Gospod Ciril: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= {{mp|naslov|Gospod Ciril}} | avtor= Ivan Tavčar | izdano= Ivan Tavčar: Povesti [2. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1897, 219–251 | vir= Dostopn... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 7:
| dovoljenje= javna last
| opombe=
}}
{{Proza|
Zdaj si mrtev, gospod Ciril! Kakor vse človeštvo, si šel tudi ti pod rušo, in tvoj spomin je sedaj pozabljen.
Če te pa zopet pokličem v življenje, upam, da to ne bode vznemirilo tvojih trudnih kosti, katerim bodi večni počitek v hladni zemlji!
Kdaj sva postala prijatelja?
Tik naše vasi je imel malo posestvo. Sam zase je živel, leto za letom. Komaj smo vedeli, da je tu. Dejali smo mu »gospod Ciril«. In to zavoljo tega, ker se je nosil gosposko, in ker ga je tudi stara dekla njegova imenovala gospoda Cirila.
Z nikomer ni govoril, nikogar ni puščal k sebi. Na dvorišču pri svoji koči je imel na verigi velikanskega psa. In ta je grozno lajal nad nami otroki, če smo brali rdeče jagode po melinah tam okrog.
Gospod Ciril pa je skoraj vedno sedel na klopi pred svojo hišico ter risal z debelo palico kroge po tleh, ali pa zamišljeno zrl proti nebu. Če si ga ogovoril, pa se je takoj ročno vzdignil ter mrmraje odšel v svojo kočo.
Ubogim je rad dajal. Vedeli smo torej, da je gospod Ciril dober človek in zavoljo tega mu tudi odpuščali, da ni nikdar prihajal v cerkev.
Nekdaj sem bil prišel z univerze jeseni domov. Dolgočasil sem se in nisem vedel, kaj naj bi počel.
Nekega dne sem lazil krog Cirilovega selišča. Polastila se me je misel, da bi ga ogovoril.
Ni mi dal odgovora. Srdit je vstal ter šel v hišo. Ali jaz sem drugo jutro zopet prišel, tretje tudi, in končno se je udal.
Od kraja sva govorila kratko, o vremenu, o njegovem vrtu. Kmalu pa sem mogel že dalje časa posedati pri njem, in sam ne vem, kako je počasi prišlo, da mi je začel čezdalje bolj zaupati in je postal bolj zgovoren.
In govorila sva. Gospod Ciril je bil duhovit in živahen; in če je govoril, je govoril goreče in kipeče.
Od tedaj sva postala prijatelja. Nikdar me ni vabil, naj zopet pridem. Ali prišel sem potem vsak dan, in vselej je govoril z mano.
Potem sem stopil v življenje. Usoda me je spravila v dotiko z dekletom, katero mi je trdilo, da me ljubi. Vzela je druzega in mene pozabila.
S potrto dušo sem zapustil mesto ter za nekaj dni pobegnil v domačo dolino.
Obiskal sem tudi gospoda Cirila. Pred svojo kočo je sedel in zrl v jasno nebo. Takoj me je spoznal, in govorila sva kakor nekdaj.
Opazil je mojo žalost in jaz sem mu pravil o nesrečni svoji ljubezni.
»Prijatelj,« je dejal, »kaj Vam hoče to? Čez malo tednov, in pozabite vso to nesrečo! Sedaj niso časi, da bi človek nesrečno ljubil! Pridite jutri k meni, in povem Vam povest svojega življenja. Morda Vam bode v tolažbo! Potem bodete šele vedeli, kaj je nesrečna ljubezen!«
Obljubil sem, da pridem.
==I.==
Drugo jutro me je peljal v svojo sobo. Imel je ubožno stanovanje: leseni stoli, slaba postelja in prazne stene!
Sedla sva. Gospod Ciril pa je pričel pripovedovati.
»Tedaj v moji mladosti so bili drugačni časi kot so sedaj. In mladi mi ljudje, kako smo živeli! Vse je bilo polno ognja, polno navdušenja. Svoboda nam je bila vzor in barikad smo iskali, smo si zaželeli, da bi prelili svojo kri za njo. A to je že dolgo tega! Nekaj časa pozneje je bilo, po uporu meseca julija v Parizu. A tedaj smo bili mladi in sesali smo ogenj iz mladonemških pesnikov. In bili smo kakor šampanjec, ki se burno peni čez kupo!«
In starec je vstal, in nekje tam pri svoji postelji izruval malo knjižico, jo odprl ter pričel glasno brati:
<poem> <center>
Sie sollen alle singen
Nach ihres Herzens Lust;
Doch mir soli fürder klingen
Ein Lied nur aus der Brust;
Ein Lied, um dich zu preisen,
Du Nibelungenhort,
Du Brot und Stein der Weisen,
Du freies Wort!
