Popotne črtice o Kitajcih
| Popotne črtice o Kitajcih. (Spisal Iv. Franke.) Ivan Franke |
| |||||||||||||
I. uredi
Pred 3 leti, bilo je 3. marca za rano, bližal se je parobrod „Travangore“, nekoliko zastarela škatlja angleške P.& O. kompanije mojemu cilju, Viktoria-pik, ter napel vso moč mašine, da bi okrajšal zamudo pol dneva, prouzročeno po vetru, ki nam je skoz osem dnij enakomerno močno iz istega kraja pihal nasproti, tedaj bil sem užo 44 dnij na potovanji; naveličal se vožnje, jasnega neba, plavega morja in želel le eno, stopiti na suho zemljo, ker na vsem božjem svetu vam nij nič bolj dolgočasnega nego je tak veter na morji: nebo je jasno, morje plavo, valovi si dalajo bele vence na svoje vršičke, barka se svoj pot enako ziblje, vse je enakomerno dolgočasno.
Torej 4. marca smo vsi zgodaj vstali in željno pričakovali na ladiji kedaj bodemo rešeni. Gledali, smo ob pomrenjenem nebu in bili smo tem bolj radovedni, ker smo imeli videti prvikrat znamenito zemljo, o katerej je bila fantazija uže dalje časa razgreta, deželo na ketero sem prej tako malo kedaj mislil, da jo bom kedaj videl, kakor zdaj na Franc-Josefsland. Čem več sem po potu slišal o Flowerland'u, po naše: dežela rož in cvetlic, zlata cvetka sredine (goldene Blume der Mitte) v Kitajskem — v to deželo smo namreč pluli, — čem več so mi sopotniki pravili o njej, tem bolj je rasla v meni radovednost in radovidnost. Zatorej sem z drugimi vred tudi jaz mej prvimi na brodu stal in vid ostril. Najprvo se prikaže tu in tam kakor posamezen skalnat zob iz morja. Nekateri, ki imajo dobre oči so tudi uže videli Viktoria-pik, visoko goro. Počasi so posamezni vrhovi gorá v celo vrsto spravijo vidni iz morja. Uže ta pogled človekovo pozornost tako popolnem osvoji in prevzame, da ves poprejšnji dolgčas pozabi.
Po morji so bile videti od daleč male vrtalke, ki so se gibale sem ter tam. Kakor se je nam kmalu izkazalo, bile so to male lakirane svitle ladijce, podobne nekdanjim gabram, ker zadnji konec je zelo visok in močno nazaj moli, ravno tako je sprednji konec visok jadra iz Bambusovih mat, in urno švigajo sem ter tija. Kadar se sprednji konec vzdigne, gre voda kakor iz dveh nosnic iz ladije ven. V njej sede kaki 3 ali štirje možje, z velicimi klobuki podobni našim pokrivalom za petrolejske lampe.
To je bil prvi kos kitajskega življenja, ki sem ga v originalu videl. Komaj sem so teh ljudij in ladij nagledal, je pilot zavozil naš parobrod v luko, prostorno, na vseh krajih obdano z gorami kakor kako gorsko jezero. To je kraj, ki nosi ime angleške kraljice, Viktoria ali Hong-kong.
Kamor človek sedaj pogleda, povsod vidi nove prikazni, tako da ne vé, kaj bi najprej opazoval.
Okoli broda vse mrgoli večjih in manjih čolnov, tako, da bi skoro jabolka ne mogel v vodo vreči v tej gnječi. Blebetanja in vpitja večjidel ženskega je na teh brodih in čolnih, da človeka ušesa bolé. Na nekaterih čolnih sede okolo kotliča, jemljo vsak sè svojo šalico rajž iz kotla, z dvema klincema namesto žlico potem tlačijo ta rajž v usta; drugod pijo čaj, obirajo cukrovo strže kakor konfekt, in se pri vsem tem tako neženirano vedó, pogovarjajo, smejejo, da je pogled na nje prijeten in humorističen.
Ker noben pasažir ne sme prej parobroda zapustiti, predno ne odnesó pošto in predno se kapitan odpravi, ima človek čas ozirati so po tem povodnem življenji v luki: mnogo število ladij, večjidel parobrodi, tudi lepe vojne ladije, lastnina različnih narodov, na jedni strani evropske, na drugej strani kitajske djonke, trgovske ladije, nekatere tudi velike.
