Gospod Ciril: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 143:
»Poklical sem ga. Takoj je planil kvišku, se mi zgrudil krog vrata ter dejal obupno: Ciril, kako sem jaz strašno, strašno nesrečen!«
»Na ramo mi je položil trudno glavo. Ali narava je imela usmiljenje ž njim in razrešila mu je bolest notranjo, da so se mu solze ulile po obrazu, in da je ihtel kakor otrok.«
»Pod jablanovo drevo na klop sva sedla.«
»To je strašno, to je strašno! je klical. In tako nepričakovano je prišlo vse, tako urno, kakor blisk z jasnega neba! In čisto sem potolčen, in v meni je mrtvo vse, kakor na polju s točo posutem! Sedaj je konec vsemu! Sedaj sem pri bregu in svoj čoln privežem ter odidem; ali Bog ve kam! In upal sem podnevi in ponoči, da mi postane zvezda, jasna zvezda! Ali sedaj je vse ugasnilo, in noč, temna noč je krog mene! In da si ravno ti, rodni mi brat, stopil tako strašno razsajajoče v mojo usodo! Jaz pa bi jo ljubil, tako ljubil! Ciril, usmili se me in nikar se ne posmehuj!«
»Divja strast se mu je srdila po telesu: In ravno ti, ravno ti! In jaz te še — umoriti ne smem!«
»Metod, sem vzkliknil, ali si popolnoma zblaznel!«
»In krog vrata se mi je oklenil, poljuboval mi obraz ter ihtel: Ne tehtaj mojih besed! Imej usmiljenje z menoj! Saj veš, da te sovražiti ne morem! Ali jaz sem tako strašno nesrečen!«
»Odpeljal sem ga v sobo. Tolažilne moje besede so ga pomirile nekoliko. Sedel je na stol ter se zamislil tja v se. Ničesar se ni menil ter tako ostal do večera. Končno pa se je pustil spraviti v posteljo in videti je bilo, da hoče spati.«
»V temni noči sem se prebudil iz svojega spanja. Nekdo je bil prišel v mojo sobo ter mi z mrzlo roko tipal po obrazu.«
»Ciril, je dejal tiho, Ciril, ali spiš?«
»Tako sem se prestrašil poznega tega obiska, da mu nisem takoj odgovoril. Ko pa je videl, da ne spim, je dejal: Ciril, sedajle sem prišel! Poglej, povedati sem ti hotel, da si ti čisto brez krivde, da si ne napravljaš slabih spominov potem, in da si ne bodeš delal nepotrebnega očitanja! Ti si nedolžen, Ciril! In v ljubezni, oj, tako goreči ljubezni, jemljem slovo od tebe! Ciril! Ciril! Ali jaz živeti več ne morem! Vidiš, pri kraju sem, svoj čoln sem privezal in sedaj odhajam v grob!«
»Jaz pa sem planil iz postelje, in kakor bi trenil, sem bil v svoji obleki. Vi ne veste, kako železnega duha da je bil ta moj brat! Ko so ga, otroka, nekdaj zavoljo malega pregreška zaprli v sobo, si je prerezal žilo na roki ter hotel umreti, zavoljo malenkosti, Vam rečem, a prerezal si je bil žilo, da smo mu komaj rešili življenje! Takoj sem bil prepričan, da se umori, da si pokonča mlado življenje! A to se zgoditi ni smelo! Daroval sem mu svojo srečo, svojo ljubezen, in vse, kar mi je sladkega usoda bila odmerila! In to, mladi prijatelj, ni bilo dobro, ker vsak ima svoje pravice do sreče, do ljubezni!«
»Metod, sem dejal, ti si hočeš umoriti svoje življenje! Moj Bog in zavoljo mene! Poglej, izruvati hočem strast iz svojega srca in pozabiti jo hočem, kakor da je nisem poznal nikdar. In tvoja naj bode in srečen bodi ž njo!«
»Prisegal sem mu vse svete prisege, da bodem Marijo zapustil, da je ne bodem ljubil več, in da jo bodem čisto, čisto pozabil, kakor da je nisem videl nikdar v svojem življenju!«
»In naslonil se je na mojo posteljo ter premišljeval dolgo, dolgo časa.«
»To bi bilo silno grozovito, silno grozovito! In midva sva si rodna brata! je zdihoval.«
