izza mize ter prismukljivcu z bulo pritaknil debelo zaušnico, od katere je zašklepetalo po sobi.

Takega nereda policaj Pikelmuc ni mogel prezreti. "Ohá!"je vzkliknil. "Tu se ne bosta pretepavala!" Izvlekel je iz žepa svoj zapisnik in je pričel nekaj beležiti.

To se je za malo zdelo Čeponu. "Pa vi povejte, gospod policaj, kako je s to stvarjo. Kako se suče zemlja ˗ no?" je vščipljivo vprašal.

"Jaz tega ne vem," je momljal Pikelmuc, hlastno opisujoč razpoloženje onih dveh rogoviležev.

"Potem ste takšen osel, kakršna sta onadva." je moško rekel Čepon, vesel, da jo je zasolil sovražnemu mogotcu.

Policaj je vso ostrino svojega pogleda zabodel v vojakov obraz. "Prosim za vaše ime!"

Čepon je snel čepico, kjer je napisano njegovo ime, ter mu jo pomolil pod nos. "Zapomnite si ga!"

"Že dobro,"je odgovoril policaj. Ko je bil napisal vse, kar se mu je zdelo potrebno za vzdrževanje reda in miru v krčmi in državi, je strogega obraza zapustil gostilno, da napiše svoj raport.

Ko je odbila ura dve, jo je pobral Čepon po svoj kovčeg. Ženski sta ga spremili. Potem je šel z njima na njiju stanovanje, kjer so se prav dobro imeli. Odprl je kovčeg, pogostil je družici z vsebino. Dvakrat je poslal po vina in sam je jedel od suhega mesa in svežega sadja.

Luna je že stala na nebu, pusta in čemerna, kakor bi se v solzah poslavljala s starim letom, ko sta Agata in Jerica štorkljajočemu prijatelju kazali pot v vojašnico. Na trgu Vseh svetnikov jih je dohitela patrola pod vodstvom korporala Smuka, ki je jahal Čeponovega Ezava.

Dragonec je sladkoginjen objel svojega konja krog vratu in rade volje se je dal odgnati domov. Dragonec Čepon je bil doslej zanesljiv v službi, priden in brez kazni. Nahaja se v preiskovalnem zaporu. ˗ ˗

Takšno prijavo je sestavil manipulant Ručigaj na novega leta dan ponoči. Ker je bila zelo obširna, je svoje delo sešil. Drugi dan je nesel sešitek kapetanu v podpis.

"Zadnjič sva dobila nos, ker ste premalo načečkali o Buzakljunovih dolgih prstih; danes ste nakavkljali sila mnogo. Ste li temeljito posvetili v Čeponovo stvar?" je vprašal kapetan.

"Nadejam se, gospod kapetan," je samozavestno odgovoril Ručigaj.

In kapetan je dokument podpisal, ne da bi ga bil prečital. Manipulant je, čuteč pisarsko zmagoslavje v duši, poslal prijavo v polkovno pisarno.

Tri dni pozneje je napovedal polkovnik, princ visoke veljave, samodržec in železolomec, pregled škadrona. Naročil je prvo četo za osmo jutranjo uro na jahalnico, potem naj pridejo v presledku ene ure ostale tri čete, opoldne pa remonte. Pregled se je raztegnil do tretje popoldanske ure. Ručigaj je moral ves čas stati ob jahalnici s konjsko rodopisno knjigo pod pazduho, ker polkovnik je prišel z živinozdravnikom, da pri tej priložnosti preiščeta konje in izbereta one, ki bi bili zaradi starosti ali drugih napak v teku leta za prodajo. Kadarkoli je bil manipulant poklican na jahalnico, da odpre svojo konjsko knjigo in prečita rodopis kakega konja, vselej ga je strogi polkovnik obrsnil z divjim pogledom in odslovil z zadirčno besedo. Ručigaj je prezebal dalje, izprašujoč se: Kaj pa se je zopet zgodilo, da je naš samodržec tako nasajen name? Dolgo postajanje ga je utrudilo, oči so mu že motno brlele izpod težke čelade in brk se mu je povesil.