Spredaj pred nami leži mesto. Podobno je, kakor pravijo primerjalci, najbolj Genovi, ker se dviguje v terasah. Ob morji pri kraji je širok kê, potem velike hiše, sicer evropskim podobne, le da imajo spredaj verande skozi vsa nastropja. Dalje so palače za javne urade in zavode: za governerja, velikanska gotiška cerkev. Mej temi palačami so lepe zelene tratine, katerim se pozna, da se marljivo oskrbujejo, tako, da je precej videti, kako s komfortom tukaj Evropci živé. Na teh travnicih gentelmani žogo bijejo, telovadijo, letajo in druge národne igre igrajo; pota, kar jih je vmes, pak so za sprehajališča, slobodna za vse ljudi. Tak je z glavnimi potezami obrisan evropski del.
Na drugej strani keja, tam kjer kitajsko brodovje stoji, so pa malo nizke hiše brez oken, s črnim zidovjem, jako neredno ali gosto stavljene, kar je ravnine ob morji. Višje nad temi kočami na terasah, so pak lepe vile vsred tropične zelenjave, potem vzgor je gora, katerej se ne vidi do vrha.
Ko je bila pošta oddana in je kapitan ž njo z ladijo svoje knjige odnesel na svoj urad na suho zemljo, smeli smo tudi pasažerji.
Kitajci s svojimi čolniči pridejo, vpijejo, regljajo in se gnetejo okolo ladije: vsak bi te rad vozil na suho. Jaz sem se bil spravil v kitajsk čolnič, katerega je čvrsta mlada Kitajka prav ročno veslala. Od početka sem mislil, da sva sama v čolnu, ali mej potjo so se iz notranjega čolna za vrstjo na beli dan priplazili trije mladi Kitajčki, okrogli, debeli, s cofkom na glavi, kakor mišji rep, vesel prizor.
Vsi ti ljudje, ki so po čolnih, se zovejo boat-population — ljudstvo na čolnih, — ki nema druge domačije in po celem Kitajskem šteje več milijonov. Samo v Hong-kongu jih je 26.000. Cele rodovine so po dnevi in ponoči na čolnih, moški hodijo sicer tudi na suho dela iskat, žensko pa skušajo z vožnjo kaj zaslužiti.
Pridemo v mesto. Hong-kong ima 125.000 prebivalcev. Uradni izkazi od leta 1865 naštejejo 2034 Evropcev, torej ljudi naše izobraženosti, mej temi so tudi všteti Amerikanci, in angleška vojaška garnizona. Ti stanujejo v palačah, lepih hišah, njih ulice so snažne, prostorne in senčnate, tu in tam vidiš bogate štacune, vidijo se elegantni fijakerji in palankini, ali nosilnice. To dela vse vtis, da vlada tukaj bogatstvo in konfort.
Vile, ki so tu in tam na pogorji raztresene, ne velike, a lepe, so večjidel obdane z okusnimi in luksurijoznimi vrti, kateri so obzidani, imajo male vodomete. Našel sem na hribu mala narejena planjavica, z mehko kratko pristriženo zeleno travo, prav nežno oskrbovano. Tu so igrali, metaje nekove krogle, odrasli Evropci. Videti je, da so vsi nasadi in stavbe iz novejšega časa. Skratka: Evropci tukaj mej Kitajci tako komotno in tako lepo živé, kakor nekdaj plemenitaši, ko so morali drugi, podložniki, za nje delati, samo s tem razločkom, da so Kitajci tudi slobodni in se jim ne godi slabo.
Kitajski oddel, ki za tem pride, je prava zmešnjava. Kolikor mogoče barv je nakopičeno, tako da ti vse mrgoli pred očmi. Zidano je še vse to z nekim sistemom. Posebno one ulice, ki gredó navgoro, in se mora po stopnicah hoditi do njih, so živahne, ker ljudje pred hišami sedé, se razgovarjajo in imajo vse odprto. Ženske šivajo, trguje se, sploh vsaka nekaj dela. Matrozi pijó v tacih kolibah in objemajo rujave Kitajke in se dobro imajo.
V tem kitajskem oddelku je prebivalstvo jako nagnečeno, ker je 92.000 ljudij na primerno jako malem prostoru!