»Končno pa je vendar prejel mojo žrtev. Človek v ljubezni do ženske je omahljiva stvar!«
»Čez malo dni potem pa sem vzel slovo od svojega doma ter se z očetovim dovoljenjem podal v tuje mesto. Ondi sem vstopil v pisarno pri očetovem prijatelju.«
»Od Marije sem se bil ločil brez slovesa. S pričetka sem dobival nekaj listov od nje, a zmetal sem jih v ogenj ter pustil brez odgovora.«
»Čez leto dni pa je postala Metodova žena. A jaz sem bil čisto pozabljen. To pa vem, da ga ni vzela iz ljubezni; pač pa iz srda. Bog se nas usmili!«
==III.==
»Pobegnil sem bil torej v tuje mesto ter ondi izkušal pozabiti, kar je bilo. Ali kako sem živel? Tedaj, dragi prijatelj, nismo bili tako sladkovodeni značaji, kakor ste mladi ljudje zdaj. Denes zagledate rdeče lice in takoj skipite kakor Etna, ko je v najhujšem bljuvanju. Jutri pa je zopet vse pozabljeno in če vam pride nasproti drug obrazek, pa v vašem srcu takoj zopet požene nova ljubezen. Nekdaj sem poznal mlado, puhlo glavo. Nosil je dolge, kodraste lase, a menil, da ga zavoljo teh kodrov mora ljubiti vsako dekle. Ta mladi mož me je časih obiskal ter mi skoraj vedno pripovedoval o svojih zmagah pri ženskem spolu: kako da je ljubil to, kako ono. A ljubil jih je neizrečeno mnogo! Vprašal sem ga, če ne pride v zadrego, kadar mora novemu vzoru razjasniti novo svojo ljubezen. Pogladil si je brado (ali to, kar je imelo brada biti) ter dejal cinično: Dragi mi prijatelj, Vi veste, kaj da so bile v starorimskem pravu ,legis actiones'? Kdor je tožil, moral je pri vsakovrstnih tožbah govoriti vselej ene in iste slovesne besede. Rem meam esse dico! No, pa vsaj sami veste! Tako tudi jaz, kadar pričenjam novo ljubezen! Tudi jaz imam stalno svojo degis actio'. Stvar se pa takole vrši. Reciva, da ji je ime Helena. Helena! pričnem, denes se mi je o Vas sanjalo! A ni je ženske, da bi ne povprašala, kaj da se mi je o nji sanjalo. In jaz odgovorim takoj, da sem jo v sanjah poljubil na rdeča ustna. Sramežljivo povešanje oči in zardenje obraza! Vidite prijatelj, potem pa se jaz raztajam, kakor se raztaja led od sonca obsejan, ter prosim ponižno: Helena! Ali bi ne bilo mogoče, da bi se te moje sanje uresničile? Molčanje! Potem pa sramežljivo dvignjenje oči — in moja duša se izlije v njeno, in ljubezen je rojena! Kadar pa pride druga prilika, tedaj pa samo ime izpremenim ter v svojo formulo namesto Helene postavim Olgo ali Marijo. Vidite, to je moja legis actio per amoris vindicationem!«
»Takovi ste zdaj vi, mladi ljudje! Mi pa smo tedaj stalno in značajno ljubili. Tri dolga leta sem moral preživeti v tujini in tri dolga leta boriti srdite boje s svojim srcem. A ne eden trenutek nisem zatajil svoje ljubezni, in kakor vzvišeno sonce mi je sijal spomin na njo v temne prostore moje duše. Sam zase sem živel in ne enega prijatelja nisem imel. Pa saj tudi prijateljstva iskal nisem! Kdor se mi je hotel približati, je pobegnil takoj pred mojo osornostjo.«
»Ali nikdar nisem zatajil spomina na njo! V temnih nočeh pa me je časih obdala taka peklenska bolest, da sem planil raz svojega ležišča ter iskal tolažbe — pri žganih pijačah. Čestokrat sem se hipoma tako nalil, da sem izgrešil pot do svojega ležišča. Ko pa je sonce zasijalo skozi okna, sem ležal na golih tleh kakor zver v puščavi, in možgani so se mi sukali kakor vreteno v glavi. Telesno in duševno sem pešal ter hitel nasproti popolni pogubi.«
