Kritike in polemike: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.562:
se je pisalo. Žal mi je, ker moram reči, da se mi ne zdí, kakor bi oče ''Peter'' bili mož te verste. Njihove besede niso dokazale druzega, kakor ''da bi kaj radi zabavljali, ko bi le mogli.''
 
Poslušajmo, kaj dalje besédijo: »sploh vse ni prazno, kar se je pisatelj trudil po dolgem in širokem dokazati in razložiti. Sem ter tje bi njegove opombe utegnile sedanjim slovnicam v popravo ali pomnožbo veljati.«
Poslušajmo, kaj dalje besedijo: »sploh vse
 
«ni prazno, kar se je pisatelj trudil po dolgem
O blagodušni oče nasprotnik! po meni bi bilo; mertev bi bil, da mi te zadnje sapice ne pustite v persih. Vidim, da ne želite moje smerti, ampak da se poboljšam in vernem zopet na pravi pot. Slava in hvala vam! V zlasti zató sem pisal odgovor, da ne porečete vi in vaši prijatli: poglejte ga, še ne vé, kaj je hvaležnost! Samo toliko vprašam, ako smém: kako morete vediti vi, da bi utegnile moje opombe veljati sedanjim slovnicam v popravo ali pomnožbo, ker sami pričate, da se ali premalo nosite z vednostjo, ktere se učijo uže otroci, preden se jim dá kaj druzega v roko, ali pa, da jo zaničujete? Res je žalostno, da smo do zdaj Slovenci morali samo ''gramatiko gosti'' in ''germamanizme grajati;'' pa še mnogo žalostneje se mi dozdéva to, ker smo obilemu številu pisateljev ''zastonj godli, zastonj grajali.''
«in širokem dokazati in razložiti. Sem ter tje
 
«bi njegove opombe utegnile sedanjim slovnic
G. ''Hicinger'' učé: »Pisatelj ,Napák’ tako govori, ''kakor da bi doslej nobeden zmed slovenskih pisateljev ne bil razumel slovenskega duha,'' dokler mu po tistih ,napákah’ ni bila luč prižgana.«
am v popravo ali pomnožbo veljati.»
 
