Kritike in polemike: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.562:
se je pisalo. Žal mi je, ker moram reči, da se mi ne zdí, kakor bi oče ''Peter'' bili mož te verste. Njihove besede niso dokazale druzega, kakor ''da bi kaj radi zabavljali, ko bi le mogli.''
Poslušajmo, kaj dalje besédijo: »sploh vse ni prazno, kar se je pisatelj trudil po dolgem in širokem dokazati in razložiti. Sem ter tje bi njegove opombe utegnile sedanjim slovnicam v popravo ali pomnožbo veljati.«
O blagodušni oče nasprotnik! po meni bi bilo; mertev bi bil, da mi te zadnje sapice ne pustite v persih. Vidim, da ne želite moje smerti, ampak da se poboljšam in vernem zopet na pravi pot. Slava in hvala vam! V zlasti zató sem pisal odgovor, da ne porečete vi in vaši prijatli: poglejte ga, še ne vé, kaj je hvaležnost! Samo toliko vprašam, ako smém: kako morete vediti vi, da bi utegnile moje opombe veljati sedanjim slovnicam v popravo ali pomnožbo, ker sami pričate, da se ali premalo nosite z vednostjo, ktere se učijo uže otroci, preden se jim dá kaj druzega v roko, ali pa, da jo zaničujete? Res je žalostno, da smo do zdaj Slovenci morali samo ''gramatiko gosti'' in ''germamanizme grajati;'' pa še mnogo žalostneje se mi dozdéva to, ker smo obilemu številu pisateljev ''zastonj godli, zastonj grajali.''
G. ''Hicinger'' učé: »Pisatelj ,Napák’ tako govori, ''kakor da bi doslej nobeden zmed slovenskih pisateljev ne bil razumel slovenskega duha,'' dokler mu po tistih ,napákah’ ni bila luč prižgana.«
Ko bi se v tej reči hotel sam zagovarjati,vprašal bi: ''kdaj in kje sem to rekel?'' Ali ta posel izročam g. ''noviškemu vredniku,'' če ga bo hotel prevzeti. Njegovo moško obnašanje menda je vsim znano; geslo djanja njegovega je le ''»pošteno!«'' njegovo posebno veselje pak je delati v »Novicah« zvezdice pod čerto in brez okoliša povedati: ta reč je tako-le pa ne drugače«; zato se mi kaj čudno zdí, da tukaj po svoji
stari navadi ni podučil g. ''Petra Hicingerja'' s krepko opombico. Saj menda še ni pozabil, da je v mojem rokopisu bilo imenovanih nekoliko mož, kterih pisanje me je učilo jezika, in da je bilo pristavljeno: »kdor ima dobro vest, ne more misliti, da merim nanj.« (Če so g. Hicinger imeli slabo vest, ko so ''»napake«'' brali, kaj to meni mar?) Pa vsa ta opomba se ni tiskala ravno zató, ker je slavno vredništvo menilo, da je nepotrebna; in res je tudi bila nepotrebna. Kar sem pa djal, temu sem še dandanes mož beseda pričo vsih Slovencov, da je namreč naša pisarija ''večidel'' nemška; da ''slovenske besede'' sicer ''stavimo, mislimo'' pa ''nemški.'' Tudi samega sebe nisem štel med bolje možé, ker sem rekel, da ''stavimo'' in ''mislimo,'' pa ne: ''stavite'' in ''mislite.'' Ravno tako terda se tudi časi godí celó g. ''Hicingerjevemu'' peresu, kar smo uže pokazali, in tudi še pokažemo, ako je volja božja. Da takó neslovenski pišemo, tega je kriva osoda in pa naša zgodovina; ali če ta reč tako ostane, tega pa ne bo kriva osoda, ampak mi, ki se hvalimo, ali vsaj hvalili bi se radi, da nam se ni treba učiti. Pri slovenskih »napakah« me je spremljevala sama ljubezen do jezika in do naroda, pa ne ''psovanje,'' kakor so djali nekteri, ki ne vedó, kaj — pišejo. Ne rekel bi, da mi časi ni kanilo tudi kaj želči iz peresa, ali samó zató, ker bi lahko bolje pisali naši pisatelji, ko bi le hotli, in ker sem preverjen, da prilizovanje Slovencem ne pomaga čisto nič. Kdor imenuje belo, kar je belega, in černo, kar je černega, vsaki ve in zna, koliko se je opravilo s praznim hrupom: ''»slava mu!