»Iz tacega življenja me je izvlekla vest, da mi oče umira. Moral sem zopet domov; pred smrtjo me je hotel še enkrat videti. Ali prišel sem prepozno; smrt mu je že bila za večno zatisnila oči. Pri hišnih vratih me je pričakoval brat Metod. Morda se je ustrašil mojega pogleda, moje podobe? Kakor senca sem izlezel iz svojega voza ter privlekel na svit osušeno svoje telo.«
»A tudi jaz sem brata Metoda komaj zopet spoznal. Koščen je bil postal kakor smrt na podobah. Oči so mu tičale globoko pod čelom ter se ondi neprestano sukale, kakor da bi hotele gledati na vse strani. Podal mi je tanko svojo ročico; bila je drobna kakor otrokova. Čutila pa se je kakor mokro usnje, neprijetno, grobno!«
»Potem pa me je takoj vlekel po stopnicah; molčal je in ni mi rekel, da je vesel, da sem zopet prišel. Strastno je tiščal mojo roko v svoji. Na hodniku so naju srečavale stare ženske in otroci. Po vsem poslopju pa je bil razširjen mrtvaški duh. Prišedši do sobe, kjer je med zelenjem in cvetjem ležalo mrtvo očetovo truplo, pa mi je še bolj krčevito stisnil roko ter siknil med zobmi: Pustiva ga, pustiva!«
»Ko pa je obrnil pogled po mrtvem očetu, se mi je zdelo, da mu je šinilo iz oči besno sovraštvo. Vlekel me je v svojo sobo, varno jo odprl, me potisnil vanjo ter potem zopet zaklenil duri.«
»Božje jeze blisk gaje udaril, Ciril, ter mu treščil v pregrešno truplo! Ker zapisano in zapovedano je: ne želi si svojega bližnjega žene. A ta si je poželel ženo svojega — sinú!«
»Kako peklo je hipoma zazijalo pred mano!«
»Da, je kričal, da, tisti, ki me je postavil v to slabo življenje, tisti je pometal vse očetove dolžnosti od sebe ter povzdignil svoje oko k nji, ki je moja žena. A jaz pred svetom plašča nisem smel odkriti od peklenske te sramote, in kakor v vulkanu so se kuhale strasti v meni. Kakor senca sem sedaj, kakor vir sesušen, kakor zapuščeno pogorišče!«
»Ječaje je sedel na stol. Bil je prikazen, da se mi je živo usmiljenje vrinilo v dušo. Izgubljeno, potrto življenje! Polastila pa se me je tudi grozna misel, da sem svojo srečo, svoje življenje žrtvoval brez uspeha in brez sadu. Vse sem mu bil prepustil! A sedaj je proklinjal svojega očeta v grobu ter mu privoščil smrt in konec življenja.«
»In poglej, je zdihoval, tudi ona me je zapustila! In morda me ni nikdar ljubila! Kadar se prikažem ž njo na ulici, tedaj se raztezuje vsak gizdalin in napenja svoje oči ter se pase na njeni lepoti. In kar je najhuje, moja žena se vede, kakor da bi ji vse to dobro dejalo. Jaz pa sem Prometej na skali, in dan na dan se mi kljuje drob iz telesa! Moj Bog, ona me ni nikdar ljubila!«
»Jaz sem molčal. Revež je bil ljubosumen na ves svet.«
»Sesušen sem, je še dejal, kot vodnjak sredi puščave, in usehnili so vsi dobri sokovi po meni. Ta ženska me je pokopala pri živem telesu! Čemu nisi pustil tedaj, da bi si bil končal svoje življenje. V istini, srečnejši bi bil sedaj!«
»To je bila meni zahvala! Drugi dan so starega Simona Raka odnesli iz hiše. Zapustiti je moral svoje klijente in svoje denarje in vse, kar mu je bilo drago.«
»Dolga vrsta ga je spremila do pokopališča, kjer so dokončane akte njegovega življenja položili v večno registraturo. Rako pa so mu bili obsuli s cvetjem in venci.«
»Zvonovi so peli in ,miserere' je žalostno donel. Doma pa sva ostala z Metodom. Pri oknu je slonel ter zrl za dolgim izprevodom. Suhi obraz se mu je napolnil s strastjo in hudobijo.«
»Bog ga je udaril, Bog ga je udaril, je šepetal, ter mu razsul stare kosti! Ker zapovedano je: ne želi svojega sina žene!«
}}
| |||