Njena bolečina: Razlika med redakcijama

| avtor= Amanda

| izdano= ''{{mp|delo|Vigred}}'', {{mp|leto|1930}}, letnik 8, številka 1

| obdelano=4

| dovoljenje= javna last}}

 

»Kaj premišljuješ, Sonja,« je zaupljivo zašepetala v molk Matilda, kot bi se bala zmotiti prijateljico, ki je široko odprtih oči strmela bogvekam.

»Na nekoga mislim ...«

 

 

»Vem in to me tudi skrbi. Toda teta je rekla, da bom v zakonu morda bolj zdrava ...«

»Ah, ne verjemi! Veš, da so eden glavnih namenov zakona otroci. Sedaj trpiš sama, je dosti velik križ, potem vas bo trpelo več in morda po tvoji krivdi — o, potem bo križev vedno več in preveč,« je bila že skoraj kruta Matilda v svoji dobrohotnosti. »Vendar,« je nadaljevala čez nekaj časa, »kakor veš, pa naredi. Jaz ti želim vso srečo —.« Iskreno je objela prijateljico krog vratu in solze so ji kar same kapale iz oči. Tudi Sonji je bilo tako tesno pri srcu, da se je naglo poslovila in odšla: naj ne vidi nihče, tudi njena najboljša prijateljica ne, kako ji je razdvojeno srce ...

 

»Da,« je komaj slišno vzdihnila Sonja in oči so se vnovič zameglile. Pogled ji je nehote ušel na belo otroško posteljico.

 

 

Nič ni odvrnila Sonja, samo obraz ji je prešinil tako bolesten izraz, da je bilo Matildi kar težko. Tedaj se je dete zganilo. Matilda je obstala pri posteljici in komaj čakala, da bi pogledala temu Sonjinemu ljubljenčku v oči, da bi videla v njih lepoto z raja in tisto srečo, ki jo ima samo nedolžnost. Toda, skoraj da ni zavpila in groze odskočila: otrok je trudno odprl trepalnice in — vanjo je zastrmelo dvoje brezizraznih, motnih zenic, kot ugasla luč ... Ozrla se je po Sonji, ki je sključena slonela na divanu, obraz skrit v dlani in skoz prste, so ji kapale bridke solze.