Poročnik Smola

Poročnik Smola

Spisal Malkontent.

Zadnji dan cesarskih manevrov smo imeli. Moj dragonski polk, v katerem so bili večinoma kranjski fantje, je bil nastanjen v neki majhni vasi blizu P.

Zjutraj ob štirih je vzdramil bojni rog vse vojake na zadnji nekrvavi, pa vendar precej naporni boj. Vriskaje in pridušaje se so planili pokonci. Tretjeletnikom je bilo prvo delo, da so izčrtali raz hlevnih vrat zadnjo navpično črto, ki je pomenjala zadnji dan vojaške službe.

Korno poveljstvo je izdalo ukaz, da se mora vsem vojakom strogo prepovedati vriskanje in petje zadnji dan manevrov, osobito pa takrat, ko se bo odtrobilo. Zato sem zabičil svojim dragoncem, ki so šli tisto leto prvič na dopust istočasno s pešči, da naj bodo tihi in ne vriskajo, dasi bi bil zavriskal najraje sam.

Kmalu nato prijezdi naš polkovnik, vzame raporte in odpre zapečateno dnevno povelje. Mene in tovariša Smolo pošlje kot najmlajša poročnika vsacega z 8 možmi na patruljo, da poizveva, kje je sovražnik in koliko ga je. V lahnem diru odjezdiva s Smolo proti precej oddaljenemu hribovju na levi strani ceste. Jezdila sva molče in iskala predpisanega pota na karti. S kratkim pozdravom se ločiva pri prvem pobočju. Jaz jo krenem po prvem holmu, Smola pa zadirja s svojo patruljo po drugem grebenu. Zdajpazdaj se ustavi, premotri s kukalom ravnine onstran hribovja, potem pa jezdi dalje po gozdu med nizkem borovjem. Jaz pa sem se oziral nazaj v dolino, od koder sem bil prišel. Sto in sto dragonskih čelad se je lesketalo ob vzhajajočem solncu. Po dolini sta se vila kakor brezkončna kača dva kora, ob njunih bokih pa so skrivaje se med vasmi in drevjem tiho korakale posamične manjše čete