Gospod Ciril: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 88:
»Jaz pa sem bil divjega značaja, srdite jeze, da sem strahoval vso hišo, če so me bili razjarili. Pil sem močno rad vino in potrosil mnogo denarjev.«
»Če pa sem zvečer ali tudi pozno ponoči prihajal vina napit domov, me je pričakoval časih oče ter mi delal svoje opomine. A jaz prišedši iz družb, kjer smo se navduševali za svobodo in poštenost, sem se mu postavil vsekdar na upor. Stari je imel trdo glavo. A jaz tudi. In iskre so letele. A ob tacih prilikah je vselej prihitel Metod ter s svojo milobo utolažil razburjene viharje. Jaz pa sem imel neizrečeno rad tega svojega brata. Skupaj sva bila dokončala študije na vseučilišču, skupno eden in isti dan sva bila promovirana, in skupno sva bila tudi vstopila v pisarno k svojemu očetu. Malo sem delal; a Metod je delal tudi zame. Najtežavnejša dela mi je odjemal ter jih dokončaval za mene. Če sem zbolel, ni šel od moje postelje. Časih sem bil sirov ž njim, a nikdar ni bil nejevoljen. In če sem prilazil pozno po noči domov, je vselej prežal, da mi je prišel odpirat vrata. Potem pa me je vlekel po stopnicah navzgor ter me je s čudno, dekliško potrpežljivostjo spravil v sobo, v posteljo. Bil je dober, o moj Bog, kako dober človek! In jaz bi bil tedaj srčno kri prelil za njega! Ali končno je usoda stopila med naju ter naju razmetala, pokončala!«
»Imeli smo nekje daljne sorodnike. Hipoma pa so bili pomrli ter zapustili otroka, dekleta. Tej stvari so mojega očeta postavili za varuha, da je oskrboval njeno premoženje. Nekega jutra je prišla v hišo. Pri kosilu smo se videli; poprej pa se še poznali nismo! Bili smo si v daljnem sorodstvu, a vendar sva ji z bratom dejala sestrična; in midva sva ji bila bratranca.«
»A kako se je takoj čutilo, da je ženska v hiši! Po koridorih smo hodili mehko, tiho in k jedi prihajali v črni obleki in z rokavicami na rokah. Jaz pa sem necega jutra prišel hipoma do zavesti, da mlademu človeku ni spodobno, če hodi z nerazčesanimi lasmi. A od tedaj sem si vsako jutro skrbno razčesal svoje lase. Tudi Metod je očedil svojo zunanjost. Zavijal se je v vse tedaj znane dišave. Bil je kakor ženska! A tudi stari seje hotel zopet pomladiti. Bele svoje lase si je mazal, da so se rdeče svetili. Z mano se ni nikdar več prepiral. Pričo sestrične pa je bil mil in rahel kakor med. Sumim, da je imel mož skrivne svoje misli, skrivne svoje namene. V sredi tem skrivnim namenom pa je brez dvombe tičala — sestrična Marija! In mnogokrat, mnogokrat je v njeni navzočnosti s ponosom poudarjal, da še ni tako star, kakor ljudje govorijo.«
»Sestrična Marija je bila kakor boginja, kakor sonce, ki nam je v hišo nepričakovano prisijalo. Opisaval Vam ne bodem, kaka je bila. Čemu tudi? Sedaj že počiva v zemlji, in krasota njena je že davno prah in pepel. Et in pulverem reverteris!«
In dvignil se je ter strastno hodil po sobi. Molčal je nekaj časa, in videlo se je, kako ga davijo spomini pretekli.
»Da sem jo ljubil, ljubil v prvem trenutku, to je gotovo. Nji na ljubo sem opuščal ponočevanje. V pisarni pa sem pridno delal. A nekega večera sem bil vendar zopet zašel v veselo družbo. Pozno ponoči sem pritaval domov. Prihitel mi je odpirat Metod. Pri stopnicah pa je stala sestrična Marija ter imela svetilnico v roki. Težke noge sem vlekel s sabo. A še sedaj vem, da sem v svoji pijanosti imel zavest, da sem se sramoval pred njo. Bil sem mlad, kipeč. In ko sem prišel do nje, mi je prekipela strast.«
»Marija,« sem dejal s težkim jezikom, «kako imate Vi mehko lice!«
»Prav k nji sem pristopil ter jo z roko rahlo pogladil po svilnatem licu; takisto kakor dekletu v gostilni, ki nam prinese pijače! Kakor blisk me je pogledala, ponosno, mrzlo, potem pa rekla zaničljivo: »Bratranec Ciril! Vi ste — pijanec!«
»In odšla je ter pustila mene in brata v temi. Metod pa je zdihoval: »Razsrdil si jo, razsrdil si jo! Ali ti si tudi prekoračil vse meje!«
»Skesano sva odšla v spalnico. Metod me je spravil v posteljo, a ves čas mi je očital moje dejanje. Končno sem mu moral obljubiti, da jo prosim odpuščanja drugo jutro. Beseda »pijanec« pa mi je rojila po možganih vso noč, in še v sanjah sem se sramoval.«
==II.==
