Sveti večer: Razlika med redakcijama

| prejšnji=

| naslednji=

}}

 

 

vojski, je sedela v prelepi sobani v Parizu

gospa Verijerjeva. Zunaj je brila mrzla burja, ona

v šolo k jezuitom; ni ga mati in pobožnost poslala

redovnikom v šolo, pač pa, ker je sploh znano, da

Tako je cvetela sreča tej hiši, a sreča je opoteča.

Hčerka, Amandova sestrica, umrje 14 let stara,

to je bil prvi meč občutljivemu srcu gospe Verijerjeve.

za njo je šel kmalu mož pod zemljo in ostal

samostanu tudi dobrega vernega duha in ni bil nič

podoben svoji nečimerni, slaboverni materi. Gospej

kam da hodi.

 

se krvava vojska med Francozom in Nemcem, in

gospo Verijerjevo, s tem so bili porušeni vsi njeni

upi, sama je ostala na svetu, sama in zapuščena.

v grobih spijo in nekdaj toliko srečna gospa Verijerjeva

mora zapuščena in sama preživeti sveti večer.

po izgubljeni sreči.

 

so tedaj peli krilatci božji: Slavo Bogu na višavah

in mir na zemlji ljudem, ki so dobre volje!

našla sem ubogo dete pred neko hišo, ki je kričalo,

da je lačno. Dam mu košček kruha. Vprašam ga

vpili da so lačni, ko sem vstopila; soba je bila vsa

oropana, ker ti reveži so vse prodali, da so si tešili

že prodano in zastavljeno in soba je bila skoro

prazna, družina pa je bila brez drv, brez jedi in

dosedaj še ni vedela, kaj je revščina, ker

o beračih ni marala slišati in govoriti. A sedaj, sama

oče in poleg njega sedi bleda žena, na tleh čepi

dvoje razcapanih otrok.

tako podrla. Moj mož prižiga luči po mestu in jaz

se s šivanko trudim, da sva pošteno skrbela za svoje

otroke. A dolga bolezen moja in moževa nam je

vse pobrala, kar sva si prihranila in šla je tudi vsa

 

Gospo prevzame ta prizor, srce ji je polno sočutja,

ko vidi to veliko revo. Sedaj se ji približa najmlajša hčerka, lep, okrogel, nedolžen obrazek je

reče gospa in naroči svoji dekli, naj gre hitro

z domačim sinom iskat hrane in drv za ubogo

in bere na prvi strani: »Svojemu revnemu prijatelju

podari te bukvice v spomin na prvo sv. obhajilo

Gospej je bilo, kakor da bi jo bila strela zadela.

To je pisal njen sin Amand!

 

bolnico. »»Sinu našemu jih je dal neki gospod, ki

je večkrat k nam zahajal in ga tudi učil, ko je še

sta šla v cerkev in naš ni prišel nikoli prazen domu.

Žal, da ga nikoli več k nam ne bo; slišali smo, da

gospa, »in vendar ga jaz nisem nič poznala; sedaj

povedal, kam zvečer hodi, ker je vedel, da bi mu

bila prepovedala nečimerna njegova mati, ki razven

sebe ni nikogar videla na svetu. Toda dovolj. Z

Bogom, ubogi ljudje, kar jo moj sin pri vas začel,

 

ni dalo pokoja, posebno odkar je videla napis nad

bukvami, besede nje pokojnega sina. Zdelo se ji je,

 

In sveta je bila materi sinova zadnja volja!

To je čutila pred vsem uboga družina, o kateri

smo prej govorili, ki se je še sveti dan preselila v

zapustil nje sin Amand, bili so ji ljubi in dragi,

skrbela je zanje kakor za svoje, toda z njimi samimi

Zopet je oživela in poprej otožna, sama in zapuščena,

bila je sedaj zopet vesela in rada v družbi, v družbi

tem svetu, in nje čuteče in usmiljeno srce čuje posebno

na sveti večer nebeške glasove krilatcev božjih:

Slava Bogu na višavah in mir na zemlji ljudem,

ki so blage volje.

 

 

[[Kategorija: Domoljub]]

[[Kategorija: Kratka zgodba]]