</poem> </center>
Kako mu je ponosno navdušeno donel glas, ko je bral krasne te Herweghove verze! Telo se mu je iztegnilo in bliski so mu švigali izpod čela!
Nekdaj je moral lep človek biti!
»Taki smo bili nekdaj!« je zdihnil ter skril knjižico. »A sedaj smo podrtija, stara podrtija, z mahom obrastla!«
In zopet je sedel ter nadaljeval: »Morda ste kdaj čuli ime Simona Raka, odvetnika? V katerem mestu da je prebival, je brez pomena. Bil je doktor Simon Rak za tiste čase veljak med odvetniki.«
»Tedaj odvetništvo še ni bilo prosto, in odvetniki so si s korci služili denarjev. Po deželi so gospodarili graščaki, in bila so še tista patrimonijalna sodišča, pri katerih je bil graščakov oskrbnik tudi okrajni sodnik. Zjutraj je razsojal prepire, popoldne pa hodil po poljih svojega gospodarja ter opazoval hlapce in tlačane, da niso lenarili. Pravde je razsojal počasno. Če pa se je na deželo pripeljal odvetnik iz mesta, je vsako uro zaračunjeval skoraj z zlatom. Pravde so bile dolge kakor morske kače in vlekle so se od leta do leta. Odvetnik, ki je imel troje ali četvero takovih pravd, je lehko živel brez skrbi ter preživil ž njimi sebe in svojo družino. In če je imel sina odvetnika, mu je zapustil najboljše — svoje pravde, da se je tudi sin živil od njih, kakor se je živil prej sam.«
»Doktor Simon Rak mi je bil oče. Pripravdal si je leto za letom mnogo denarjev. Sredi mesta si je bil sezidal lepo hišo. Stranke pa je sprejemal v francoskem fraku in z belimi rokavicami. Po preteku vsacega leta je svojim klijentom pošiljal težke račune v hišo in plačevali so, da se je vse trlo.«
»Doktor Simon Rak mi je bil torej oče. Imel sem še enega brata. Z mano je bil skupaj, skoraj v istem trenutku zagledal življenje. Bila sva dvojčka. Ime mu je bilo Metod; meni pa Ciril. Materi sva s svojim rojstvom bila pokončala življenje. Potem pa sva bila vzrejena skoraj kot drevo na livadi.«
»Dvojčka sva bila vendar silno neenaka v značajih. Jaz sem bil tedaj trdne, velike postave in močan kakor vitez iz srednjega veka. Metod pa je bil kakor ženska, drobnega telesa, in mehkih, mlekobelih lic. Njegovo modro oko je bilo milo in rahlo, da se je vsakemu raztajala duša, če je zrl v tisto oko. Ali v slabotnem truplu mu je živela duša neizmerne kreposti! Česar se je lotil, to je moral vsekdar dopolniti. Nikdar ni bil sirov. Med govorico ni proklinjal in nikdar se ni napil vina čez mero.«
»Jaz pa sem bil divjega značaja, srdite jeze, da sem strahoval vso hišo, če so me bili razjarili. Pil sem močno rad vino in potrosil mnogo denarjev.«
»Če pa sem zvečer ali tudi pozno ponoči prihajal vina napit domov, me je pričakoval časih oče ter mi delal svoje opomine. A jaz prišedši iz družb, kjer smo se navduševali za svobodo in poštenost, sem se mu postavil vsekdar na upor. Stari je imel trdo glavo. A jaz tudi. In iskre so letele. A ob tacih prilikah je vselej prihitel Metod ter s svojo milobo utolažil razburjene viharje. Jaz pa sem imel neizrečeno rad tega svojega brata. Skupaj sva bila dokončala študije na vseučilišču, skupno eden in isti dan sva bila promovirana, in skupno sva bila tudi vstopila v pisarno k svojemu očetu. Malo sem delal; a Metod je delal tudi zame. Najtežavnejša dela mi je odjemal ter jih dokončaval za mene. Če sem zbolel, ni šel od moje postelje.
}}
| |||