Spomini (Janko Hacin): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
EmaRepnik (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Spomini | avtor= Janko Hacin | opombe= Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1917, št. 45 (12. julija), v rubriki (Leposlov...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Spomini}}.
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Spomini
| avtor= Janko Hacin
| opombeizdano= Objavljeno v [[''{{mp|delo|Ilustrirani glasnik]] 1917, št.}}'' 3/45 (12. julija{{mp|leto|1917}}), v rubriki [[ (Leposlovje v Ilustriranem glasniku)|Razno]]
| vir= {{fc|dlib|6QS7XCL7|s=7-8|dLib}}
| obdelano=2 4
| spisano= Postavila Ema Repnik
|licenca dovoljenje= javna last}}
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6QS7XCL7/?query=%27keywords%3dilustrirani+glasnik%27&pageSize=25&fyear=1917&page=2&sortDir=ASC&sort=date dLib]
|licenca=javna last
}}
 
Sprehajal sem se v bolnici po temnem,
visokem hodniku in premišljeval. Vsi tisti
vtisi in spomini, ki sem jih doživel in ki so
se vsesali za vedno v mojo dušo, so zopet {{prelom strani}} vstali tako živo pred menoj, da se mi je
vstali tako živo pred menoj, da se mi je
zdelo, kot da vidim sanje pred seboj. In spomin
je šel za spominom in z vsakim trenutkom
se je porodil drugi in zginil v večnosti ...
Že kak prepad je med škodoželjnostjo in
usmiljenjem; srca se spreminjajo in kakor
Vrstica 28 ⟶ 23:
vedno dalje, in nima mej, stoletna in tisočletna
je ta pesem valov, od vekov je in gre
v veke . . .
 
Na hodniku sem se ustavil in se zazrl
skozi okno ; gorko pomladansko solnce je
sijalo skozi bujno košate kostanje in lahen
vetrič je zibal vrhove, da so se lovile temne
Vrstica 41 ⟶ 37:
nekdaj najljubše poslušati naše ljudi in jih
opazovati v njih mislih in početju.
 
»Tebe že ne bodo poslali domov,« je
odmeval močen glas naokoli, »ne, ne, moj
fant.« Glasen smeh je planil med gručo.
 
»Ah, pustite reveža, kaj boste . .
 
Smeh je ponehal in jim zamrl na ustnih,
le obupen jok je taval ob zidovih.
 
»K materi te ne bodo poslali, sem že
govoril z njimi, ne bo nič.«
 
In zopet je bila tišina. Naenkrat pa je
pretrgal to mirnost obupen klic, da sem se
nehote zagledal v tisto gručo.
 
»Kaj imajo neki,« sem pomislil in zanimalo
me je, da sem vstal in stopil bliže.
Vrstica 61 ⟶ 63:
V gručo se nisem hotel vmešavati, postal
sem blizu njih in stopil k sivemu možu.
 
»Kaj lažeš, pusti ga, vidiš, da je revež.«
 
»Ah, bežite, bežite, saj vas ni nihče
klical.« Postala je zopet grobna tišina.
 
»K materi ga ne bodo poslali . ...« In
zopet je zajokal fant tam v družbi, da se
mi je stisnilo srce.
 
Moški je stal poleg mene in stisnil zobe,
v njegovih očeh se je zasvetila jeza in stopil
je s trdim korakom tja do družbe.
 
»Ali vas ni sram norčevati se iz reveža
in siromaka. Glejte, da se mi poberete, sicer
. . .« Njegov pogled je bil kot ogenj pekoč
in njegov glas je bil kot glas ob hudi uri.
 
»Tako je,« so se oglasili še drugi sivi
možje in celo dvorišče se je dvignilo in vsi
Vrstica 86 ⟶ 94:
ves jezen gledal za množico, se je omilil,
potrepljal je fanta in mu dejal, naj se potolaži,
saj pojde domov k materi . . . In fant
je zaukal, se zasmejal proti množici in odšel.
 
V meni pa je ostalo zanimanje, stopil
sem k možu in ga vprašal, kaj je s tem fantom.
Mož se je zamislil in zavzdihnil, potem
pa pričel s tihim glasom:
 
»Mlad fant je in tako nesrečen. Znorel
je . . . Bil je živ pokopan . .
 