O blagodušni oče nasprotnik! po meni bi
Ko bi se v tej reči hotel sam zagovarjati,vprašal bi: ''kdaj in kje sem to rekel?'' Ali ta posel izročam g. ''noviškemu vredniku,'' če ga bo hotel prevzeti. Njegovo moško obnašanje menda je vsim znano; geslo djanja njegovega je le ''»pošteno!«'' njegovo posebno veselje pak je delati v »Novicah« zvezdice pod čerto in brez okoliša povedati: ta reč je tako-le pa ne drugače«; zato se mi kaj čudno zdí, da tukaj po svoji
bilo; mertev bi bil, da mi te zadnje sapice ne
stari navadi ni podučil g. ''Petra Hicingerja'' s krepko opombico. Saj menda še ni pozabil, da je v mojem rokopisu bilo imenovanih nekoliko mož, kterih pisanje me je učilo jezika, in da je bilo pristavljeno: »kdor ima dobro vest, ne more misliti, da merim nanj.« (Če so g. Hicinger imeli slabo vest, ko so ''»napake«'' brali, kaj to meni mar?) Pa vsa ta opomba se ni tiskala ravno zató, ker je slavno vredništvo menilo, da je nepotrebna; in res je tudi bila nepotrebna. Kar sem pa djal, temu sem še dandanes mož beseda pričo vsih Slovencov, da je namreč naša pisarija ''večidel'' nemška; da ''slovenske besede'' sicer ''stavimo, mislimo'' pa ''nemški.'' Tudi samega sebe nisem štel med bolje možé, ker sem rekel, da ''stavimo'' in ''mislimo,'' pa ne: ''stavite'' in ''mislite.'' Ravno tako terda se tudi časi godí celó g. ''Hicingerjevemu'' peresu, kar smo uže pokazali, in tudi še pokažemo, ako je volja božja. Da takó neslovenski pišemo, tega je kriva osoda in pa naša zgodovina; ali če ta reč tako ostane, tega pa ne bo kriva osoda, ampak mi, ki se hvalimo, ali vsaj hvalili bi se radi, da nam se ni treba učiti. Pri slovenskih »napakah« me je spremljevala sama ljubezen do jezika in do naroda, pa ne ''psovanje,'' kakor so djali nekteri, ki ne vedó, kaj — pišejo. Ne rekel bi, da mi časi ni kanilo tudi kaj želči iz peresa, ali samó zató, ker bi lahko bolje pisali naši pisatelji, ko bi le hotli, in ker sem preverjen, da prilizovanje Slovencem ne pomaga čisto nič. Kdor imenuje belo, kar je belega, in černo, kar je černega, vsaki ve in zna, koliko se je opravilo s praznim hrupom: ''»slava mu!«'' Če je kdo med otroke dal ''abecédnik,'' uže smo zaukali: ''slava mu!'' Če je kdo tiskal slovensko ''pratiko,'' uže smo zaploskali: ''slava njemu in vsim rokovicam in pasjim dnevom v njegovem mojstrovskem delu!'' Ko smo vidili ''Ribničana,'' kteri je na herbtu nesel cedíla in zajce, ki se ž njimi izuvajo čevlji, precej smo zagermeli: ''izversten vmetnik je! Hej Slovenci, naša reč slovenska živo klije!'' Leta 1852 je bil g. ''Podgorski'' povedal v »Novicah«, da ''nesaslužena'' hvala mnogo potov književne ljudí ''pači,'' in vredništvo ni ométalo njegovih besed, ampak imenovalo ga je ''veljavnega Podgorskega.'' Kaj je to, da se »Novice« zdaj več ne deržé tiste misli? da zdaj ni več veljávno jim, kar je bilo tačas? Ali so ti dnevi uže tako deleč za nami? Ali se je naša literatura toliko spremenila? — Ako pa le hočete dobro in slabo pisanje brez kacega razločka na vsa usta hvaliti, ravnajte v imenu božjem, kakor ste do zdaj ; kdo vam brani? Samo toliko bi rad opomnil, da po takem potu se ne pride nikamor, in da Slovenci menda niste sultanje, kterim se ne bi smela resnica brez okoliša povedati — sultanov pač imate sultanov, posebno v
9° —
pisanji. — Ko bi g. nasprotnik bili preudarili te rečí, gotovo bi ne bili ''meni'' zavpili, ampak ''sami sebi: »qui bene distinguit, bene docet!«''
pustite v persih. Vidim, da ne želite moje smerti,
 
ampak da se poboljšam in vernem zopet na
Dalje godernjajo ná-me, da nisem ločil pisatelja od pisatelja, »zlasti kar se tiče tistih, ki dobijo kak nemšk ,Gebetbuch’ ali nemško ,Geschichto’ v roke, in ko so se celó malo bili poskusili v slovenščini, precej hočejo slovensko slovstvo obogatiti ,mit einem Produkt ihres schriftstellerischen Genies’«.
pravi pot. Slava in hvala vam! V zlasti zato sem
 
pisal odgovor, da ne porečete vi in vaši prijatli:
''Epistola Q. Horatii Flacci ad Pisones,'' ktero g. ''Hicinger'' zmirom premlévajo, govori: ''»sed non erat his locus;«'' to se pravi: ''»napáke«'' niso imele tega naména, pa tudi časa ne, da bi sodbo krojile posameznim slovenskim pisateljem; celó
poglejte ga. še ne ve, kaj je hvaležnost!
g. nasprotniku je niso hotle, daravno še ni dolgo, kar so obogatili naše slovstvo ''»mit einem produkte
Samo toliko vprašam, ako smem : kako morete
des aftergenies«;'' pravi se mu: »''Močni baron Ravbar«.'' Menda čerki: P. H. ne pomenite druzega,
vediti vi. da bi utegnile moje opombe veljati
kakor: P. ''Hicinger.'' Ta »produkt« spada med ravno tiste »geschichte», ktere oče ''Peter'' po pravici pisano gledajo; ali kaj, ko je tudi njih délce tako spalčeno, da v letu 1858 gotovo ni prigolomišila slabja knjiga med slovenske bravce. Za vse take ''»hicingerijanizme«'' smo toliko marali, kolikor moj nasprotnik za čist jezik v pisanji; sodili smo le slovenščino, kakoršna se dan danes po knjigah rabi med nami.
sedanjim slovnicam v popravo ali pomnožbo.
 