«'' Če je kdo med otroke dal ''abecédnik,'' uže smo zaukali: ''slava mu!'' Če je kdo tiskal slovensko ''pratiko,'' uže smo zaploskali: ''slava njemu in vsim rokovicam in pasjim dnevom v njegovem mojstrovskem delu!'' Ko smo vidili ''Ribničana,'' kteri je na herbtu nesel cedíla in zajce, ki se ž njimi izuvajo čevlji, precej smo zagermeli: ''izversten vmetnik je! Hej Slovenci, naša reč slovenska živo klije!'' Leta 1852 je bil g. ''Podgorski'' povedal v »Novicah«, da ''nesaslužena'' hvala mnogo potov književne ljudí ''pači,'' in vredništvo ni ométalo njegovih besed, ampak imenovalo ga je ''veljavnega Podgorskega.'' Kaj je to, da se »Novice« zdaj več ne deržé tiste misli? da zdaj ni več veljávno jim, kar je bilo tačas? Ali so ti dnevi uže tako deleč za nami? Ali se je naša literatura toliko spremenila? — Ako pa le hočete dobro in slabo pisanje brez kacega razločka na vsa usta hvaliti, ravnajte v imenu božjem, kakor ste do zdaj ; kdo vam brani? Samo toliko bi rad opomnil, da po takem potu se ne pride nikamor, in da Slovenci menda niste sultanje, kterim se ne bi smela resnica brez okoliša povedati — sultanov pač imate sultanov, posebno v
pisanji. — Ko bi g. nasprotnik bili preudarili te rečí, gotovo bi ne bili ''meni'' zavpili, ampak ''sami sebi: »qui bene distinguit, bene docet!«''
Dalje godernjajo ná-me, da nisem ločil pisatelja od pisatelja, »zlasti kar se tiče tistih, ki dobijo kak nemšk ,Gebetbuch’ ali nemško ,Geschichto’ v roke, in ko so se celó malo bili poskusili v slovenščini, precej hočejo slovensko slovstvo obogatiti ,mit einem Produkt ihres schriftstellerischen Genies’«.
''Epistola Q. Horatii Flacci ad Pisones,'' ktero g. ''Hicinger'' zmirom premlévajo, govori: ''»sed non erat his locus;«'' to se pravi: ''»napáke«'' niso imele tega naména, pa tudi časa ne, da bi sodbo krojile posameznim slovenskim pisateljem; celó
g. nasprotniku je niso hotle, daravno še ni dolgo, kar so obogatili naše slovstvo ''»mit einem produkte
des aftergenies«;'' pravi se mu: »''Močni baron Ravbar«.'' Menda čerki: P. H. ne pomenite druzega,
kakor: P. ''Hicinger.'' Ta »produkt« spada med ravno tiste »geschichte», ktere oče ''Peter'' po pravici pisano gledajo; ali kaj, ko je tudi njih délce tako spalčeno, da v letu 1858 gotovo ni prigolomišila slabja knjiga med slovenske bravce. Za vse take ''»hicingerijanizme«'' smo toliko marali, kolikor moj nasprotnik za čist jezik v pisanji; sodili smo le slovenščino, kakoršna se dan danes po knjigah rabi med nami.
G. ''Hicinger'' evangelistijo dalje, »da tudi skušen slovensk pisatelj se ne bo kmalo prederzoval, da bi se štel za '',infallibel’.«''
Moj nasprotnik sami sebe prištevajo izkušenim pisateljem, in tega jim ne očitajmo, ker so res tu in tam uže nekaj napisali, če tudi ne moremo reči, da so zmirom z okusom pečali se. Ako se ne družijo, daravno morda bi se radi k tistim, ki so ''»infallibel«,'' vender je očitno, da se jim precej na čelu žile napnó in koža nagerbávšči, kader koli vidijo ali slišijo koga, ki hoče biti razumneji od svoje prebabice. Kar
se tiče mene preubozega reveža, čutim nad sabo v tej reči samo to pregreho, da sem se prederznil čezi séč pogledati v ternjevo ogrado, kterej pravimo ''slovenska književnost.'' V njej sem
vidil obilo kamenja, obilo germovja, mnogo plevela
in osata; pa nisem rekel, da je polna sočnih
|