Eden izmed mnogih: Razlika med redakcijama

| avtor= Ciril Jeglič

 

Družine so sedele pri južini, le psi so

vasjo. Star je bil, bosonog in kosmatega, ponižnega

obraza, čez pleča je imel oprtano

takoj, da je prav, če zalajajo na njim.

Berač je obstal pod kozolcem, pogledal

na trato, na lipo kraj nje, ter se ozrl po belih,

nikoder. Vendar se je odkril in z obema rokama

dvignil, kar je bilo treba pokazati.

pojočim, veselim glasom.

Suknja, ki so jo videli psi,

je bila zares čudna: sestavljena iz

pinč je hlastnil z zobmi po franžastih

škricih.

»Hop!« je mahnil berač, smejoč

se na ves glas. »Kaj, ti je

Spet se je ozrl na bele, prijazne

hiše. A še zmerom ni bilo nikogar

pokukalo izza vrat rdečelično dekletce,

z žlico v ustih. Berač se

»Kje so pa oče?«

Takrat se je brž prikazal

hišni gospodar, mogočen, ponosit

roke so se mu tresle od veselega

navdušenja.

 

»Hm!« se je odzval kmet malovažno.

»Ti že ne,« je odgovoril kmet.

»Kakopak! Jaz sem jo, na rokah sem

nogo, nato je klecnil na tla, razravnal ljubljeno

odelo in obrazložil:

»Tako je. Moje nadležne roke so naredile

to lepo suknjico. Pa nisem krojač — ej,

proč, takovo cunjo. Joj, kakšna cunja je to

bila: luknja pri luknji! Jaz pa vse zašijem.

Najdem raztrgan klobuk, razrežem in prišijem

Poglejte, tukajle je zmanjkalo sukanca! In

»Kam pa greš?«

»Kam?« se je začudil berač; kakor da

mu je pregnala smeh žalostna skrb. Vstal je,

naokoli po belih, prijaznih hišah, kjer so že

stale na pragih ženske in otroci ter smejoč

»Dilidi, dilidi! Čakajo me, moram brž k

»Hm!« se je obrnil kmet. »Najbrž, da

je neumen.«

Berač je pa pobral svoje reči ter stekel

po kolovozu, kar so ga nesle noge.

»Že grem, prijateljčki moji, — dilidi!«

A kadar je dospel k hiši, je slednja bila

zaprta in gluha. Pa je tekel naprej po kolovozu

in, ko ga je že skrilo cvetoče drevje,

se je še vedno čul pojoči, veseli glas: »Krpa

 

[[Kategorija:Ilustrirani glasnik]]