ker sami pričate. da se ali premalo nosite z
G. ''Hicinger'' evangelistijo dalje, »da tudi skušen slovensk pisatelj se ne bo kmalo prederzoval, da bi se štel za '',infallibel’.«''
vednostjo, ktere se učijo uže otroci, preden se
 
jim da kaj druzega v roko, ali pa, da jo zaničujete
Moj nasprotnik sami sebe prištevajo izkušenim pisateljem, in tega jim ne očitajmo, ker so res tu in tam uže nekaj napisali, če tudi ne moremo reči, da so zmirom z okusom pečali se. Ako se ne družijo, daravno morda bi se radi k tistim, ki so ''»infallibel«,'' vender je očitno, da se jim precej na čelu žile napnó in koža nagerbávšči, kader koli vidijo ali slišijo koga, ki hoče biti razumneji od svoje prebabice. Kar
? Res je žalostno, da smo do zdaj Slovenci
se tiče mene preubozega reveža, čutim nad sabo v tej reči samo to pregreho, da sem se prederznil čezi séč pogledati v ternjevo ogrado, kterej pravimo ''slovenska književnost.'' V njej sem
morali samo gramatiko gosti in germamauizme
grajati; pa še mnogo žalostneje se mi
dozdeva to, ker smo obilemu številu pisateljev
zastonj godli, zastonj grajali.
G. Hicinger uče: «Pisatelj .Napak' tako
• govori, kakor da bi doslej nobeden zmed slovenskih
pisateljev ne bil razumel slovenskega duha,
« dokler mu po tistih .napakah' ni bila luč pri-
« žgana. •>
Ko bi se v tej reči hotel sam zagovarjati,
vprašal bi: kdaj in kje sem to rekel? Ali ta
posel izročam g. noviškemu vredniku, če ga bo
hotel prevzeti. Njegovo moško obnašanje menda
je vsim znano; geslo djanja njegovega je t le
pošteno.'* njegovo posebno veselje pak je delati
v s Novicah» zvezdice pod čerto in brez okoliša
povedati: «ta reč je tako-le pa ne drugače«;
zato se mi kaj čudno zdi, da tukaj po svoji
stari navadi ni podučil g. Petra Hicingerja s
krepko opombico. Saj menda še ni pozabil, da
je v mojem rokopisu bilo imenovanih nekoliko
mož. kterih pisanje me je učilo jezika, in da je
bilo pristavljeno : «kdor ima dobro vest. ne more
misliti, da merim nanj.» (Ce so g. Hicinger imeli
slabo vest, ko so »napake* brali, kaj to meni
mar?) Pa vsa ta opomba se ni tiskala ravno
zato, ker je slavno vredništvo menilo. da je
nepotrebna; in res je tudi bila nepotrebna. Kar
sem pa djal, temu sem še dandanes mož beseda
pričo vsih Slovencov. da je namreč naša pisarija
večidel nemška; da slovenske besede sicer stavi/no,
mislimo pa nemški. Tudi samega sebe nisem
štel med bolje može, ker sem rekel, da stavimo
in mislimo, pa ne: stavite in mislite. Ravno
tako terda se tudi časi godi celd g. Hicingerjevemu
peresu, kar smo uže pokazali, in tudi še
pokažemo, ako je volja božja. Da tako neslovenski
pišemo, tega je kriva osoda in pa naša zgodovina;
ali če ta reč tako ostane, tega pa ne bo
kriva osoda, ampak mi, ki se hvalimo, ali vsaj
hvalili bi se radi, da nam se ni treba učiti. Pri
slovenskih «napakah» me je spremljevala sama
ljubezen do jezika in do naroda, pa nepsovanje,
kakor so djali nekteri, ki ne vedd, kaj — pišejo.
Ne rekel bi, da mi časi ni kanilo tudi kaj želči
iz peresa, ali samd zato, ker bi lahko bolje
pisali naši pisatelji, ko bi le hotli, in ker sem
preverjen, da prilizovanje Slovencem ne pomaga
čisto nič. Kdor imenuje belo, kar je belega, in
černo. kar je černega, vsaki ve in zna. koliko
se je opravilo s praznim hrupom: »slava mu!*
