Prijatelj Lovro: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mateja2 (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= {{mp|naslov|Prijatelj Lovro}} | avtor= Avgust Šenoa | opombe= V 5. številki časopisa, na začetku izhajanja povesti, je ročno dopisano: ''Šenoa! P...
 
Mateja2 (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 13:
Na srečo dvor mojega pobratima nij stal na samem, bilo je dosti sosedov, i ker je moj prijatelj bil veseljak, ker je njegova gospa bila vrla kuharica, in ker je gorica rodila zlato kapljico, zahajali so sosedi često v prijateljev dvor, da bi si razveselili srce. Jednega motnega popoludne sešlo se je baš vrlo društvice. Župnik, velik politik; sodec, besen vočar (sadjerejec); sodinja, dobra duša, akoprem nekoliko oporne pameti in — neka lepa, črno óka mlada gospa v črno oblečena, udova sosednega vlastelina, kakor so mi pozneje povedali.
 
Velečastni gospod župnik začel je na široko razvijati Napoleonove misli, sodec je dokazaval navdušenim glasom, kako mu je rodila hruška, katero je pred dvema letoma cepil; dobra sodinja pripovedala je skozi božanstven posmeh, kako je ves dan perilo gladila; moj pobrat mi je bobnal s prsti po mizi, a domačica ponujala nam je jelo in pilo brez kraja in konca. Nij li to divna zabava? No mene je vse to malo zanimalo. Bivši za takrat še neoženjen, malo sem maral za Napoleona in za hruške in za vse drugo, kedar so se moje oči namerile na kako lepo žensko glavico. In tako je bilo tudi oni pot. Ves moj pozor osvajala je črna udova. Sedeči na strani kraj okna čitkala je neki stari nemški modni časopis, kakoršnih je obilo po naših hišah. Prisopim v udovi, a ona, zaklopivši časopis, povzdigne polagano glavo.
 
— Vi čitate milostiva gospa? vprašam nekoliko naivno.
Vrstica 173:
Odsle Lovrova glava skoro nij mogla več misliti. Samo jedno mesto v njegovem telesu je bilo živo, blazno — samo srce mu je bilo živo, a vse ostalo telo mrtvo. Ali srce ga je boleló, iztrgal bi si je iz prsi. Po cele dneve je korakal po svoji sobici sem ter tija nem, bled, brez zavesti. Glas orgelj mu se je zdel nevihta, ki besni na vzbibanem morji, sveta pesem bila je njegovemu ušesu izdihanje umirajočih in besede njegove molitve nijso bile, nego zrna, padajoča na pust, neploden kamen. Oh koliko je krati zavidal marmornim svetnikom v cerkvi njihovo mesto. Zakaj nijsem jaz na vašem mestu? Pri vas je mozek in srce, pri vas je vse od hladnega marmorja. Malo kedaj je Lovro spal. A kadar je zaspal, mučili so ga sni. Sanjal je, da je bil ptica podrezanih perut, zaprta v gajbi. A zunaj v zelenem logu sedel je na vejici slavček zlagajoč mile pesme. In hotel je poleteti iz gajbe, poleteti k svojemu slavčku v zeleni log. Tri krati razmahne peruti, trikrati udari glavoj v gajbo in z glave mu poteče kri. Strašen sen!
 
Lovro je ginil od dne do dne. Malvina bi bila moja, da me ne veže črna halja. Ta misel osvojila mu je vso dušo. Predstojnik nij maral izpitavati rane mladega pitomca, nij bil on dober pastir. Vnanji videz veljal mu je več, nego skrušenost srca, nego čista duša. Za to je Lovra karal vsak dan. Za vsako malost je znal uščeniti siromaka.
 
Lovro je menil, da mora zdvojiti.
Vrstica 184:
 
— Hvala vam prečastni oče, odvrne bolnik slabim glasom, hvala za vašo očetovsko brigo. Da bi vam vse povedal? Bože moj! morem li?
 
— Govori sinko!
 
Vrstica 273:
— Kaj je mati? privzdigne se Lovro.
 
— Povej mi vse, kako je bilo.
 
Starica sede na posteljo kraj Lovra, a ta razgali roditeljici svojo ranjeno dušo.
Vrstica 428:
 
Les extremes se touchent. Izvolite, evo roke.
 
