V zlatu jutro se žari,
Naš s planine spev zveni:
Kosci mladi in veseli
Delo svoje smo pričeli.
Res prelep je košnje god
Za planinski čvrsti rod:
Koscem nam razžarja lice,
Greje nam srcè, grabljice.
Že leži pri rédi réd —
Takšen je za kosci sled;
Kogar čut za delo drami,
V košnji še poskusi z nami!
V zlatu jutro se žari,
Naš s planine spev zveni,
Z nami poje črednik v gori.
Z jutrom svita rosa v zori.
Toda kaj pastirjev spev,
Kaj nam rose te odsev?
Nam je pač do séči sámo,
A za roso — lepšo znamo.
Znoja kosec se ne boj —
Glej, na čelu vedrem znoj,
Ki izvablja ti ga kosa:
To ti je — najlepša rosa!