Pismo iz Amerike

Pismo iz Amerike
Friderik Baraga
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 5, št. 18 (5.5.1847)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Is poslednjiga pisma, ki so ga naš častitljivi roják, gosp. Miroslav Baraga, svoji sestri gospe Amalíi Greselnovi, vlastnici Trebniške grajšine 24. Kimovca p. l. iz Makinaca pisali, nam je perpušeno, važniši verstice tudi v Novicah razglasiti. Celo pismo je polno veselih novic, kakó srečno se med Indijani katoljška véra razširjuje; gosp. Baraga pa na dalje še tudi tole pišejo: „Nidavnej, kar sim iz Detroita nazaj prišel, kjer sim skozi dva mesca bil, de sim nov natis naših misijonskih bukvic v indijanskim jeziku poskerbel. Vsa zaloga v letu 1837 v Parizu natisnjenih bukev nam je večidel pošla, in brez teh bukvic bi tukajšni misijonarji ne mogli shajati, zakaj silno veliko Indijanov že zna brati, in vsi imajo veliko dopadajenje nad molitevskimi bukvami.“

„Neke dni preden sim indijanski kraj L'Anse zapustil, kjer je milostljivi Bog mojim opravilam posebni blagoslov dodelil, so prišli Ijudomili Detroitski škof, gosp. Lefevre, sèmkej in so s svojo prijaznostjo in s svojo gorečo besedo serca novih kristjanov takó vžgali, de bo tukaj zasejano seme naše svete vére gotovo pràv veselo kalílo. Pri ti priložnosti so tù tudi z veliko slovesnostjo družbo treznosti osnovali, v ktero so vsi odrašeni keršeni Indijani stopili. Ginjeniga sercá smo bili tega priča. Visoko častitljivi škof v praznični škofji obleki so stali pri mizi sv. obhajíla, in so v rokah deržali listke, na kterih je v indijanskim jeziku zapisano stalo: „Jez I. I. se odpovém popolnama in za vselej vsim hudim vinskim pijačam, in prosim Bogá, de bi mi svojo pomoč za spolnjenje te moje obljube milostljivo dodelil.“ Zdej so zbrani Indijani zaporedama pred škofa pokleknili, in ko so sleherniga blagoslovili, ki je k ti družbi pristopil, so jim podali listek imenovane družbe. Z veseljem so ljubi Indijani to obljubo storili in jo tudi ‒ zvestó zvestó deržé. To je neizrečeno vesela reč, če se pomisli, de so ravno ti Indijani malo poprej silni pijanci bili in v pijanosti eden druziga ubijali in več druzih pregreh dopernašali. Ali ne osramotijo ti divji ljudjé naših omikanih narodov, ki se visoko čez nje povzdigujejo in vunder toliko močí v sebi nimajo, de bi zamôgli pregrešnim razvadam slovó dati! ‒ Pri ti priliki so škof tudi 5 odrašenih ajdov v ti okolici (L' Anse) kerstili, ki so bili edini nekeršeni Indijani tukajšne misijonske okrajne.“