Kmetski triumvirat: Razlika med redakcijama

| prejšnji=

| naslednji=

| avtor= Anton Koder

| izdano= ''{{mp|delo|Kres}}'', 4/1 ({{mp|leto|1884}})

| vir= {{fc|dlib|1NVXVJ2O|s=1−10|dLib 1}}, {{fc|dlib|8NL8H5A3|s=65−73|dLib 2}}, {{fc|dlib|XCWBY5NL|s=121−131|dLib 3}}, {{fc|dlib|NIXIC9CV|s=170−178|dLib 4}}, {{fc|dlib|VG016OYF|s=226−234|dLib 5}}, {{fc|dlib|WUHIVOGY|s=273−280|dLib 6}}, {{fc|dlib|6CGDCI1C|s=329−337|dLib 7}}, {{fc|dlib|3L57QPM6|s=377−386|dLib 8}}, {{fc|dlib|B3AAFS18|s=433−440|dLib 9}}, {{fc|dlib|XFFXHI2F|s=481−489|dLib 10}}, {{fc|dlib|E11EYGID|s=537−545|dLib 11}}, {{fc|dlib|DUMJ0121|s=585−592|dLib 12}}.

 

»Danes niso daljne razprave mogoče. V kratkem, najmanje v dveh tednih so pa toliko izgotovljene, da vemo staviti določna naročila, Vsekako pa je računjeno v najbolj ugodnem slučaji na dvajset tisoč mož. Dve tretjini tega števila ste vsaj po mojej sodbi potrebni, če smemo pričakovati ugodnega uspeha. Pripravo za takovo potrebo, prijatelj, izračunate si površno sami in že danes mi lahko jasno odgovorite, ali morete prevzeti ob priliki naše naročilo v takem številu.«

 

Poslednje, morda nepričakovano visoke zahteve so bile kupcu videzno jako po godu. Ponižno se je zvijal v dve gubi odslej »pred priprostim kmetom kakor pred slavnim vojvodo, zagotavljajóč z vso svojo ne baš majhno izgovornostjo, da lahko kupec turški oboroži vso avstrijsko vojsko; povrh pa je on imovit in značajen, na Hrvatskem dobro poznan in pri plemenitaših čislan in priljubljen. Le edini on je zmožen vtihotapiti v deželo toliko streliva in orožja brez nevarnosti in najmanjšega suma.

»Pomiri se, sinko, in poslušaj!« nadaljuje slepec s proséčim glasom.

 

 

»Gubec naj bi bil lahkomiseln in naj bi izdajal in podiral sam lastne gradove?« vpraša iznenadjen sin in položi desnico na razgreto čelo, kakor da bi premišljal, kako bi bilo to mogoče.

»Natančno, kakor je ukazala vaša milost, storil je preponižni sluga. Njegov nepovoljni uspeh vsiljuje mu žalibože misel, da je pretirana črnogledost, ki se je vsilila vašej milosti. Vsaj okoliščine kažejo tako.«

 

 

»Svest sem si svoje udanosti in zveste pokorščine. Vendar pri vsem svojem trudu ne morem poročati do sedaj kaj odločilnega o ónej zadevi,« nadaljuje s tresóčim glasom Črnič.

<big>'''L'''</big>epo je vzhajalo teden dnij pozneje solnce nad hrvatskim pogorjem, in prijeten jesenski dan je vabil ondotne kmete na veselo trgatev. Dobra vinska letina je bila. Vendar to edino kmetsko upanje ni razprostiralo letos toliko veselja, kot je bila sicer navada. Vsako leto se je slovesno praznoval začetek trgatve. Kresi so se zažigali po goricah, petje je odmevalo v doline, in ondi na trati poleg vinskih hramov vriskala in vrtila se je mladina v veselem plesu.

 

 

Niso se ozirali trgavci brez uzroka na ono stran. Tako prijazno poslopje prej, bilo je danes zapuščeno. Duri so bile odprte, okna razbita, živinski hlevi prazni, vse shrambe razdejane. Pričalo je vse, da je divjala tú v kratkem zlobna roka in uničila srečo prebivalcev. Le na severnej strani poslopja pri mizi pod staro lipo sedela je deklica in zakrivala obraz v dlani. Zapored je zastonj poskušal hišni varuh, sivodlaki Volk z lajanjem predramiti svojo mlado gospodinjo. Počasi se je jela približevati tudi plašna kuretina svojej dobrotnici ter se ozirala vá-njo, kakor da bi hotela reči:

Z jokajočim glasom je govorilo dekle te besede. Uprla je svoj pogled tako ljubeznivo v svojega tovariša, kakor da bi hotela reči: Usmili se me ti, ako se me ne usmili nikdo več na svetu.

 

 

»To se je zgodilo torej v minolej noči, in nihče ni pomagal, nihče ni zabranil strašnega zločinstva?«