»Drugo jutro sem pozno, pozno vstal. Ali jasno mi je bilo, da moram k Mariji, da se mora zagrinjalo med nama pretrgati! Nisem bil boječega značaja in prav nič nisem premišljeval, kake besede da ji bodem govoril. Oblekel sem se praznično črno in umil si boleče oči. Proti poldnevi sem stopil k nji v sobo.«
»Pri oknu je sedela ter si z roko podpirala glavico. Bila je zamišljena ter zrla tja v daljo, Bog ve kam. Pri mojem vstopu je leno dvignila obraz proti meni. Pričakovala je strežaja. Zagledavši me pa se je hipoma dvignila raz stola ter uprla v me svoj pogled. Jaz sem obstal pri vhodu in goreče zrl na njo. In tako sva stala nekaj časa. Videla je gorečo ljubezen v mojem pogledu, in kakor iskra se ji je utrnilo v mehkem očesu. In jasno mi je bilo, da me tudi ljubi. Čemu naj bi bil še govoril? Razprostrl sem roke ter vzkliknil: »Marija«!«
»Tedaj bi Vi morali videti tega krasnega dekleta! Prihitela je k meni in trepetala je in v sreči mi počivala na prsih. Potem pa se mi je iztrgala, letala po sobi in pela, in verovati ni hotela, da jo ljubim.«
»Moj Bog! Človek šele tedaj občuti, kaj je ženska ljubezen, šele tedaj, kadar mu je izgubljena za vedno, za večno! Tisti trenutki pa so bili brez dvombe najsrečnejši v mojem življenju!«
»V sreči strnjena sva hodila po sobi. Ta drobna stvarca je bila vsa raztopljena in v enomer mi je pravila, kako da je srečna, ker jo ljubi ta bratranec, ta strašno dolgi Ciril! In v istini sem bil dolg! In kadar me je hotela poljubiti, sem se moral prav močno skloniti, da sem ji dospel do rdečih, sladkih ustic! Moj Bog, to so bili trenutki, to so bili srečni trenutki!«
In vil je roke in zdihoval: »Moj Bog, to so bili srečni časi! A najhuje je, da si jih iz spomina izruvati ne morem, ne iz ponočnih svojih sanj!«
Molčal je nekaj časa.
»Tiste trenutke sva si obetala večno ljubezen. Boga in vse svetnike sva klicala na pričo ter storila sto in sto priseg. Končno pa sem se skoraj s silo iztrgal njenemu objetju ter odhitel iz sobe. Pri vratih sem obrnil pogled še enkrat proti nji. Zopet je stala pri oknu ter bila obsejana od sončnih žarkov. Za mano je zrla ter mi z ročico in belim robcem majala v slovo. Na obrazu pa se ji je zarila vsa tista prečudna sreča, ki navdaja žensko, če v istini ljubi. In ona me je v istini ljubila! Ko pa je tedaj v svitu stala, pač ni menila, da je slovo ljubezni bilo storjeno, za življenje storjeno!«
»Odprl sem duri ter stopil na koridor. Tam pa je tedaj ob zidu slonel moj brat Metod. A obraz mu je bil bled kakor stena, ob katero se je opiral. Raz usten mu je bila izginila vsaka kaplja krvi. Kolena so se mu šibila, in roke mu onemogle visele ob strani. Iz njegovega pogleda mi je kipela nasproti nesreča, divji obup in črn pekel.«
»Metod,« sem vprašal plašno ter pristopil k njemu, »Metod, kaj ti je?«
»Ko pa sem mu prijel roko, je bila mrzla kot led. A takoj mi jo je iztrgal ter zaječal: Nič! Prav nič!«
»Potem se je ojačil ter pobegnil pred mano. Pri obedu ga ni bilo. Strežaj je povedal, da je bolan. In vse je preplašila ta vest. Malo smo govorili. Jaz pa si skoraj nisem upal pogledati Mariji v krasno oko. Že tedaj sem dobro vedel, da mi bode njena ljubezen vir nesreče. Brat Metod jo je tudi ljubil! In to je bilo! To je bilo! Pri vratih je poslušal ter čul najine obljube, najine prisege ter iz najinih poljubov sesal obup in grozo!«
»Po jedi sem šel v njegovo sobo. Ali v nji ga ni bilo. Sluga mi je povedal, da je odšel na vrt.«
»Za hišo smo imeli vrt, ali bolje, travnik obsajen s sadnim drevjem. Moj oče, praktičen mož, ni hotel imeti tistega nepotrebnega cvetja in ne tistih gredic, obsajenih s pisanimi travami, ki pa ne prinašajo nikacega dobička ter stanejo mnogo denarjev. Svoj vrt si je gojil kot travnik. Vsako leto je pod redkim drevjem zrastla visoka trava, in za seno in otavo se je dobivalo lepega denarja. Pri tem se pa še drago plačevanega vrtnarja potrebovalo ni!«
»V strahu sem hitel po ozkih stezah med visoko travo. Tedaj je bila pomlad že pretekla, in travnik krog in krog je bil v najlepši rasti. Tam v kotu, kjer je rastla trava skoraj kot človek visoka, tam sem dobil Metoda. V travi je ležal, tiščal obličje k hladni zemlji ter ječal, škripal z zobmi in z rokami pulil bilke iz ruše. Sam sebi pa je govoril besede temne in obupne.«
»Poklical sem ga. Takoj je planil kvišku, se mi zgrudil krog vrata ter dejal obupno: Ciril, kako sem jaz strašno, strašno nesrečen!«
| |||