Če je kdo med otroke dal abecednik, uže smo
zaukali: slava mu! Ce je kdo tiskal slovensko
pratiko, uže smo zaploskali: slava njemu in vsim
rokavicam in pasjim dnevom v njegovem mojstrovskem
delu! Ko smo vidili Rilmičana, kteri je
na herbtu nesel cedila in zajce, ki se ž njimi
izuvajo čevlji. precej smo zagermeli: isversten
vmetnik je! Hej Slovenci, naša reč slovenska živo
klije! Leta 1852 je bil g. Podgorski povedal v
»Novicah«, da nesaslu&ena hvala mnogo potov
književne ljudi pači, in vredništvo ni ometalo
njegovih besed, ampak imenovalo ga je veljavnega
Podgorskega. Kaj je to, da se «Novice«
zdaj več ne derže tiste misli ? da zdaj ni več
veljavno jim, kar je bilo tačas ? Ali so ti
dnevi uže tako deleč za nami? Ali se je naša
literatura toliko spremenila ? — Ako pa le hočete
dobro in slabo pisanje brez kacega razločka na
vsa usta hvaliti, ravnajte v imenu božjem, kakor
ste do zdaj ; kdo vam brani ? Samo toliko bi
rad opomnil, da po takem potu se ne pride
nikamor, in da Slovenci menda niste sultanje,
kterim se ne bi smela resnica brez okoliša povedati
— sultanov pač imate sultanov, posebno v
pisanji. — Ko bi g. nasprotnik bili preudarili
te reči, gotovo bi ne bili meni zavpili, ampak
sami sebi: »qui bene distinguit, bene doceth
Dalje godernjajo na-me, da nisem ločil pisatelja
od pisatelja, »zlasti kar se tiče tistih,
«ki dobijo kak nemšk .Gebetbuch' ali nemško
« Geschichto' v roke, in ko so se cel6 malo
<bili poskusili v slovenščini, precej hočejo slovensko
slovstvo obogatiti .mit einem Produkt
«ihres schriftstellerischen Genies'».
Epistola Q. Horatii Flacci ad Pisoues, ktero
g. Hicinger zmirom premlevajo, govori: <>sed
non erat kis locus;« to se pravi: "napake* niso
imele tega namena, pa tudi časa ne, da bi sodbo
krojile posameznim slovenskim pisateljem; cel6
g. nasprotniku je niso hotle. daravno še ni dolgo,
kar so obogatili naše slovstvo "mit einem produkte
des aftergenies*; pravi se mu: i Močni baron
Ravbar*. Menda čerki: P. H. ne pomenite druzega.
kakor: P. Hicinger. Ta «produkt« spada
med ravno tiste «geschichte», ktere oče Peter
po pravici pisano gledajo; ali kaj, ko je tudi njih
delce tako spalčeno, da v letu 1858 gotovo ni
prigolomišila slabja knjiga med slovenske bravce.
Za vse take "hicingerijanisme* smo toliko marali,
kolikor moj nasprotnik za čist jezik v pisanji;
sodili smo le slovenščino, kakoršna se dan danes
po knjigah rabi med nami.
G. Hicinger evangelistijo dalje, «da tudi
«skušen slovensk pisatelj se ne ho kmalo pre-
«derzoval, da bi se štel za jnfallibel*.
Moj nasprotnik sami sebe prištevajo izkušenim
pisateljem, in tega jim ne očitajmo, ker
so res tu in tam uže nekaj napisali, če tudi ne
moremo reči, da so zmirom z okusom pečali
se. Ako se ne družijo, daravno morda bi se
radi k tistim, ki so linfallibel*, vender je očitno,
da se jim precej na čelu žile napno in koža
nagerbavšči, kader koli vidijo ali slišijo koga,
ki hoče biti razumneji od svoje prebabice. Kar
se tiče mene preubozega reveža, čutim nad sabo
v tej reči samo to pregreho, da sem se prederznil
čezi seč pogledati v ternjevo ogrado,
kterej pravimo slovenska književnost. V njej sem
vidil obilo kamenja, obilo germovja, mnogo plevela
in osata; pa nisem rekel, da je polna sočnih