Mati in hči: Razlika med redakcijama

| avtor= Ivan Pregelj

 

Predpoldne je bilo, v Kranju

skromna gorenjska ženica

rejeno meščanko:

Ženica je govorila zelo

gluha. V tisti vasi, kjer je bila doma, so

vsi ljudje glasno govorili, kar po pravilih

slap. V prilog

tej zadnji vesti

vaščanstvo omenjene

vasi razdeljeno

v dvoje

strank.

odločno mnenje,

da je treba

visijo zvonovi

prenizko in da

namreč: »Razumeti se hočemo brez vpitja!«

je geslo te reakcionarne stranke, kateri

od turških časov pa do Antikrista, če Bog

da! Prijatelj psiholog me je opozoril —

gori omenjenih strank.

»Bog daj dobro, gospa,« je tedaj zelo

glasno pozdravila žena iz Glasne vasi debelo

meščanko.

»Gluha je,« so mislili meščanska mati,

pa so zato tudi zakričali:

»Bog daj, Bog daj!«

»Naj bojo, naj, tako prijazni, pa mi

povedo, kje bi našla tisto Mlinarjevo iz

vaše postave bo, če se je kaj poredila,

pa na trgu prodaja, vejo!«

Meščanska mati so se gibko zazibali

v svojem obilnem premeru in odvrnili:

»Kaj mene briga Mlinarjeva! Jaz je

že ne poznam!«

»I, no, tista, ki moja Tončka pri njej

služi.«

 

»Jaz nobene Mlinarjeve ne poznam!«

je zopet zazibala telesno os meščanka.

vljudno:

 

»Koga ne bom iz mesta!« se je razljutila

meščanka. »Glejte jo no, kmetico!«

»I, no,« je opravičevala svojo naglost

Pušavčeva mati, »če pa ne veste niti za

Mlinarjevo!«

Očitek, da ne ve za Mlinarjevo, je

meščansko mater zopet razgrel in ljuto

je vrgla svojo ogorčenost Pušavčevi materi

v obraz:

gluha.«

»Zakaj pa oni vpijejo,« je odvrnila

Pušavčeva mati vljudno, »saj tudi jaz nisem

gluha.«

Tedaj se je meščanka okrenila in

stopila par korakov, potem pa se je zopet

obrnila in rekla:

»Če ste vi Pušavčeva mati, potem

sem jaz Mlinarjeva! Kričati pa ni treba!«

»Glej no,« so se zdaj brez vse vljudnosti

razveselili Pušavčeva mati, »sem

rekla, da si, pa nisi hotela biti! Glej no,

pa si. Seveda si. Pa gospa, pa debela.«

In stopila je k meščanki in ji stisnila

»Tončko sem prišla obiskat, Tončko.«

Meščanka — nekdanja Mlinarjeva iz

Glasne vasi — je znala krotiti glas svojega

srca in je rekla mirno:

»Pušavčeva mati! Na cesti se vrabci

razgovarjajo, medve se bova doma!«

Tako je našla Pušavčeva mati Mlinarjevo

in vstopila pri njej v dom. Pa se

Tončke za štedilnikom čisto tujo deklo.

V istem hipu je rekla Mlinarjeva:

»Eno vam pa povem, Pušavčeva mati!

Tončke ni več pri meni!«

Pušavčeva mati so hoteli nekaj vprašati,

ali glas jim je zamrl v grlu in onemogli

so omahnili na stol.

Da Pušavčevo mater še bolj oplaši,

je začela Mlinarjeva ogorčeno propoved

biti vsaj toliko usmiljena, da grešnice ni

»Vaša vaška dekleta so zanič. Še na

mizo ni znala prinesti juhe, pa pomivati

res. Tri tedne sem jo morala učiti, kako

se v štedilniku zakuri. Pa veste, kaj mi

moj Bog, da sem se tako ustrašila. Saj

bi jo bila dala kar vstran, pa sem potrpela,

ker je bila domača. Pa sem dobila

lepo plačilo, prav res.«

Mlinarjeva je za hip prestala, videč,

da Pušavčeva mati komaj že požirajo bridke

praške. Tem živahneje pa je nadaljevala

nato:

»Za dobroto, da sem jo oblekla in

zredila in naučila gospodinjiti, gre in pravi,

da ima premalo plače, pa da gre rajši v

Ljubljano. Naj le gre, sem rekla, pa še

 

Videča, da je spravila Pušavčevo mater

pa se je izvil prav od srca sramu in bolesti

poln vzdih:

obrisala solze, ki so ji polzele v rahle

gube čez lice. Nekaj hipov je motrila Mlinarjeva

mirno ženo, nato pa je dejala:

Bog vari. Mati, to je

pa tudi res. Še zdaj

človek na vse ne

misli!«

Nato pa je rekla:

»I, no, slabega ji

bo morala, ne pa ko

pri meni.«

»Kakor pri materi

je bila!« je zopet

jo vedla v sobo, kjer

jo je posadila za mizo in ji postregla s kavo.

