Njena bolečina: Razlika med redakcijama

dodanih 52 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
| avtor= Amanda
| izdano= ''{{mp|delo|Vigred}}'', {{mp|leto|1930}}, letnik 8, številka 1
| vir= {{fc|dlib|DMUZ6OCZ|s=all6-9|dLib}}
| obdelano=4
| dovoljenje= javna last}}
 
»Kaj premišljuješ, Sonja,« je zaupljivo zašepetala v molk Matilda, kot bi se bala zmotiti prijateljico, ki je široko odprtih oči strmela bogvekam.
{{prelom strani}}
 
»Na nekoga mislim ...«
 
 
»Vem in to me tudi skrbi. Toda teta je rekla, da bom v zakonu morda bolj zdrava ...«
{{prelom strani}}
 
»Ah, ne verjemi! Veš, da so eden glavnih namenov zakona otroci. Sedaj trpiš sama, je dosti velik križ, potem vas bo trpelo več in morda po tvoji krivdi — o, potem bo križev vedno več in preveč,« je bila že skoraj kruta Matilda v svoji dobrohotnosti. »Vendar,« je nadaljevala čez nekaj časa, »kakor veš, pa naredi. Jaz ti želim vso srečo —.« Iskreno je objela prijateljico krog vratu in solze so ji kar same kapale iz oči. Tudi Sonji je bilo tako tesno pri srcu, da se je naglo poslovila in odšla: naj ne vidi nihče, tudi njena najboljša prijateljica ne, kako ji je razdvojeno srce ...
 
»Da,« je komaj slišno vzdihnila Sonja in oči so se vnovič zameglile. Pogled ji je nehote ušel na belo otroško posteljico.
 
»Smem pogledati tvojega otročka,« se je razveselila Matilda in že je po prstih stopila do posteljice. Otrok je mirno spal. Le dolge trepalnice so včasih komaj vidno zatrepetale. Ličeca so bila bleda, kot iz voska, usteca nalahno odprta. Ročice je stiskalo dete v pest ob glavici. Ginjena je vzkliknila {{prelom strani}} Matilda: »Kako ljubko spančka! Si pa le vesela, ko imaš takega angelčka, ali ne?«
 
Nič ni odvrnila Sonja, samo obraz ji je prešinil tako bolesten izraz, da je bilo Matildi kar težko. Tedaj se je dete zganilo. Matilda je obstala pri posteljici in komaj čakala, da bi pogledala temu Sonjinemu ljubljenčku v oči, da bi videla v njih lepoto z raja in tisto srečo, ki jo ima samo nedolžnost. Toda, skoraj da ni zavpila in groze odskočila: otrok je trudno odprl trepalnice in — vanjo je zastrmelo dvoje brezizraznih, motnih zenic, kot ugasla luč ... Ozrla se je po Sonji, ki je sključena slonela na divanu, obraz skrit v dlani in skoz prste, so ji kapale bridke solze.
825

urejanj