Da se je pod hribom Viktoria-pik tako mesto naredilo, toliko naroda naselilo, krivo je to, ker je kraj bil nekdaj jako ugoden za tihotapstvo z opiumom. Najprvi naseljenci tu so bili tihotapci, ki so tu depot za opium napravili, ker so se okolo otokov lehko skrivali in do Kántona, vélicega emporija za trgovine vse južne Kine ne daleč imeli. Angleška vlada je to naselbo na vso moč podpirala, da bi Portugizom na Makao škodila, kar se je tudi posrečilo jej.
Leta 1842 po končanej srečnej vojski s Kitajem je Angleška dobila ta otok in luko popolnem v svojo last po miru v Nangking. Da je to mesto važno za trgovino, vidi se iz tega, da je leta 1865 došlo sem 2043 bark in gotovo je, da je z razvojem azijske trgovine naraslo tudi to število.
Hong-kong ima vse, kar gentelman zahtevati more, torej tudi dobro policijo. Policaji so večjidel hindastanci, katere tedaj Angleži soboj črez morje pripeljejo in so izvrstni javni čuvaji, zastavni ljudje. Evropci so predragi za tak posel.
Z vodo je mesto dobro preskrbljeno. Z velicimi stroški je napravljen vodotok, ki oskrbljuje meščane z dobro hladno vodo.
V učilnicah in misijonskih zavodih se podučuje nad 500 domačih kitajskih otrok, katerim se tako skuša evropska kultura vcepavati.
Za bolne in onemogle mornarje je velika preskrbovalnica „seamens asylum“, krasna hiša in splendidna, zidana iz kamna. Dalje je več bolnic, sanitarno nadzorništvo, ki strogo pazi, hiše, kjer se shajajo klubi, in celo lepo poslopje za frajmavrarsko ložo.
Hotelov je jeden velikanski, še večji nego Tavčarjeva hiša v Ljubljani. Sicer je pa ta in so drugi manjši hoteli po amerikanskoj šegi uravnani, namreč plača se 4 dolarjev na dan in s tem je potnik na dan za vse preskrbljen, samo vino ali pijača sploh se mora posebej plačati. Kasirju se plača, in če mu kdo po našej slabi navadi „trinkgeld“ da, blamira se, ker dobi ga nazaj.
Gledišče imajo Evropci tudi, in včasi jih obišče kako evropsko društvo in gastira pri njih. Pol ure od Hong-konga imajo še tako zvano „happy valley“ ali „srečna dolina“, ki ima od tega, ker je jedina dolina, ki je zelena, ker teče skozi njo potok. Tam imajo Evropci sprehajališča in prostor za „races“ — dirjanje s konji za stávo. Kadar se ti „races“ vrše, je tri dni praznik v mestu, vse štacune so zaprte, sploh: največji praznik je to konjsko dirjanje „races“.
Kitajsko prebivalstvo je dveh rodov, torej tudi dveh značajev. „Hakka“ se imenuje jeden teh kitajskih rodov; to so čvrsti, divji, predrzni ljudje; opravljajo večjidel le teška dela, na pr. so nosači teških vreč iz ladij. Kljub u izvrstnej policiji so tudi jako nevarni, ker znajo rafinirano premišljena in osnovana hudodelstva doprinašati. Tako so na primer pred 6 leti na nekem švedskem brodu, ki je stal blizu ladije pomorske policije, podavili kapitana, njegovo rodbino, vse mornarje ter brod oropali, tako da vse druge ladije tikoma ležeče nijso opazile kedaj in kako. Poskrili so vse, brez sledú je ono grozno hudodelstvo ostalo, zločincev nij dobila pravica v roke. Tega rodu so tudi glasoviti pomorski roparji v južnem kitajskem morji, ki sicer ne napadajo evropskih brodov, ker jih zmagovati ne morejo, ali tem nevarnejši so kitajskim trgovskim ladijam. Zato imajo te ladije vedno po 2 ali 4 kanone na brodu za brambo. Kitajska marina jih ne more ukrotiti.
Drugo pleme kitajskega prebivalstva se zove „punti“. To so bolj krotki ljudje, pečajo se s trgovino, so jako uljudni s tujci, imajo lepe oblike občevanja z druzimi in so na to ponosni; služijo tudi za strežaje, kuharje, kompradore (hišne oskrbnike), po komptoarih itd. Sploh so jako delavni in talentirani.
Mej soboj govoré Kitajci samo kitajsko. Z Angleži pak se razumejo s tako imenovanim „pridgen english“, t. j. z neko kitajskemu izgovarjanji pristrojeno in smešno popačeno angleščino.