»Brez kave še govoriti ni mogoče,«

je rekla in nalila tudi sebi. Diskretno

Očividno je Mlinarjeva to jutro že mnogo

govorila. Če ni govorila, je bila radovedna.

Radovednost je tedaj zdaj nadomestila

njeno zgovornost. Pušavčeva mati

in bila še radovednejša, kako da so

Pušavčeva mati sploh prišli obiskat hčer.

»Sanjalo se mi je,« so pripovedovali

Pušavčeva mati, »trikrat zaporedoma se

Pa mi ni dalo miru in sem šla. In zdaj

je ni!«

In ženi je zatrepetala žličica v roci.

Še bolj ji je zatrepetalo srce temne bolesti.

Bridko je kriknila:

»Nikoli več je ne bom videla!«

Mlinarjeva je rekla:

»Ste neumni, mati. Kaj se ji neki

stara sem šla od doma, pa mi ni bilo nikoli

sile. Sanje ne pomenijo nič!«

Pušavčeva mati so vstali, češ, da

pojdejo v Ljubljano.

»Prav res,« je rekla Mlinarjeva,

»Ljubljana ni daleč. Boste videli, kako

za Ljubljano. Lačne vas že ne pustim, tisto

pa ne!«

Pridržala je Pušavčevo mater pol ure

in ji ocvrla mesa, pa vina ji je nalila. Pa

pa oči so imeli rosne. Pa jim je Mlinarjeva

stisnila dva goldinarja v roko.

»Ježeš, čemu?« se je ustrašila žena.

»Tiho,« je velela Mlinarjeva, in jih

 

Rahlo od vina prevzeta je krenila

Pušavčeva mati iz mesta.

zaklical, da naj hiti, če misli v

Ljubljano. Očividno ga žena ni imela, vsaj

Zoreč je tako domislil, ko je odgovorila:

»Bog daj, Bog daj!«

Stvar pa je bila taka, da Pušavčeva

mati ni oddaleč niso misliii na vlak. Krenili

stane. Tončka je morda potrebna denarja,

pa bi ga zdaj Pušavčeva mati tratila za

Zasopla

je postala ženica za hip, tem uspešneje

začutila, da ima razboljene noge in na

levi strani jo je hotelo bosti.

Okoli treh jo je srečal sredi Gmajne

zanikam popotnik in jo ustavil, kam da

gre in odkod.

»K Tončki grem, svoji hčeri, v Ljubljani

služi!« je odvrnila zaupno ženica.

Tisti hip je počil z gozdne poti sem od

Mavčič bič, potep se je ozrl in dejal:

»Pa jo pozdravite, vašo Tončko, če

je mlada pa lepa!«

Pušavčeva mati so nadaljevali pot.

Niti slutili niso, da so rešeni nadležnega

po svetu. Tako pa je bilo treba Pušavčevi

materi trikratnih sanj, preden so zaslutili,

Dobre pol ure je hodila od Šiške do

frančiškanske cerkve, kjer je utrujena

Pušavčeva mati nekaj drobnarij, se

je ženi razvezal jezik — dasi ne tako

 

tisoče jih gre tu mimo. Lepa bi bila, če

bi vsakemu na nos pogledala, ali pa ga

Tako je v Ljubljani!« rekla je branjevka

— vljudno.

Ko so Pušavčeva mati doznali, kako

je v Ljubljani, niso vedeli, kaj bi storili.

hčer Bogu, pa sklenili, da pojdejo zdaj

kar po mestu.

»Mi da Bog, da naletim na kakega

znanega, ki mi bo povedal naprej!«

Očividno je bilo

nekaj medtem branjevko

je v resnici spoznala

in rekla:

»Vi, mati! Kdo

pa je tista Ančka ali

»Moja hči je, Bog

pomagaj,« je rekla

Pušavčeva mati.

»Pa nič ne veste,

kje služi!«

Branjevka je pokazala

z roko preko

mosta:

»Policaja tam-le

vprašajte. Anti bo

vedel!«

Pušavčeva mati

so pripravili variha

vas v mestnem dnevniku svoje posebne

rubrike. Novic iz leta 186*, kjer je neki

Svetoval je zato ženi, naj gre v mestno

hišo na ta in ta oddelek, kjer imajo gotovo

da nocoj ne opravi nič več, naj pride drugi

dan po devetih.

