Pogovor na verandi.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 46/220 (1913), 1.
Druge izdaje: Zbrano delo Ivana Cankarja 20, 1974.
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sedela sta na verandi visoko nad jezerom. Tiho se je bil nagnil večer, poslednja zarja se je topila v zraku in v vodi, na zeleni gladini so se poigravale srebrne školjke. Še vse belo je bilo nebo nad vrhovi, ali zamaknjeno oko je že videlo zvezde onstran nebeškega pajčolana. Nikjer ni takih večerov, kakor so ob blejskem jezeru; nikjer tiste ene ure koj po zadnji zarji, prečudežno sladke ure, vsakega bogastva vredne. Vsa milina in dobrota božja se izlije človeku v srce, blag je, odkritosrčen in brez zlà, kakor nikoli.

Obadva sta molčala. On se je oziral z zastrtim pogledom po tihi pokrajini, z belimi lučkami posejani. Nekatere so bile nemirne in bežne, kakor vešče, druge so stale mirno, visoke in bele sredi noči. Izpregovoril je tiho, da bi ne motil zvezd, ki so prihajale iz večnosti, ne školjk, ki so se brez glasu topile v jezero.

»Poglej tja doli! Kakor moslemsko grobišče je: svetli beli nagrobniki, razsuti križem po temnozeleni goščavi ... Popotnik hodi po svetu in stavi nagrobnike svojim srečnim in žalostnim uram, zato da se spomni, kadar pride mimo. Tudi na Bledu sem bil postavil enega, mislim, da najlepšega.«

Molčala je; roke je držala sklenjene v naročju, gledala je na jezero s široko odprtimi očmi.

»Zdaj je že tako vseeno; moje življenje je šlo svojo pot, tvoje gre svojo. Zdaj ti brez skrbi in brez bolečine lahko povem, čemu ta blejski nagrobnik. — Pred petimi leti — natanko pred petimi leti je bilo, ko sva sedela na tem kraju ob tej uri. Bila si še napol otrok, ali vsaj meni si se zdela taka. Smejala si se glasno in zvonko, ne še tako hlastno in sunkoma kakor zdaj. V lica še nisi bila tako zagorela, ustnice pa so bile še bolj napete, kakor so. Oči so bile trde in zamišljene, skoraj neusmiljene, kadar se jim je zazdelo; take so že zdaj. — Pripeljal sem se bil tisti večer naravnost iz Ljubljane. Nekdo je bil tam v svoji neumnosti razustil, da se ljubkuješ s kodrolasim fantom. Omahnil sem, zazibalo se je pred menoj — kakor da sem bil držal v naročju pehar cekinov, pa mi je vse hkrati zdrknilo v jezero, utonilo za zmerom. Hotel sem priti k tebi šele ob mraku, zato sem čakal na praznem gostilniškem vrtu ter gledal proti daljni verandi. Zdelo se mi je, da vidim tam ob rdeči ograji svetlo belo bluzo. Težko mi je bilo pri srcu, oči so mi bile suhe, željne solz. Nikoli v svojem življenju se nisem čutil tako gnusno majhnega, tako smešnega in malovrednega kakor ob tisti uri. Bilo mi je, da stojim pred ogromnim vzbočenim ogledalom ter se gledam v vsi svoji priskutnosti, skozi suknjo, skozi kožo, v duše dno. Razjokal bi se bil ob svoji bolečini, smejal se na glas svoji spaki v ogledalu ... In ti, človek-nečlovek, si povzdignil prešerne oči k nebeški zvezdi? Pojdi snubit kravjo deklo, še ta te napodi na cesto, kamor sodiš! ... Zimska golota mojega popotniškega, zmerom splašenega, neprestano trepetajočega življenja se je strahotno razgrnila pred menoj. Najprej sem sklenil v svoji pravični malodušnosti, da ne pojdem na verando, ne tisti večer in nikoli več, da pobegnem, da se skrijem kamorkoli, ne le tebi, temveč vsem ljudem, najbolj pa sebi in svojim spominom. Ko se je zmračilo, sem se napotil vendarle. Še berač ima pravico do slovesa, še hudodelec! sem rekel. Sama si bila, ko sem stopil na verando z okornimi, težkimi nogami. Še predno si me prav pogledala, si me vprašala, če sem bolan. Zlagal sem se, da nisem. Ali v lica me je zeblo in na čelu se mi je nabiral mrzel pot. Prinesla si mi čaja; pil sem tako nerodno, da sem ga razlival po kolenih, vročega kakor je bil, pa nisem čutil. Zdi se mi, da sva molčala obadva ves čas, vso dolgo ur, da nisva izpregovorila niti besede. Kaj praviš?«

»Ves čas nisva izpregovorila niti besede!«

»Glej, tudi ti se spominjaš! ... Prav tak večer je bil, kakor nocoj. Prav tako milo so sijale prve zvezde, prav tako so se belili nagrobniki iz noči, prav tako so tonile srebrne školjke v jezero. Ali veš, kaj sem ti bil takrat prišel povedat, pa sem molčal, ker sem bil poprej tam na vrtu pred krčmo do dna premislil in spoznal svojo nevrednost? Ne veš, do tega trenotka nisi vedela! Nocoj ti povem, zato ker je prav tak večer kakor tedaj, zato ker mi je tako čuda milo in toplo pri srcu in pa zato ... zato pač tudi, ker se ti možiš, jaz pa sem se upehal na tem grapavem kolovozu življenja ter sem len in miru želján ... Ljubil sem te, prijateljica, kakor v svojem življenju nisem ljubil žive ženske. Ni hinavščina, ni gola beseda, ni sladka pesem, temveč preizkušena in potrjena resnica, da ljubi človek samo enkrat in nikoli nič več. Ti nisi vedela, da hodiš od zore do mraka po samih dišečih rožah, ki so ti jih sipale na pot moje vroče misli ... Kaj se ne smeješ?«

Sedela je nepremično, glavo pokonci; črni profil se je klesal trdo izza belih zvezd.

»Tudi jaz sem te imela rada.«

»Takrat ... Od srca ... Tudi tisti večer ...«

In nista govorila več.

Mahnilo mu je bilo preko srca, kakor z ognjenim mečem. Ko se je vračal v svoj pusti dom, se je opotekal, pijan od sreče.

»Moj Bog! Hranil sem kraljevski zaklad, pa nisem vedel zanj! Blodil sem po svetu, siromak, prosil od praga do praga, doma pa sem imel klet polno cekinov! Beračil sem za rosno kapljo ljubezni, pa je bilo moje celo jezero! ... Moj Bog! ... In če je bilo tisto jezero moje le en sam trenotek, le trenotek trenotka — bilo je življenja vredno!«