Pogašeni zmaj
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Maja Jagodic, popravil Mihael Simonič
Izdano: Ljubljana
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Zmaj pod triglavo Zmajsko goro je dolgo časa potrpežijivo prebiral tone zmajastih pesmi in pravljic in mirno požiral v njih napisane polresnice in neresnice o sebi in svojih sorodnikih. Ko pa je v eni izmed knjig prebral, da zmajev dandanes ni več, mu je v vseh treh glavah prekipelo.

Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Pogašeni zmaj

Čez hribe in doline se je odpravil v mesto in se napotil do velike stavbe sodišča ter zakoračil mimo vratarja - kar je lahko storil le tako, da je malce razširil vhod v veličastno zgradbo in sta levo in desno, namesto marmornih levov, zazijali prepišni odprtini od stropa do tal! Potlej je odkorakal naravnost v sodno dvorano, pred častitljivo obličje vrhovnega sodnika.

Iz malhe je potegnil knjige ter jih razsul po sodnikovi mizi.

»Tukaj so moje pritožbe!« je trdo pokrempljal po kupu knjig.

»Pritožbe nad pošastno nesramnimi neresnicami, ki ste jih tisočletja razširjali o nas,zmajih! - Zato pri priči zahtevam proces za ponovno pridobitev zmajskega ugleda!«

»Rrehabbilittacijo ttorej „.?!« je ves iz sebe izjecljal sodnik ter si privzdignil lasuljo.

»Re-ha-bi-li-ta-ci-jo -?« je začudeno ponovil zmaj. »Beseda bo kar v redu -je dolga kot zmajski rep! -Upam, da bo tudi tako učinkovita« je grozeče pomigal z repom ter privzdignil rdečo preprogo sredi sodne dvorane. »Kajti na koncu se moram pritožiti še nad največjo in najbolj zavajajočo neresnico o zmajih! - Ni res, da zmajev ni več, zmaji so!« - In je udaril s starodavnim zmajskim pečatnikom po sodniški mizi, da je v njej pri priči zazijala luknja, v katero se je zvrnil sodnikov kozarec vode. »Sspostovani, khmmm, zzmaj …, to moramo šele ugotoviti! Čče sste ... ali ... nniste, mora v imenu resnice odločiti porota!«

»Ta je pa zmajska! - Je tukaj sodišče ali norišče?!« je zagundral zmaj, da je nevarno zacingljal lestenec na stropu dvorane. »Saj vendar stojim pred vami, kakor sem zmaj!«

»Že, že, a to še ni zadosten dokaz!« je učeno zamrmral sodnik in segel v luknjo,da bi videl, kako jo je odnesel njegov kozarec z vodo.

»Kaj pa je potlej dokaz!? - Naj spremenim vašo dvorano v jabolčno čežano, ali kaj?! Da boste spet lahko pisali, kakšne hudobne zverine smo zmaji ...!«

»Nne rrazburjajte se, prosim, sspoštovani ggospod zzmaj ...!"je v strahu kriknil sodnik.

»Kako naj se ne razburjam, če pa trdite, da me ni ...!« je siknil zmaj in v jezi mu je ušlo iz ust ravno toliko ognja, da je prižgal z njim veliko staro svečo na sodnikovi mizi in osmodil rokave sodnikove halje.

»Ssaj ne trdim, da vas ni ... Mmogoče sse bo izkazalo ..., da v resnici ... sste ...!« je spet zajecljal sodnik.

»Se je že izkazalo ...!"je siknil zmaj in tokrat mu je ušlo iz ust vseh treh glav toliko ognja,da so brez elektrike zagoreli vsi lestenci v dvorani. Dežurni gasilci so pograbili gasilne aparate in v paniki puhali bel prah tudi tam, kjer to ni bilo potrebno.V nekaj trenutkih je bila sodna dvorana, s sodnikom, porotniki in zmajem vred, pokrita z belimi zaplatami.

»Kaj pa je zdaj to ...?« je zagodrnjal nenadoma pobeljeni zmaj. »Zdaj me boste pa se zasnežili?! - S temile rdečimi svaljki, ki bruhajo sneg…!« se je razkačeno obrnil proti najbližjemu gasilcu, mu izpulil iz rok gasilni aparat ter ga pogoltnil. In potlej še enega in še enega. Ob tem so se aparati nepojasnjeno sprožili, da je zmaju skozi usta vseh treh glav začel puhati bel prah in na srečo sproti gasil ogenj, ki ga je v jezi bruhal zmaj ter ob tem rjovel, da so se šibile stene.

Gasilci, sodnik in porotniki so jo v naglici ubirali iz sodne dvorane, v strahu da bi utegnil zmaj izbruhati ves prah iz požrtih gasilnih aparatov in si znova zbistriti pogled. Ko je zmaj končno spregledal, je bil podoben snežnemu zmaju v belo prepleskani sodni dvorani.

Otresel je vse tri zmajske glave, si popihal prah z zmajskih krempljev, in ko si je otresel se zmajski rep, je začudeno ugotovil, da je izbruh belega prahu popolnoma ohladil njegovo jezo. Zakrohotal se je in ob tem siknil ravno toliko ognja, da so se mu ogreli podplati:

Mar slišal sem prav? -

Da ne znam bruhat ognja,

da z zmaji je konec,

in konec pravljic,

da v žilah kri

je premalo zlobna,

da jaz, zmaj,

bojim se mravljic...,

da imam eno,

namesto tri glave,

in še ta mi

povzroča težave,

da nisem ugrabil

nobene kraljične,

vsa moja junaštva

so za gospodične,

da moja barva

sploh ni zmajska,

ampak zeleno papagajska,

in moj rep ne razkolje skale,

z njim, da naj raje

pometam predale ...

In čisto nazadnje najbolj grozno -

da sem za zmaja

prišel prepozno!

Tri krščene zmaje! -

Vam že dam predale-

od zmajske jeze

premikam skale,

z ognjem treh glav

osmodim vam podplate,

pa me pri priči

za zmaja priznate! –

»No, smo ali nismo zmaji, gospod sodnik?!« je še zarjovel, da so se stresle stene. A odgovora ni dobil.

»Ta je pa zmajska!« je začudeno gledal okoli sebe. »Najprej te zasnežijo, potlej pa kar zbežijo pred tabo - torej zmaji vendar le smo! –»je zmaj visoko privzdignil svoje tri glave in se dobre volje zakrohotal na vsa tri usta. »In to zaleže več od vsakega sodniškega dokumenta, prmojkrščenzmajduš, da res!« se je krohotal zmaj in jo ubral nazaj,od koder je bil prišel - pod triglavo Zmajsko goro.

Zato zmaji še dandanes niso uradno priznani na sodišču in jih še zmeraj pripisujejo pravljicam!