»Kaj, živ pokopan?! Povejte mi dalje,
vas prosim, pojdiva tja na klop
 
Počasi sva stopila preko dvorišča in ko
sva sedla, je začel mož s tihim glasom:
 
»Radi bi zvedeli njegovo žalostno us^dousodo.
Naj bo, jaz vam povem vse od konca do
kraja.« Pomaknil sem se na klopi bliže k
njemu in poslušal.
 
»Fant je bil na laškem bojišču pri deveti
ofenzivi in ko so naši delali protinapad,
Vrstica 115 ⟶ 129:
izpraševali, ali nihče ni vedel zanj,
samo eden je povedal poln groze na obrazu
njegovo žalostno smrt . . . Bilo nam je hudo,
saj fant je bil tako dober in tako vesel, da
smo se mu morali vedno smejati . .
 
Prekinil sem njegovo pripovedovanje.
 
»Oprostite, ste bili torej Vi z njim prav
v prednji črti.«
 
»Da, jaz sem bil pri istem vodu kot on,
saj sem bil tudi ranjen od šrapnela, samo
prej, ko je on zopet oživel . .
 
Prikimal sem, on pa je pripovedoval
naprej:
 
»No, po bitki je bil mir, ali naenkrat so
zopet začeli Italijani z bobnajočim ognjem in
Vrstica 133 ⟶ 152:
smo privreli na piano kot roj čebel. Hipoma
me je nekaj zaskelelo, omotica me je
pograbila, pred očmi se mi je stemnilo in {{prelom strani}}
nisem vedel nič več, kaj se godi naokoli . . .
Bil sem težko ranjen. Ko sem okreval, so mi
pripovedovali v bolnici drugi moji tovariši,
kaj se je zgodilo z nesrečnim fantom.
 
V tistem bobnajočem ognju je priletela
granata ravno na njegov grob. Zopet se je
Vrstica 153 ⟶ 173:
en dim, ki se je stresal ob bobnjenju gorečih
žrel. On pa je bil sredi tega pekla, rjul
je in klical na pomoč, ali nihče ga ni čul . . .
Šele v temni noči, ko je nekoliko pojenjal ta
vihar in ko so zažarele luči preko vse pokrajine,
je skočil junak iz jarka, njegov prijatelj,
in ga rešil . . . Fant pa je postal popolnoma
siv in se mu je omračil um . , .
 
Prenehal je mož in se zamislil. . ..
»Odkod pa je doma, ali ima še starše ?«
 
»Odkod pa je doma, ali ima še starše
 
»Mater ima, ki je vsa nesrečna, edini sin
je in veliko materino posestvo čaka nanj . .
 
»Moj Bog,« sem zavzdihnil in poslušal.
 
»Jaz sem mislil, da je mrtev; nekega
lepega dneva pa zapazim v bolnici njega.
Vrstica 180 ⟶ 205:
sem ga nekoč obiskal, ali spomnil se
ni ničesar, le pripovedoval mrje, naj ga peljem
domov k ljubi materi . . . Ko sem ga tolažil,
da se mora pozdraviti, mi je dejal, da naj mu
pomagam, da bo ušel in pobegnil odtod domov
. . . Ah, in ljudje so tako hudobni, da se
norčujejo iz njega, no, pa jutri gre itak domov
. .
 
Mož je prenehal in si natlačil pipico tobaka,
jaz pa sem premišljeval in hudo mi je
bilo pri srcu . . .
 
Drugi dan sem slonel na oknu in spomladansko
solnce se je smejalo z neba. Gledal
sem ljudi, ki so hiteli po ulicah, naenkrat
pa sem zaslišal pod oknom čudne glasove:
 
0O, sedaj pa grem k materi . . . Ukanje
je sledilo in .ko sem se sklonil in pogledal,
sem videl fanta v spremstvu, ki se je vračal
domov. Gledal sem za njim, dokler ni izginil
potem pa sem se zopet naslonil na okno . . .
 
Ves srečen je in vsa srečna bo njegova
mati, ali ubogi fant in uboga njegova mati . . .
 
[[Kategorija:Ilustrirani glasnik]]