Kritike in polemike: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.543:
naj z mano reče: »Bog živi kritiko!*
f8s7-rSjS.
==Gospodoma nasprotnikoma.==
Gospod ''Peter Hicinger'' so kritiko mojih ''»napak«'' pisali v 37. listu lanskih gospodarskih itd. »Novic«. Ko sem jo bral, tako sem se bil preplašil, da bi gotovo bil osivel čez noč, ko ne bi imel na glavi rumenih las, kterim je dana lepa navada in hvale vredna lastnost, da so delj časa zmirom enaki, čeravno se glave deržé neraje od černih. Še le zdaj sem se nekoliko povernil iz tega strahú; zato sem lotil se ''potrebnega'' odgovora ''nepotrebnemu'' zabavljanju. Morda bi iz tega dela ne bilo čisto nič, ko bi moški ljudje ne bili uže drugič nemoški zgrabili me. Ti pa, blagovoljni bravec, ako te veselijo boji, v kterih se preliva černilo namesti kervi, ne zameri, če bom časi rezneje govoril, kakor sem bil namenjen od začetka, preden je drugič zagermelo na obnebji ''noviškem;'' ne zameri, ako
bom pokazal, kakor bom koli mogel, da imam nekaj orožja tudi jaz, akoravno tacega ne, kakor g. nasprotnika, ki sta v družbi priletela nàd-me. — Začnimo tedaj!
Ta je uže stara! Kolikor glav, toliko pameti. Zavoljo te reči se tedaj ne bova prepirala, ker oba eno terdiva.▼
G. ''Peter Hicinger'' dalje govoré, »da v vse moje drobne razločbe in opazbe in tistih presodbo in pretres se siliti, naj bo drugim pušeno, kteri se več pečajo s slovničarsko učenostjo.«
Te besede so pač kosmata slovenščina, ker imajo terdo slast, kakor bi človek jedel pezdirje. Umni bravec bi precej sam ločil, da so g. ''Hicingerjeve,'' ne moje; ali da bom od vsih strani brezi skerbi, mislim njihove besede vselej z résicami (Anführungszeichen) pisati.
Vidi se, da moj nasprotnik ne marajo dosti za slovnico, akoravno so je zeló potrebni, akoravno bodo pozneje nekjé hotli preveriti nas, kakó se je učijo ali prav za prav, kako jo ''pregledujejo.'' Čuditi se je, da tako neslovenski pišejo mož, kterega sem iz nekacih pervakovih ust slišal hvaliti, da imajo dan danes najboljo prozo med vsemi književnimi ljudmí našega naroda. Prijatli, ki veste, kaj se pravi slovenski pisati, pojte sem — et risum teneatis! Pa vender mislijo oče ''Hicinger,'' da niso luč — pod polovnikom! In kdo jim bo oponašal kaj tacega, če se pomisli, da to je navadna, akoravno morda nevarna bolezen večega dela naših pisateljev in pisačev. Ne bomo g. nasprotniku jemali, in tudi jim živa duša vzeti ne more tega, kar jim pošteno gré — njihov trud je hvale vreden, vzlasti Novicam še bolj kakor narodu —; ali vender tudi ne mislimo dajati jim, kar jim nikakor ne gré. Sami dovolj kažejo v besedi in djanji, da v noben kup niso in tudi ne bodo kmalo kos
tacemu delu, kakoršnega so se poprijeli. Vprašamo jih le, čemú so se vtikali v nevarno sitnost? Saj menda jih nihče ni silil, nihče ni prosil, da bi z roko segli v plamen, vzlasti če nemajo rokovic, kakoršnih je treba pri tako nevšéčnem poslu. Vém, da v mojih »napakah« še ni vse, kakor bi imelo biti; da sem ter tje še kaka merva čaka poprave. G. ''Hicinger'' naj bi mar bili grajali me, da je mnogo rečí prekratko povédanih, posebno kar se tíče ''»stave«'' slovenskih besed, pa ne, da narejam ''predrobne razločbe'' in ''opazbe.'' Ali kaj tacega bi zopet bil mogel očitati samo tisti presojevavec, ki jezik zna; kteri umé, kaj
se je pisalo. Žal mi je, ker moram reči, da se mi ne zdí, kakor bi oče ''Peter'' bili mož te verste. Njihove besede niso dokazale druzega, kakor ''da bi kaj radi zabavljali, ko bi le mogli.''
▲G. Peter Hicinger pravijo, da «jaz imam
▲Zavoljo te reči se tedaj ne bova prepirala, ker
Poslušajmo, kaj dalje besedijo: »sploh vse
«ni prazno, kar se je pisatelj trudil po dolgem
| |||