 
Lovro povede mlado gospo do glasovira. Malvina sede.
Vrstica 637 ⟶ 636:
Gredoč domov, nijsva govorila besedice. Lovro je po tiho pel staro slovensko cerkveno pesem, mahajoč palicoj nemilo po grmovji kraj pota.
 
Najini večerni razgovori nijso se tičali zmerom našega živenja, navadno sva se razgovarjala o književnosti. Lovro je imel rešiti nálog o starej slovenščini. Poleg domače tuge mu je bil to najvažniši predmet. O tem vprašanji govoril mi je obširno. Često bi me povpraševal, da li mu je vspeh preiskavanja temeljit, logičen. Dogodilo se je ne jedenkrat, da zvečer niti sveče nijsva vžgala. Vsak je ležal na svojem divanu pušeč in v mraku razpravljajoč bodi književna, bodi socijalna vprašanja na ves glas. Lovro je često branil paradoksa. Ne vem, kakovim povodom se je enkrat mej nama začel prepir o teoriji svitlobe. Jaz sem branil Newtonovo mnenje, da svitloba postane gibanjem etera, Lovro je dokazoval besno vsoj mogočoj sofistikoj, da je svitloba tvarina. Tri polne ure sva se prepirala kričeč in ležeč v mraku o svitlobi. Druzega jutra vpraša me dekla plaho, da li sem se uže pomiril z gospodom Lovrom. Prašam jo, zakaj? No, bog vas je videl, mladi gospod, kaj se nijste sinoč hudo prepirali? A da draga moja, to je bil samo prijateljski razgovor. — V politiki mislil je Lovro zmirom na široko. Bil je živ, iskren rodoljub, a često se je srdil in smijal domačim dogodkom. — Neumnost! vzkliknil je često v kavarni, odvrgši domače časopise. To, da bi človek bral! Uvoden članek o novej čitalnici v borem selu. Mar ti ljudje nemajo boljšega posla, nego skakati in piti v slavo domovine! Sem uže sit tih malosti, marquer dajte mi »Independance belge«. Jenkrat čital sem doma »Le contrat social« od Rousseau-a. Lovro me naprosi, naj mu v kratkem povem zmisel razprave, v katerej glasoviti Francoz hoče dokazati, da država postane mejsobnim dogovorom državljanov.
 
—Nij res! oglasi se Lovro, Rousseau sodi krivo. {{nejasno|Siloj|nejasno}} postane velika država. Samo sila vstvarja velika dela, sila v roci veleumnega pojedinca. Ljudje so bedasti. Dogovarjajoč mej sebo o državi, poklali bi se. Nas taka teorija pogublja, mi smo večni pravdaši.
Vrstica 663 ⟶ 662:
— Dobro, pridem.
 
Ozidje, vijoče se okolo Prage in nasajeno drevjem in cvetjem, izza katerega se sveti kakov pavilon ali letna kavarna, prelepo je šetališče. Z njega moreš polukniti v srce mesta, z njega pregledati celo okolico zunaj mesta.
 
Grem na ozidje. Bila je lepa, jasna noč, zlati mesec je razgrinjal čarobno svetlobo na drevje in grmovje. Brzo najdem Lovra.
Vrstica 715 ⟶ 714:
Nič nisem vgovarjal. Kdo bi tudi vgovarjal v takem slučaji? Lovro je bil vesel, rekel bi prismuknen. Nikdar ga nijsem videl tacega. Iznenada skoči, pograbi čašo in začne malo ne drhčočim glasom govor dolg in širok v slavo starih hrvatskih kraljev, o katerih je v ta blaženi čas več vedel, nego stari arcidijakon Toma in hrvatska kronika. Začudil sem se ne malo, no poznavajoč njegovo čud, molčal sem rajši. Gredoč domov nij govoril besedice več o ženitbi, tem več v eno mer je peval poluglasno staro slovensko pesen o svetej Barbari.
 
Ko sem legel, postavi se Lovro pred mojo posteljo, se vé da pod polhovo kapo, ter mi reče :
 
— Stavljam ti alternativo, ali si ti blazen, ali pa jaz.
Vrstica 752 ⟶ 751:
— Nič?
 
— Ali čemu? Za to bode časa tudi po poroki.
 
— Lovro, oprosti mi! Težko mi je govoriti, ali moram. Govorim ti kakor brat bratu, ker bolje je čuvati hišo od ognja, kakor gasiti jo, kedar gori.