Ko je bila naposled končana vizita, je poklical polkovnik Ručigaja predse. Potegnil je iz žepa listnico, v kateri je manipulant s strahom spoznal kazensko prijavo o dragoncu Čeponu.

"Gospod kapetan, tukaj ste mi predložili kazensko prijavo, s katero se rogate pravilom vojaškega uradnega poslovnika. Ali ste jo čitali?" je strogo vprašal polkovnik kapetana, moleč mu listino, ki je bila opremljena z mnogimi rdeče in višnjevo začrtanimi vprašaji in klicaji, kar je pričalo, kakšno mučno kritiko je prestala v polkovni pisarni.

Kapetan, ki se sicer ni bal ne hudiča ne biriča, se je stresel pred tako razmrcvarjenim dokumentom. "Poslušno prosim, gospod polkovnik, komaj sem začel čitati prijavo, pa me je čut dolžnosti odvedel nekam drugam ˗ toliko je teh uradnih opravil pri škadronu ˗ tako da v navalu poslovanja nisem mogel prečitati do kraja. Stvar je bila nujna, zato sem hitro podpisal in poslal v adjutanturo," se je opravičeval kapetan.

"Ta prijava se vleče kakor neslan italijanski makaron, ki ga natakar maši gostu v usta in odstriže, kadar se gostu zdi zadosti," se je pošalil polkovnik in ugodljivo prikimal kapetanu. Potem se je okrenil k Ručigaju in več se ni šalil. Izobrazil je zlobno strmenje na obličju."Glejte, gospod kapetan, kako stoji čelada na buči vašega manipulanta, kakor pijanemu ognjegascu, kadar gasi žejo. Aa-a! Neznosen subjekt je to!" Prijel je za čeladni greben, dvignil pokrivalo in ga z močjo zopet zapičil na poetično glavo.

"Hudiča, ta mi pa rahlja možgane!" je jeknilo v Ručigaju, mevknil pa ni besedice.

Ko se je bilo pokrivalo pravilno uleglo, je polkovnik razgrnil Ručigajev sešitek, prijel za ogal lista ter dvignil z rdečim svinčnikom prekrižano "remek-delo", tako da so listi liki skupina zastav ob veličastnem shodu zafrfoleli pred nosom ubogega svobodomisleca. "Vi, šalobarda", je vzkipel poveljnik. "Čemu ste prikrpali h golemu dejanju toliko puhlic o babah? A? Ne poznate našega poslovnika, ki veleva, da morajo biti vsa naznanila in prijave kratke, toda jasne in jedrnate, brez nepotrebnih pritiklin?" Divje, prav vražje je zrl polkovnik, in Ručiga ju je bilo pri srcu kakor tistim sedmerim vragom pred sitno ženo, ki je padla v jamo.

"Poslušno javljam, gospod polkovnik; vse sem natanko in po resnici opisal, tako da bi ne bilo nikjer vrzeli in bi gospodu avditorju ne bilo treba pisati po nadaljnja pojasnila," se je osmelil Ručigaj.

"Vi brbljavi nočni čuvaj! Jaz vas že naučim!" se je zadrl polkovnik, pretrgal sešitek ter ga vrgel pred pisarja. "Gospod kapetan, ta nezanesljivi pisalni stroj morate držati v ježevih rokavicah! Kaj je vse prištulil v svoj zmazek! Vojašnico imenuje hišo pokore in vojaških muh! Prosim, ali ste slišali kaj takšnega? Petnajst dni ga zaprite v njegovo sobo, a kljub zaporu mora opravljati svoj pisarski posel. Jutri ob enajstih mora biti kazenska prijava, sestavljena po naših predpisih, zopet v polkovni pisarni." Okrenil se je vnovič k manipulantu. "Jaz vam izbijem iz glave romantično omotico! Izgubite se izpred mene, odlazite, osel! Marš! Marš!"

Ručigaj se je sklonil po svoje raztrgano "remek-delo", ga vtaknil pod pazduho k svoji konjski knjigi, salutiral ter jo mahal raven kakor sveča domov.

Takšen je bil prvi honorar našega spretnega in priznanega Janka Ručigaja. Pisatelj se ga še dobro spominja zdaj, ko stavi ob ulici Dobrega kredita lastno vilo.