Redakcija: 14:10, 18. julij 2013 uredi EmaRepnik (pogovor \| prispevki) 763 urejanj Nova stran z vsebino: {{naslov \| prejšnji= \| naslednji= \| naslov= Mati in hči \| avtor= Ivan Pregelj \| opombe= Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1917, št. 2 (13. septembra) \| obdelano=2 \| ...		Redakcija: 14:22, 18. julij 2013 uredi razveljavi EmaRepnik (pogovor \| prispevki) 763 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 4: \| naslov= Mati in hči \| avtor= Ivan Pregelj \| opombe= Objavljeno v [[Ilustrirani glasnik]] 1917, št. 2 (13. septembra); 3 (20. septembra) \| obdelano=2 \| spisano= Postavila Ema Repnik \| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-H57LILJR/?query=%27keywords%3dilustrirani+glasnik%27&pageSize=25&fyear=1917&sortDir=ASC&sort=date&page=2 dLib], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YQ2XBCXM/?query=%27keywords%3dilustrirani+glasnik%27&pageSize=25&fyear=1917&sortDir=ASC&sort=date&page=2 dLib] \|licenca=javna last }} Vrstica 322: je ženi razvezal jezik — dasi ne tako čudežno kot Cahariji. »Koga misliš, da je Ljubljana vas ! Na tisoče jih gre tu mimo. Lepa bi bila, če bi vsakemu na nos pogledala, ali pa ga vprašala, odkod da je. Moja ljuba, poznam že, poznam tiste, ki pri meni kupijo. Tako je v Ljubljani!« rekla je branjevka — vljudno. Ko so Pušavčeva mati doznali, kako je v Ljubljani, niso vedeli, kaj bi storili. V cerkev so stopili, priporočili sebe in hčer Bogu, pa sklenili, da pojdejo zdaj kar po mestu. »Mi da Bog, da naletim na kakega znanega, ki mi bo povedal naprej!« Očividno je bilo nekaj medtem branjevko omehčalo. Zakaj, ko je šla gorenjska ženica mimo, jo je v resnici spoznala in rekla: »Vi, mati! Kdo pa je tista Ančka ali Tončka ?« »Moja hči je, Bog pomagaj,« je rekla Pušavčeva mati. »Pa nič ne veste, kje služi!« »Kako bom vedela !« Branjevka je pokazala z roko preko mosta: »Policaja tam-le vprašajte. Anti bo vedel!« Pušavčeva mati so pripravili variha miru in reda v veliko zadrego, ker je moral ženici v njeno veliko začudenje povedati, da ne pozna nobene Tončke Vodir, da prav nič ne ve, kje bi neki bila Glasna vas. Da tega poslednjega ni vedel, ni čudno, kajti tedaj še ni imela slednja vas v mestnem dnevniku svoje posebne rubrike. Novic iz leta 186, kjer je neki anonimen , . razlagal etimološki postanek Glasne vasi, mestni varih ni poznal Svetoval je zato ženi, naj gre v mestno hišo na ta in ta oddelek, kjer imajo gotovo zapisano njeno hčer. Pristavil je sicer, da nocoj ne opravi nič več, naj pride drugi dan po devetih. Ženica ni vedela, kaj naj počne. V Ljubljani biti in ne vedeti za hčer. Sklenila je, da poskusi še eno. Po mestu pojde, morda naleti slučajno na Tončko. Bo že kako, po jesih ali sol jo pošljejo, ali po cuker, ki so neki mestne gospe pozabljive. »Pa jo bom srečala.« Trapala je do smrti trudna po trdem tlaku, dokler se ni zvečerilo in že ni mogla razločevati mimoidočih v obraz. Žalostna je pomislila na dolgo noč. Obenem pa je začutila brezmejno trudnost in zahrepenela po počitku. Doprašala je do »Starega Tišlerja«. »Glej jo no, kako se je lagala Mrenova Katra,« je pomislila, videč, da. pred omenjeno hišo ni nikakih skladov deska, in vstopila. Bele kave je naročila, pa povprašala, če bi mogla ponoči tu ostati. Mlado, prijazno dekle ji je postreglo. »Odkod pa ste, mati ?« je vprašala iz navadne vljudnosti. »Iz Glasne vasi sem, na Gorenjskem.« »Oh, jaz pa imam znanko, ki je tudi od tam. Tončka ji je ime, Tončka! Priimka se pa prav res ne spomnim več.« »Vodir!« se je vse osrčje zatreslo v Pušavčevi materi. »Prav ona, ali jo poznate ?« »Iščem jo! Moja hči je,« je z drhtečim glasom rekla žena in prosila: »Oh, povej mi no, kje služi, povej!