Ženica ni vedela, kaj naj počne. V

Ljubljani biti in ne vedeti za hčer. Sklenila

 

»Glej jo no, kako se je lagala Mrenova

omenjeno hišo ni nikakih skladov deska,

in vstopila.

Bele kave je naročila, pa povprašala,

če bi mogla ponoči tu ostati. Mlado, prijazno

dekle ji je postreglo.

navadne vljudnosti.

»Iz Glasne vasi sem, na Gorenjskem.«

»Oh, jaz pa imam znanko, ki je tudi

od tam. Tončka ji je ime, Tončka! Priimka

se pa prav res ne spomnim več.«

»Vodir!« se je vse osrčje zatreslo v

Pušavčevi materi.

»Iščem jo! Moja hči je,« je z drhtečim

glasom rekla žena in prosila: »Oh, povej

mi no, kje služi, povej!«

Po preprosti kmečki in pametni in

slovenski navadi je tikala dekle. Ali je

bilo tej prav ali ne, ne preiskujem. Vem

pa, da je odgovorila.

ne piše?«

»V Trstu?« se je začudila ženica, meneč,

da gotovo ni prav umela.

»Seveda, v Trstu. Ali ste gluhi. Saj je

že pol leta tam.«

Pušavčeva mati so molče potegnili iz

žepa ruto in razvezali za goldinar desetič.

V drugem voglu rute so imeli ovezana ona

dva goldinarja iz Kranja.

Začudena je pogledala natakarica

ženo.

»V Trst!«

»Trst ni blizu. Pet ur vozi vlak.«

»Kake tri goldinarje!«

»A toliko?«

 

Pušavčevi materi se je vse okrog nje

zavrtelo, ko v sanjah je slišala natakarico:

»No, pa jo lepo pozdravite Tončko,

kadar jo najdete!«

žena glasno in se opotekla na cesto.

Na postaji so ji povedali, da s tistim

denarjem, ki ga ima pri sebi, nikoli ne

more v Trst. Tedaj je vzela listek do doma.

Tako je mislila:

»Dvanajst goldinarjev imam doma v

Ljubi Bog, daj, da bi le živa in srečno še

prišla domov.«

Bliskovito jo je nesel gorenjski vlak.

Rahlo jo je omotilo enakomerno tresenje.

vasi poročila tja, pa so rekli, da je ob

železnici v Trst.

Stoprav ko je zagledala nejasne obrise

Kranja in za Kranjem od mesečine

ji je bilo za hip. Samo za hip, kajti

v naslednjem že ji je šlo skozi srce kot nož.

Vstopilo je dvoje žen. Ena je bila

rejena in rdeča, druga je bila slabotna in

je burno sopla. Rejena je sedla k oknu,

slabotna se je stisnila k Pušavčevi materi.

»Sirota je vendar!« je rekla slabotna

tiho.

»Kaj sirota!« je odvrnila zavestno

rejena, »Pamet bi bila rabila, pamet. Seveda,

Boga pozabi, potem pa v vodo skače.«

In še trše je pristavila:

»Bi le rada vedela, zakaj neki starši

mlada dekleta v svet pošiljajo. Lepi starši!«

Bolehna sopotnica je prikimala. Pušavčevi

materi se je stisnilo srce nepopisne groze.

»Kaj bo ž njo. Danes so jo potegnili

»Pa kako je to mogoče?« je govorila

Pušavčeva mati in nepopisna groza ji je

jemala vso razsodnost, da to vendar ni

 

»Kako neki!« je

odvrnila rejena žena,

»saj že v listih pišejo!«

»Liza je bila,« je

Vlak je obstal. Sprevodnik

je kriknil na

je drvela v noč, padala

po gozdni poti

 

»Ljubi Bog, Tončka, saj ne more biti

rejene sopotnice:

Zasopla je obstala, posluhnila: ali ni

Odprla je vrata v hišo, nažgala luč.

In tedaj je opazila na oknu zganjen list.

Raztrgala je telegram in strmela v črke.

Ne, vsega ni vedela, in to je bilo dobro.

Vedela je že itak dovolj, da je Tončka

umrla, umrla.

Kot sneg bela v lasi je zjutraj vstala

in nesla k fari dvanajst goldinarjev za —

 

[[Kategorija:Ilustrirani glasnik]]