Božični prazniki: Razlika med redakcijama

| avtor= Narte Velikonja

 

nekam v meglo, ne

spominjam se, da bi ji bil

da bi roka prišla res po predpisu h

kapi v pozdrav.

In pred njim je stal osemnajstletni

poddesetnik, ki so ga mišice ubogale kakor

dejal:

za hip razbrala neizmerna žalost kakor

otroku, ki je bil karan radi šolske naloge,

nato se je pojavil na ustnicah smehljaj

zadrege in opravičevanja.

In res, človek je prve dni tako neizmerno

neokreten: ne znaš ne hoditi, ne

slamnico in z nepopisno radostjo

dognal, da sem slabo zvil odejo. In drugemu

zadovoljnost se je razlila pohvaljencu

čez obraz.

 

in z nekim začudenjem sem vsak večer

ogledal svoj civilni jopič v kovčeku. Toda

mu je bušila kri. In narednik se je okrenil

in menil proti četovodji:

In četovodja je odvrnil:

»Ta je pravde vodil in priborjeval z

jecljanjem.«

Tako smo stali — veliki otroci — v

vrsti na dvorišču in čakali, da nam razdele

mene so stali profesor z dolgo, črno

brado, advokat in že sivolasi učitelj.

Stali smo brez besede, v srcu sladek

občutek pričakovanja, v mislih nam je

bila daljna domovina.

Narednik Pilkpokar je korakal pred

nami gor in dol, gor in dol; stali smo v

zdaj levo nogo zdaj desno, kakor bi poizkušali,

če se nam še ni prijela tal. V roke

nismo čutili mrazu, ne drobno prašečega

dežja.

Narednik pa je stopal gor in dol,

pred vrsto od konca do konca.

»Pozor!«

Vrsta se je strnila in okamenela.

»Zdaj!« je zakipelo skozi misli. Pričakovali

smo, da nam takoj razdeli bele

pisane liste; niti v prvem razredu nisem

s tako nestrpnostjo čakal izpričevala.

Bral je dnevno povelje, tolmačil ga

s tikami slovenskih končnic in jaz sem

bil hvaležen, da je tako obogatel naš jezik.

Po prečitanju je stopil dva koraka

stali: advokat, boječ in občudujoč

narednikovo oblast, profesor,

ostro zroč vanj, učitelj

in druga družba iz sedma sobe.

»Dobra je,« sem si mislil,

kajti drugače nas je imenoval

z milostnim nasmehom »inteligenčna

soba.«

»Da boste vedeli, kaj je

točnost, da boste razumeli, was

ni niti kavarna niti kantina, kamor

Kaj je točnost? Sedem let po

kajti zavedali smo se, da

smo parkrat zamudili in se priklopih

kasarni in niste ovce. Torej —

kako stojite, kakor bi kostanje

Zevcem, ki je bil nekoliko

odprl usta in se za spoznanje

gimnazijo, a pustil študije in se

naselil na domačem posestvu.

bil za trenutek, nato nadaljeval.

»Da boste vedeli, kaj je ura

pri vojakih, in vendar ste izobraženi

Med nas je udarilo, kakor

bi bilo treščijo. Čutil sem, da

in zdelo se mi je, da se je dvorišče

nekam zasukalo.

v prvem hipu.

In na ta dokaz je dotičnik

umolknil, kajti ta zavest, da je

v vrsti, je razodela vse.

Ozrl sem se čez hip v advokata, in

zdelo se mi je, da tišči solze, na levi je

pa je samo hrkal, kakor bi se mu bila

zaletela mušica.

Mene je obšla čudna misel: torej če

bi stal izven vrste, vsaj par stopinj, ali

in nihče ne spozna tvojega obraza, nihče

tvoje misli.

Človek stoji, a nima kljub vsemu spoznanju

niti polovico toliko moči, da bi

napravil korak naprej. Samo korak in bil

te dela otroka, nerodnega nebogljenca z

nerodnimi mislimi, naivnimi čuvstvi ter

topim smehljajem.

In izven te vrste bi bil spet svoboden

samostojen mož, svobodne besede,

Šlo je mimo mene samo za hip, daljno

razmišljanje je udušilo povelje:

»Razhod!«

Narednik je udaril s sablo in odšel

v pisarno.

Ko smo stopali žalostni, s povešenimi

pogledi v prvo nadstropje, je narednik

stal na vratih in držal v roki šop papirjev;

na daleč smo videli, da so dopustnice.

srce in vsak je bil trdno prepričan, da

se je narednik šalil ter nas samo oplašil.

Moj Bog, dopust za božične praznike!

Nikdar nisem občutil tako silnega hrepenenja

sveže misli in radostna srca. In ko se

najdejo, se zasmehljajo oči in lica.

»Molimo rožni venec!«

Ko smo hiteli v naivnem pričakovanju

kot otroci po stopnicah, je advokat vzklikal,

profesor si brisal oči.

»Nate za spomin in opomin!«

V naše misli in pričakovanje je pljusknila

črna bolest. Dopustnice, ki nam jih

je izročil narednik, so bile raztrgane in

brez podpisa.

In otroške misli so bile polne bridkega

razočaranja.

Kot bi nas bila polila mrzla voda. V

prvem hipu sem mislil, da bodo pritekle

solze. Segli smo po papirjih in brali z nerazumljivo

radovednostjo in zadrego opis

vzklik — —

Tisti večer ni šel nihče po kavo;

smeli smo k polnočnici. Prihajali smo mirno

legel na slamnico, sem položil

roke pod glavo in strmel v noč.

prisiljeno smehljal in trepal soseda

po rami.

»Nikar no, kaj hočeva! Bodiva

vesela in ne otroka!«

Pri tem mu je trepetal glas.

»Glej,« je nadaljeval »tri

otroke imam, ki so dva meseca

hočeš, v kasarni smo! Da, tri

bosopete paglavce!«

Rahel šepet v odgovor,

nato se je tudi Zevec zavil v

odejo in se pogovarjal, kakor

bi govoril sebi:

»Tiho!« se je glasil korporalov

glas.

Tega božičnega večera ne

bom nikdar pozabil. Kdo bi