« Po preprosti kmečki in pametni in slovenski navadi je tikala dekle. Ali je bilo tej prav ali ne, ne preiskujem. Vem pa, da je odgovorila. »Kje služi ? V Trstu vendar, kaj nič ne piše?« »V Trstu?« se je začudila ženica, meneč, da gotovo ni prav umela. »Seveda, v Trstu. Ali ste gluhi. Saj je že pol leta tam.« Pušavčeva mati so molče potegnili iz žepa ruto in razvezali za goldinar desetič. V drugem voglu rute so imeli ovezana ona dva goldinarja iz Kranja. Začudena je pogledala natakarica ženo. »Kam pa pojdete zdaj ?« »V Trst!« »Trst ni blizu. Pet ur vozi vlak.« »Pet ur! Ali to mnogo stane ?« »Kake tri goldinarje!« »A toliko?« Pušavčevi materi se je vse okrog nje zavrtelo, ko v sanjah je slišala natakarico: »No, pa jo lepo pozdravite Tončko, kadar jo najdete!« »Nikcli je ne najdem!« je zastokala žena glasno in se opotekla na cesto. Na postaji so ji povedali, da s tistim denarjem, ki ga ima pri sebi, nikoli ne more v Trst. Tedaj je vzela listek do doma. Tako je mislila: »Dvanajst goldinarjev imam doma v postelji. Vzela jih bom, pa pojdemvTrst. Ljubi Bog, daj, da bi le živa in srečno še prišla domov.« Bliskovito jo je nesel gorenjski vlak. Rahlo jo je omotilo enakomerno tresenje. Pozabila je deloma, da se vozi domov, in v nekaki nestrpnosti je čakala, kdaj da pride Rakek. To edino postajo je poznala, ker se je bila svoj čas neka iz Glasne vasi poročila tja, pa so rekli, da je ob železnici v Trst. Stoprav ko je zagledala nejasne obrise Kranja in za Kranjem od mesečine oblite Kamniške planine, se je zavedla. Za hip se je zagledala v tiste daljne vrhove, ki jih je gledala z druge strani doma vsak dan od prve mladosti. Nepopisno brezskrbno ji je bilo za hip. Samo za hip, kajti v naslednjem že ji je šlo skozi srce kot nož. »Oh, Tončka, zakaj si šla od Mlinarjeve! « Vstopilo je dvoje žen. Ena je bila rejena in rdeča, druga je bila slabotna in je burno sopla. Rejena je sedla k oknu, slabotna se je stisnila k Pušavčevi materi. »Sirota je vendar!« je rekla slabotna tiho. »Kaj sirota!« je odvrnila zavestno rejena, »Pamet bi bila rabila, pamet. Seveda, Boga pozabi, potem pa v vodo skače.« In še trše je pristavila: »Bi le rada vedela, zakaj neki starši mlada dekleta v svet pošiljajo. Lepi starši!« Bolehna sopotnica je prikimala. Pušavčevi materi se je stisnilo srce nepopisne groze. »Kaj je bilo ž njo ? Čegava je ?« »Kaj bo ž njo. Danes so jo potegnili iz Save !« »Pa kako je to mogoče?« je govorila Pušavčeva mati in nepopisna groza ji je jemala vso razsodnost, da to vendar ni njena Tončka. »Kako neki!« je odvrnila rejena žena, »saj že v listih pišejo!« Ali je Tončka ?« »Liza je bila,« je dahnila bolehnažena. Vlak je obstal. Sprevodnik je kriknil na Pušavčevo mater, naj izstopi. Planila je iz voza. Še dobro uro je imela do doma. Od grozne misli gnana je drvela v noč, padala po gozdni poti ob koreninah, vsta-• jala in ihtela. Kotlina, ki jo »Ljubi Bog, Tončka, saj ne more biti res, ne more biti. Tončka, moj otrok, 'rodila sem te, dojila sem te, ljubila sem te!« V še večjo grozo se je domislila besed rejene sopotnice: »Zakaj neki starši mlada dekleta v. svet pošiljajo!« »0 Jezus, o Jezus!« je drhtelo v materi, Zasopla je obstala, posluhnila: ali ni zopet zaklicalo ? »Mati!« . . , Odprla je vrata v hišo, nažgala luč. In tedaj je opazila na oknu zganjen list. Raztrgala je telegram in strmela v črke. Ni brala in je vedela vse, vse . . . Ne, vsega ni vedela, in to je bilo dobro. Vedela je že itak dovolj, da je Tončka umrla, umrla. Kot sneg bela v lasi je zjutraj vstala in nesla k fari dvanajst goldinarjev za — maše . . . [[Kategorija:Ilustrirani glasnik]]

Mati in hči: Razlika med redakcijama